Tiskane izdaje
Ameriški predsednik Donald Trump zvesto uresničuje predvolilno geslo Najprej Amerika! Z davčno reformo vrača kapital iz tujine, konkretne oblike pa dobiva tudi uveljavljanje ameriških interesov s kazenskimi carinami za tuje proizvajalce. Ali Trump vrača ZDA v čase Ronalda Reagana? Bi moralo Evropo, ki še vztraja pri statusu quo, skrbeti?
Nemški konservativci so veseli, da so v vladnih pogajanjih s socialdemokrati preprečili povečanje davkov in povrhu dosegli soglasje o postopnem zmanjšanju solidarnostnega prispevka za nekdanjo Vzhodno Nemčijo. Desetine, stotine milijard za nekoč brezupno zaostala območja res nimajo več smisla, odkar nekatera vzhodna v razvitosti že prehitevajo zahodna, Nemčija pa tudi sicer premore sistem za pomoč manj razvitim deželam. S solidno gospodarsko rastjo, nizko brezposelnostjo in velikim davčnim prilivom bi bil Berlin, če bo res dobil še eno veliko koalicijo, zadovoljen z nadaljevanjem sedanjega statusa quo. A kot pravilno ugotavlja dolgoletna krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel, svet ne čaka na Nemčijo, in to je bilo jasno tudi na letošnjem davoškem Svetovnem gospodarskem forumu.
Vojna sončnih celic
Kanclerka je tam svarila pred nacionalnimi egoizmi, osamitvijo in protekcionizmom, a je vse to videti kot novi opis povojne »dobrohotne velesile« ZDA. Država, ki je bila sedem desetletij garant razvoja in miru na Zahodu, pod predsednikom Donaldom Trumpom verjame, da mora najprej misliti nase. Republikanski prvak je že decembra korenito znižal podjetniške in nekatere druge davke, tik pred letošnjim Svetovnim gospodarskim forumom, na katerem se tradicionalno zbirajo vplivni zagovorniki globalizacije, pa je naznanil še »vojno sončnih celic in pralnih strojev« s pribitjem tridesetodstotne carine in več na te izdelke. Ostre kritike na ta zadnji ukrep prihajajo celo iz ameriških trdnjav gospodarskega liberalizma. Mark J. Perry iz ustanove American Enterprise Institute (AEI) – pa tudi številni drugi komentatorji – Trumpovo Najprej Amerika! raje imenuje »ameriški potrošnik na koncu«. Sedanje kazenske carine pa so vendarle svojevrstno nadaljevanje ukrepov demokratskega predsednika Baracka Obama proti domnevni kitajski nelojalni konkurenci in zato nadstrankarski izraz tistega, kar Trump vidi kot ameriško žrtvovanje za druge.
Trumpa so v veliki meri izvolili tako imenovani ameriški poraženci globalizacije, potem ko se je velik del ameriške industrije preselil na Kitajsko in drugam. Milijoni ameriških (v večini) moških sploh ne iščejo več dela in nemška kanclerka Angela Merkel je Donaldu Trumpu že med njunim prvim srečanjem v Beli hiši ponujala pomoč pri vzpostavljanju vajeniškega sistema po nemškem vzoru, ki naj bi te ljudi bolje pripravil na potrebe sodobne industrije. A je republikanski prvak prepričan, da je treba najprej vrniti delovna mesta. Na osrednjem delu zatožne klopi je za zdaj Kitajska, vsaj z belo tehniko pa se ji pridružuje Južna Koreja, kar kaže, da je ameriški predsednik pripravljen žrtvovati tudi dolgoletna zavezništva. Bo naslednjič v prepričanju, da se ameriškim delavcem godi huda krivica, udaril po svetovni izvozni rekorderki, potem ko je že med predvolilno kampanjo pogosto udrihal po nemški avtomobilski industriji?
Raje več denarja za domače izdelke
Vsaj prvoobtoženi Kitajski je sebično sprevračanje pravil za svoje potrebe očital že Trumpov demokratski predhodnik in tudi Nemci vse bolj sumničavo opazujejo rekordna prevzemanja njihovih podjetij visoke tehnologije. Mnogi Kitajsko obtožujejo državno subvencioniranega uničevanja industrije drugih držav in res je medtem poceni kitajska ponudba zdesetkala ameriške proizvajalce sončnih celic, med njimi Solyndro, ki jo je Obamova administracija podprla z velikodušnimi posojili, le še senca nekdanje veličine je tudi nemška solarna industrija.
Kitajska je v odgovor že pod Obamo grozila z omejitvijo izvoza nekaterih redkih rudnin, potrebnih za izdelovanje sončnih celic, pravega trgovinskega spopada pa tedaj ni bilo, ker so po prepričanju zagovornikov sedanjih ukrepov proizvodnjo preprosto preselili v Malezijo, Vietnam in drugam. Zato Trumpova administracija zdaj kazenske carine nabija na vse, in ne le na kitajske proizvajalce, predsednik pa Kitajce dobesedno obtožuje kraje ameriških delovnih mest. Kitajska se proti ameriški konkurenci ne bojuje s carinami, navajajo njegovi somišljeniki, ampak mnogim ameriškim podjetjem, med njimi tehnološkim velikanom, kot sta Google in Facebook, sploh ne pusti v državo. Številni drugi proizvajalci se pritožujejo zaradi pritiskov na posredovanje intelektualne lastnine in tehnologije.
Donald Trump je nedavno odobril 30-odstotne uvozne carine na sončne celice in 50-odstotne uvozne carine na pralne stroje tujih proizvajalcev. Foto: AFP
Kritikom, ki opozarjajo, da bo podražitev kitajskih izdelkov prizadela tudi številne Američane, Trumpovi somišljeniki odgovarjajo, da raje plačajo nekaj več za ameriške izdelke, saj Kitajci z denarjem, ki bi ga morali po njihovem prepričanju zaslužiti ameriški delavci, gradijo tudi mogočno vojsko za strateško izrivanje ZDA. Nekateri se tudi sprašujejo, ali ni Trump prepričan o stari krilatici, da je sto posojenih dolarjev dolžnikova skrb, milijarde pa upnikova, saj je Kitajska tudi največja dolžnica ZDA. Iz Pekinga so že prej namigovali, da bodo kupovali manj ameriških državnih obveznic in državna bonitetna hiša Dagong je boniteto teh nedavno znižala na raven Peruja in Turkmenistana. Trumpa trgovinska vojna kljub temu ne skrbi. Verjame, da je ne bo, ne želi si je, a če bo, pač bo, je povedal novinarjem.
Medtem pa je visoki gospodarski svetovalec kitajskega predsednika Xi Jinpinga v Davosu napovedal lažji dostop tujih podjetij do kitajskih sektorjev proizvodnje in storitev. Liu He pravi, da kitajsko gospodarstvo prehaja na višje proizvodne in tehnološke stopnje, kar bo prineslo več potrošnje in s tem priložnosti za poslovneže z vsega sveta. Še posebej napoveduje odpiranje finančnega sektorja in nižanje carin za avtomobile in druge izdelke. Ukrepi, ki jih bodo predstavili letos, bodo po njegovih besedah presegli mednarodna pričakovanja, pri južnokorejskem Samsungu pa že načrtujejo veliko investicijo za proizvodnjo bele tehnike v Južni Karolini.
Ali Najprej Amerika! vendarle prinaša rezultate? Vsaj Greg Autry iz kalifornijske Marshall School of Business in soavtor knjige Death by China verjame, da gre za načela. V pogovoru za On Point radijske postaje WBUR je opozoril na sume, da za ameriškimi in drugimi zahodnimi podjetji visoke tehnologije iz Šanghaja vohuni posebna enota kitajske vojske, enopartijska država pa v vsaki petletki določi svetovne industrijske veje, ki jih hočejo prevzeti.
Drugi strokovnjaki opozarjajo, da v ZDA nikoli ni bilo več industrijskih delovnih mest kot zdaj, a ta zdaj zaradi izjemno razširjene avtomatizacije zahtevajo kvalificirano delovno silo, ki je na splošne srednje šole in univerzitetno izobraževanje osredotočeni ameriški šolski sistem ne zagotavlja dovolj. Trump se bo morda še želel zgledovati po nemškem vajeniškem sistemu, ki številne mlade usmeri v poklicno izobraževanje, za zdaj pa bo najverjetneje nadaljeval uresničevanje predvolilnih napovedi tudi glede zunanje trgovine. Že zdaj namreč uresničuje vse, kar je konec junija 2016 napovedal v Pensilvaniji med obtoževanjem Billa in Hillary Clinton za trgovinsko vojno proti ameriškemu ljudstvu. Njegovi argumenti so znani: gigantski trgovinski primanjkljaj je zanj politično ustvarjena katastrofa, odgovorna za izginotje tretjine ameriških industrijskih delovnih mest po letu 1997, pa čeprav se je prebivalstvo v tem času povečalo za petdeset milijonov.
Zanj je bila katastrofa tudi sprejem Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo, kar naj bi omogočilo »največjo krajo delovnih mest v zgodovini naše države, saj je moralo v tistem času vrata zapreti okrog petdeset tisoč tovarn po vsej Ameriki«, obsodil je trgovinski sporazum z Južno Korejo, »ki je uničil skoraj sto tisoč ameriških delovnih mest«, pacifiški TPP pa bi po njegovem mnenju prej ali slej skozi zadnja vrata pripeljal Kitajsko. Trump je svojo državo že umaknil iz njega ter zahteval popravke Nafte, v omenjenem govoru pa je napovedal ukrepe tudi za označitev Kitajske za valutno manipulatorko in prijavo pri Svetovni trgovinski organizaciji. V zagovor zaščite domače industrije je Trump še pred zmago na volitvah navajal Georgea Washingtona, Alexandra Hamiltona, Abrahama Lincolna – in Ronalda Reagana, ki je s kazenskimi carinami ukrepal proti Japonski, ko je ta država ogrožala ameriško proizvodnjo polprevodnikov in motornih vozil. Kako bo sam ukrepal naprej? Nekateri že napovedujejo akcije proti tujim proizvajalcem jekla in aluminija.
Darilo, ki je prišlo še pred božičem
V pensilvanskem govoru Trump ni omenjal Nemčije, pa čeprav je avtomobilsko industrijo in trgovinski presežek svetovne izvozne rekorderke sicer pogosto bičal med predvolilno kampanjo. Govoril pa je tudi o »masivni davčni reformi za dvig silovitih bremen za ameriške delavce in poslovni svet«, kar spet spominja na Ronalda Reagana. Decembra sprejeta davčna reforma podjetniški davek znižuje s 35 na 21 odstotkov, kapital, ki se vrača domov, pa obdavčuje s 15,5 odstotka. Reforma še ni bila stara mesec dni, ko so pri Applu sporočili, da bodo v domovino vrnili večji del svojega v tujini naloženega denarja in ustvarili dvajset tisoč delovnih mest, mnogi pa verjamejo, da bodo Applu sledile multinacionalke, kot so Microsoft, Pfizer, General Electric in druge.
»Darila ponavadi odpiramo na božični dan, tokrat pa so prispela nekaj dni prej,« je republikanske ukrepe ne le na področju podjetniške, ampak tudi druge davčne zakonodaje hvalil Edwin Feulner iz konservativne ustanove Heritage, ki ji pripisujejo velik vpliv na Trumpove davčne in druge reforme. Na očitke, da bodo največ pridobili najbogatejši, Feulner odgovarja, da bogati skrbijo za levji delež celotne davčne bere, zato bodo seveda v absolutnih številkah veliko pridobili, a bodo razbremenjeni tudi drugi. Računajo z 2,2-odstotnim povečanjem bruto domačega proizvoda na dolgi rok, kar naj bi ameriškim gospodinjstvom prineslo skoraj tri tisoč dolarjev dodatnih sredstev. »Močan občutek odgovornosti nam narekuje vračanje naši državi in ljudem, ki so sploh omogočili naš uspeh,« je povedal tudi Applov Tim Cook, a zavrnil očitke, da so se na ZDA spomnili šele ob prevladi politike Najprej Amerika! v Beli hiši. Poudarjajo, da je tako imenovana ekonomija aplikacij, ki jo je spodbudil prav iphone, samo v ZDA ustvarila 1,6 milijona delovnih mest.
Ali Trump vrača ZDA v čase Ronalda Reagana? Foto: AFP
Toda ali bi se res odločil enako, če bi zmagala Hillary Clinton, pa čeprav je osebno gostil njeno predvolilno kampanjo? Nova zakonodaja bo še bolj vabljiva, ker se ameriškim korporacijam v tujini manjša davčni manevrski prostor. Applu je evropska komisija naložila plačilo milijardnih davkov na Irskem, Trumpova davčna reforma pa ameriškim podjetjem olajšuje izplačevanje velikodušnih bonusov za svoje zaposlene, kar so zdaj izkoristili tudi pri AT&T, Comcastu in drugih. Vse to že skrbi nekatere nemške ekonomiste. Pri mannheimškem inštitutu ZEW verjamejo, da bo radikalno nižje korporativno obdavčenje tuja podjetja spodbudilo k investiranju v ZDA. Prej so Američane pri obdavčenju podjetij v Evropi presegali le Francozi; povprečna obdavčitev v EU ostaja pri 20,9 odstotka, v številnih članicah pa je višja od povprečja in zato od nove ameriške, tudi v Nemčiji. Osrednje evropsko gospodarstvo je dovolj močno, a lahko na daljši rok čuti posledice, še posebej ker Nemčijo tepe tudi draga energija.
Dolarju se obeta obdobje šibkosti
Ali je sploh mogoče napovedovati izide »trumponomike«? Idealno bi Kitajska demokratizirala svojo politiko in gospodarstvo, ZDA pa vrnile zaposlovanje brez prizadetja Evrope in drugih območij. A takšne spremembe pogosto ne potekajo linearno in nekateri ekonomisti že opozarjajo, da bi se moral dolar ob solidni gospodarski rasti in dviganju obresti v ZDA krepiti, še posebej ker naj bi Trumpova davčna reforma poskrbela za gospodarsko rast prav v času, ko se v tej državi iztekajo prednosti kvantitativnega sproščanja. A vrednost dolarja v primerjavi z evrom strmo pada, zaradi česar izgublja živce celo predsednik Evropske centralne banke. Vedno do konca obvladani Mario Draghi je v četrtek ameriškega finančnega ministra zaradi njegove hvale šibkega dolarja dobesedno obtožil valutnih manipulacij. Arhitekt denarne politike evrskega območja ni z imenom imenoval Stevena Mnuchina, ki je pred tem hvalil padajoči dolar, a je bilo vsem v Davosu kristalno jasno, za koga gre.
Ob teh pretresih nekateri ekonomisti svarijo pred vračanjem bolj pretresljivih reaganovskih časov, med njimi valutnih premikov iz sredine osemdesetih let minulega stoletja. Znameniti republikanski predsednik je s svojo ekonomijo ponudbe obračunaval s stagflacijo predhodnika Jimmyja Carterja, a so morale vlade najrazvitejših držav leta 1985 intervenirati s sporazumom iz newyorškega hotela Plaza. Samo ironija usode je, da je legendarno stavbo ob Peti aveniji kasneje nekaj časa imel v lasti Donald Trump, vprašljiva vrednost dolarja pa lahko težave povzroča tudi zdaj. Nekateri ekonomisti njegovo šibkost razlagajo z dvomi, ali se bo Trumpova davčna reforma sama financirala z višjo gospodarsko rastjo, vsaj del finančnih trgov pa se očitno boji še večje luknje v ameriškem državnem proračunu. Spominjajo, da se je hitra rast borz ob šibkem dolarju oktobra 1987 končala z največjimi enodnevnimi izgubami vseh časov, kapital pa se je začel zatekati v jen. Japonska si še danes ni popolnoma opomogla od kasnejšega poka tega finančnega balona.
Se denar iz ZDA zdaj preliva v Evropo? Po tej teoriji lahko še en silovit padec na trda tla prepreči le ameriška centralna banka s tako hitrim višanjem obresti, da bi te presenetile investitorje in povzročile ponovno okrepitev dolarja. A Fed kmalu prevzema Trumpov izbranec Jerome Powell in dolarju se prej obeta daljše obdobje šibkosti. Kritiki se že bojijo, kje se bo to končalo. Ronald Reagan je z zadolževanjem vsaj Sovjetsko zvezo prisilil v oboroževalno tekmo in tako pospešil njen propad, Donald Trump pa svoje gospodarske nasprotnike vidi tudi v strateških zaveznikih. Fracking (pridobivanje nafte in plina s hidravličnim lomljenjem skrilavcev), še en rezultat ameriškega gospodarskega liberalizma, je ZDA poleg tega prinesel naftno samostojnost, zato bo Trump morda še toliko manj naklonjen staremu zagotavljanju mednarodnega ravnotežja moči, znanega pod nazivom Pax Americana.
Bi se morala zamisliti tudi Evropa? Trump jo je v preteklosti že obtoževal pomanjkljivega financiranja ameriškega varnostnega dežnika. Pri finančnih nesorazmerjih pa ni povsem nedolžen niti prej omenjeni predsednik ECB Mario Draghi, ki ga vsaj nemški ekonomisti urejenega liberalizma obtožujejo izkrivljanja evrskih razmerij in s tem oteževanja strukturnih reform. Teh ekonomistov pa ne posluša preveč niti nemška sredinska politika, saj socialdemokrati le s težavo sprejemajo celo blede predloge za izboljševanje razmer gospodarjenja, ki jih zahteva CDU/CSU Angele Merkel. V senci dolgoletne kanclerke že dvigujejo glavo bolj liberalni voditelji, kot so Jens Spahn iz CDU, Alexander Dobrindt iz CSU in Christian Lindner iz FDP, a bi šele pretres domačega statusa quo omogočil njihovo gospodarsko in politično agendo. Tudi ta bo najbrž odvisen od vprašanja, ali bo Donald postal novi Ronald ali pa se bo spotaknil v zapletenem novem svetu, ki ga pomaga ustvarjati.
