Najlažje se je skriti za cinizem – mene pa zanima ljubezen

Trenutno najbolj vroč režiser. Njegov film Pokliči me po svojem imenu se poteguje za štiri oskarje, najboljši film, najboljšo glavno moško vlogo, najboljšo originalno glasbo in najboljši scenarij po predlogi. Režiserski velikani Paul Thomas Anderson, Pedro Almodóvar in Quentin Tarantino v en glas trdijo, da je ta mali film najlepši dragulj letošnje mednarodne filmske bere. Prvi ga je videl maestro Bertolucci in ostal brez besed.

Scenarij je napisal James Ivory, režiser filmov Howardov kot, Ostanki dneva, Soba z razgledom in Maurice, enega najpomembnejših filmov gejevske kulture. »Ko so me pred osmimi leti ameriški producenti prosili, naj v naravi raziščem morebitne lokacije za snemanje Pokliči me po svojem imenu, v knjigi se zgodba dogaja v Liguriji, je Ivory že bil sredi razvoja projekta, pripravljal je scenarij. Potem je predvideni režiser odstopil, jaz pa sem začel pomagati Ivoryju, da bi čim prej končala pisanje. Vmes smo iskali režiserje. Nekateri so privolili, drugi ne. Potem sem postal eden od producentov filma in režijo smo ponudili Jamesu. Ko se je izkazalo, da bi Ivory za uresničitev svoje vizije potreboval osem milijonov dolarjev, so odstopili tudi drugi. Pokliči me po svojem imenu mi je bil že prirasel k srcu, zato sem pritegnil še brazilske in francoske producente in film sem za tri milijone in pol posnel v mesecu dni. Nekaj denarja smo prihranili tudi s tem, da smo ga posneli kar v kraju, kjer živim, v Cremi in bližnji okolici. Snemal sem z eno kamero in ekipa je bila resnično maloštevilna.« In tako je iz tega malega projekta nastala superuspešnica – film, ki pripoveduje o odnosih med starši in otroki, ne toliko o telesnosti kot o čustvovanju, prvi ljubezni in o tem, da prav brezpogojno dajanje drugemu osvobaja posameznika –, ki pobira nagrado za nagrado. »Nazadnje je to film o iskanju lepote, ne tiste absolutne, temveč čisto intimne, ki je v vsakem od nas.«

Luco poznam že vrsto let, iz obdobja, ko si še ni mogel predstavljati, da bodo njegovi filmi oboževani na festivalih in med občinstvom. Vmes je bilo nekaj grenkih epizod; bila sem prisotna, ko so ga na enem od večjih festivalov izžvižgali. Kritiki teptali v nič. A nekako je bilo jasno, da bo temu radovednemu, verjetno enemu bolj izobraženih in razgledanih režiserjev, s katerimi sem se pogovarjala – nemara ostajam zaradi najinega prijateljstva nekoliko pristranska –, uspelo svojo vizijo sveta (stvari, ki urejajo svet in odnose med ljudmi – in njegov pogled je resnično specifičen) in notranje pokrajine preliti v zgodbe, ki bodo tako ganile gledalce, kot je to storil Pokliči me po svojem imenu.

Danes hočemo vsi biti kul. Ampak za tem »biti kul« se navadno skriva prazen cinizem. In biti ciničen je sploh najbolj preprosta reč na svetu. Odkar vas poznam, pravite, da se trudite biti predvsem eno: humanist.

Seveda. Zdaj sem v nevarnem obdobju, ko me zlahka označijo za »kul režiserja«, ki snema »kul filme« s tako imenovanimi »kul mejnimi vsebinami«. Zame je bistveno, da pri vsakem projektu ostanem na isti ravni s svojimi junaki, njihovimi željami in njihovim življenjem.

Ni bilo vedno tako, ampak tokrat vam namenjajo same pozitivne kritike. Pedro Almodóvar je izjavil, da je Pokliči me po svojem imenu najboljši film leta 2017. Christopher Nolan, režiser filma Dunkirk, prav tako … Kako zadovoljni ste s tem filmom?

Ne vem, kaj bi vam rekel. Gre za mešanico radosti in hipne izgubljenosti, tega nisem vajen. Jasno mi je, da ni nujno, da se bo to, kar glede svojega dela doživljam danes, jutri ponovilo … Vesel sem, da imajo ljudje radi CMBYN [Call Me by Your Name, Pokliče me po svojem imenu] predvsem zato, ker vsebuje nekaj, kar se mi zdi najpomembneje na svetu – sočutje.

Večkrat ste mi rekli, da v Italiji kot režiser ne obstajate.

Seveda …

Zakaj?

Tako pač je. Mislim, da bo moralo preteči precej vode, da bom spet snemal v Italiji.

Zakaj?

Zato. Preveč radoveden sem glede preostalega sveta, da bi vztrajal nekje, kjer ne vem, ali je prostor zame.

Kje in kako ste se, filozof, naučili snemati filme?

Vam povem po resnici? Iz intervjujev z režiserji in iz gledanja tisočih in tisočih filmov. To sem počel vse od desetega leta, branje in vhsi, potem devedeji. Vse, kar so režiserji o svojih filmih povedali v intervjujih, sem preverjal v praksi, aha, zakaj so to in to posneli tako in tako, aha, scenarij pravi tako, svetloba, aha, kadriranje … Spomnim se knjižne zbirke Castoro Cinema iz devetdesetih, ki je vsak mesec izdala knjigo o enem od režiserjev, vse sem jih natančno predelal. Seveda sem po tistem, ko sem postal režiser, ugotovil, da so vmes povedali veliko sranja, tako kot ga zdaj verjetno govorim tudi jaz (smeh).

Kaj ste v procesu priprav in snemanja Pokliči me po svojem imenu našli zase?

Predvsem sem razmišljal o načinu, kako bi ga posnel, razmišljal sem o svojem odnosu z igralci. Spoznaval sem samega sebe.

Kako ne bi? Ena ključnih knjig hiše, v kateri živi Elio in njegova družina, so Heraklitovi fragmenti z izreki, med njimi tudi »spoznaj samega sebe« …

(Smeh.) Res je. Hočem reči, star sem šestinštirideset let. In pri teh letih ugotoviti, kako odločilno so pri meni postavljene nekatere stvari …

Katere?

Da do življenja čutim precej manj nelagodja, kot sem si mislil, da sem lahko precej bolj neposreden, kot se mi je zdelo. To sem med snemanjem spoznal o sebi.

Acimanova knjiga se dogaja v Liguriji, vi ste jo prestavili v Lombardijo, natančneje v okolico Bergama, predvsem pa Creme, kjer živite že skoraj sedem let.

Imel sem neustavljivo željo po tem, da bi lahko med snemanjem ustvaril čim bolj družinsko razpoloženje, in to ti poznavanje kraja snemanja, ljudi omogoča. Snemal sem tako rekoč doma, na dvorišču svoje hiše. Svoje stvari rad delim z ljudmi, ki jih imam rad. To je moj koncept družine. Biti s tistimi, ki jih imam rad; z nekaterimi sodelavci skupaj delamo še več kot dvajset let.

Luca Guadagnino in Timothée Chalamet Foto: Kevork Djansezian/Reuters

Zakaj prav Crema?

Morda zato, ker imam rad Padsko nižino Bernarda Bertoluccija, rad imam tudi Zürich in Pariz. Pri meni velja rek, da tam, kjer odložim svoj klobuk – je moj dom.

Elio (Chalamet) obožuje klavir. Kako pomembna je glasba v vaših filmih – poleg Sufjana v Pokliči me po svojem imenu slišimo Debussyja, Ravela, Johna Adamsa, Bacha in seveda Sakamota …

Glede na to, da se zgodba dogaja v letu 1983, je tu še Giorgio Moroder.

Iz filma Flashdance skladba Lady, lady, lady …

Pa Loredana Bertè in Battiatova Radio Varsavia … Predvsem pa je neverjetno, kako se je Sufjanova glasba ovila okrog Elia in Oliverja.

V vaših filmih so pogosto morje in bazeni, voda, plavanje, veliko čudovitih eksterjerjev pa tudi interjerjev.

Vem, kaj hočete povedati: ja, ne znam plavati, ja, ne znam risati, in čeprav so me prijatelji pogosto najemali kot scenografa ali opremljevalca, sem bil in ostajam frustriran ob tem, da svojih idej ne znam prenesti na papir in, ja, ne igram nobenega inštrumenta in sploh ne znam peti.

Plesati?

Kot veste, samo ko sem zelo pijan, to pa se zgodi enkrat na desetletje (smeh) ...

Vem, da ne plešete, ampak tako v Nemirni obali kot v Pokliči me po svojem imenu je nekaj zabavnih scen s plesom, v prvem z nepozabnim Ralphom Fiennesom na Emotional Rescue Rolling Stonesov, v drugem s Timom in Hammerjem na plesno glasbo osemdesetih.

V scenariju je ob prizoru, v katerem bi Ralph moral zaplesati, scenarist Dave Kajganich zapisal: Pleši, to je življenje. In Ralph je zaplesal življenje. V Pokliči me po svojem imenu smo imeli inštruktorja plesa, ne zato, ker Armie in Timmy ne znata plesati, ampak zato, da nas je spomnil, kako se je plesalo v osemdesetih. A na koncu sta oba igralca izvedla lastno koreografijo …

Posrečeno. Lahko pričakujemo nadaljevanje Pokliči me po svojem imenu?

Odločitev je že padla. V knjigi je dvajset let življenja Elia in Oliverja. In ker sem se nesmrtno zaljubil v oba junaka, tako preprosta in neposredna, tako življenja želeča, bi rad nadaljeval raziskovanje njune zgodbe, podobno kot je veliki Truffaut počel s svojim Antoinom Doinelom. Za Elia bi to pomenilo, da bo vstopil v devetdeseta, v čas Berlusconija in vojne v Iraku. In obenem bomo šele med snemanjem drugega dela ugotovili, ali bo postal homoseksualec ali ne (smeh), mislim, da se bo zelo praktično zaljubil v Marzio, kdo ve …

Marsikdo ne ve, da je Marzio odigrala nadarjena hčerka Philippa Garrela, francoskega režiserja, Esther Garrel, in da je eden od njenih monologov pravzaprav monolog iz enega od kultnih filmov njenega očeta …

Drži, marsikdo ne ve. To sem posnel za sladokusce.

Pri sedemnajstih je Elio obkrožen z vrsto impresivnih kulturnih in literarnih referenc. Katere so bile sredi odraščanja vaše?

Ob koncu najstništva sem bil potopljen v Thomasa Manna, Fassbinderjeve filme in intervjuje ter knjige kulinaričnega mojstra Paula Bocusa. In podobno je tudi danes.

Medklic: v filmu I Am Love s Tildo Swinton je njen ljubimec kuharski mojster, ampak družina Recchijevih v filmu je v resnici portret Agnellijevih?

Je in ni. Vsekakor sem med snemanjem, zaradi atmosfere čudovite vile v osrčju Lombardije, pogosto pomislil na Agnellijeve; kako se je ta buržoazna dinastija, pogosto premešana s pravo aristokracijo, sicer zgled vsem Italijanom in italijanskosti, spreminjala v času. In kaj je danes ostalo od nje. Bore malo. Tako kot Recchijevi v filmu so tudi Agnellijevi sinonim kontradikcij. Ne toliko v začetku in njihovi zlati dobi, dobi patriarhov, govorim predvsem o zadnjih dvajsetih, tridesetih letih …

Mnogi mislijo, da je Pokliči me po svojem imenu vaš najbolj intimni film, pa ni tako.

Ne, ni. To je Bertolucci on Bertolucci.

Tudi mojstrovina.

Hvala. Brez soavtorja Walterja Fasana to zagotovo ne bi bil.

Vsebino filma Pokliči me po svojem imenu ste iz leta 1987, čas dogajanja v knjigi, porinili še nekaj let nazaj, v leto 1983. In tako skozi pogovore in podobe v filmu vstopimo v čas Bettina Craxija in Grilla, takrat še ne najbolj talentiranega komika. Kakšen nenavaden prehistorični politični tandem, po drugi strani pa, glede na današnje stanje, sploh ne. Zgodovina je pogosto zelo klepetava. Predvidljiva.

Zelo predvidljiva. V resnici je bil današnji čas, sodobnost trenutne Italije, zastavljen že takrat. Nemara je bil predviden tudi Grillo.

Kako težko je bilo posneti erotičen prizor z breskvijo?

Takšni homoerotični prizori so lahko na filmu videti ceneno in banalno. V Acimanovi knjigi nikakor niso. Zato sem se popolnoma zanesel na inteligenco obeh igralcev, in nekaj, kar se mi je zdelo nemogoče posneti, je dobilo lahkotnost, kakršna naj bi bila erotičnim prizorom lastna.

Zame je bil v filmu ključen stavek, ko Elio sredi praznega majhnega trga prizna Oliverju, kako zelo malo ve o stvareh, ki so zares pomembne.

Kaj je ljubezen? Kaj je resnični svet ljubezni? Ljubezen v resnici stoji tako nasproti spolnosti kot nasproti zakonski zvezi: ampak kaj je ljubezen? Nikoli ne bom izvedel.

Ste se zaljubljali na podoben način kot Elio?

Ne bi rekel. Predvsem nobena moja ljubezen, niti prva, ni bila tako travmatična kot njegova. Nemara sem do nje ubral drugačen pristop, nisem bil rad v središču dogajanja, prej ko ne sem bil bolj opazovalec. In tako je še danes; v prostoru, polnem ljudi, sedem v najbolj oddaljen kot in skušam razvozlati dinamiko odnosov med prisotnimi.

Kaj je v Pokliči me po svojem imenu najbolj vašega? Lahko rečem avtobiografskega?

Če je v njem količkaj avtobiografskega, je to, da sem svojo erotično privlačnost do igralcev, moških in ženskih, sublimiral v film.

Kakšna so bila vaša poletja v obdobju najstništva?

Precej osamljena, bi rekel. Če se ozrem nazaj, sem vso svojo domišljijo že takrat projiciral v fantaziranje o filmih.

Luca Guadagnino, Tilda Swinton in Ralph Fiennes Foto: Manuel Silvestri/Reuters

Kakšen odnos ste v času odraščanja imeli s starši?

Precej sproščen. Bili smo družina srednjega razreda, v kateri je bila vzgoja pomemben dejavnik, tako kot tudi kultura in umetnost. Lahko rečem, da sem odraščal v libertarnem duhu. Mama se spominja, da sem že pri šestih letih govoril samo o filmih. Pri osmih so mi kupili kamero super 8. Seveda so si želeli, da bi postal profesor, ker je bila to »sigurna služba«, ne pa lačni filmar.

Pa saj nikoli niste bili lačni filmar.

Da ne? Tudi po filmu I Am Love, ki v Italiji ni zaslužil ničesar, bi verjetno živel na robu revščine, če ne bi sprejel ponudbe, da snemam reklame in videospote. Kot veste, sem se režiranja lotil dokaj ekscentrično, nikakor ne po ustaljenih poteh in dinamikah filmske industrije. In ko me sprašujete o starših, naj povem, da je film Pokliči me po svojem imenu predvsem film o odnosu med otroki in starši.

Tisti iz filma so čudoviti. Nekateri, ki so imeli starše, kakršne so pač imeli, so mnenja, da takšni starši ne obstajajo …

Mogoče ne obstajajo zanje. Namerno sem ju ovil v utopijo, ker se mi zdi v političnem smislu nekaj najbolj naravnega, da podpiram utopije. Se vi zanašate na realiste?

Ne najbolj, ker imajo vedno nekaj za bregom.

No, vidite. Seveda profesor Perlman in njegova žena nista najbolj znotraj ustaljenih norm povprečnih staršev, ampak tako lahko vsaj primerjamo svoje starše s tistimi, reciva, ki jih imamo za idealne.

Mogoče smo pa imeli idealne starše.

Mogoče, in če je tako, je to velika sreča.

Ne živite v tujini, torej zunaj Italije, razen ko tam delate, toda niste del industrije italijanskega filma.

Ne, nisem. Ne po svoji izbiri. A je že tako, da potem po svetu predstavljam Italijo, ker sem tudi Italijan in ker je Pokliči me po svojem imenu, kot drugi moji filmi, pač tudi italijanski film.

Kakšen je vaš odnos do italijanskih kolegov?

Odvisno, o kom govoriva. Rad imam Muccina in Saveria Costanza, sestre Rohrwacher …

Timothée Chalamet in Armie Hammer sta mi povedala, da ste se ob večerih, po tistem, ko ste si skupaj ogledali dnevne posnetke, pri vas doma šli antologijo filmske umetnosti. Kaj vse je bilo na vašem seznamu?

Bertolucci, Visconti, Rosselini in Fellini, pa tudi filmi, ki so me nekako navdihovali za Pokliči me po svojem imenu, med njimi À nos amours (Našim ljubeznim) s Sandrine Bonnaire iz 1982, pa Bernardova La Luna …

Zakaj, menite, je vaša pot v italijanski filmski industriji tako nenavadna?

Delam samo tisto, kar mi je všeč. Samo z ljudmi, ki jih lahko imam rad. To veste. Ne pripadam nikomur, še najmanj državam. Hočem reči, odraščal sem v Etiopiji, mama je Alžirka, oče Italijan, živel sem v Rimu, Frascatiju, Palermu, Milanu in zdaj v Cremi, torej lahko živim povsod. Dobro se počutim povsod.

Še najmanj doma?

Ne bi rekel. Če so ob meni moji ljudje, kjerkoli. Tudi doma.

Si sploh želite posneti »čistokrvni« italijanski film?

Ja in ne. Ne vem. Pri meni se vse zgodi po naključju. A obenem gre tudi za denar. Za Pokliči me po svojem imenu in Suspirio v Italiji nisem mogel dobiti finančne podpore. Kakor da kot režiser v Italiji ne morem obstajati. Vseeno posnamem film in po svetu svoje izdelke predstavljam kot italijanske. Bizarno.

Oktobra v kinematografe prihaja vaš remake Argentove Suspirie …

Nikoli ne bom pozabil plakata Suspirie leta 1981 z okrvavljeno plesalko, ki me je gledala s panoja zaprtega kina v Cesenaticu. Začela me je preganjati, in tudi ko sem si nekajdesetkrat ogledal film, je bila še vedno tu. Tudi zdaj je. Začel sem gojiti kult Daria Argenta, videl vse njegove filme, prebral vse o njem. Še vedno ga obožujem. Moja Suspiria je poklon velikemu mojstru grozljivk. Neskončno sem mu hvaležen, da je odstopil pravice za remake – to bo zelo oseben, zelo tragičen film, precej manj prijeten, kot je bil njegov.

In glasbo zanj je napisal Thom Yorke!

Ja, in tudi njegova glasba je nekaj posebnega. Napisal je tri monumentalne skladbe.

Ena od njih nosi naslov Suspiriorum?

Drži. Veličastna!

Menda ste film že pokazali Quentinu Tarantinu. Kako to?

Poznava se že dolgo, zbližala pa sva se pred leti, ko sva bila skupaj v žiriji mednarodnega filmskega festivala v Benetkah. Ko sem končno zmontiral film, me je zanimalo, kaj si misli o njem.

Zakaj ga niste pokazali, na primer, Bertolucciju?

Bertolucci je bil prvi, ki je videl Pokliči me po svojem imenu.

In kaj je rekel Tarantino?

Bil je navdušen in na koncu je jokal. Kajti seveda gre za grozljivko, a obenem je to tudi melodrama …

Elio je enako zaljubljen v antiko kot moderno misel, v filmu nosi mikico Talking Heads. Ko ga spoznamo, se zazdi, kot da bi se za poslušanje njihove glasbe prepozno rodil. A mu je kljub temu vse jasno: kako na štiri različne načine igrati Bacha – tudi na kitaro – in obenem razumeti Battiata in Byrna. To, kar poslušamo v mladosti, odločilno vpliva na to, kar bomo poslušali v odrasli dobi, in tudi na to, kakšni ljudje bomo postali?

Poznate moj odgovor na to vprašanje. To so ključne stvari za nekoga, ki ga zanima življenje. Ampak v resnici nas glasba določa precej bolj usodno, določa, kako se bo naše telo odzivalo med ljubljenem z drugimi, določa, kako bomo slišali in razumeli naravo in živali okrog nas, kako bomo znali oblikovati svoje želje, se odzivati na želje drugih. Investirati čas v poslušanje glasbe, v književnost je največja naložba, ki jo starši lahko storijo za otroke. Prebiranje o antičnem svetu in antičnih zgodb bo mladim pomagalo razumeti sodobni svet bolj kot kateri koli na hitro v kup zmetan priročnik.

Zakaj ste se odločili, da boste k pisanju glasbe za Pokliči me po svojem imenu povabili Sufjana Stevensa?

Zaradi vsega, kar sem pravkar povedal. Pred leti me je eden od prijateljev opozoril na Sufjana. Najprej sem se zaljubil v njegov glas, in ko sem ga začel pobliže spremljati, sem ugotovil, da gre za enega najbolj kompleksnih in zanimivih ameriških umetnikov.

Njegova skladba Visions of Gideon, s katero se film konča – ko Elio skoraj pet minut nepremično zre v ogenj v kaminu, med solzami in grenkimi nasmehi, v spominjanju na Oliverja –, se zdi, da filma ne bi mogla zaključiti bolj tragično in katarzično hkrati. Zelo učinkovito, skratka.

V scenariju je bilo čisto na koncu zapisano: Elio zre v ogenj in razmišlja o svojem življenju. Vedel sem, da to mora biti en posnetek. Dolg. To je bilo, še preden mi je Sufjan poslal svojo glasbo. Potem pa sem dal Timothéeju slušalko v uho in prizor je bil pod streho v dveh poskusih. Fenomenalno.

Kako lahko nekdo tako dolgo in za kamero tako učinkovito joka?

Najboljši igralci. Timothée je otrok gledališča. Verjetno najboljši v svoji generaciji, ki je še kar ni in ni na spregled. Je tudi nenavaden moški, senzibilen in senzualen, pogosto učitelj in učenec hkrati. Pri dvaindvajsetih že kar preveč genialen.

Takole sva prijetno zleknjena na naslonjačih. Vem, da vam misli že bežijo drugam. Kaj boste počeli zdaj?

Zdaj? Ne boste verjeli, spet sem prejel nespodobno povabilo, da bi notranje opremil eno od bivališč prijateljice v Milanu. Seveda sem sprejel. Spet (smeh). To početje mi je v neznanski užitek. Nedavno sem na enem od sejmov videl te čudovite ploščice, nekakšno mešanico vzorcev iz antike in art nouveau , pridite jih pogledat v sosednjo sobo, zanima me, kaj porečete …