Najprej zažgeš knjigo, potem človeka

»Izhajam iz družine staršev, ki imata opravljene samo prve tri razrede osnovne šole, iz doma, kjer na policah ni bilo ene same knjige,« pove Nuccio Ordine, oseminpetdesetletni italijanski filozof, eden največjih svetovnih strokovnjakov za renesanso in filozofijo Giordana Bruna in o katerem je Umberto Eco, sicer njegov dolgoletni prijatelj in kolega, zapisal, da je eden najimenitnejših umov, ki jih je v življenju spoznal.

Odraščal je v obmorskem mestecu Diamante, ki leži ob Tirenskem morju v Kalabriji in šteje nekaj tisoč prebivalcev. Poleg tega, da je urednik zbirk klasikov uglednih založb po vsem svetu, predvsem tiste iz Les Belles Lettres, je Ordine profesor na Univerzi v Kalabriji, kjer poučuje italijansko književnost, kot gostujoči profesor pa o italijanski renesansi predava na številnih najbolj cenjenih evropskih in svetovnih univerzah ter je znanstveni sodelavec na mnogih raziskovalnih inštitutih. Je nosilec številnih častnih nazivov svetovnih akademskih institucij in dobitnik najvišjih državnih odlikovanj tako Republike Italije kot Francije. Je avtor več kot ducata knjig, ne samo o renesansi. Njegova dela so prevedena v dvajset jezikov, največja uspešnica med njimi pa je Koristnost nekoristnega, ki smo jo v prevodu Irene Trenc Frelih, izdala jo je Cankarjeva založba, nedavno dobili tudi v slovenščini. V njej Ordine razmišlja, da ni koristno zgolj tisto, kar ustvarja dobiček. »V merkantilnih demokracijah obstajajo znanja, ki veljajo za 'nekoristna', pa se nazadnje izkažejo kot izjemno koristna. Pred nekaj leti sem imel priložnost prebrati preprost, a zelo pomenljiv stavek, zapisan na kažipotu v neki knjižnici rokopisov v izgubljeni oazi sredi Sahare: »Znanje je bogastvo, ki ga lahko razdajaš, ne da bi obubožal.« Samo znanje – s tem spravimo v krizo prevladujoče paradigme profita – lahko delimo, ne da bi postali reveži. V svojem izvirnem eseju Nuccio Ordine opozarja na koristnost nekoristnega in nekoristnost koristnega. S pomočjo razmišljanj filozofov Platona, Aristotela, Zhuang Zija, Pica della Mirandole, Montaigna, Bruna, Campanelle, Bacona, Kanta, Tocquevilla, Newmana, Poincaréja, Heideggerja, Batailla in piscev Ovidija, Danteja, Petrarke, Boccaccia, Albertija, Shakespearja, Cervantesa, Miltona, Lessinga, Leopardija, Hugoja, Dickensa, Baudelairja, Kakuza Okakure, Garcíe Lorce, Garcíe Marqueza, Ionesca, Calvina, Fosterja Wallacea dokazuje, kako obsedenost s posedovanjem in kult koristnosti siromašita duha in s tem ne le ogrožata šole in univerze, umetnosti in ustvarjalnosti, marveč uničujeta tudi nekatere temeljne vrednote, kot so dignitas hominis, ljubezen in resnica. Temu zgoščenemu manifestu s predgovorom Borisa Pahorja je dodan esej Abrahama Flexnerja, ki nas opominja, da nas tudi znanosti učijo, kako koristna je lahko »nekoristnost«. Če bo Homo sapiens še naprej izločal brezinteresnost in nekoristno ter ubijal razkošja, ki jih ima za odvečna, je vprašanje, ali bo lahko človeštvo naredil bolj človeško.

Povejte kaj o tem, da ste bili še kot študent del avtonomističnega gibanja Lotta Continua.

Stavek, ki je med odraščanjem usmeril moje življenje, je prišel iz ust Alberta Einsteina, prebral sem ga kot študent prvega letnika filozofije. »Samo življenje, ki ga živimo za druge, je vredno življenja samega.« Moje začetno zanimanje za filozofijo, ne da bi se tega neposredno zavedal, je pravzaprav vsebovalo razmišljanja, kako odpraviti krivice, ki so se v tistem času dogajale v svetu. Misel na to, da ljudje, ki so prihajali iz siromašnih družin, ali ker so bili »samo« delavci, niso mogli početi določenih stvari, ostali pa so izkoriščali privilegije, je bila zame neznosna. Tudi sam prihajam iz mesteca, kjer se ni dogajalo nič, kjer ni bilo nikakršnega kulturnega ali političnega angažmaja. Na univerzi pa smo se kmalu povezali v skupino, predvsem smo to bili študentje filozofije, ki smo intenzivneje politično profilirali: takrat je to pomenilo, da se nismo pogovarjali samo o nas samih, temveč je beseda tekla o lakoti, ki je zavladala v delu sveta, krivicah, ekologiji … Človeštvo smo doživljali kot veliko skupnost. V tistih letih sem se naučil tudi, da o svetu ne kaže razmišljati v majhnih okvirih domačega okolja. Biti ponosen na svoje korenine, to že, obenem pa biti državljan sveta. To so bile vsebine, ki so me preokupirale v študentskih časih, to pa je kasneje eksplodiralo v ljubezen do dela Giordana Bruna.

Pred nekaj tedni ste se v priljubljeno italijansko pogovorno oddajo Che tempo che fa javljali iz Pariza, dan po napadih, spregovorili ste o domovini – in kar je redko, iz vaših ust to ni zvenelo kot kletvica.

Iz mene je govoril mladenič, ki se je oblikoval v ogromnih pariških knjižnicah. Takoj po diplomi na univerzi v Kalabriji sem večkrat odšel v Pariz; sprva samo na nekajmesečne študije, potem pa čisto zares študirat, predvsem s pomočjo velikih mojstrov filozofije, ki so predavali na pariških univerzah. V tistih letih sem študiral Bruna in prav on v delu De la causa pravi: pravemu filozofu je vsaka država domovina. To pomeni, da je moja domovina kraj, kjer so moja knjižnica, knjige in možnost svobodnega mišljenja. Ob pariški tragediji sem ugotovil, da to niso napadi na Pariz, ampak na mojo domovino. Z leti sem se naučil, da imeti več kot eno domovino ni sramota, nasprotno, to je nekaj zelo lepega … Mladina bi se zato morala naučiti, da bi Evropo začutila kot svojo domovino. Tisti odlomek, ki sem ga za oddajo prebral iz enega od Montesquieujevih del, bi povzel takole: če storim nekaj, kar koristi meni, moji družini pa ne, je to narobe. Če storim nekaj, kar koristi moji družini, ne koristi pa domovini, je prav tako napak. Če bi hotel storiti nekaj, kar koristi domovini in ne Evropi, bi bilo zelo narobe. Če pa storim nekaj, kar koristi Evropi, človeštvu pa ne, storim zločin. Morali bi začeti razmišljati v teh okvirjih. Zakaj se danes zdi, da za Evropo ni prihodnosti? Zato, ker smo potrebovali leta in leta drame z imigranti in begunci, ki so umirali v morju Mediterana, da smo ugotovili, da to ni težava samo Grčije, Libije, Italije, ampak da so imigranti, ki pritiskajo tudi na meje Slovenije, težava, ki zadeva celotno Evropo, ZDA in vse človeštvo. Da bi to lahko razumeli, imamo samo eno orodje – in to je kultura. Zato menim, da so klasiki tisti, ki nam pomagajo, da odkrijemo skupne evropske korenine. Knjiga Koristnost nekoristnega je zato krik upora proti utilitarizmu, ki vdira na področja, kamor ne bi smel.

Kam?

Obstajajo štiri področja, kjer, če ga tja spustimo, povzroči rakave rane: univerza, kulturna dediščina, znanost in vsakdanje življenje. Šola in univerze danes delujejo že kot prava podjetja, študenti pa kot njihove stranke. Kaj prodajajo podjetja univerze? Diplome. Ampak s prodajo diplom izničujejo smisel narave, ki naj bi ga imelo izobraževanje. Veste, katero vprašanje na prvi uri predavanj postavim brucem? »Po kaj ste prišli na univerzo?« Seveda je njihova reakcija popolno presenečenje. Nekateri odgovorijo, profesor, zakaj nas to sprašujete, saj veste, da smo prišli, da bi diplomirali. Jaz pa jim odgovorim, da se na univerzo ne pride po diplomo, ampak po znanje. To nam bo pomagalo, da bomo postali boljši ljudje. Kdo bo zares postal boljši človek, kdo študira samo zato, da bo mahal z diplomo, kdo se bo zares zaljubil v Homerja, Montaigna, Cervantesa, Shakespearja, ne zato, da bo samo opravil izpit, bo pokazal čas …

Kako dijake in študente navaditi na to, da bo klasik, če ga bo zares vzljubil, v njem »izvajal« metamorfozo vse življenje?

Za to je potreben predvsem pravi učitelj oziroma profesor. Sam sem vse svoje znanje gradil na znanju, ki sem ga pridobil na liceju. Zakaj? Zato ker sem imel imenitnega učitelja. Dvajset let po zaključku gimnazije so v meni še vedno živa znanja, ki sem jih pridobil takrat. V meni so se v tišini razvijala dalje. Zato pravim, da šole in univerze ne morejo biti zasnovane samo kot podeljevalke spričeval in diplom, ki bodo omogočili, da bomo nato kmalu ugasnili na trgu dela. Mar to ni grozljivo? V Evropi od trinajstletnika pričakujejo, da se bo odločil za poklic. Pri trinajstih naj bi nekdo že vedel, kaj bo počel v življenju, zato, da bo lahko izbral, katero srednjo šolo naj bi obiskoval, nekateri tudi že fakulteto?! Ali trinajstletnik lahko izbere svoj poklic? Če bomo tako specializirali otroke, bomo ubili njihovo radovednost. Njihova radovednost pa je za znanost ključna. Einstein je govoril, da bomo, če bomo ubili radovednost in domišljijo, avtomatično tudi ob ustvarjalnost. Prav ta pa je v znanosti najpomembnejša. Zato je humanistika ključna za znanost, ne glede na to, za katero disciplino gre. Izobraževalnega sistema ne kaže oblikovati glede na trg, sicer bomo ustvarili najstnike, ki bodo že pri trinajstih razmišljali samo o tem, kako zaslužiti čim več denarja. Če bo tako, ne smemo biti presenečeni, če bo naša družba še bolj skorumpirana – vzgojili bomo mlade odrasle, ki bodo ob ključno stvar: smisel za skupno dobro.

Imate prav, ampak koliko stane znanje? Kako utemeljiti, da nekateri univerzitetni profesorji za svoja predavanja, na primer, prejmejo nekaj sto tisoč evrov na leto? V ZDA se letni osebni dohodek desetih najbolje plačanih univerzitetnih profesorjev giblje med 600 tisoč in štirimi milijoni dolarjev. Oziroma kako razumeti, da sta nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton in njegova soproga Hillary Rodham Clinton v zadnjem letu dni z nekaj več kot sto govori ali nagovori zaslužila 25 milijonov dolarjev?

Mislim, da govorite predvsem o ameriški logiki. Ja, je perverzna, čeprav gre večinoma za denar zasebnih fundacij. Evropa se, mislim, takšnega načina razmišljanja še vedno brani. Lahko vam povem, da je mesečni dohodek Nobelovega nagrajenca, ki poučuje na univerzi, kjer poučujem sam, sorazmeren s prejemki kolegov. Hočem reči, da je ta debata v Evropi bolj uravnotežena. V ZDA pa zasebne univerze lahko posameznega profesorja ali gostujočega predavatelja ali kogarkoli že plačajo toliko, kot hočejo same. Težavo vidim predvsem v tem: nekdo, ki se vpiše na Harvard, za letno šolnino potrebuje 70 tisoč dolarjev. Tri leta po diplomi ti nekdanji študenti že zaslužijo po 100 tisoč dolarjev in več … Kajti če se nekdo vpiše na Harvard zato, da bi v življenju zaslužil čim več, ga na tej sloviti univerzi, katere član Centra za italijanske renesančne študije sem tudi jaz, niso vzgojili v odgovornega odraslega, ampak v skorumpiranega odraslega. S knjigo Koristnost nekoristnega hočem prikazati, da dostojanstvo človeka ni v denarju, ki ga zasluži, ampak v vrednotah, ki jih je sposoben objeti.

Katerih?

Tistih, o katerih nas učijo klasiki. Solidarnost do sočloveka, pravičnost, ljubezen do skupnega dobrega, toleranca … Treba je izbrati. Kako naj se pritožujemo, ko pa smo sami izbrali, da bomo živeli v svetu barbarov, ne razumite tega dobesedno … Isis bi zlahka uničili, če bi odrezali ekonomijo, na kateri sloni. Toda prav v zadnjih dneh ugotavljamo, da je mogoče v Evropi in še kje nafto Isisa kupovati po izredno nizki ceni – to pomeni, da so vsi ti govori vodilnih evropskih, svetovnih politikov prazne marnje. Kdo prodaja orožje Isisu? Katere države proizvedejo največ orožja? Prav tiste, ki so tarča terorističnih napadov te skrajne organizacije. Spet gre za ekonomske interese, ki so nad tem, da je treba rešiti človeštvo.

Malce sva zašla. Zakaj naravna dediščina utilitaristično nastrojenim družbam, kot pravite, povzroča toliko težav?

Odgovoril vam bom na primeru. Italija je muzej na prostem. Ko se sprehajate po Benetkah, Firencah, Neaplju ali Sieni, vam ni treba v muzeje, da bi videli umetnine, vsa lepota je že pod milim nebom. Veste, kako so nekateri italijanski ministri poimenovali našo kulturno dediščino? »Nafta Italije.« Ali lahko dovolimo, da bodo naše umetnine proizvajale dobiček? Ne. Kajti lepota umetnosti nas uči ravno nasprotno: lepota je občutenje, ki ga ni mogoče vrednotiti z merskimi enotami, denarjem. Ko gledam Raffaellovo sliko ali rimski Kolosej, koliko ob tem zaslužim? Nič. Ampak veselje, ki mi ga povzroči ta pogled, je znak, da človek potrebuje nematerialno, duhovno ugodje, berimo Kanta. Nekaj podobnega se zgodi, ko poslušam Mozartov koncert. Za kaj mi bo? »Kaj ti to koristi?« je eden pogostejših stavkov, ki jih slišimo danes. Koristi mi tako, da mi daje ljubezen do življenja, odgovorim. In tega nam danes primanjkuje. Človečnost je skrajno osiromašena. Imeti v vladi ministra za kulturo ali sploh ministra, ki mu na intimni ravni te stvari niso jasne, je zločin …

Nekaj tednov pred tem pogovorom mi je generalna direktorica osrednjega slovenskega kulturnega hrama poslala sms, da bere imeniten manifest z naslovom Koristnost nekoristnega …

(Smeh.) Država je lahko srečna, da ima takšne ljudi na vodilnih mestih. Nedolgo tega mi je španski novinar predlagal, da bi mojo knjigo morali v dar dobiti kulturni ministri vseh evropskih držav. Pa sem mu odgovoril, da me trkanje na njihova vrata niti malo en zanima. Veste, kot sem vam povedal, sem odrasel v majhnem mestu v Kalabriji, kjer ni bilo knjigarn in knjižnic, gledališč …

... in ste k pouku hodili k učiteljici na dom …

(Smeh.) Ja, ker nismo imeli šole. Država je od učiteljice najela sobo v njenem stanovanju in ta soba je bila nekaj let moj tempelj znanja. Pravo šolo so zgradili, ko sem končal četrti razred osnovne šole. Prva tri leta smo se vsi iz našega mesta izobraževali na domovih profesorjih ali v pisarnah, ki jih je za te potrebe najemala država. Kljub mojemu pesimizmu menim, da lahko dober profesor posamezniku spremeni življenje. Ste ga imeli?

Sem, gospo Danico Ravbar iz OŠ Frana Erjavca v Novi Gorici …

Vidite, mojemu je bilo ime Giorgio Franco. Dal mi je vedeti, da se pri najinem pouku ne učim samo jaz, temveč tudi on. Kolikokrat se profesorji učimo iz vprašanj študentov in dijakov! Kolikokrat se učimo iz izgubljenega pogleda študenta! Predani profesor te trenutke zelo dobre razume … Resnična težava je v denarju, kajti v današnji družbi je mogoče z denarjem kupiti prav vse. V Italiji smo kupili sodnike, moč, uspeh. Edina stvar, ki je ni mogoče kupiti z denarjem, je znanje. Zakaj? Zato, ker znanje zahteva osebni trud, ki ga nihče ne more storiti namesto nas. Tudi če bi zdajle k meni pristopil bogati šejk, ki spi v tem hotelu, in mi v zameno, da »ga napolnim z znanjem«, ponujal bianco ček, mu ne bi mogel pomagati, kajti ne morem mu odpreti glave in vanjo zliti znanja kot v lonec vodo za kuhanje špagetov. Moral se bo potruditi.

Naj vam navedem še en primer: dva študenta ljubljanske univerze se zjutraj na predavanje odpravita vsak z eno idejo. Ko se pred predavalnico srečata, si ju izmenjata in zvečer se domov vrneta vsak z dvema idejama. Hočem reči, da znanje ne siromaši – vedno samo bogati. Tudi zato v knjigi zapišem, da profesor, ki ne poučuje s strastjo, izvaja zločin. Strinjam se z Georgeom Steinerjem, mojim dragim prijateljem, ki pravi, da resnični učitelj ne opravlja poklica, ampak poslanstvo. Vse življenje posveti poučevanju, raziskovanju, študiju … Kultura je danes oblika uporništva proti utilitarizmu. Prvo pravilo trgovine pravi, da nekaj pridobi, drugi izgubi. Ko vam bom prodal steklenico mineralne vode, bom zanjo dobil dva evra, vi pa boste dobili vodo. To je trgovina. V tem smislu se v učilnicah vsak dan dogajajo mali čudeži. Če v razredu učim Pitagorov izrek, po koncu šolske ure ne bom ostal brez njega. Svoje znanje o njem delim z drugimi, tako preprosto. Dostojevski pravi, da bo lepota rešila človeštvo. To dobro zveni. Ampak lepota bo rešila človeštvo, če bomo mi rešili lepoto. Pred časom sem v Maliju preučeval antične arabske rokopise. Ko so se Timbuktuju približevali džihadisti, so prebivalci odnesli rokopise v Saharo in jih zakopali, ker so vedeli, da jih bodo sicer zažgali. In tam, kjer zažigajo knjige, je prezir do kulture in umetnosti neustavljiv. Od sežiga knjige do sežiga človeka je kratka pot. To mi je pogosto govoril tudi moj nekdanji kolega, urednik in prijatelj oče Alain Segonds, od katerega sem nasledil skrb za zbirko L'Âne d'or, ki pokriva edicije s področja filozofije, zgodovine filozofije, epistemologije, zgodovine znanosti, zgodovine verstev … Knjiga Koristnost nekoristnega je delno tudi njegova zasluga.

Tudi zato vaše knjige najprej izhajajo v Franciji in šele nato v Italiji?

Tudi. To je moj znak hvaležnosti človeku, ki mi je takrat, ko sem bil še nihče, podal roko in rekel: »Pridi k nam.« Umrl je pred tremi leti in lahko vam povem, da se je moje zasebno življenje po tistem popolnoma sesulo … (Tišina.)

Edine počitnice, ki si jih je privoščil, ker tudi sicer ni bil človek, ki bi hodil na dopust, sploh ni priznaval koncepta dopusta, je bilo tistih osem dni na leto, ko je prišel k meni in moji družini na krajši morski oddih. To je bil človek, ki je vedel vse, sodobni Pico della Mirandola. Menih laik, ki je delal 27 ur na dan.


* * *

Skupaj z urednico pri Bompianiju, Elisabetto Sgarbi, Umbertom Ecom in še nekaj pisatelji, filozofi in zgodovinopisci, ste se po nedavnem Mondadorijevem prevzemu skupine Rcs Libri odločili, da se podate na novo pot, konkretneje na ladjo. Ustanovili ste založniško hišo La nave di Teseo (Tezejeva ladja). V današnjem času kar drzna poteza.

Odgovor na ta vaš pomislek je enostaven. Za to se je odločila skupina prijateljev, z Umbertom Ecom in Sgarbijevo na čelu zato, ker menimo, da v založništvu velika koncentracija na enem mestu, Mondadori zdaj zavzema kar 40 odstotkov knjižnega trga, ne prinese nič dobrega ne knjižnim programom založniških hiš ne njihovim odjemalcem.

Zakaj?

Ker namesto da bi se zavzemale za raznolikost, založbe samo siromašijo. Tudi sicer so italijanske založbe precej znižale raven svojih programov, predvsem zato, ker ne izdajajo več klasikov, vse večje založbe so jih namreč že ukinile. To vam govori urednik klasikov, ki ureja več zbirk klasikov različnih založb po vsem svetu, od Italije, Nemčije, Romunije do Brazilije in še marsikje …

Založbe se vse bolj odločajo za zelo komercialne poteze. Seveda je založba podjetje in podjetje mora imeti, da ne propade, dobiček, ampak danes je neravnotežje med kulturnim horizontom, ker so založbe nekoč dejansko usmerjale kulturo države, in čistim podjetništvom. Obzorje kulture ugaša, potrebe podjetništva v založbah se večajo. Založb ne vodijo več intelektualci, ki odrejajo izbor najboljšega. V njihovem vodstvenem kadru so menedžerji, ki, vsaj v Italiji, prihajajo iz živilsko-prehrambnih sektorjev – mineralne vode, predelave krompirja … Prav zares. In to je težava. Zato smo odšli. Videli bomo, kaj se bo zgodilo. Vsekakor sem ponosen, da sem na tej ladji. Tudi zato, ker založbe morajo izdajati klasike. Ne zato, da se bodo študentje iz njih lahko učili za izpite – ampak zato, da bomo razumeli svet, v katerem živimo.

Napisali ste tudi knjigo Contro il Vangelo armato (v prostem prevodu Proti oboroženemu evangeliju).

V njej govorim o verskih vojnah, ki so v Franciji izbruhnile okrog leta 1560 in so dokaz, da fanatizem ne more roditi nič pozitivnega. Fanatizem ne uničuje samo civilne družbe, razjeda tudi religijo samo. Temu smo priča danes. Giordano Bruno, ki je podrobno analiziral fanatična gibanja v Franciji v šestnajstem stoletju, pojasni, da se fanatizem rodi iz namišljenosti, da posameznik ali skupina premore absolutno resnico, ki jo sicer hočejo vsiliti človeštvu kot nekaj dobrega, dobrega za človeštvo samo. To je paradoks. Vsa filozofija ni nič drugega kot poskus dokazati, da v trenutku, ko rečemo, poznamo resnico – resnico ubijemo. Resnica ni posedovanje, je iskanje. Samo z dvomom ohranjamo resnico živo. Tako nikdar ne bo postala nevarna ali predmet fanatikov, ki jo želijo vsiliti.

Kot pravi Platon, je resnični filozof tisti, ki je na sredi, med bogovi, ki ne iščejo resnice, ker jo imajo, in nevedneži, ki tudi ne iščejo resnice, ker mislijo, da jo imajo v lasti. Pravi filozof bo vse življenje iskal resnico, vedoč, da se mu ta izmika. Nekaj podobnega velja tudi za koncept ljubezni. Pogosto poslušamo fanatike večnega zakona, ki govorijo, da ljubezen nikdar ne preneha, ker gre za sveto prisego ipd. Danes vsak dan umre veliko žensk tudi zato, ker je ljubezen zreducirana na lastnino. Ko imam drugega v lasti, čutim potrebo, da ga lahko tudi ubijem. Kajti po intenzivnem trenutku ljubezni, ki seveda prej ali slej popusti, lahko eden od partnerjev drugega zapusti. Toda drugi ga raje ubije, kot bi ga pustil oditi. To so norosti ljubezni, kajti ko ljubezen izenačimo z lastnino – jo ubijemo. Ali kot pravi Rilke, ljubezen mora biti odprta dlan, v katero svobodno vstopaš in izstopaš. Pogosto namreč lahko v življenju na videz povsem nekoristna gesta posameznika povzroči nemisljive plazove. Spomnili se boste prizora s Trga nebeškega miru, ko se je mladenič v beli srajci in z nakupovalnimi vrečkami v rokah postavil pred kolono tankov. Obstaja bolj nekoristno in nesmiselno dejanje od tega, da telo postavimo pred železje oklepnika? Deset let kasneje je Time fotografijo prizora objavil na naslovnici, rekoč, da gre za eno od podob, ki so najbolj zaznamovale 20. stoletje. Kitajci so se seveda bali te fotografije, bojijo se je še danes. Ali pa ko si je Nelson Mandela vbil v glavo, da se bodo v Južnoafriški republiki belci in temnopolti nekega dne vozili skupaj v avtobusu. Nihče mu ni verjel. Še vedno mislim, da lahko utopična gesta posameznika, na videz nepotrebna in nekoristna, ustvari verigo, ki bo spremenila svet.