Narobe zastave, narobe ljudje

Kdo bo v vojni stal skupaj s Slovenijo, državico z narobe obrnjenimi simboli, narobe ljudmi in nikoli dokončanimi ograjami.

Objavljeno
20. november 2015 14.05
Policija na mejnem prehodu Rigonce Rigonce 12.11.2015 [policija,rigonce meja]
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Retorika našega premiera hitro evoluira: še pred kratkim je sramežljivo govoril o tehničnih sredstvih na državni meji, potem je zbral pogum in mu je le uspelo izustiti besedico ograja, zdaj pa je ta pojem še preciziral – usmeritvena ograja. Zanimivo; doslej smo poznali vrtno ograjo, stopniščno, balkonsko itd., nenadoma pa imamo opraviti z usmeritveno ograjo. Dobro, take ograje poznamo z letališč, s kolodvorov in z javnih prireditev, toda nismo še doživeli, da bi bile iz bodeče žice. Skratka, usmeritvena ograja ne more biti nič drugega kot evfemizem, torej olepševanje, leporečje, lepši in milejši izraz namesto ostrega. K temu se seveda še vrnemo.

»Tretjega januarja 1992 je bilo v dvorani neke vladne stavbe v Moskvi srečanje ruskih in ameriških znanstvenikov. Dva tedna prej je Sovjetska zveza prenehala obstajati in Ruska federacija je postala neodvisna država. Posledica tega je bila, da je kip Lenina, ki je prej krasil oder v dvorani, izginil, namesto njega pa je na sprednji steni visela zastava Ruske federacije. Edini problem je, je pripomnil eden od Američanov, da je zastava narobe obrnjena. Ko so ruske gostitelje na to opozorili, so v prvem odmoru napako hitro in tiho popravili.« (Samuel P. Huntington, Spopad civilizacij).

Zdi se, da smo Slovani malce »šlampasti«, saj se je tudi nam skoraj zalomilo, ko smo na nekdanjem Trgu revolucije razglašali samostojnost – sramotno zalomilo. Tomo Levovnik je tedaj vodil »protokol« dogajanj pred mikrofoni in pod žarometi in tako je tik pred zdajci zahteval, da mu razgrnejo zastavo, pod katero naj bi Kučan zinil tisti »jutri bo nov dan«. Grb na zastavi je bil seveda obrnjen narobe, druge zastave – ki je morala biti iz padalske svile, sicer bi se v dežju vse skupaj podrlo – pa seveda niso imeli.

Zagato je rešil pokojni Boris Strel, ki je v svojem prtljažniku premogel »pravilno« zastavo. Borisa kajpak niso pokopali z vojaškimi častmi, čeprav je rešil čast nove države. Za Ljubljančane jim tedaj še ni uspelo narediti novih zastav, tako da so ob razglasitvi države z oken in na javnih mestih visele – ruske zastave.

Ta »šlamparija« z zastavo seveda ni bil prvi spodrsljaj, ki se ga je še dalo prikriti; poznejši spodrsljaji in padci so postali tako rekoč drobovje »sistema«, ki pa se jih je vseskozi uspevalo nevtralizirati z evfemizmi in podobnimi triki oblastne retorike, kot so to pač podedovali od prejšnjega režima in znova prežvečili. Nov vrhunec tega sprenevedanja, ko se da črno predstaviti kot belo, imamo s premierom Cerarjem, ko je po »dogodkih« v Parizu zinil, da gre pri Sloveniji za »majhno ogroženost države«. Kako on to ve?! So mu to sporočili iz Zagreba, kjer bolje nadzirajo naše obveščevalne službe kot z Gregorčičeve?

Mimogrede: varnostna strokovnjaka Branko Lobnikar in Denis Čaleta sta opozorila, da slovensko ozemlje (trenutno) morda še ni tarča, lahko pa je za teroriste logistična odskočna deska. Predsednik Borut Pahor je te dni dodal, da Slovenija ni v vojni in da je ena najvarnejših držav na svetu. Kako da ni v vojni?! Na svojem ozemlju ima na tisoče beguncev iz opustošenih držav, sama pa ima po svetu svoje vojake, celo »kontingente«, kot je tisti na Kosovu. Vrhovni poveljnik te dni zaradi begunske krize vpoklicuje vojake iz rezervne sestave, na Kosovu pa jih imamo za celoten bataljon.

Z begunsko krizo, ki prerašča v nekaj povsem nepredvidljivega, se seveda grmadijo tudi evfemizmi trenutne oblasti v deželici, s tem pa kajpak tudi pometanje problemov pod preprogo. Ministrskega predsednika se seveda da razumeti, da hoče biti všečen na evropskih dvorih in da se nikakor ne želi vpisati v zgodovino kot človek bodeče žice. Ampak njegove aspiracije so eno, realnost državice pa nekaj čisto drugega. Dejstvo je, da tudi četrt stoletja po tisti Borisovi svileni zastavi še vedno ne premoremo solidne vojske in policije, torej dveh pomembnih stebrov sleherne državnosti – in to zavoljo stiskaštva, ki ga lahko pripišemo le ozkosrčnosti in kakemu našemu računovodji à la Schauble.

Premier, ki se očitno vsako jutro pred odhodom v službo namesto ovsenih kosmičev nabaše evfemizmov za pred kamere in sprotno uporabo, si je te dni privoščil retorični izpad, ki si ga – laiki v psihologiji in psihiatriji – seveda ne upamo pojasnjevati. Cerar naj bi se na policijsko stavko odzval, da gre za neodgovorno, sramotno in nedostojno dejanje! Razumeti je, kot da so policisti Njemu, ki poti krvavi znoj zaradi begunske krize, zabili nož v hrbet. Zlorabili so trenutek slabosti sicer »najvarnejše države«.

Po našem spominu si pokojni Janez Drnovšek, znan po jeklenih živcih, ne bi niti v sanjah privoščil tako, blago rečeno, robate izjave, ki premierovo mehko dušo osvetljuje z nekega novega zornega kota. Kot mehka dušica se – kot izurjen maneken – prikazuje tudi Borut Pahor, ki pa občasno prelomi retorično votlost s kakim »krucifiksom«. Slab teater. Če bi imeli vrhovnega poveljnika vojske in vrhovnega šefa policije, kot se šika, oba stebra te državice ne bi bila v tako klavrnem stanju. Tu se je nesmiselno sklicevati na to, da smo ena »najvarnejših držav«; Pahor je verjetno imel v mislih, da smo majhni in neopazni, toda terorizem, tako kot hudič, v sili žre tudi muhe.

Dobro, naj se predsednik kar sestaja z Erdoganom in gleda nogomet s Porošenkom, če že nima drugih državniških vabil in opravil; ampak za premiera pa se res ne spodobi, da je več v Berlinu kot pri svojih »enotah«. Da mu več pomeni trepljanje kake Angelce kot počutje slovenskih vojakov in policistov. Mimogrede: Nemčija je napovedala, da bo začela pripirati vrata beguncem, kar utegne imeti katastrofalne posledice za državico, ki se ji je »imenitna strateška lega« izkazala tudi kot nevarnost v konfliktih.

No, Miro, kje bo zdaj stala tista tvoja usmerjevalna ograja, če bodo Nemci uporabili svoj dvižni most? Boš stal v spodnjicah ob zimski Sotli in Kolpi ter nemočno vil roke, da smo spet nekaj zamudili?

Pariški »dogodki« so pokazali, da bodo v sedanjih okoliščinah preživele samo robustne države, kajti vojna polzi po skoraj celotni zemeljski obli in tu si ne bo dalo dosti pomagati z »visokimi moralnimi standardi«. Zdi se, da je prav na tem ledu grdo spodrsnilo premieru, ko se je tako rekoč izdal, da se še spozna na pravo in moralno sofistiko, slabo pa na vodenje države, ki potrebuje letne in zimske uniforme, letne in zimske gume … Navsezadnje bi tudi že moral doumeti, da državica ne more računati na tujo pomoč, ker solidarnosti ni več, pravzaprav je nikoli niti ni bilo v obilici.

Huntingtonov Spopad civilizacij je ob izidu sprožil več razpravljanja kakor karkoli drugega dotlej; mnogi so profesorjeve teze nemudoma zavrgli, vendar se zdaj vsepovsod poje tudi mnogo zarečenega kruha. V Nemčiji, na primer, niso mogli odigrati prijateljske nogometne tekme, v ZDA so francoska letala prizemljile teroristične grožnje, čez Slovenijo se vije reka beguncev … in vsekakor ne moremo v nedogled tiščati glave v pesek. Nekaj se dogaja, tega ni mogoče zanikati; kriminal se razrašča, temeljne prvine civilizacije se razgubljajo, ljudje govorijo o globalni krizi držav in vladanja ter vzponu naddržavnih korporacij.

V spopadu civilizacij, pravi Huntington, bosta Evropa in Amerika stali skupaj ali pa vsaka posebej. V večjem spopadu, »resničnem spopadu« med civilizacijo in barbarstvom, bodo velike civilizacije sveta s svojimi bogatimi dosežki v religiji, umetnosti, literaturi, filozofiji, znanosti, tehnologiji, morali in sočutju prav tako stale skupaj ali vsaka posebej. V nastajajočem obdobju so spopadi civilizacij največja grožnja za svetovni mir, mednarodni red, ki temelji na civilizacijah, pa je najzanesljivejše jamstvo pred svetovno vojno.

Kakorkoli že – v naslednji vojni ni računati, da bi kdo stal skupaj s Slovenijo, še zlasti ne z državico z narobe obrnjenimi državnimi simboli, narobe ljudmi in nikoli dokončanimi usmerjevalnimi ograjami. Pa to ni samo »šlamparija«.