Nam vlada plenilski razred?

V Sloveniji s kaznivimi dejanji na leto nastane za okrog pol milijarde evrov škode ali protipravne premoženjske koristi. Tako kažejo policijski podatki. Ali ti podatki potrjujejo hipotezo, da Sloveniji vlada plenilska elita?

Ena od interpretacij stanja v državi govori, da Sloveniji vlada plenilska elita. Interpretacija ima to šibko točko, da celotno elito razume kot homogen blok, kar bi pomenilo, da tako rekoč vsi, ki sprejemajo odločitve, bistvene za skupnost kot celoto, delujejo kot plenilci. Bolj pedantna analiza bi pokazala, da elite praviloma ne poslujejo kot homogeni bloki, temveč so sestavljene iz frakcij, manjših množic, ki lahko med seboj tesno sodelujejo, lahko pa tudi tekmujejo ali se bojujejo. Ker načeloma ne gre za homogen blok, velja vprašanje o naravi slovenske elite zastaviti nekoliko bolj pedantno: Ali v nacionalni eliti obstaja frakcija, ki je plenilska? Kako velika je in kolikšno moč ima?

Kako razumeti pridevnik »plenilska«? Za polemično razpravo je oznaka primerna, za analizo pa ne najbolj. Slikovito metaforo o plenilski eliti moramo torej nadomestiti z besednjakom, ki je bolj natančen in ki v najboljšem primeru omogoča merjenje. Recimo torej, da iščemo tisti del elite, ki je vpleten v kriminal ali pa je početje tega dela elite z vidika kazenske zakonodaje vsaj sumljivo. Koliko kriminala je v Sloveniji? Za kakšne vsote gre?

Podatki policije govorijo o tem, da v Sloveniji na leto s kaznivimi dejanji nastane okrog pol milijarde evrov škode ali protipravne premoženjske koristi. Številka ni konstantna. Policijsko letno poročilo navaja, da je leta 2011 s kaznivimi dejanji nastalo za 271,8 milijona evrov škode ali protipravne premoženjske koristi. Leta 2014 je letno poročilo navajalo bistveno višjo številko: s kaznivimi dejanji naj bi nastalo za kar 755,3 milijona evrov škode oziroma protipravne premoženjske koristi. Če vemo, da slovenski BDP znaša slabih 40 milijard evrov, lahko čez palec ocenimo, da se v zadevah, v katerih nastaja protipravna premoženjska korist ali škoda, vrti kak odstotek slovenskega BDP.

Policijski podatki, da s kaznivimi dejanji na leto nastane okrog pol milijarde škode ali protipravne premoženjske koristi, še ne pomenijo, da je za to vsoto v celoti odgovorna plenilska frakcija nacionalne elite. Nekaj škode nastane, denimo, z vandalizmom, malimi ali velikimi klasičnimi tatvinami. Znatna protipravna premoženjska korist nastaja ob trgovanju z narkotiki, prostitucijo, ilegalnimi migracijami … Bilo bi neprimerno, če bi trdili, da se plenilska frakcija elite ukvarja z velikimi ali malimi tatvinami, prostitucijo ali oskrbovanjem črnega trga z narkotiki. Obstajajo sicer države, v katerih poslovanje nacionalne elite temelji tudi na trgovini z mamili, a v Sloveniji zadeve niso tako črne.

Če elite ne povezujemo z enostavnim lopovskim kriminalom, nam o plenilski naravi elite več povedo policijski podatki o finančnih preiskavah, ki jih predvideva kazenska zakonodaja. Leta 2010 je policija zaključila 152 finančnih preiskav, ob tem pa je ugotovila, da so posamezniki in podjetja s kaznivimi dejanji pridobili 243 milijonov evrov protipravne premoženjske koristi. Leta 2015 so finančne preiskave kriminalistične policije nakazale, da je s kaznivimi dejanji nastalo slabih 143 milijonov protipravne premoženjske koristi. Policijski podatki govorijo tudi o škodi, ugotovljeni s finančnimi preiskavami. Škoda v letu 2015 naj bi znašala 154 milijonov evrov.

Ob tem je treba dodati, da protipravna premoženjska korist, ki jo ugotovi policija, še ne predstavlja sodno dokazane koristi, ki bo dejansko odvzeta.

Da bi policija preprečila beg premoženja domnevno kriminalnega izvora, ima možnost, da zahteva zavarovanje tega premoženja. To pomeni, da osumljenec premoženja, ki je nastalo s sumljivim dejanjem, ne more prodati. Leta 2012 je policija predlagala, da bi zavarovali za slabih 180 milijonov premoženja. Lani je bila številka občutno nižja. Osumljencem so zavarovali za 52 milijonov evrov premoženja.

Po podatkih tožilstva je bilo leta 2014 kumulativno zavarovane za 495 milijonov evrov protipravne premoženjske koristi, oktobra letos pa so bila zavarovanja premoženja odrejena v 185 zadevah, skupna protipravna premoženjska korist v teh zadevah pa znaša 360 milijonov evrov. Z drugimi besedami: v Sloveniji je slabe pol milijarde evrov premoženja (trenutno nekoliko manj), za katero tožilstvo in policija menita, da je to premoženje treba zavarovati, ker je najverjetneje kriminalnega izvora.

Kaj nam to pove o družbeni strukturi? Policija in tožilstvo nedvomno sta kvalificirana, da ocenita, ali so določena dejanja sporna z vidika kazenske zakonodaje. Torej po oceni tožilstva obstaja kar pomembna družbena skupina, ki je do znatnega premoženja, vrednega okrog pol milijarde evrov, prišla s kaznivimi dejanji. Ne gre za laične sume o lopovskem sloju, ki bi bili izrečeni za gostilniškim omizjem, ampak za kvalificirane ocene tožilcev, torej pravnih izvedencev. Vendar v tej skupini niso zgolj ljudje, ki so v preteklosti vodili pomembna podjetja, temveč gre za pisano druščino, v kateri najdemo tako gospodarstvenike, ki so imeli v preteklosti tudi dobre stike s politiko ali so celo opravljali politične funkcije, kot vodilne osebe omrežij, ki so se ukvarjale s preprodajo drog, in lastnike bordelov. Težko bi torej trdili, da ima »plenilska elita« v lasti za pol milijarde evrov nezakonitega premoženja, ker v tej pisani združbi najdemo ljudi, ki so se ukvarjali s klasičnim, »neelitnim« kriminalom.

A ponovimo: policijski ali tožilski podatki ne govorijo o premoženju kriminalnega izvora, ki bi ga za tako razglasila sodišča. Če je policija leta 2014 predlagala, da se zavaruje slabih 120 milijonov evrov protipravno pridobljenega premoženja, so sodišča istega leta izrekla 66 sodb o odvzemu protipravno pridobljenega premoženja v višini 12 milijonov evrov. Torej so neizpodbitni dokazi o premoženju kriminalnega izvora obstajali le za desetino premoženja, za katero je policija menila, da to izvira iz kaznivih dejanj.

O čem govorimo? Za kakšne konkretne primere gre? Z letošnjo kazensko sodbo je sodišče Igorju Bavčarju, nekdanjemu predsedniku uprave koprskega Istrabenza, naložilo, da mora vrniti 18 milijonov nezakonito pridobljenih sredstev. Sodba, ki mu je očitala pranje denarja, še ni pravnomočna.

Premoženje nedokazanega izvora

Finančna preiskava, ki ima svoj pravni temelj v kazenski zakonodaji, ni edini instrument, ki ga ima na voljo država, ko raziskuje protipravno pridobljeno premoženje. Leta 2011 je državni zbor z veliko večino sprejel zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (zopni), ki omogoča, da tožilstvo predlaga odvzem protipravno pridobljenega premoženja, oseba, ki naj bi pridobila protipravno premoženjsko korist, pa mora sama dokazati, da v resnici poseduje premoženje legalnega izvora. Če je nekdo lastnik premoženja, ki bistveno presega njegove znane legitimne prihodke, mora torej ta posameznik sam dokazati, da je premoženje pridobil po legalni poti. Če tega ne dokaže, je premoženje lahko zaplenjeno.

Po podatkih tožilstva je bilo do zdaj odrejenih 30 finančnih preiskav zoper 115 fizičnih oseb in 76 pravnih oseb. V tem trenutku je odprtih 13 finančnih preiskav zoper 39 fizičnih in eno pravno osebo. Na podlagi zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora je trenutno zavarovanega za okrog 16 milijonov evrov spornega premoženja.

Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora je sicer že več kot dve leti pod drobnogledom ustavnega sodišča, saj naj bi bil ustavno sporen. Z nedorečenostjo zakona se soočajo tudi tožilci. Gre namreč za zakon, ki je v evropskem kontekstu precej unikaten. Države, ki se proti lastnikom nezakonito pridobljenega premoženja borijo s strogimi pravnimi orodji, namreč v okviru kazenske zakonodaje poznajo t. i. razširjeno konfiskacijo, s katero – poenostavljeno – kriminalcem zaplenijo vse premoženje, če ti ne morejo dokazati, da so do premoženja prišli po zakoniti poti. Ker tožilstvo čaka na odločitev ustavnega sodišča, je pri uporabi določb zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora zadržano.

Postopki, ki temeljijo na zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, pa posredno odgovarjajo tudi na vprašanje, ali ima Slovenija plenilsko elito. Tožilstvo je namreč orodja iz zopnija uporabilo tudi pri osebah, ki so v določenem časovnem obdobju nedvomno sodile v nacionalno poslovno elito. Tako je tožilstvo zavarovalo premoženje, ki so ga podedovali sorodniki pokojnega Jožeta Zagožna, nekdanjega direktorja Holdinga Slovenske elektrarne, češ da premoženje ni skladno z znanimi dogodki Jožeta Zagožna. Družina zaradi poteze tožilstva zopni izpodbija na ustavnem sodišču. Tudi pooblaščenci nekdanjega direktorja Intereurope Andreja Lovšina ter njegove družine izpodbijajo zakon na ustavnem sodišču, znano pa je, da je tožilstvo zavarovalo za slaba dva milijona evrov premoženja nejasnega izvora. Med ljudmi, ki bodo morali sodstvu dokazati legalni izvor premoženja, sicer jim bo to odvzeto, je tudi nekdanji mariborski župan Franc Kangler.

Zagožna, Lovšina in Kanglerja bi brez težav lahko uvrstili v nacionalno elito. V prvi polovici devetdesetih let je bil Lovšin direktor obveščevalne in varnostne službe obrambnega ministrstva, Kangler je pred župansko funkcijo opravljal poslansko funkcijo, Zagožen pa je bil pred prevzemom funkcije na državnem Holdingu Slovenske elektrarne krajši čas minister za gospodarstvo.

Po podatkih tožilstva je po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora trenutno zavarovanega za dobrih 16 milijonov spornega premoženja. A tudi orodja, ki jih državi daje zopni, niso bila uperjena zgolj proti ljudem, ki so v preteklosti sprejemali pomembne nacionalne odločitve. Eden od postopkov za odvzem nezakonito pridobljenega premoženja teče proti Draganu Tošiću, ki mu je tožilstvo skušalo dokazati krivdo v zadevi Balkanski bojevnik, vendar je primer padel. Hkrati pa tožilstvo ocenjuje, da je Tošićevo sedem milijonov evrov vredno premoženje nezakonitega izvora. Zato mora Tošić dokazati, da gre za legalno premoženje, sicer mu bo to odvzeto.

Do tega trenutka so slovenski tožilci po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora vložili 15 tožb, s katerimi zahtevajo odvzem za 22 milijonov evrov premoženja. Tožbe so bile vložene zoper 32 fizičnih in zoper 7 pravnih oseb. Z edino pravnomočno sodno odločitvijo bi morali eni osebi odvzeti dobrih 300 tisoč evrov nezakonitega premoženja. Ena zadeva je odločena na prvi stopnji. Če bo potrjena, bodo osebi odvzeli nekaj manj kot 1,7 milijona evrov premoženja.

Ker zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja še čaka na odločitev ustavnega sodišča in ker je tehnično v marsikaterem delu nedorečen, je uporaba tega orodja za tožilce do neke mere tvegana, saj bi, če bi bil zakon na ustavnem sodišču razveljavljen, nastali vrtoglavi zapleti.

Škoda, povzročena s plenjenjem

Ob vprašanju, ali Sloveniji vlada plenilska elita, zanimiv primer predstavlja zadeva Šrot. Sodišče je letos v civilnem postopku razsodilo, da mora Boško Šrot družbam Pivovarna Laško in Delo vrniti 61 milijonov evrov zaradi škode, ki je nastala ob škodljivih navodilih, ki jih je dajal vodilnim v družbah. Ta navodila so bila povezana z malverzacijami ob poskusu menedžerskega prevzema Pivovarne Laško, vendar sodišče Šrotu ni naložilo, naj vrne protipravno pridobljeno premoženje, temveč mora poravnati škodo, ki je nastala v nekdanjem pivovarskem imperiju in družbah, povezanih s Pivovarno. V povzročeni škodi se najbrž skriva tudi korist, vendar med škodo in koristjo ne moremo postaviti avtomatičnega enačaja. Škoda, nastala v zadevi Šrot, je prej stranski produkt poskusa plenjenja premoženja kot pa dejanski plen. Dejstvo pa je, da so malverzacije, povezane s Pivovarno Laško, eden od vrhov ledene gore, na vrhu ledene gore pa je zapičena še zastavica s sodnim epilogom.

A vrnimo se k uvodnemu vprašanju: Ali (je) Sloveniji vlada(la) plenilska elita? Uradni podatki davkarije kažejo, da je v Sloveniji manj kot 500 oseb, katerih mesečni neto dohodek presega 10 tisoč evrov. Če pa bi sodili po številčnosti in kakovosti voznega parka, po razkošju nepremičnin in prestižu plovil, ki jih krmarijo ljudje iz Slovenije, je sloj najbolj premožnih občutno večji. Torej razlika med legalnimi dohodki in dejanskimi zaslužki obstaja, velikost te razlike pa lahko deloma rekonstruiramo iz policijskih in tožilskih podatkov o izvedenih finančnih preiskavah ter zahtevkih za zaplembo nezakonitega premoženja. A kot rečeno: le majhen del te razlike je s pravnomočnimi sodbami dejansko prepoznan kot nezakonit, še manjši pa je dejansko zaplenjen. Hkrati pa bi bilo iluzorno, če bi od tožilstva in policije pričakovali, da bodo med finančnimi preiskavami zaznali vse malverzacije. A že tisto, kar policija in tožilstvo zazna kot sporno, je zelo resna grožnja skupnosti kot celoti in Slovenijo oddaljuje od tega, da bi živeli v pošteni družbi.