Največja mojstrovina človeštva umira

Ne glede na to, od kod pridete v Benetke, s kopnega ali z morja, vstopite v svet, ki ne pripada današnjemu času – ne po zvokih, ne po vonjih, ne po arhitekturi, ne po načinu življenja, ne po umetninah ... To mesto je umetnina samo po sebi in kakor pravi pesnik ter Nobelov nagrajenec Josif Brodski, največja mojstrovina, kar jih je ustvarila naša vrsta.

Nekateri ljudje imajo radi vonj sveže pokošene trave ali sena, Brodski je oboževal vonj zmrzujoče morske trave. Sedemnajst let je okrog božiča prihajal v Benetke ter ostajal dober mesec, kolikor so trajale zimske počitnice profesorja na univerzi v ZDA. Njegova romanca s tem mestom in prav v tem letnem času se je začela že zdavnaj prej, preden si jo je lahko privoščil – v mladih letih z razdalje, še preden je iz Sovjetske zveze emigriral v ZDA.

Benetke so res lepe pozimi, ko barve zbledijo celo v Italiji in četudi včasih do gležnjev ali celo kolen stojijo v vodi. Takrat se po njih ne valijo bataljoni turistov, ki v drugih letnih časih preplavljajo trge in uličice, zakrivajo čudovita pročelja in do neprehodnosti zatrpajo mostove. Pa ne samo to. Ko so vprašali Brodskega, zakaj ravno pozimi, jim je, kot opisuje v svojem eseju Vodno znamenje, tem najlepšem opisu Benetk, nameraval govoriti o aqui alti; o različnih odtenkih sive barve v oknu, ko človek sedi pri zajtrku v hotelu, obdan s tišino in mokasto jutranjo bledico obrazov mladoporočencev; o golobih, ki poudarjajo vsak obok ali venčni zidec tamkajšnjega baroka s svojo spečo podobnostjo z arhitekturo; o samotnem spomeniku Francesca Querinija in eskimskih psov, izrezljanih iz istrskega kamna ... Ne, je pomislil, ko je pogledal jalove obraze tistih, ki so ga vprašali. Ne, to ne bo dovolj. »No,« je rekel, »podobno je plavanju Grete Garbo.«

Lepota Benetk ni zgolj v impozantnih palačah, ki se ogledujejo v motnih vodah kanalov, in v muzejih, ampak tudi v ozkih ulicah, temnih prehodih, sončnih trgih, belliniju ... Ko pomislite, da hodite po milijonih in milijonih lesenih pilotov – samo pod baziliko Santa Maria della Salute jih je več kot milijon in pod Rialtom 12.000 –, ki nosijo mesto, so občutki še veličastnejši. In ko pomislite, da se sprehajate po nespremenjenih ulicah, v katerih so bili doma Tizian, Tiepolo, Goldoni, Giorgione, Vivaldi, po ulicah, ki so med krajšimi ali daljšimi obiski navdihovale Danteja, Petrarco, Shakespearja, Prousta, Byrona, Turnerja ..., se še bolj zavedate edinstvenosti mesta. Vsakič znova. Samo povsem nedovzetne za lepoto in čarobnost atmosfere to mesto pusti hladne.

Brodski, ki je z Vodnim znamenjem postavil spomenik že tako spomenikov polnemu mestu, je v Benetke vstopal z vlakom iz Milana, kjer se je izkrcal iz letala. Njegova poslednja pot v mesto v laguni je bila leta 1996, ko so na tamkajšnji pokopališki otoček San Michele pripeljali njegovo truplo.

Pisatelj Gustav von Aschenbach, ki ga je v svojem romanu Smrt v Benetkah naredil nesmrtnega Thomas Mann, je pred dobrim stoletjem na svojem zadnjem potovanju vstopil v Benetke z morja in jih doživel drugače. Vse je bilo bolj veličastno – Trg sv. Marka, Doževa palača, most Rialto, kipi, palače ... Aschenbach je ugotovil, da je najlepše priti v Benetke z odprtega morja, da je »vstopiti s kopnega tako kot vstopiti v palačo skozi zadnja vrata«. Nekaj čarobnega je v počasnem približevanju mestu po vodi, ko najprej zagledate horizont, okvirjen z nebom in vodo.

S čarobnostjo takšnega približevanja mestu se da veliko zaslužiti. Tako zadnja leta v občutljive vode beneške lagune vstopajo velikanske ladje, ki križarijo, in Benetke so ena od najbolj priljubljenih postaj. Visoke so do 15 nadstropij in tehtajo tudi več kot 100.000 ton. Na leto pluje skozi mesto okoli 700 plovečih nebotičnikov, ki na kopno izbruhnejo dva milijona turistov. Te pošasti v zgolj eni uri onesnažijo okolje kot 15 tisoč avtomobilov. Ladje, ki so večje in večje, povzročajo tresljaje, na hiše in obalo učinkujejo kakor manjši potresi. Benetke tonejo petkrat hitreje, kot so predvideli arheologi in statiki. Serenissima, ki je nekoč vladala vsemu Sredozemlju in je bila v zgodovini večkrat oblegana, je danes pod najtišjim, a najmočnejšim obleganjem doslej. Sovražnik je nenehno zasidran pred samim mestom – da turisti uživajo v bližnjem pogledu na lepoto in da naredijo čim boljše fotografije. Ladje se lahko približajo Trgu sv. Marka na vsega nekaj metrov.

Pod pritiskom prebivalcev Benetk naj bi vendarle začeli nekoliko omejevati promet po laguni, proti koncu leta pa prepovedali vplovbo v središče mesta ladjam, težjim od 96.000 ton.

Res je, Benetke od turizma živijo, a od turizma tudi propadajo. Benečani se iz mesta izseljujejo, ker v njem zaradi množičnega turizma ni več mogoče normalno živeti. V enem dnevu se po starem delu Benetk, ki imajo 58.000 prebivalcev, sprehodi 80.000 turistov. Nekateri napovedujejo, da že leta 2030 ne bo nobenega domačina več. Staro jedro Benetk je največji del svoje zgodovine štelo 200.000 prebivalcev, kolikor se je do danes povečalo njihovo število na kopenskem delu. Kdo torej živi v izpraznjenih stanovanjih? Tujci, ki so jih pokupili za drag denar in pridejo enkrat na leto. Kdo prodaja spominke? Večinoma Kitajci.

Beneška laguna se razprostira na dobrih 500 kvadratnih kilometrih in malo več kot 90 odstotkov je prekritih z vodo. Med seboj povezana naselja so na večini od 118 otočkov, naravnih in umetnih. Samo mesto je mogoče prehoditi v vse smeri približno v uri. Močni motorji kruzerjev mešajo mulj in pesek na dnu lagune in majejo večstoletne krhke temelje, obala, ki s treh strani zapira laguno, odteka v morje. Med laguno in Benetkami je tesna povezava. V zadnjih sto letih je mesto potonilo za 24 centimetrov, v naslednjem stoletju pa bo po predvidevanjih še za 99 centimetrov.

Kakšno prihodnost imajo sploh Benetke? Nobene, če ne bodo uvedli vstopnic v mesto in uravnavali števila obiskovalcev. Pred nedavnim je direktor pristaniške uprave napovedal gradnjo velikanskega pristanišča v industrijski coni Marghera za največje kontejnerske ladje in za naftni terminal. Industrijske temelje so tu že pred stoletjem postavili Avstrijci, še pred njimi je republiki zadal udarec Napoleon. Ravnotežje, ki je obstajalo stoletja, se je začelo rušiti – z industrijo, kemikalijami v poljedelstvu na kopnem, preobremenjeno kanalizacijo ... V kanalih se za svoj prostor bojuje kakih 400 gondol, 200 vodnih taksijev, zasebni čolni, čolni za odvoz smeti in dostavo, nekaj ducatov vaporettov. Voda v kanalih zaudarja, človeški in drugi odpadki so pomešani z algami. Mesto umira pred očmi vseh, tudi Unesca, ki ga je zaščitil kot kulturno dediščino.

Je komu, razen peščici lokalnih aktivistov, sploh to mar? Beneški politiki in drugi mogočneži si manejo roke. Vsakič, ko se bližam Vrtovom, prizorišču beneškega bienala, ugibam, ali bom zagledala zasidrano Luno, ogromno jahto ruskega oligarha Romana Abramoviča. Že več let jo videvam tam, tudi letos sem jo. Benečani so imeli prvi na svetu papirnati denar in očitno še danes klecajo pred njim.

Vsi imajo svoje načrte s tem mestom, je zapisal Brodski. Zlasti politiki in veliki poslovneži, kajti ničesar ni, kar bi imelo lepšo prihodnost od denarja. »Od tod izobilje neresnih izlivov o prenovitvi mesta, o tem, da bi celotno Beneško pokrajino spremenili v vrata v Srednjo Evropo, o razvoju pokrajinske industrije, o širjenju pristaniškega kompleksa pri Margheri ... Vse to čvekanje navadno brizga iz istih ust, ki blebetajo o ekologiji, zaščiti ... Cilj vsega tega je en sam: posilstvo.«

In, da, čudaki, ki to načrtujejo, so veliko »nevarnejši od Turkov, Avstrijcev in Napoleona skupaj, kajti denar ima več bataljonov kot generalov«.

V 18 letih, odkar je Josif Brodski umrl, se je število velikih potniških ladij v Benetkah povečalo za več kot trikrat, več je tudi obiskovalcev. Na San Micheleju, otočku, kjer je pesnik pokopan v zelo imenitni družbi, je zgolj pokopališče in tja zaidejo le redki turisti. Čudovit je ta kraj, pokopališče in atmosfera, ki ga obdaja. Beneško je, kar je, kot bi rekel Brodski, sinonim za rajsko.