Največje bogastvo vsake države je dober učitelj

Michael A. Cotter je ustanovitelj in predsednik EUSO, kakor se glasi kratica za naravoslovno olimpijado Evropske unije (The European Union Science Olympiad). Pred dnevi je Slovenijo obiskal, da bi se prepričal, kako se slovenski organizatorji pripravljajo na naslednje tekmovanje, ki bo konec aprila in na začetku maja v Ljubljani. Pogovor z njim je kakor najboljši oglas za poklic učitelja.

Njegova mati in oče sta bila učitelja v osnovni šoli in menda je imel komaj kaj več kot tri leta, ko ga je mati prvič pripeljala med svoje učence. In od takrat šole ni zapustil, kakor rad vzklikne navdušeno. Tudi on si je izbral poklic učitelja v osnovni šoli, toda že kmalu je začel poučevati učitelje in naposled to počel do konca kariere (z vmesnim postankom v politiki). Leta 1994 je ustanovil irsko različico olimpijade iz naravoslovja (ISO) ter jo do leta 2003 nadgradil v EUSO. Letošnja naravoslovna olimpijada v Ljubljani, ki jo bo pripravila Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS), bo šestnajsta.

Michael A. Cotter o irskem šolskem sistemu pripoveduje, kot da bi vodil njegov klub oboževalcev, tudi o sebi in svoji družini govori brez zadržkov. Njegova žena ravno tako dela v izobraževanju, vsi trije otroci pa postali zdravniki. Za zdaj edini vnuk – Jamie, kakor ponosno vzklikne in potegne iz žepa mobilni telefon s fotografijo hčerke in vnuka na zaslonu – ima komaj šest mesecev. »Ni pomembno, kaj bo počel v življenju, le da bo to počel z veseljem,« hiti razlagati in širi okoli sebe entuziazem.

Z njim je okužil mnoge, ki so se mu pridružili v EUSO kot državni koordinatorji, tudi mag. Katjo Stopar, slovensko koordinatorico, sicer pa učiteljico biologije na Gimnaziji Ravne. Leta 2007, ko se je Slovenija prvič pridružila EUSO, je na tekmovanje peljala kar tri svoje učence, zlagoma pa so se (v zadnjem času pod okriljem ZOTKS) na državni ravni razvile »kvalifikacije«, na katerih sodeluje od šeststo do devetsto dijakov praviloma prvih in drugih letnikov srednjih šol. Slovenske ekipe so vsako leto osvojile kakšno kolajno, najmanj bronasto. Kajti Michael A. Cotter se je odločil, da si vsak učenec, ki je navdušen nad naravoslovjem in sodeluje na evropski olimpijadi, zasluži medaljo.

Obstaja precej mednarodnih znanstvenih olimpijad, največ jih je v ZDA. Zakaj ste začutili potrebo, da bi ustanovili tovrstno tekmovanje posebej za Irsko?

Ko sem delal na dublinski univerzi, sem sodeloval pri pripravi olimpijad iz fizike, biologije, kemije in informatike in pri vseh je bilo v ospredju tekmovanje, ne sodelovanje. Prav tako sem opazil, da so vsi udeleženci med seboj konkurenti, tudi tisti iz istih držav. In navsezadnje sem opazil, da sodeluje zelo malo deklet, le peščica pri biologiji, še manj pri kemiji, pri fiziki in računalništvu pa jih tako rekoč ni bilo. Zato sem hotel pripraviti olimpijado, ki bi združevala naravoslovje in kjer bi udeleženci v skupini reševali en problem. To zamisel sem hotel iz Irske razširiti na vso Evropsko unijo, da bi preprosto povezal mlade, ki jih zanima naravoslovje.

Ciljna skupina, ki ste jo izbrali, so dijaki, stari 16 let ali manj. Zakaj ravno ta starost?

Ugotovil sem, da potrebujejo mladi, ki končujejo na Irskem prvo stopnjo sekundarnega izobraževanja, dodatno spodbudo, ki bi jih lahko navdušila za naravoslovje. Če jih v tistem času pritegne znanost, obstaja večja verjetnost, da se bodo med poznejšim šolanjem izbrali naravoslovne predmete.

Med pomembnimi razlogi niso bili samo omenjeni izobrazbeni, ampak tudi politični. Kaj se je takrat dogajalo na Irskem?

Na Severnem Irskem smo bili sredi hude krize. Ta je zajela tako rekoč vse prebivalstvo, in ko sem nekega dne šel na delo, sem opazil otroke v šolskih uniformah, kako so vzklikali parole, kričali drug na drugega. Prešinilo me je: kaj se dogaja, ti otroci bi morali sodelovati, ne pa nastopati drug proti drugemu. Zato sem hotel povezati irske šolarje iz različnih socialnih, etničnih in verskih okolij. To misel sem razširil na Evropsko unijo, z enakim poslanstvom.

Politične okoliščine so se seveda precej spremenile. Na Severnem Irskem je zdaj mirno pa tudi Evropska unija je precej drugačna. V času ustanovitve naravoslovne olimpijade na Irskem je imela petnajst članic, zdaj jih ima 28. S tem se je tudi zelo povečalo število sodelujočih držav, kajti ko se države priključijo EU, si praviloma želijo sodelovati pri EUSO. Kakšno leto morda izpustijo, denimo zaradi slabega finančnega stanja ali ker so se prepozno začeli organizirati, v glavnem pa vse države želijo sodelovati vsako leto.

Ste opazili napredek pri vključevanju deklet?

Število deklet, ki sodelujejo na olimpijadi, se je gotovo povečalo. Koliko jih je, je deloma odvisno od tega, kako države izbirajo ekipe – nekatere se organizirajo po šolah (na primer na Danskem), nekatere pripravljajo državna tekmovanja. Imeli smo primere, ko so eno državo predstavljala sama dekleta, včasih ni nobenega dekleta v ekipi. Vsekakor pa jih je vse več.

Prav tako je zelo pomembno, da jih ne zanima samo biologija. Pri naravoslovju namreč nekako velja, da se dekleta bolj zanimajo za ta predmet, to tradicijo pa je zelo težko preseči. Če deklet ne pritegne fizika v šoli, potem nimamo deklet, ki bi postale učiteljice fizike, kar pomeni, da izgubimo učitelje za ta predmet.

Kako se je v tem času spremenil odnos splošne javnosti do naravoslovja?

Na Irskem zelo promovirajo naravoslovje in poskušajo prebuditi zanimanje zanj, tudi v EU so na tem področju številne dejavnosti. Kako je v posameznih državah, ne vem, lahko pa ocenim, da mora v državah, kakršna je Slovenija, za to, da bi na olimpijadi tekmovalo šest dijakov, v predizborih sodelovati nekaj sto ali celo tisoč njihovih vrstnikov.

EUSO ima zdaj že več kot petnajstletno tradicijo, a še vedno ni znan širši javnosti. Zakaj je tako – se premalo zanimamo za mlade talente ali za naravoslovje nasploh?

Pravzaprav sploh ni potrebe, da bi se posebej promovirali, ker se osredotočamo na države Evropske unije. V vsaki državi imamo koordinatorje in ti skrbijo za promocijo doma. Dokler je uspešno tekmovanje znotraj EU, smo zadovoljni. Pomembno je, da EUSO poznajo učenci v posameznih državah in da sodelujejo.

V Sloveniji smo imeli precej dolgo obdobje, ko je bilo naravoslovje bistveno manj priljubljeno. Je to fenomen, ki ste ga opazili tudi drugod po Evropi?

Ne vem, kako je drugod po Evropi, toda na Irskem dijaki nimajo tako veliko izbire. Če se hočejo prebiti na določen študij, morajo najprej opraviti irščino, angleščino, matematiko in enega izmed evropskih jezikov. To so štirje od vsega skupaj šestih predmetov na sekundarni stopnji. Zato ni prav veliko prostora za naravoslovje ...

Ker smo imeli toliko več vpisa na družboslovne študije, se zdaj spoprijemamo s strukturnimi neskladji na trgu dela.

Na Irskem se je zgodilo podobno. Študiji elektroenergetike in strojništva so bili zelo priljubljeni. Potem se je zgodil kolaps gradbene industrije in vsi poklici, ki so kakor koli povezani s tem, so postali pri mladih zelo nepriljubljeni. Veliko je odvisno od publicitete. Če vlada velika naklonjenost bančništvu, bo za ta študij kajpak večje zanimanje. Eden izmed poklicev, ki postaja zelo priljubljen na Irskem, je poučevanje. Veliko mladih se odloča za poklic učitelja. Morda je za tem občutek varnosti, ne vem, a dejstvo je, da pridobiva priljubljenost.

V Sloveniji je med mladimi zaznati večje zanimanje za naravoslovne in tehnične študije. Eden izmed osnovnih načinov za privabljanje mladih je postala obljuba zaposlitve. Je to pravi način za promocijo znanosti?

To je odločitev staršev, saj si želijo, da bi se otroci lahko zaposlili. Na Irskem na trg dela zelo vplivajo trenutne gospodarske razmere. Nekateri študiji bodo vedno priljubljeni, denimo pravo, ekonomija, finance, medicina ... Toda v zadnjem letu pridobiva tudi naravoslovje in mislim, da se bo s tem povečalo število ljudi s temi poklici.

Naša država je članica EUSO deset let, vsako leto beremo o odličjih, ki jih dobijo mladi na tekmovanju. To kaže, da se dijaki v šoli veliko naučijo. Kaj pa vam kot poznavalcu izobraževalnih sistemov razkrivajo rezultati?

V Sloveniji je način poučevanja očitno pravi, da so mladi tako uspešni. Je pa res, da se v nekaterih evropskih državah otroci do šestnajstega leta sploh ne učijo naravoslovnih predmetov. V programu imajo, denimo, tuje jezike ali se osredotočajo na druga znanja. Na Irskem temelji izobraževalni sistem na klasičnem znanju. Ta sistem je zelo težko spremeniti in šele v zadnjih letih postaja naravoslovje pomembno. Slovenija je imela vedno naravoslovne predmete že v osnovni šoli, to je ta tradicija, ki omogoča tako dobre rezultate.

Rezultati torej posredno kažejo na razlike v šolskih sistemih med evropskimi državami?

Če pogledam nazaj v leto 2003, ko se je vse začelo, so bile države vzhodnega bloka boljše v naravoslovju in so tudi na EUSO dosegale boljše rezultate. Z leti se je to spremenilo, pa ne le zaradi napredka v državah, kjer naravoslovje ni bilo tako integrirano v šolski sistem, ampak so se tudi v državah, kjer so bolj promovirali naravoslovje, študentje začeli ozirati za drugimi priložnostmi, kot sta družboslovje in študij v tujini. Luksemburg je primer države, ki je bistveno izboljšala rezultate, lani so prvič osvojili srebrno medaljo. Tam ni razlog v tem, da se ne bi dovolj zgodaj začeli učiti naravoslovnih predmetov, učijo se jih že, toda v vseh treh jezikih posebej, zaradi česar več časa porabijo za učenje jezikov kot pa za osnove naravoslovja. Ko sem se pogovarjal s predstavniki države, so povedali, da so se EUSO pridružili tudi zato, da bi promovirali naravoslovje.

Ali bi v Evropi potrebovali bolj poenoten šolski sistem?

Mislim, da bi bil to hud politični problem (smeh).

Toda če se hočemo prilogoditi globalizacijskim trendom, morda približanje ne bi bilo slabo …

Nekatera področja vedno morajo ostati prilagojena vsaki državi, denimo, poučevanje zgodovine. Če pa govorimo o naravoslovju, bi ga morali začeti prej poučevati, vendar ne tako, da je razdeljeno na posamezne predmete. Ne glede na to pa bodo na koncu starši tisti, ki bodo pogledali trg dela, in če na njem ne bo dela za naravoslovce, se mladi za te študije ne bodo odločali.

Ste v vseh teh letih v Evropi odkrili šolski sistem, za katerega bi lahko rekli, da je najboljši?

Moral bom reči, da je najboljši izobraževalni sistem, kar jih poznam, irski. Vem, da mi ne boste verjeli, toda res je veliko dobrega pri njem. Imamo dobro predšolsko vzgojo od tretjega leta starosti, nato je osnovno izobraževanje s programoma za mlajše otroke in za starejše otroke; v prvi razred stopijo s šestimi oziroma sedmimi leti, sekundarno izobraževanje začnejo z dvanajstimi leti ... Predvsem pa je vsak učitelj usposobljen in izobražen. Res je, da imamo vse manj moških učiteljev, prevladujejo učiteljice. Je to dobro ali slabo? Pravzaprav ne vem, v vsakem primeru bi raje videl, da mojega otroka ali vnuka poučuje dobra učiteljica kot slab učitelj. Problem pa je, kot sem že omenil, da deklice tradicionalno manj zanimata fizika in kemija, zato bodo morda imele kot učiteljice na teh področjih primanjkljaje.

Tudi po ljudeh, ki sem jih spoznal v Sloveniji, lahko sklepam, da je vaš šolski sistem zelo dober. V resnici ne moremo imeti izobraževalnega sistema za vse, morajo biti različni, da se lahko primerjamo, seveda pa ima vsak prostor za izboljšanje. Prednost EU je, da namenja denar izobraževanju in izobraževalnim projektom, kakršen je denimo Erasmus, ki spodbuja tudi mobilnost učiteljev.

Med vašimi področji je tudi informatika. Kako hiter razvoj informacijske tehnologije vpliva na izobraževanje?

Vsekakor vpliva. Predstavljajte si, da bi človek zaspal pred petdesetimi leti, potem pa bi se zbudil in vstopil v učilnico, v bolnišnico ali na katero koli drugo delovno mesto … Seveda se je veliko spremenilo. Vendar pa si težko predstavljam, da bi tehnologija spremenila izobraževanje, ker je to zelo povezano s človekom. Potrebujemo učitelja. Tehnologija lahko pomaga, ampak še vedno moramo imeti učitelja, da spodbuja in navdušuje otroke. Njegova naloga kajpak ni več toliko prenašanje informacij, temveč predvsem pomoč pri iskanju informacij, učenje, kako jih brati, kaj so dejstva, kako jih ločiti od laži. Računalnik nikoli ne bo nadomestil učitelja, ne glede na to, kako dobro programsko opremo ima. Največje bogastvo vsake države je predano učiteljstvo.

Mednarodna raziskava TIMMS je za Slovenijo pokazala zelo dobre rezultate, slovenski dijaki so bili celo prvi v fiziki, zelo visoko tudi pri matematiki, toda na drugi strani so starši izrazili zelo nizko zaupanje v šolski sistem. Zakaj takšno neskladje, torej dobri rezultati, a nezadovoljni starši?

Težko bi to pojasnil za vašo državo, lahko pa povem, kako je pri nas. Na Irskem starši zaupajo v izobrazbeni sistem in v to tudi veliko investirajo. Učitelji so dobro plačani, šole so dobro financirane. Izobrazba je in je vedno bila zelo pomembna, velja za orodje socialnega napredovanja. Poglejte: večina ljudi moje starosti ni študirala. V mojem letniku na srednji šoli nas je bilo 75 in le pet nas je šlo na univerzo. Ko sem nekdanje sošolce na nedavnem srečanju vprašal, ali so otroke poslali na študirat, so odgovorili, da jih niso poslali le na univerzo, temveč na svetovno znane univerze, kot so Harvard, Oxford, Cambridge, moskovsko univerzo … Tako je vsaj na Irskem. Otroci te generacije so zelo visoko izobraženi. Med mojimi otroki ni bilo vprašanja, ali bodo šli na univerzo, to je bilo samoumevno, edino vprašanje je bilo, na katero. To pa je posledica politične volje pred 30 leti, ko smo se odločili, da bo izobraževanje do tretje stopnje brezplačno. Poleg tega so se začele ustanavljati univerze, ki so bile drugačne od tradicionalnih, pojavili so se tehnični študiji in tako naprej. Rekel bi, da smo zelo visoko izobražen narod.

No, na naravoslovnih tekmovanjih resda nismo najboljši, bomo pa, upam, kmalu spet zmagali na Evroviziji (smeh). Hočem povedati, da imamo druge prednosti, privabljamo številne tuje investicije, tudi naša delovna sila je cenjena.

Tudi v Sloveniji imamo brezplačno šolanje, učitelji pa niso tako cenjeni. Niti plačani niso prav dobro. Ali je lahko to eden od razlogov, da poklic v družbi ni tako cenjen?

Mislim, da učitelja nikoli ne motivira denar. Poučevanje je poslanstvo in poznam zelo malo učiteljev, ki ne bi entuziastično opravljali svojega poklica. Vsaj na Irskem je to ena izmed prednosti šolskega sistema: kvalificirano in predano učiteljstvo.

Če še enkrat pogledamo rezultate TIMMS, vidimo, da v naravoslovju prednjačijo mladi z Daljnega vzhoda. Zakaj menite, da je njihovo znanje na tako višji ravni?

Spet lahko odgovarjam samo za Irsko. Pri nas izobraževalnega sistema ne prilagajamo zato, da bi dosegali dobre rezultate v raziskavah ali na tekmovanjih. Cenimo kulturo, zgodovino, geografijo … To se ne bo spremenilo. Vsi se učimo irski jezik, angleško, enega izmed evropskih jezikov in matematiko. Seveda lahko prilagodiš sistem, da se učenci bolje izkažejo na rezultatih Pisa in drugih primerjalnih programih, toda to po mojem mnenju ni relevanten pokazatelj izobrazbene ravni.

Ena izmed poglavitnih razlik EUSO z drugimi tekmovanji je, da temelji na praktičnem delu, torej delu v laboratoriju. Praktično delo pa zahteva dobrega učitelja, takega, ki si je pripravljen vzeti čas. Kakšna je vloga učitelja pri poučevanju naravoslovja?

Vsak dober učitelj bi moral, ne glede na predmet, ki ga poučuje, spodbujati praktično znanje. Osebno ne morem razumeti, kako bi lahko poučeval naravoslovje brez praktičnega pouka. V srednji šoli sem imel naravoslovje samo eno leto, toda učitelj nas je pripeljal v laboratorij enkrat na teden in še vedno se spomnim poskusov. Na Irskem morajo učenci pisati dnevnik praktičnega dela in v njem morajo biti opisani določeni poskusi. Na koncu leta to sicer ni del končnih preizkusov znanja, toda izvajanje praktičnega pouka preverjajo inšpektorji s pregledovanjem dnevnikov.

Pri EUSO so pomembni samo praktični primeri, tudi zato, da spodbudimo več empiričnega dela v državah, ki sodelujejo, kajti na olimpijado se ne moreš pripraviti, ne da bi znal uporabljati opremo.

Kot učitelj učiteljev najbrž na daleč prepoznate dobrega učitelja?

Ja, mislim, da lahko od trenutka, ko vstopim v razred, v petih minutah ugotovim, ali pred učenci stoji dober učitelj ali ne. Takoj lahko opaziš, ali je enako pozoren do vseh učencev, ali jih posluša, ali se je dobro pripravil, ali pravilno podaja snov, ali vključuje praktične elemente … Zelo lahko je opaziti dobrega učitelja.

Podali ste se tudi v politiko. Strokovnjake, ki se odločijo za ta korak v želji, da bi naredili spremembo, izkušnja pogosto navda z obupom. Kakšna je bila vaša izkušnja?

Bil sem vključen v politično stranko in sodeloval na volitvah, a tudi če nisem bil izvoljen, sem sodeloval pri pripravi programa, povezanega s šolstvom. Tako sem poskušal po svoje prispevati. Sem eden izmed tistih ljudi, ki niso cinični glede politikov, pravzaprav jih cenim in spoštujem. Mislim, da je od nas odvisno, kakšne politike izvolimo, na nobenega drugega ne moremo zvračati krivde. In dobra plat je še, da se jih lahko tudi znebimo.

Ena od značilnosti EUSO je tudi to, da temelji na zaupanju.

Na olimpijadah za starejše obstaja velika tekmovalnost, saj jim medalja prinese pomembne točke, v nekaterih državah jih to celo razbremeni plačila študija. Američani prav tako pozorno pogledajo rezultate in zmagovalce vabijo na svoje univerze. Zatorej tekmovalnost ni nič nenavadnega. Kjer je velika tekmovalnost, pa je tudi veliko tveganje, da bodo udeleženci goljufali, da bi dosegli cilj. Temu primerno strogi in dosledni so varnostni krepi.

EUSO je popolno nasprotje tega. Za začetek lahko tekmovalci in mentorji prebivajo v istem hotelu, vsak dan se srečujejo, in čeprav mentorji prevajajo naloge ter poznajo njihovo vsebino, ni bojazni, da bi jo izdali dijakom ... Prepričan sem, da nihče ne goljufa. To je tudi sicer osnova filozofija v EU: da se ne goljufa.

Razlog, da EUSO ni tako tekmovalen, je v tem, da sem se že na začetku odločil, da bo vsak sodelujoči dobil medaljo. Od 10 do 15 odstotkov vseh dobi zlato, od 15 do 30 jih dobi srebrno, 50 odstotkov pa bronasto. Kajti vsi učenci, ki pridejo na EUSO, so zelo bistri in zelo uspešni, zato jih nikakor nočemo ovirati s sporočilom, da so bili slabi. Tisti, ki dobijo srebrno medaljo, ne izvedo, ali jim je zmanjkalo samo malo do srebra ali pa so bili čisto proti koncu. Tako vsi odidejo z občutkom dosežka.