Naredila se je sama – in vsaj malce je naredila tudi Françoisa Hollanda, za predsednika

Nekdanja »prva dama« Valérie Trierweiler se je pred tedni podpisala pod knjižno izpoved Hvala za ta trenutek (Merci pour ce moment, založba Les Arènes), da bi si polizala rane, ki se slabo celijo po razhodu s predsednikom Françoisom Hollandom.

Če je ne bi tako hudo bolelo, najbrž ne bi napisala knjige, a verjetno bi ji bilo prizaneseno s prenekaterim novim udarcem, če knjige ne bi bilo. Tako pa je bolečina neizmerna in predstavljati si je, da sila sentimentov ne pojema prav naglo.

Valérie Trierweiler je hotela povedati resnico, zdaj pa zaradi golote – z besedami je do nagega slekla oba – pretresa politično in medijsko Francijo. Ljudje se spet naslajajo. Je sploh mogoče, da se ne bi?! Podrla je še zadnje pregrade med javnim in zasebnim.

Časi so že dolgo taki: profesionalno in intimno se nevarno zlivata v eno, stene so steklene in prozorne, kamere so domala povsod – na vsakem telefončku in še v grmu v rokah paparaca, vsakdo si na facebooku zlahka vzame nekaj »slavnih« hipov samopromocije, o javnih osebnostih vemo preveč nepomembnosti, o francoskem predsedniku Françoisu Hollandu lahko po novem preberemo malone vse. Ponižana, razžaljena in v dno duše prizadeta Valérie Trierweiler se je odločila, da bo s knjigo do konca olupila njuno dolgoletno, zdaj pa že mrtvo intimno razmerje. Leta in leta je bilo profesionalno: bil je odnos med politikom socialistom in politično novinarko pri reviji Paris-Match, pozneje je redno poklicno druženje preskočilo v »ljubezen življenja« (brati je, da na Hollandovo vztrajno pritiskanje), zatem je nastopil hlad, čista zmrzal. Ne brez nadaljevanja: Hollande je z vso obsedenostjo moledoval za novo priložnost. Očitno zaman: zdaj je tu knjiga. Menda knjiga resnice ali pa ... maščevanja.

Brez zaščite in sama

Na skupni poti je bilo, kakor razpreda novinarka, vsega po malem in mnogega preveč. Ona da je predvsem dajala, dajala je vedno več in se je razdajala do konca, on da je zlasti jemal, potem pa jo je vse bolj odrival od sebe, kadar je hotel in kakor se mu je zdelo. Umikal jo je iz svoje politične bližine, posebej po tistem, ko so ga maja pred dvema letoma Francozi izbrali za predsednika države. Tišal jo je, pa čeprav bi mu lahko kot dolgoletna politična žurnalistka marsikaj svetovala, predvsem pa ji je – in to najbolj boli – ves čas debelo lagal. Bile so, tarna avtorica, laž na laž, prevara na prevaro, nenehne izdaje ..., kakor so o njej brezsramno lagali tudi mediji, njeni kolegi in kolegice po poslanstvu. Fantazirali so, oprezali so za vsako njeno gesto »prve dame«, za njenimi besedami in, jasno, še posebej spodrsljaji, nato pa so jih razlagali po svoje in so ji pripisovali vse mogoče lastnosti in pritikline ljubosumne povzpetnice, ki ne zna brzdati čustev. Bolj ko se je branila in se je popravljala, bolj ko se je naprezala za boljšo podobo: da ni predsednikov rotvajler, bolj se je pogrezala v blato. Vselej z mračnimi občutji, da je čisto sama.

Nihče je ni vzel v bran, še nobena feministka ne in kaj šele moški njenega življenja François Hollande. Pa je potrebovala njegovo oporo: denimo takrat, ko je bila v spletno vsemirje ponesrečeno poslala politični tvit, ki ga je bilo razumeti kot obračun s Ségolène Royal, nekdanjo predsednikovo življenjsko in politično družico ter mamo njegovih štirih otrok. Cela Francija se je zmrdovala, Hollande pa je ni zaščitil; še več, bolj ko je Valérie Trierweiler izgubljala tla pod nogami, bolj ji je obračal hrbet – s svojo čedalje bolj poudarjeno odmaknjenostjo in molkom, z vsem neizrečenim, tudi s prezirom in kajpada z ljubezenskim varanjem. Razžiral jo je občutek, da v resnici sploh ne sodi k človeku, ki jo je dolga leta trmasto hotel pridobiti samo zase, pa čeprav je bila srečno poročena z Denisom Trierweilerjem, filozofom, novinarjem in očetom njenih treh sinov ... V predsedniški palači je zelo kmalu začutila, kako ostaja brez identitete, da ji jo kradejo, kako jo potiskajo iz filma, da je ta čedalje bolj nem. Tega pa ni mogla sprejeti, saj je vendarle samostojna ženska, neodvisna in ambiciozna. Je mama, po duši in peresu novinarka. Vse v življenju je dosegla sama, z lastnim trudom, naredila se je sama – in vsaj malce je naredila tudi Françoisa Hollanda za predsednika.

Blišč in beda

Knjiga Hvala za ta trenutek seveda ni zanimiva kot sentimentalna limonada. Koga bi vznemirljive solze ženske, ki ni več ljubljena in je bila prevarana, izdana in kar zavržena zaradi mlajše lepotice Julie Gayet, potem pa je bila od istega moškega, ki ji je zapičil nož v hrbet, ničkolikokrat spet naprošena, kar moledovana za ljubezen, še enkrat za razmerje, za ponovno skupno življenje. Knjigo je mogoče brati tudi drugače, na mnogo načinov. Na primer: kako pomenljivo tesno sta prepletena francoska politika in francoski žurnalizem, koliko vsakodnevne bližine je med politiki ter novinarji in novinarkami (z naše male perspektive se zdi težko predstavljiva, morebiti kar vprašljiva). Pisanje je tudi svojevrsten sprehod skozi Elizejsko palačo, saj nakazuje, kakšna so razmerja v njej in kako se kaj preobraža (recimo oprema) iz mandata v mandat, od predsednika do predsednika, od prve dame do »prve dame«. François Hollande, na primer, je predvolilno obljubljal, da bo normalen predsednik, zato sta z Valérie obdržala stanovanje na rue Cauchy v 15. pariškem okrožju – hotela sta ohraniti kolikor toliko normalno življenje para. In knjižno delo je deloma tudi prikaz francoske sociologije, je zgodba o večnem ohranjanju mačizma in še o vzpenjanju po klinih družbene lestvice.

Veliko Francij obstaja. Tista, v kateri je odrasla Valérie, nima prav nič skupnega s Hollandovo družinsko izkušnjo, svetlobna leta daleč sta si. Prva bije težak vsakdanji boj: Valériejina mama je z možem invalidom vseh šest otrok spravila na svet do svojega dvajsetega leta, vsakdanjik družine Massonneau se je ves čas rimal z besedo socialen, njihov dom je tudi takšen. Avtorica zato še danes prešteje vsak cent in, začuda mnogih Francozov, nakupuje na razprodajah, predvsem pa se, kakor veje iz besedila, še vedno osvobaja kompleksov, povezanih s socialno manjvrednostjo, tudi s sramom, ki izhaja iz nje. Določena je z njo, občutek je, da jo naprej stiska k tlom in jo dela majhno, čeprav se je hoče osvoboditi in si prizadeva dokončno strgati spone.

Morda pa prav zato ni zmogla nositi čustvenega bremena, ki ji ga je nalagalo sprehajanje po sami Palači, kamor jo je bilo velikopotezno katapultiralo življenje. Morebiti je prav zato še toliko bolj visokoleteče želela v ospredje in je hrepenela po vidnejši vlogi, da bo večkrat in več stala ob Hollandu kot predsedniku in ob pomembnih državnikih, ne pa da so jo, kot zdaj tarna, elizejski uradniki kakor lutko potiskali stran in v ozadje. Počutila se je kot senca in hkrati še v senci ponosne in vedno navzoče Ségolène Royal, ki se je redno in kar naprej vračala v Hollandovo (politično) življenje ... Če ne drugače, pa prek otrok. Zato pa je, se zaveda Trierweilerjeva, tu in tam streljala kozle ljubosumja.

Kako jih tudi ne bi, ko pa jo je ves čas preganjal občutek nepoklicanosti, da nekako ne pripada moškemu, ki ga strastno ljubi, in ne sodi v Elizej. Morda že zato ne, ker s predsednikom nista bila poročena, pa zato, ker si hoče od nekdaj sama služiti kruh; ker ima neodvisen in samosvoj značaj; in ker nima nikakršnega premoženja ... »Ne, sem brez gradu in nimam imetja, kot ga imajo nekatere prve dame pred mano. Carla Bruni, Bernadette Chirac ali še Anne-Aymone Giscard d'Estaing.«

Za povrhu je tudi Hollandova življenjska pot povsem drugačna od zgodbe Valérie Trierweiler: od nekdaj je gosposka in tlakovana z denarjem, ki ga je oče služil z nepremičninskimi posli; tega je bilo vedno dovolj. Njegov intimni svet so ENA (kalilnica francoskih političnih kadrov – Ecole nationale d'administration), koder se je šolal, in visoki krogi, tam pa je menda čutiti ... hlad.

Zakaj piše avtorica o vsem tem? Zato da s prstom pokaže na predsednikovo kvazilevičarstvo, na njegov lažni socializem. V prizadetosti in ranjena, ker se je nekoč vzvišeno posmehoval celo njeni skromni družini, izklepeta stvari, ki jih Francozi morda niti niso nujno hoteli vedeti o svojem predsedniku. Kako že pravi revežem? Ponosen na svoj humor, se zasebno šali, da so »brezzobci« ... Predvolilno »se je predstavljal kot človek, ki ne mara bogatašev. A v resnici ne mara siromakov.« Ima se za normalnega predsednika, toda najbolj mu je všeč svet bogate in slavne gospode z izbornim okusom, kjer »vsi volijo levo, ne vedo pa, koliko znaša minimalna plača«. Da, precej strupen jezik ima Valérie Trierweiler.

Medtem ko sta »družina« in »solidarnost« zanjo povsem konkretna pojma: ponosna je na bližnje, na mamo, pomagajo si ..., sta besedi čista abstrakcija za Hollanda. »Očeta ni še nikoli povabil v Elizej, tudi brata ne.« Usode predsednika noče deliti z nikomer, tako zelo je ošaben, pa čeprav se, kakor ji mnogi priznavajo, ni naredil sam. Njen prispevek je bil ključen, pomagala mu je, da se je politično dvignil na sam vrh, vanj je verjela, ko so ga malone vsi odpisali in si ni nihče niti v snu predstavljal, da bi lahko kdaj zasedel predsedniško mesto. Za nameček je predvolilno poskrbela za njegovo stilsko preobrazbo, za kakih dvanajst kilogramov manj, nova oblačila in sploh nov look, s tem pa tudi za samozavest in odločnost, da bo šel do vrha. Uspelo mu je, čeprav je bila zmaga pretesna, da bi bil 6. maja 2012 zvečer najsrečnejši moški na svetu ...

Prodajna uspešnica

Knjiga, debela dobrih tristo strani in vredna 20 evrov, je prodajna uspešnica; potem ko je izšla 4. septembra, so samo v prvih štirih dnevih prodali 145.000 izvodov. Pri založbi Les Arènes so imeli dober nos, vnaprej so se nadejali, da jih bodo bralci pokupili več kot pol milijona. Uspeh je menda že dosežen, takoj so bili podrti vsi letošnji rekordi prodaje, zanimanje je baje precejšnje tudi na tujih trgih, računajo na televizijsko ali filmsko predelavo.

A Valérie Trierweiler si, sodeč po odzivih, ne more ravno obetati, da bi jo Francozi, ki je nikoli niso imeli prav radi, končno vzljubili: zadnje ankete kažejo, da je vsak sedmi ne mara, vsak šesti je prepričan, da nikoli ne bi smela napisati tako škandalozne knjige, kot je Hvala za ta trenutek, in prav toliko jih tudi predlaga, da življenjske sopotnice predsednikov v prihodnje naj ne bi imele sploh nikakršne vloge.

Trierweilerjeva je podrla še zadnje pregrade med javnim in zasebnim življenjem, tabujev ni več in predsednik je nag. Zdaj vedo Francozi vse o njem, poznajo malone vse njegove profesionalne težave in zablode, pa tudi najbolj skrite intimnosti in obsesije: odnos do otrok, do poroke, do pokojne mame, še »njuno« pesem je razkrila vsem, kakor tudi ni zamolčala, kako ji je ob najpomembnejših sestankih, celo z Obamo in Putinom, pošiljal sms-sporočila in jo v njih ves pobit prosil, naj mu vendarle še enkrat odpre vrata v svoje življenje ... Skuhala je res lepo čorbo.

Težko bi bilo pričakovati, da si s knjigo, ki jo je ustvarjala v solzah, ne bi nakopala še dodatnih zamer in sovraštva, saj njeno pero ni milostno, sploh ker udarja vsepovprek. Med drugim ostro zapiše, da z izjemo Laurenta Fabiusa, šefa francoske diplomacije, večina ministrov ne dosega potrebne ravni. »Opazujem jih od strani in se sprašujem, kako je mogoče, da je bil ta ali oni imenovan za ministra, ministrico.« Razlog menda pozna: na stolčke so jih posadili v imenu uravnoteženja ideoloških tokov in spolov, regij in strank. »Redki so postali ministri zaradi svojih kompetenc.« Prevladale so kvote.

Poudarja tudi, kako je Hollandu med vsemi političnimi obljubami doslej uspelo izpeljati le eno reformo, ki se bo zelo verjetno zapisala v francosko zgodovino: poroke za vse. Ena in edina bo, pa čeprav še te ni razumel, menda ni dojel, razen teoretično, pomena zakona za levico ... Seveda pa avtorica ne verjame, da bi kdaj res izpolnil prastaro socialistično obljubo, ki jo je tudi sam dal priseljencem: da bodo lahko hodili na lokalne volitve. Ampak tako kot je lagal njej, menda laže drugim in svojemu narodu. Hollande da je človek vzporednih svetov.

Sindrom zmagovalcev

Ljudje, ki imajo oblast, zelo hitro izgubijo občutek za meje, to je sindrom zmagovalcev, je Trierweilerjevi razložil psihiater, potem ko je bila januarja letos zaradi predsednikove ljubezenske afere z igralko Julie Gayet pristala v bolnišnici. O romanci se je govorilo že precej časa, teklo je dolgo, kaplja čez rob pa so bile fotografije, ki so jih objavili v pogrošni reviji Closer ... Sindrom ljudi, ki zmagujejo!? Sodeč po razpoloženju med Francozi, je pot od zmagovalca do poraženca krajša, kot si je sploh mogoče predstavljati.

Konec maja je ena izmed javnomnenjskih raziskav apokaliptično pokazala, da bi Hollanda pri morebitni vnovični predsedniški kandidaturi leta 2017 podprli samo še trije odstotki Francozov. »Kako je mogoče, da je padel tako nizko?« se sprašuje Trierweilerjeva, jezna nanj tako zasebno kakor tudi kot volivka levice. Zdaj je nekje tam, kjer je pred leti začel. Le nje ni ob njem.

Ko se je neko novembrsko jutro 2010 odločil, da bo kandidat za predsednika Francije, je bil »edini, ki je verjel, da bi mu lahko uspelo. Jaz sem bila pripravljena, da mu sledim kamor koli.« A je hotel samoto ... Politika je njegova prva in edina strast, ob njej ga ne zanima nič in nihče, zato hoče na politični sceni ves soj luči usmeriti vase. Menda sploh zato, ker je dolga leta deloval v paru s Ségolène Royal ali celo v njeni senci, želi zdaj na najvišjem francoskem odru stati sam. Končno. Kot zmagovalec!?

Težko bi bilo drugače, kakor pa da bo Trierweilerjeva po vrsti zanjo težkih intimnih bitk z mediji, politiko in Hollandom izgubila tudi vojno. Kako je ne bi, ko pa ni pričakovati, da bi lahko eno prizadeto kolesce v gromozanski mašineriji na novo postavilo svet. Želeti ji je le, da si bo s knjigo vsaj finančno opomogla, da bo imela tovrstno zadoščenje, če nič drugega. Omenjati na tem mestu denar ni vulgarno, avtorica sama ogromno razmišlja o njem, ne le zaradi vse prtljage, ki jo nosi iz otroštva, ampak zato, ker se ji je po razhodu s Hollandom sesula še finančna hišica iz kart ...

Sopotništvo s samim predsednikom jo je bilo vsej nekoliko stalo tudi stabilne finančne samostojnosti. Za službo, svoj denar in neodvisnost se je, kakor zdržema ponavlja, resda vedno bojevala do zadnjega diha, delovnemu mestu pri reviji Paris-Match se ni pustila odpovedati, prisiljena pa je bila opustiti nekatere televizijske projekte. In seveda je že pred leti in brž po tem, ko sta postala par, politično pisalo zamenjala za kulturno pero. Pisati je začela o literaturi, o knjigah. V drugo samozanikanje ni privolila. »Zakaj pa bi bila jaz tista edina ženska v Franciji, ki nima pravice, da bi delala?«

Pričakovano presenečenje

Valérie Trierweiler je knjigo Hvala za ta trenutek do zadnje pike napisala v popolni tajnosti, samo nekaj ljudi je vedelo zanjo, zato je novica medijsko odjeknila kot bombica, mnoge vpletene je šokirala. Pa verjetno ne bi smela presenetiti nikogar: kako drugače pa bi ženska, ki že malone vse življenje piše, najbolje izrazila svojo bolečino in svojo jezo, tudi svoje maščevanje?

Kako drugače bi lahko histerični medijski mašineriji – ki jo je devetnajst mesecev, kolikor jih je preživela v Elizeju, bojda secirala do zanje koščice in ji je kradla identiteto – najbolje pokazala sebe? Sebe kot tragično žrtev ali celo kot literarni lik, kakršna je, denimo, Lucrèce Borgia, junakinja Victorja Hugoja. Da, tako daleč gre Trierweilerjeva, da jo v knjigi kar citira, ko ta pravi Don Alphonsu: 'Pustili ste, da se je ljudstvo norčevalo iz mene, pustili ste ga, da me je žalilo ... Kdo brani soprogo.' »Tragedija je večna.«

Seveda je jasno, da ni šokantna knjiga kot forma, ki si jo je izbrala za lizanje ran. Knjige požira, odkar zna brati, mestna knjižnica je bila njeno prvo zatočišče, vonj po knjigi je njena magdalenica, kar otroški parfum ... Prav tako ni nič novega spoznanje, da lahko tudi najbolj vroča ljubezen zledeni v sovraštvo in da v besu izgubljamo razsodnost. Da se ji kot dolgoletni novinarki gnusi medijsko-politični cirkus, je prav tako možno razumeti, čeprav s svojo knjigo še sama izvaja artistične akrobacije.

Šokantno je bolj to, s kakšno besedno lahkotnostjo je mogoče v teh časih povedati prav vse in še več: menda resnice – o vsakomur in tudi o predsedniku. No, ampak saj François Hollande je hotel biti samo normalen predsednik. �