Tiskane izdaje
Violinist in slovenski ambasador kulture Miha Pogačnik ima izkušnje klasičnega violinista, šolanega v tujini. Nadgradil jih je kot organizator koncertov Idriart na kriznih območjih sveta in poslovni svetovalec vsaj sto največjim svetovnim korporacijam in poslovnim šolam – njegov najnovejši izziv so zdaj inovativni koncerti po evropskih prestolnicah (doslej v Skopju, Tirani in Ljubljani), namenjeni osmišljanju evropske identitete.
Gospod Pogačnik, kdaj ste se začeli ukvarjati s poslovnim svetovanjem?
To je bilo v 90. letih, po padcu berlinskega zidu. Do tedaj sem imel po vsem svetu (Budimpešta, Praga, Ulan Bator, Tibet itd.) festivale tam, kjer so bile krize, publika pa je potovala z mano. V dvajsetih letih sem ustanovil približno 200 festivalov. Takrat je bilo v ljudeh še zelo veliko elana in idealizma. Res so pričakovali, da se bo kaj spremenilo na bolje. Nato pa je prišel turbokapitalizem. Takoj sem se vrgel v gospodarstvo, ker sem videl, da je tam treba biti prisoten in pokazati, da je umetnost tista, ki lahko nekaj premakne. A je šlo zelo počasi, videl sem, da je to zelo drugačen svet. Tudi če sem bil uspešen, sem videl, da se je že naslednji dan vse spet zaprlo in se začelo znova.
In zdaj spet svetujete – pri evropskem projektu in na drugačen način?
Da, to je zdaj moja četrta faza; najprej sem bil violinist, potem sem prirejal festivale Idriart po svetu, potem sta bila na vrsti umetnost in gospodarstvo, zdaj pa prihaja ta dimenzija Evrope. V njej bi rad združil vse, s čimer sem ukvarjal doslej.
Evropski projekt ste začeli v Makedoniji in Albaniji, v državah, kjer je ta čas evropska ideja morda najbolj zaželena.
Na koncertih v Skopju in Tirani sem jih vprašal, v kakšno EU želijo vstopiti, kaj hočejo od nje in kaj ji hočejo dati. In dejali so mi, da ji želijo dati svojo kulturo. Pa sem jim rekel, pripeljite Francoze ali Nemce v Skopje in jim pokažite svoje plese – verjetno bodo kar omedleli, ko bodo videli, kakšna moč je v njih. Vprašanje pa je, ali to ostane samo na ravni zabave ali pa se te moči, skrite v kulturi, lahko dvigne v drugo dimenzijo, tako kot sam počnem z glasbenimi mojstrovinami. Sam vzamem sile glasbene mojstrovine in jih prenesem v oblikovanje osebnosti pri vodenju. Temu se reče transfer, prenos.
Miha Pogačnik o tem, da manjka vse tisto, kar je nekje vmes. Foto: Tomi Lombar/Delo
Mladina me včasih sprašuje, kaj naj naredi s sabo v življenju, kakšen poklic naj izbere. Pa jim rečem, kako vam lahko jaz to povem. Lahko pa jim predlagam, da iščejo vse, kar je vmes med generacijami, med disciplinami, med kulturami. Kajti tisto, kar je vmes – tisto danes manjka. Ker mi smo tako rekoč profesionalni idioti, zaprti vsak v svojem silosu. Znamo vsak svojo stvar, ne vemo pa, kako graditi mostove drug do drugega. Če najdeš svoj poklic tam vmes, v tem prepadu med že izdelanimi gradovi na oblakih, boš zagotovo imel poklic.
Je morda to tudi vaš odgovor na izzive robotizacije in digitalizacije?
Da, a še več, poklice je treba narediti. Vsi jamrajo, da ni delovnih mest. Jaz pravim, da jih bo vedno manj, ker delovna mesta starega načina niso prihodnost. Prihodnost je v tem, da si vsak človek izmisli svoje delovno mesto. Tako kot sem si jaz svoje izmislil. Tega, kar počnem, ne dela nihče, to je novo. Sem violinist, to je delovno mesto – a navadnih violinistov bo potrebnih vedno manj.
Danes ni dovolj, da si umetnik ali govorec, ključno je, da vse povežeš v zgodbo, ki jo znaš prodati.
In da tudi ta zgodba povezuje.
Katero glasbo igrate na vaših evropskih koncertih?
Beethovnov violinski koncert. To je pravzorec vseh violinskih koncertov, najlepši in najbolj osnovni koncert. Beethoven je le eden, on je zame poosebljenje Prometeja. On kot Evropejec prinese ogenj Jaza človeštvu. Brez Beethovna ljudje tako rekoč ne bi imeli jaza, tam bi bila kozmična luknja. In če se mlad človek v adolescenci ne ukvarja z Beethovnom, mu manjka nekaj bistvenega, zato je tako nujno, da mlade generacije ne gredo samo skozi zabavo.
Kaj boste prihodnje leto zaigrali evropskim politikom na koncertu v Bruslju, sedežu Unije?
Še ne vem. Jim pa ne bomo le zaigrali, predvsem jih bomo uvedli v proces. Pričakujem, da bodo naši politiki in vsi tisti, ki upam, da nam jih bo uspelo prepričati, da bodo sedeli med orkestrom, doživeli neki proces, tako kot na koncertu v Ljubljani.
Kako bo potekala vaša turneja Evropa?
Ta projekt se je začel kot diplomatski projekt, začela sva ga z Milanom Jazbecem, našim veleposlanikom v Skopju. Sva stara prijatelja, še ko je bil veleposlanik v Turčiji, sva skupaj imela projekte v Libanonu itd.
Zdaj pa je tudi predsedniški kandidat?
Seveda, on ima umetniško žilico. Ko je jeseni dobil veleposlaniški mandat v Skopju, sem mu dejal, naj pripravi, kar želi – in tedaj sem tam organiziral prvi koncert. Ker sem tudi kulturni ambasador pri zunanjem ministrstvu, bom predlagal, da bomo s to inovacijo, ki se zdaj razvija, oplemenitili našo gospodarsko diplomacijo. Imamo gospodarsko diplomacijo, nimamo pa načina, kako jo izvajati. Niso dovolj samo sestanki in pogovori. S to mojo inovacijo bomo lahko šli skozi glavne ambasade v Uniji in dosegli pomembne gospodarstvenike in politike. Ta evropski identitetni projekt je slovenska družbena inovacija. Zakaj Slovenija kot majhna država ne bi gradila evropske identitete? Ker če to počnejo Francozi, bodo protestirali Nemci, če bodo Nemci, bodo protestirali Francozi, če to počnemo mi, pa nihče niti ne opazi – potem pa je prepozno, ker smo že na cilju (smeh).
A poglejva Evropo kot orkester. V njem imamo zelo glasno prvo violino Nemčijo, na klavirju jo spremlja verjetno Francija, drugih 25 držav nastopa v bolj ali manj stranskih vlogah. Kako slišite Evropo, kako je uglašena?
No ja, jo bo treba še malo uglaševati (smeh).
Kaj pa Slovenija, kakšno vlogo imamo v orkestru?
Slovenijo vidim kot državo, ki hitro postaja vse bolj prepoznavna. Moj način razmišljanja ne izhaja iz številčnosti, iz kvantitete. Zanima me samo kvaliteta, in če je ta pomembna, ni važno, ali si kot narod velik ali majhen. Pomembno je le, ali je tvoja inovacija ostra ali pa ni, ali seže v neki tektonski premik, ki je potreben, ali pa ne. Zame imata kultura in umetnost glavno vlogo, sam ju postavljam v vrh piramide. Tudi na mojem zadnjem ljubljanskem koncertu je postalo jasno, da ima Evropa svojo genialno substanco, ki se pojavlja zadnjih 4000 let – in da bi se morali v prihodnje oblikovati iz nje, ne iz kvantitete. Kvantiteta ima sicer vlogo v gospodarstvu, kvaliteta pa ima vlogo v osrčju kreativnega umetnika v vsakem človeku. Zato se pri inovacijah ne sme gledati kvantitete, ampak kvaliteto. In tu je potem vseeno, ali jih je milijon ali pa ena.
Pravite, da na Zahodu najprej sklenejo posel in potem morda proslavljajo, na Vzhodu pa najprej ustvarjajo sodelovanje, potem proslavljajo, na koncu pa sklenejo posel. Ustvarjanje razmerij je pomembno in tu imata po vašem pomembno vlogo tudi glasba in kultura. Kje smo tu mi, v Sloveniji?
Slovence bi dal nekam vmes. A ves ta pragmatizem in dejstvo, da vse zavijemo v toliko paragrafov, da vse zavarujemo – to ni plodno in pravo izhodišče za človeško kreativnost. Seveda je v modernem svetu včasih treba kaj podpisati, a gre za to, kako ustvariti pravo okolje. In tu greva k razvoju družbe in organizacije. Najprej je treba ustvariti okolje, da ljudje stopijo iz svojih vzorcev, iz kalupov, v katere so že toliko časa tako ukleščeni, da jih sploh več ne opazijo. To sem skušal pokazati na svojem koncertu, kjer na začetku sploh nisem veliko govoril. Najprej sem nagovoril orkester, da je zaigral, da ste se vsi, ki ste bili tam, lahko v nekaj sekundah dvignili v neko drugo zavest. Človek ima namreč na voljo več zavestnih pogledov na svet. Linearni način razmišljanja je primeren samo za reševanje nekaterih problemov. Tak način nam v bistvu diktira digitalni svet. In če se gibljemo le v linearnem svetu, pridemo do mnogih meja, jezov, umetnost pa je tista, ki odpira pregrade. Ključno je torej graditi okolje, kjer lahko ljudje na novo zadihajo in se vrnejo k prvinskemu statusu umetnika v sebi. Tako kot je v tem smislu prvinsko kreativen otrok, je kreativen tudi umetnik. In to jaz naredim z glasbo.
Kako vam ljudje prisluhnejo, se odzivajo?
Če ste na moji delavnici ali na mojem predavanju, imate dve možnosti: ali vstopite in postanete aktivni ali pa grozno trpite in morate zbežati ven, zakričati, oditi. Vmesne možnosti ni. Ne morete zgolj sedeti in se zabavati. S svojim pristopom grem diametralno proti zgolj zabavanju. Sem proti zabavi kot umetnosti, zabave je dovolj v modernem življenju. Danes vse hoče biti zabava, kjer ni treba nič dodajati. Jaz pa se borim za to, da nastane razvojno-spoznavni prostor, za vodilne ljudi, na primer, kjer ima najpomembnejšo vlogo aktivnost, ne pa zabavnost. To se pokaže tako, da zavestno vstopiš v neki nov svet. In tega se vsak malo boji, ker je to nekaj novega in ne veš, v kaj se podajaš.
Kako pa ste prišli do vašega načina podajanja stvari, ko ljudi nagovarjate s kombinacijo klasične glasbe, risanja in govorništva, ob tem pa jih pritegnete, da so aktivni skupaj z vami?
Začelo se je pred mnogimi leti v Ameriki, ko sem delal z odraslimi s posebnimi potrebami. Prosili so me, da jim razložim svet glasbe: dejal sem jim, naj me poslušajo, pa so rekli, da me ne razumejo. Nato sem jim razložil strukturo glasbe, pa spet ni šlo. Postavil sem se v njihovo situacijo in sem enostavno poskušal slišati sebe in premišljeval, ali gre glasba gor ali dol in kakšni občutki in doživetja se mi ob tem pojavljajo. In tedaj sem začel opazovati te notranje pokrajine, ki jih sproži glasba. Postajal sem vse boljši in na koncu je prišlo do tega, da usmerjam človeško pozornost na povsem konkretne spremembe v kvaliteti doživetij, ki jih ima človek: če živiš polno življenje, imaš veliko doživetij. Umetnost omogoča doživetja, ki so lahko v realnem življenju usodna. Tu pa so lahka in igriva, niso nevarna – a z njimi pridobimo novo izkušnjo, novo perspektivo, novo strategijo. Zdaj to povezujem, ker sem dovolj star in sem dovolj doživel, da imam življenjske izkušnje, povezujem jih z mojstrovinami v glasbi in jih prevajam v neko drugo disciplino, kot je na primer vodenje.
Seznam nekaj ducat podjetij, inštitucij, poslovnih šol, s katerimi sodelujete, jim predavate, svetujete, je širok in fascinanten (Microsoft, IBM, HP, Volkswagen, Porsche, WEF, Insead itd.). Zakaj vas taka megakorporacija najame, prosi za sodelovanje?
Vsakič je drugače. Vse to smo že preorali, in to so matična podjetja, ne neke podružnice …
A kaj pričakujejo od vas?
Ponavadi manj, kot dobijo. Na konferencah po kosilu, ob dveh popoldne, običajno vsi zaspijo. Tedaj je pač siesta. A konferenca teče in tedaj potrebujejo nekoga, ki jih udari s kladivom po glavi, (smeh) in mislijo, da bi jih obdržal budne. Na konference sem pogosto poklican, ker nujno potrebujejo nekaj drugega kot še eno power point prezentacijo. Ljudje so prenasičeni z informacijami in treba jim je dati nekaj drugega – seveda v povezavi s tem, kar se na konferenci dogaja. To je moja naloga. Zadnjič smo imeli pri IBM podoben nastop, kot sem ga imel v Ljubljani. Na konferenci je sedelo 160 direktorjev za človeške vire, iz organizacij, ki jim IBM želi nekaj prodati, in prosili so me, da bi to dvignil v sfero doživetja. Dejal sem jim, dobro, potem pa boste morali plačati orkester – in so ga tudi plačali. To je bilo v Berlinu.
Drugače pa ne smem govoriti o klientih, saj veste, kakšne so korporacije. Nekatere največje imajo svoje univerze, kjer vsako leto ali večkrat na leto dobim ves dan ali več. Tedaj jih peljem skozi več korakov, ne samo da poslušajo neko glasbeno mojstrovino, ampak jih uvedem tudi, da postanejo kreativci, pesniki, kiparji.
To počnete z menedžerji?
Seveda, z vodilnimi. Najprej gredo skozi glasbo, potem pa morajo iz svojih izkušenj in izzivov, vizij, iz vsega, kar se dogaja v podjetju, narediti poezijo. Skupaj, kot ekipa, ne kot posamezniki. Ali pa morajo skupaj narediti neko gibanje, koreografijo, ki izraža pot od statusa quo do tja, kamor hočejo iti.
Ste zahteven voditelj?
Jaz jih osvobodim, da kar naenkrat pesnijo in kiparijo in slikajo. Ob tem vedno skrbim, da ima to, kar se dogaja, povezavo z njihovimi konkretnimi izzivi. In to je ključno. Če greš samo nekaj bluzit, ni to nič. Ker potem, ko so nekaj naredili in se pri tem tako ogreli in zagreli, tako rekoč kreativno razcveteli, lahko jamčim, da tega deset let ne bodo pozabili.
Prepoznajo in najemajo vas tudi največje svetovne korporacije. Vam to godi?
To, kako si znan, je zelo relativno. Kar počnem, je tako drugačno od vsega, kar se danes ponuja v svetovalnem biznisu, da za to ne obstaja nobena infrastruktura. Poti ni, zato moram najprej sebi napraviti pot, po kateri grem. Nadaljujem tam, kjer je nekdo že nekaj doživel. Zato je to tako težko predstaviti, tudi če imate samo neke kratke utrinke, je to vse vzeto iz organske celote in konkretne situacije. Na nekoga, ki nima občutka, to ne deluje in je lahko celo komično, češ, kaj pa ta nekaj maha po zraku, riše, igra itd. To, kar počnem, je neke vrste disruptivna metoda, na katero so zdaj tako ponosni v silicijevi dolini. Jaz to počnem že 30 let (smeh).
Vas poznajo tudi v silicijevi dolini?
Tam se zdaj gredo disruptivno metodo, me pa tudi tam poznajo. Recimo, prijatelja sva s Stevom Wozniakom [skupaj s Stevom Jobsom soustanovitelj Appla]. Na konferenco Unisys v Budimpešti sva bila povabljena kot govorca, nastopil je tik pred mano, nato pa mu ni preostalo drugega, kot da se je usedel v prvo vrsto in me poslušal. Čisto je bil prevzet, saj veste, ti ljudje mislijo, da vse vedo, ukvarjal se je tudi z glasbo, je malo rokerja, nato pa je pri meni poslušal sonato, klasično glasbo. Od tedaj sva prijatelja in si dopisujeva, poznam še nekaj takih.
V silicijevi dolini lahko polemizirate o umetni inteligenci, digitalizaciji, robotizaciji ...
Glede tega sem precej neusmiljen. Tičijo v fantazijah, da je to naša absolutna prihodnost.
Kaj pa vi menite?
Ah, dajte no. Prihodnost je človek, ne pa stroj. Je pa lahko res nevarno, da če začneš vstopati v svet omenjenih izzivov zelo zgodaj, kot otrok, in nimaš miselne možnosti, da bi izstopil iz njega, in te ta ukalupi v svojo logiko. Človeški čuti so čudo božje – in če naenkrat postanemo reducirani z enkami in ničlami in nismo v nekem dinamičnem ravnovesju, se res lahko gibljemo na zelo nevarni poti navzdol. Radikalna digitalizacija lahko pride v ravnovesje le v srečanju z radikalno humanizacijo.
Kakšen odziv dobite od korporacij? Vam povedo, da lahko z uporabo umetnosti in alternativnim načinom razmišljanja prenovijo same sebe, spodbudijo produktivnost, kreativnost zaposlenih?
Inspiracija je skrivnostna stvar, preveč jo zlorabljamo kot pojem. Inspiracija, če res useka kot strela, lahko traja in živi dolgo časa. Srečujem ljudi, s katerimi sem delal pred desetimi leti, pa mi govorijo, kaj vse so po tem spremenili. Ko nekaj sprožite in če se to usidra globoko pod kožo, potem človeka ne pusti več na miru. Če svetujete z umetnostjo in glasbo, potem to ni tako nevarno in se ljudje sami sebi hitro začnejo smejati. To pride prav tudi našim vodilnim gospodarstvenikom, ki včasih mislijo, kako so pomembni. Če jih soočiš z glasbeno mojstrovino, čutijo, da je to univerzalno priznana stvar, kjer se ne moreš hecati. Tu se nato človek malo odlepi od svojega prenapihnjenega ega in to mu omogoči, da lahko v njegovo razmišljanje vstopi nekaj novega.
Če pogledava vašo življenjsko pot: rojeni ste bili v Kranju, nato ste se leta 1967, pri 18 letih, preselili v tujino in tam študirali glasbo.
Da, v Kölnu sem študiral med letoma 1967 in 1972, pri profesorju Igorju Ozimu, potem pa sem šel leta 1973 v Ameriko.
Konec 60. let prejšnjega stoletja je tudi vaš starejši brat Marko Pogačnik zaslovel kot avantgardni umetnik, podobno kot pesnik Tomaž Šalamun, ki je vstopil v svet poezije z večnimi in vse bolj aktualnimi stihi »Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil«. Ste imeli tudi vi to v mislih, ko ste šli na tuje?
(Smeh.) Ne, mene je tedaj, v prvi življenjski fazi, zanimala samo violina, hotel sem imeti najboljšega učitelja. In tedaj je profesor Ozim učil v Kölnu. Če bi Ozim učil v Sremski Mitrovici, bi pa odšel tja.
Ste imeli kako štipendijo?
Ni bilo enostavno. Takrat si lahko odšel v tujino šele, ko si pri nas končal akademijo. Jaz pa sem bil tedaj še na srednji šoli in sem moral na njej preskočiti četrti razred in narediti vse izpite, preden bi se vrata zaprla. Potem pa sem bil pet let v Nemčiji in dve leti me je oče sam podpiral, preden sem dobil nemško štipendijo. Ko sem se vrnil, sem dobil še ameriško Fulbrightovo štipendijo in šel z njo v Ameriko.
In nato ste kar nekaj let ostali tam. Kje pa živite zdaj?
Zdaj živim v Hamburgu, Kranju, Mehiki in Luksemburgu.
S katero violino izvabljate te čudovite zvoke na koncertih?
Že od leta 1989 igram na svojo Guarnerijevo violino. Violina ima tudi ime, imenuje se Parzival Guarneri. Verjetno bo tudi moja zadnja. Stara je 307 let. V najbolj težkih situacijah me ne izigra, tudi v najbolj težkih akustičnih razmerah ima kvaliteten zvok. Z njo sem igral v Keopsovi piramidi, kjer je najlepša resonanca na svetu, pa v več kot 100 najlepših katedralah, ki sem jih posebej raziskoval, kako zvenijo. Na katedralo, ne na violino, skušam igrati kot na inštrument. Leta 1992 sem igral v 43 katedralah v 43 dneh za 43. rojstni dan. Vsak večer v drugi katedrali. Nanjo sem igral vsepovsod, tudi pri magičnem Uluruju sredi Avstralije, pa v puščavi Gobi, v piramidah v Mehiki, v templjih v Tibetu itd. Neverjetno, kje vse me je že spremljala – to je res neka posebna povezava.
