Tiskane izdaje
Po drugi svetovni vojni so se tudi najbolj narodno zavedni slovenski partizani morali vdati volji Beograda, sanjarjenja o lastni državi pa so bila bolj ali manj kruto zatrta. A ne za dolgo. Na koncu se je Jermanova prerokba vendarle uresničila in na dan razglasitve neodvisnosti Slovenije smo simbolično pokopali hlapce in za hlapce rojene, skočili prek senc neodločnih prednikov in si spisali sodbo sami. Izkoristili smo najbolj cankarjansko od človekovih pravic, pravico do samoodločbe, torej pravico naroda, da sam odloča o svoji usodi. Ne moremo se več skrivati za krivdami drugih, zdaj že četrt stoletja predvsem sami odločamo o svoji usodi in nam je tako, kot si zaslužimo, da nam je; prej nam je jemal denar Beograd, zdaj pa domače banke.
Na svetu je več kot 300 milijonov ljudi, ki pripadajo skupini narodov brez države, od Tamilcev, ki jih je skoraj 80 milijonov, do ljudstva Rapa Nui, ki jih je manj kot 6000. Med temi si večina vztrajno prizadeva za neodvisnost. Samo v Evropi jih je kak ducat in po tem, ko se Škoti na referendumu niso izrekli za neodvisnost, so zdaj v ospredju Katalonci, v evropski bližini pa Kurdi. Oboji so te dni na referendumu odločali o svoji usodi, tako kot smo decembra 1990 o tem odločali v Sloveniji in zelo čustveno pričakovali podporo svobodomiselnih držav. Oboji se tudi srečujejo s političnim odporom držav, katerih del so, in obojim grozi nevarnost, da bo nasprotovanje večjih in močnejših preraslo okvire demokratičnega in predvsem nenasilnega soočanja političnih stališč. A dejstvo je, da je edina stalnica sveta ta, da se narodi ves čas razdružujejo ali združujejo, države pa nenehno izginjajo ali nastajajo. Odpor večinskih narodov v večnacionalnih državah do teženj manjšinskih narodov po samostojnosti je z vidika nacionalnih interesov vse manj razumljiv, zlasti v schengenski EU, kjer je »ozemeljska celovitost« držav vse manj pomembna. Tudi demokratična zrelost narodov v EU in s tem zmožnost, da se izognejo nasilju in izberejo dialog, ne bi smeli biti vprašljivi.
Po tem, ko so britanske in škotske oblasti gentlemansko izpeljale referendum o neodvisnosti Škotske, sta uporaba groženj in nasilja še posebej absurdni. Nekoč mogočen britanski imperij, v katerem sonce ni nikoli zašlo, se je v zadnjem stoletju skrčil na Združeno kraljestvo, nekoč mogočna Avstro-Ogrska pa se je skrčila na Avstrijo. Združeno kraljestvo zdaj po svoji volji zapušča EU. Sovjetska zveza se je z modrostjo svojih takratnih voditeljev dogovorno in brez konfliktov razšla in nastalo je kar 15 novih neodvisnih držav. Elegantno in vsem za vzor so se razšli tudi Čehi in Slovaki. Izjema je bila edinole Jugoslavija, kjer je norost srbskega vodstva pod pretvezo ohranjanja Jugoslavije povzročila krvavo vojno in nepojmljive zločine nad človeštvom.
Na evropskih tleh je od padca berlinskega zidu nastalo kar 18 novih nacionalnih držav, v katerih živi več kot 270 milijonov prebivalcev. Če odmislimo čustva, ki so praviloma iracionalna, nam zdrav razum zastavlja vprašanje: kaj racionalnega lahko večinski narod v Španiji privede do tega, da na vse možne načine in celo z nasiljem preprečuje referendum o neodvisnosti manjšinskim Kataloncem? Bodo Španci kaj manj Španci, če bodo Katalonci nekoč sami odločali o svoji usodi? Ima kdo na tem svetu seznam, kateri narodi lahko imajo svojo državo in kateri ne?
V povojni Evropi so Nemci prvi uporabili pravico do samoodločbe narodov. Na podlagi te pravice so se leta 1990 združili v enotno državo. Tudi zato so ob razpadu Jugoslavije oblasti združene Nemčije ravnale dosledno in med prvimi na svetu priznale pravico do samoodločbe tudi Sloveniji in Hrvaški. Najbolj vztrajno in dolgo so se priznanju novih držav upirale ZDA, kot da bi pozabile, da so same nastale z uporom in razglasitvijo neodvisnosti od britanskega imperija. V podoben položaj danes Katalonija postavlja Slovenijo in celotno EU, ki se bo morala izreči ne samo o katalonskem referendumu, ampak tudi o represivnih ukrepih Španije zoper pravico katalonskega naroda do samoodločbe.
Podobno velja za Kurde v iraškem Kurdistanu, ki jim grozijo še večje nevarnosti kot Kataloncem. Z namero oblikovanja lastne države namreč neposredno posegajo v interese mnogih, posebej Iraka in Turčije, ter v interese velesil, Rusije in ZDA. Nafta, na kateri leži iraški Kurdistan, je hkrati bogastvo in prekletstvo tega starodavnega naroda, na čigar plečih že stoletja potekajo zapleteni ozemeljski boji pod pretvezo uveljavljanja verskih dogem in učenj, zdaj pa še svetovni velesili merita vojaške moči in politične strasti. Tudi v primeru Kurdov bi morala Slovenija izpovedati svojo zavezanost načelom o svobodnem odločanju slehernega naroda in se izreči proti uporabi nasilja.
Lastno državo imajo narodi, ki so si vzeli to pravico, podarjena ni bila nikomur. Primerjave med potmi narodov do držav so nepotrebne, ker se zelo razlikujejo in spreminjajo skozi čas. Skupno jim je le načelo, ki enako velja za vse: pravica do samoodločbe. Danes je razglasitev neodvisnosti najlažji del opravila, najtežje je pridobiti priznanje držav, se včlaniti v OZN in mednarodne organizacije ter postati funkcionalna država. To dokazujejo države, ki so razglasile neodvisnost, a jih mednarodna skupnost ne priznava. Delno to velja tudi za Palestino, Tajvan in Kosovo, ki ga priznava kar 111 držav, a se zaradi nasprotovanja Srbije in Rusije ne more včlaniti v OZN in ključne mednarodne organizacije. Zaradi Kosova imamo mnenje mednarodnega sodišča v Haagu (ICJ) iz leta 2010 o legalnosti razglasitve neodvisnosti Kosova, ki je nastalo na zahtevo Srbije, vendar je ta pričakovala drugačen izid. Sodišče je namreč objavilo mnenje, da »razglasitev neodvisnosti Kosova, 17. 02. 2008, ni pomenila kršitve mednarodnega prava«.
Obrazložitev tega mnenja je odličen seznam argumentov, na podlagi katerih je treba zahteve narodov po neodvisnosti obravnavati časom primerno, demokratično in brez nasilja. Če bi to mnenje sodišča poznali birokrati evropske komisije, dan po katalonskem referendumu ne bi pripravili sramotne izjave, v kateri so odpravili nasilje nad državljani, ki so hoteli na volišča, s formulacijo iz časov hladne vojne, da je to »notranja zadeva« Španije. Kot da nad špansko ustavo ni temeljnih vrednot, na katerih temelji EU, in kot da so opomini Bruslja v primerih nespoštovanja demokratičnih standardov primerni samo za vzhodne članice, Poljsko in Madžarsko, za druge pa ne. Očitno ni samo hrana za zahod drugačna od tiste, ki je dobra za vzhodne trge.
Države niso več nedotakljive svete krave, ampak je svoboda ljudi vrednota, ki je nad državo kot ustrojem, ki vse več jemlje in vse manj daje. To je ključna izkušnja Evrope po padcu berlinskega zidu, če naj iz EU kdaj nastane kaj več od zgolj skupine držav, v katerih lahko vsak počne, kar hoče. Veliki Voltaire je bil jasen: »Krivica je tista, ki na koncu povzroči neodvisnost.« Ivan Cankar pa mu je prikimal.
