Naše poslanstvo je prenos znanja, ne pa zaslužkarstvo ali ustvarjanje dobička

»Afera o honorarjih profesorjev terja pojasnila.« S temi besedami je rektor Univerze v Ljubljani in predsednik slovenske rektorske konference prof. dr. Ivan Svetlik že ob uvodnem pozdravu nakazal, da si ne zatiskajo oči pred izzivi, ki so po objavi v Supervizorju »zakurili« javno zgražanje na račun akademskih zaslužkarjev. Po zgledu nemških univerz pripravljajo omejitev, koliko smejo profesorji dodatno zaslužiti.

Rektor ljubljanske univerze dr. Ivan Svetlik priznava, da je letošnja afera z ekstremnimi honorarji nekaterih profesorjev, ki je omadeževala ugled akademikov in s položaja odnesla celo ministrico za izobraževanje in znanost, ena najbolj zahtevnih »zgodb« njegovega mandata. Rešitvi so blizu, sprejeti jo morajo še na senatu univerze.

Zagotavljanje stabilnega financiranja univerze, ki je v zadnjih letih precej kritično – nekatere fakultete so se znašle celo na robu likvidnosti –, ni nič manj zahtevna naloga. Javna sredstva iz državnega proračuna za visoko šolstvo so se namreč samo v zadnjih treh letih skrčila za dobro desetino, pravi doktor sociologije Ivan Svetlik, ki je štiriletni rektorski mandat začel 1. oktobra 2013, pred tem pa je bil v vladi Boruta Pahorja minister za delo, družino in socialne zadeve.

»Letošnji proračun univerze je 315 milijonov evrov, dobro tretjino finančnih prihodkov moramo na univerzi zaslužiti iz naslova konkurence na trgu,« rektor opisuje finančne vire v prihodkih. Tako pokaže, da je tudi akademska ustanova izpostavljena tržnim razmeram in da se mora »boriti« za denar. Profesorji in raziskovalci namreč tekmujejo s projekti tako na domačih razpisih agencije za raziskovalno dejavnost ARRS kot tudi na evropskih razpisih.

Z odpiranjem v svet oziroma internacionalizacijo kot strateško usmeritvijo slovenskega visokega šolstva želijo izboljšati sodelovanje s tujimi univerzami tako, da bi tudi ljubljanska univerza postala bolj privlačna za tuje profesorje in študente. Zdaj na 23 fakultetah in treh akademijah, članicah Univerze v Ljubljani, študira 43.000 študentov, med njimi samo 2000 tujcev, med 2500 profesorji pa je le 70 tujih profesorjev.



Dr. Svetlik, po objavi podatkov v Supervizorju o avtorskih honorarjih profesorjev ste najprej dejali, da je bila objava nezakonita. Pritožili ste se in za to angažirali nekdanjo informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar. Kaj ste dosegli?

Z njeno pomočjo smo razjasnili dileme, kaj so javna sredstva, ki naj bi bila v aferi sporna zato, ker naj bi iz tega vira profesorji dodatno služili, in v katerih primerih smo dolžni razkrivati določene informacije. Zdaj je jasno, da so javna sredstva tista, ki jih dobimo od države neposredno in na nekonkurenčen način.

Na univerzi ste ustanovili revizijsko komisijo, ki pregleduje sporne avtorske honorarje in poslovanje. Na katerih fakultetah poteka revizija? Na upravni, ekonomski in pravni? Je revizija končana?

Revizija še ni zaključena. Žal imamo na univerzi samo eno revizorko. Revizija, kot je znano, ne poteka na vseh fakultetah, ki so članice ljubljanske univerze, ampak samo na štirih ali petih, in sicer na različnih strokovnih področjih. Med njimi so tudi omenjene članice.

Kaj ugotavlja revizija?

Sam izbruh te afere nas je opozoril na določene pomanjkljivosti v notranji ureditvi univerze, in sicer na to, da je treba bolj jasno izpostaviti naše temeljno poslanstvo. To je ustvarjanje in prenos znanja na študente, pa ne samo prek izobraževanja, ampak tudi drugače, in da ni naš primarni cilj zaslužkarstvo in ustvarjanje dobička, kar so nam očitali v aferi honorarji. Ker je zadeva večplastna in ne gre samo za zaslužkarstvo, smo se urejanja problema lotili v širšem kontekstu, kamor sodi tudi dejstvo, da se za finančna sredstva borimo na trgu in razpisih za projekte. Na razpisih kandidirajo odlični posamezniki s fakultet, ki imajo znanje in motivacijo za raziskovanje, seveda pa za to pričakujejo tudi nekaj materialnih koristi, kar je sprejemljivo, dokler je plačilo za dodatno delo v normalnih okvirih.

Ko smo iskali primerno sistemsko ureditev, smo pogledali, kakšna pravila za dodatno akademsko delo veljajo na drugih evropskih univerzah. Na nemških univerzah, na primer, so profesorske plače razmeroma skromne, imajo pa možnost, da z dodatnimi projekti lahko dodatno zaslužijo.

Koliko smejo dodatno zaslužiti nemški profesorji?

Na tistih nemških univerzah, ki smo jih vzeli za primerjavo, imajo postavljene limite, sicer pa je to različno urejeno. Na univerzi v Duisburgu, denimo, je bruto plača rednega profesorja 5800 evrov, limit za mesečno izplačilo pa je 11.400 evrov. V tej vsoti sta plača in dodaten mesečni zaslužek. Profesor lahko tako dodatno zasluži še eno mesečno plačo.

Podoben sistem, kot je nemški, je bil vrsto let vzpostavljen tudi v Sloveniji. Če je pri nas bruto plača rednega profesorja približno 3000 evrov, to na letni ravni znaša okrog 36.000 evrov, in če bi bil profesor upravičen do še ene dodatne plače, bi to na letni ravni zneslo skupaj 72.000 evrov. Supervizor pa je objavil podatke o honorarjih za deset ali dvanajst let, med katerimi so najbolj izstopajoči dosegali 600.000 evrov. Nekaj primerov je bilo res ekstremnih, toda pri večini izpostavljenih primerov, če upoštevamo plačo rednega profesorja, vsota v dvanajstih letih preseže 400.000 evrov. Celotna slika potem ni tako ekscesna, kot se je prikazovalo. Naj še poudarim, da so v 12-letnem obdobju zajeta dobra leta pred krizo in tista v času krize, ko se je izplačevanje honorarjev močno znižalo pri vseh, tudi v tistih primerih, ki so bili javno najbolj izpostavljeni.

Pripravljate zdaj na ljubljanski univerzi sistemsko ureditev o dodatnih zaslužkih profesorjev?

Ureditev tega vprašanja ima več dimenzij. Poiskati želimo ravnotežje med našim temeljnim poslanstvom univerze o prenosu znanja na študente in motivacijo pri profesorjih za znanstveno in raziskovalno delo. To pomeni, da jih spodbujamo pri pridobivanju projektov in prijavah na razpise. Če pridobijo projekte, je prav, da so nagrajeni.

Želimo, da bi svoje raziskovalne in svetovalne aktivnosti čim bolj izvajali prek univerze. To je namreč koristno za vse, če upoštevamo načelo, da je treba tudi cesarju plačati davek, ki mu pripada, torej da imajo univerza in fakultete, akademije nekaj od tega in seveda tudi posameznik. Navsezadnje so odlični posamezniki, ki znajo pridobiti projekte, odlični tudi zato, ker so zaposleni na odlični univerzi.

Kakšno konkretno rešitev predlagate?

O konkretni rešitvi se še pogovarjamo. Ideja je, da bi lahko nekdo poleg osnovnega dohodka dobil še določeno vsoto denarja, ki bo navzgor zamejena. Kje bo meja, pa bo sprejel senat univerze.

Lahko vsaj namignete, pri kateri višini bo meja?

Meja bo gotovo postavljena. Nekateri se sicer zavzemajo, da omejitve sploh ne bi smeli določiti. Njihov argument je, da če je nekdo sposoben pridobiti projekt, potem sploh ne sme biti omejitve v honorarju. Zagovorniki drugačnega mnenja pa se zavzemajo za restriktivno določitev omejitve. Univerzitetni senat se zelo natančno ukvarja s temi vprašanji, zagotovo pa ne bo lahko najti rešitve.

Tudi financiranje univerze je ena težjih zadev, negotovost se je povečala zaradi upadanja javnih sredstev, kar je posledica krize in vladnega varčevanja proračunskih izdatkov.

V zadnjih treh letih smo izgubili približno 12 odstotkov sredstev, obseg našega programa pa se je v tem času povečal za približno 20 odstotkov. Leta 2012 je bilo še razmeroma ugodno leto za financiranje univerze, potem pa ne več. Zadnji minister, ki je za akademsko sfero zagotovil največ sredstev za znanost in raziskovanje, je bil Gregor Golobič, kasneje pa je visoko šolstvo dobilo vsako leto manj denarja.

Naša glavna pripomba na politiko države je, da nas obravnava kot del javne porabe, ne pa kot institucijo, ki lahko pomaga pri razvoju, inovacijah in izhodu iz krize.

Kakšno je razmerje med javnimi sredstvi v prihodkih univerze in tistimi, ki jih zaslužite na trgu?

Letni proračun ljubljanske univerze je 315 milijonov evrov, več kot tretjina od tega proračuna je pridobljena iz naslova konkurence na trgu: prek razpisov za raziskovanje, ki ga financira ARRS ali pa gre za razvojna dela za industrijo. Prihodkov iz naslova šolnin je malo, pa še znižujejo se, ker je malo izrednega študija. Še v letu 2010 smo imeli 11,8 milijona evrov prihodkov iz naslova izrednega študija, v letu 2014 pa le še 5,8 milijona evrov. Torej se nam je v štirih letih znesek razpolovil.

Kolikšna je približna letna vrednost raziskav in projektov za naročnike iz gospodarstva?

Za naročnike iz gospodarstva je letna vrednost 14,5 milijona evrov, seveda pa ne izvajamo raziskav in projektov ter svetovanj samo naročnikom iz gospodarstva. Ko univerza v razmerah konkurence izvaja projekte in storitve za naročnike iz javnega sektorja, mora prek prijav konkurirati s ceno in kakovostjo storitve drugim ponudnikom. Tudi v tem primeru so to tržna sredstva, saj ne gre za financiranje javne službe, za katero je univerza ustanovljena. Teh prihodkov je približno 17 milijonov evrov.

Kako uspešna je univerza na razpisih za evropska sredstva iz programa Obzorje 2020?

Smo najboljša univerza po številu projektov v skupini trinajstih držav, ki štejejo kot nove članice EU. V teh primerjavah smo na primer boljši od Karlove univerze v Pragi. Obdobje razpisov Obzorja 2020 se je šele začelo, medtem ko so se zaključili projekti 7. okvirnega programa. Povprečna letna vrednost vseh pogodb, sklenjenih na podlagi projektov EU, je bila doslej približno med 17 in 20 milijonov evrov. V letu 2014 je iz navedenega razloga ta vrednost padla na približno 16 milijonov evrov. Lahko povem, da se je v zadnjih letih delež javnih sredstev za raziskovanje več kot razpolovil, padel je pod 0,4 odstotka BDP.

Premier Miro Cerar vam je januarja, ko je obiskal ljubljansko univerzo, obljubil, da se bosta izboljšala posluh in dovzetnost vlade za opozorila univerze. So izboljšave že opazne?

Premier je napovedal, da v letu 2015 še ne bo izboljšanja, za leto 2016 pa morda bo, kar je seveda odvisno od državnega proračuna. Vse skupaj pa nazorno kaže, kakšno je stanje duha v naši družbi. Politika se v zadnjih letih vrti samo okrog reševanja kratkoročnih problemov, nima pa nobenega pogleda v prihodnost. Naša univerza in rektorska konferenca pošiljamo zahteve in javna pisma, neposredno naslovljena na predsednika vlade in parlament, toda odzivov skorajda ni. Za zdaj še ne zaznamo razvojnega pogleda naprej.

Prorektorica univerze dr. Maja Makovec Brenčič je nedavno postala ministrica za izobraževanje, znanost in šport, zato se morda financiranju v prihodnje obetajo boljši časi. Ste optimist?

Sem optimist. Močno upam, da je ne bo politični stroj strl pri konceptih, ki jih je gojila, dokler je bila prorektorica ljubljanske univerze.

Je konkurenca v akademskih krogih tudi pri razpisih za profesorska mesta? Slišati je namreč pobude, da bi univerza morala postati bolj odprta za tuje profesorje.

Naredili smo nekaj korakov v to smer. Fakultete in akademije za mesto rednega profesorja objavljajo mednarodni razpis, ki traja vsaj dva meseca. Za podpis pogodbe morajo predložiti dokumentacijo za izbranega kandidata in za dva neizbrana kandidata, ki sta bila najbliže izbranemu. Želimo vzpostaviti odprt sistem. Izziv, s katerim se soočamo, je v tem, da v vseh razpisih, tudi mednarodnih, skladno z zakonom zahtevamo znanje slovenščine, kar je omejujoč faktor. To zagato smo za zdaj rešili tako, da smo uvedli institut gostujočega profesorja. Zanj ni obvezen habilitacijski postopek, postopek preverjanja je krajši in je končan v dveh mesecih. Institut gostujočega profesorja se je začel zdaj šele uveljavljati, lahko ga angažiramo brez znanja slovenščine, njegov status traja do dve leti, v tem času pa se lahko nauči slovenščine.

Kolikšno zanimanje zbujajo mednarodni razpisi za gostujočega profesorja?

Zanimanja med tujci je malo, verjetno zato, ker je v razpisu še vedno pogoj znanje slovenščine. Če bi odstranili ta pogoj, bi bilo prijav več. Zdaj preverjamo drugo možnost, ali je mogoče to sistemsko urediti tako, da bi namesto znanja jezika zahtevali učenje jezika. Tako bi omogočili tujemu profesorju, da začne delati pri nas kot gostujoči predavatelj, obenem pa ima dovolj časa za odločitev, ali bi tu ostal in se naučil jezika ali pa bi se poslovil.

Koliko tujih profesorjev bi radi privabili?

Delež tujih profesorjev je zdaj majhen. Od 2500 profesorjev in asistentov na ljubljanski univerzi je zaposlenih samo 70 tujih profesorjev. V nekaj letih bi radi njihovo število povečali vsaj za četrtino ali polovico glede na sedanje število. Proces smo že začeli in upam, da se bo nadaljeval. Sicer pa se v pedagoško in raziskovalno delo vključuje letno prek 400 tujcev.

Bi postali bolj privlačni tudi za vpis tujih študentov, če bi imeli več tujih profesorjev in morda več programov v, denimo, angleščini?

Zakonske ovire pri vpisu tujih študentov so podobne kot pri angažiranju tujih profesorjev, toda kljub temu je tu situacija malo boljša. Vpisanih je že 2000 tujih študentov. Ti se ponavadi naučijo slovensko. Vsako leto sprejmemo še 1500 študentov iz programa Erasmus in drugih shem študentskih izmenjav. Želimo, da bi se število tujih študentov podvojilo. Zdaj je na ljubljanski univerzi vpisanih 43.000 študentov, kakšen bo letošnji vpis, pa še ne vemo natančno. Dejstvo pa je, da v zadnjih letih zaradi demografskih razlogov upada.

Pričakujete, da se bo zanimanje za vpis, morda celo med Američani, povečalo po tem, ko bo predvajan dokumentarec ameriškega provokativnega režiserja Michaela Moora? Obiskal vas je v začetku junija in se zanimal celo za vpis na eno od fakultet. Kaj ga je še zanimalo?

Presenetilo ga je, da je študij za domače študente brezplačen. Tega kar ni mogel verjeti, zato me je trikrat vprašal: res lahko pridem k vam študirat za samo 5000 evrov šolnine? Na naši univerzi namreč tuji študentje plačajo okvirno od 3000 do 6000 evrov, kar je zelo nizka letna šolnina in ne pokriva stroškov. Če jo primerjamo denimo z ameriškimi univerzami, kjer je šolnina tudi 50.000 dolarjev ali več, je naša šolnina tako rekoč drobiž.

Razmišljate na univerzi tudi o tem, kako bi spodbujali vpise v tiste fakultete, ki jih gospodarstvo bolj potrebuje?

Pozorni smo, da ne gremo predaleč, da ne bi omejili možnosti svobodne izbire pri vpisu. Prizadevamo si prek našega kariernega centra za dobro informiranje o možnostih zaposlitve po končanem študiju. Leta 2013 smo izvedli analizo zaposlovanja, kako hitro in dobro se posamezniki zaposlijo po končanem študiju.

V kolikšnem času po končanem študiju dobijo diplomanti prvo zaposlitev?

Leta 2010 se je v šestih mesecih zaposlilo 71,1 odstotka diplomantov bolonjskih in 82,3 odstotka diplomantov starih programov. V enem letu po diplomi sta bila ustrezna odstotka 75,7 in 87,8.

Od uvedbe bolonjskega študija je minilo že dobrih deset let. Slišimo precej kritik na račun tega študija. Ste analizirali slabosti in prednosti bolonjskega koncepta izobraževanja?

Ocenjujem, da je bolonjska reforma študija prinesla nekaj dobrih rešitev. Odprla je univerzo za večjo izmenjavo in pretok študentov, povečale so se tudi povezave z drugimi univerzami.

To je prva pozitivna stran reforme, druga pa je, da se poleg znanja poudarja tudi kompetence, ki so potrebne, da nekdo lahko samostojno nastopa in dela. Premalo se je naredilo na modernejših pristopih k poučevanju in učenju, ki bi bili bolj prilagojeni novim generacijam študentov, vzgojenim ob mobitelih, internetu ... Njihova kognitivna struktura je drugačna kot pred leti, ko smo brali in študirali iz tiskanih knjig. Na univerzi se želimo približati tej generaciji. Pojavlja se vprašanje, ali so bolonjsko reformo doživeli tudi učitelji. Letos se je končal program KUL – kakovost Univerze v Ljubljani, ki je z vidika sistemskih sprememb prinesel različne oblike usposabljanja, tudi za zaposlene na univerzi. Odziv je bil dober, zlasti mlajše in srednje generacije se rade vključijo v to izobraževanje, zato verjamem, da bomo postopno vsi posvojili bolonjsko reformo.

Slišati je nezadovoljstvo med mladimi kandidati za profesorska mesta, da je sistem kandidiranja preveč rigiden in da ne upošteva meril konkurenčnosti. Bi bilo treba vzpostaviti nova merila glede zasedbe profesorskih mest?

Preden nekdo osvoji naziv docent, mora izpolniti visoke zahteve: imeti mora doktorat, veliko raziskovati in objavljati v domačih in mednarodnih znanstvenih revijah. Že študij do doktorata ponavadi traja 21 let, potem pa, če želi napredovati, mora do naziva redni profesor vsakih pet let dokazati, da je opravil dovolj raziskav in objav.

Probleme, na katere opozarjajo mladi izobraženci, vidijo seveda s svoje perspektive, da morajo dolgo čakati, preden dobijo možnost za napredovanje. Hkrati pa ugotavljamo, da je v najvišjem rangu, torej rednih profesorjev, med visokošolskimi učitelji največ. To pomeni, da redni profesorji niso neka elitistična skupina, ki nikomur ne dovoli pristopiti zraven. Ugotavljamo nasprotno, da bi morala biti struktura akademskega kadra podobna piramidi. Na vrhu naj bi bili samo tisti, ki so resnično najboljši. Piramida naj bi se potem širila z vrha navzdol. Zdaj je slika drugačna: na vrhu je največ rednih profesorjev, izrednih profesorjev in docentov je pa manj.

Glede na opisano sliko ni problem zaprtost sistema, prej bi lahko izpostavili, da je sistem preveč odprt in da so kriteriji napredovanja prešibki. Seveda pa se ob omejevanju zaposlovanja, kot smo mu bili priča v zadnjih letih, možnosti mladih za zaposlovanje in napredovanje na univerzi še zmanjšujejo.

Lahko univerza prepreči beg možganov v tujino?

Univerza tega ne more in si tudi ne želi preprečiti. Naša funkcija je predvsem, da mladi generaciji omogočimo, da dobi najboljše znanje, ki ga mi lahko ponudimo. Če pa po končanem izobraževanju ne najdejo prostora doma, jih moramo usposobiti tako dobro, da bodo našli svoj prostor kje drugje. Delovnih mest pa mi sami ne kreiramo, če izvzamemo naš inkubator, ki uspešno deluje. To je stvar gospodarske politike, kjer je Slovenija na preizkušnji. Sredstva za mlade raziskovalce so se v zadnjih letih znižala za 30 odstotkov, podobno za raziskovanje, za doktorski študij jih ni več. Vse to nas razvojno močno slabi, politika pa ni dovzetna za naša opozorila o posledicah, ki se med drugim kažejo v odhajanju najsposobnejših ljudi v tujino.

Omenili ste že internacionalizacijo. Letos poleti ste ustanovili Svetovno mrežo Univerze v Ljubljani, v katero ste povezali slovenske znanstvenike in raziskovalce, ki živijo in delajo v tujini. Kakšen je namen te mreže SMUL?

Želimo, da bi ta mreža odprla še eno okno v svet. Verjamemo, da se ti znanstveniki, povezani s Slovenijo, čutijo pripadni in povezani z nami, računamo na njihove izkušnje iz drugih akademskih okolij in da bomo v teh okoljih dosegli boljšo prepoznavnost Univerze v Ljubljani. Pričakujemo, da nas bodo člani te mreže podprli pri vzpostavljanju stikov, ko gre za mobilnost študentov in kroženje učiteljev. Tudi člani mreže so seveda lahko kandidati za razpisana delovna mesta na naši univerzi.

Zakaj ste v začetku leta ugasnili Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju, ki ste ga ustanovili skupaj z mariborsko univerzo? Nenavadno je namreč to, da se po eni strani zavzemate za odpiranje ljubljanske univerze v svet, po drugi pa zapirate eno okno povezave s svetom.

Slovenski znanstveni inštitut je bil ustanovljen z dobrimi nameni in s podporo države. Ker je država umaknila finančno podporo, bi nadaljnje delovanje inštituta padlo na ramena ustanoviteljev, torej na nas in mariborsko univerzo. Mi tega denarja nimamo, dodatna težava pa je bila v tem, da je inštitut bival v Knafljevi ustanovi in ji povzročal čedalje večje probleme, ker je zasedal prostor, za katerega ni plačeval najemnine. Ta ustanova pa živi od najemnin. V takšni situaciji smo se odločili, da rešimo vsaj Knafljevo ustanovo.

Kolikšen bi bil strošek, če bi obdržali Slovenski znanstveni inštitut?

Ta inštitut je Knafljevi ustanovi povzročil približno 100.000 evrov izgube na leto. Inštitut je bil dobra ideja, ki pa žal ni imela dovolj podpore pri financiranju.

Univerza v Ljubljani je na lestvici 500 najboljših univerz na svetu v zadnji stotniji, med 401. mestom in zadnjim, petstotim. Svojega mesta na lestvici univerza v zadnjih desetih letih ni izboljšala, prehitela pa jo je beograjska univerza. V čem je beograjska univerza po merilih za kakovost boljša od ljubljanske?

Morda je na uvrstitev vplivalo to, da so v beograjsko univerzo vključeni raziskovalni inštituti, v ljubljansko pa niso. Ker na inštitutih delujejo odlični znanstveniki s številnimi objavami v mednarodnih publikacijah, je verjetno to dejstvo vplivalo na višjo uvrstitev beograjske univerze.

Oktobra bo dve leti, odkar je začel teči vaš rektorski mandat. Ob nastopu ste napovedali, da boste vladi predlagali bolj intenziven načrt za prenos znanja v gospodarstvo. Kje je zdaj ta pobuda?

Smo glavni pobudnik ustanovitve Slovenskega inovacijskega stičišča. Stičišče smo ustanovili pred letošnjim poletjem skupaj z dvaindvajsetimi drugimi organizacijami, od teh je več kot polovica gospodarskih, preostalo pa so inštituti, Mestna občina Ljubljana, tehnološki park, razvojne agencije in centri odličnosti. Ker smo javna ustanova, moramo pridobiti vladno soglasje, na katero še čakamo. Pričakujem, da bo Slovensko inovacijsko stičišče povezalo nas, ki smo primarno usmerjeni na ustvarjanje znanja, in industrijo.

Sicer pa smo aktivni še v pripravah na dobro sodelovanje v okviru pametne specializacije. Pripravili smo pregled oziroma mapo znanja, ki pokaže, kje lahko ponudimo največ znanja. Imamo namreč veliko več znanja, kot ga naše okolje koristi. Zdaj čakamo na razpise, pod kakšnimi pogoji se lahko naše raziskovalne skupine vključijo, to pa je v rokah ministrstev.

Ste tudi predsednik slovenske rektorske konference, ki povezuje štiri javne univerze v Sloveniji, in sicer ljubljansko, mariborsko, primorsko in novogoriško. Katere teme vas povezujejo?

Največ tem je povezanih s financiranjem univerz, zagotavljanjem sredstev za znanost in raziskovanje, postopki akreditacije ter z internacionalizacijo. V okviru pametne specializacije smo si prizadevali, da bi se povečalo sodelovanje med nami in drugimi univerzami ter raziskovalnimi inštituti. Tukaj smo dosegli korak naprej. Prepričani smo, da je pametneje združiti znanje doma in skupaj konkurirati na razpisih v tujini.

Katerim vprašanjem boste kot rektor namenili največ pozornosti v drugem delu mandata, da bi dosegli premike?

Zdaj smo na pol poti, treba je končati zastavljene projekte, predvsem internacionalizacijo, zato smo lani sprejeli posebno strategijo. Na srečo so trendi pozitivni, povečuje se število tujih predavateljev in študentov, toda ta rast je prepočasna, radi bi jo pospešili. Vzpodbuditi nameravamo našega ustanovitelja, torej državo, da bi za internacionalizacijo namenila več domačih sredstev. Prenos znanja je eden od ključnih strateških ciljev. V okviru Slovenskega inovacijskega stičišča smo že organizirali posamezne skupine, da ko bodo objavljeni razpisi na področjih, kot so medicina, energija in podobno, bodo v sodelovanju s podjetji in drugimi organizacijami lahko prijavili konkretne projekte.

Prizadevamo si, da bi družba, v kateri delujemo, razumela, da se na Univerzi v Ljubljani ne ukvarjamo z našimi osebnimi problemi, ampak da želimo družbi in državi prispevati tisto, kar omogoča boljše življenje za vse nas. Skrbi nas, da je tako malo posluha za razvojna vprašanja. Če bi dosegli ta premik v razmišljanju tistih, ki o tem odločajo, vlade, parlamenta, bi dosegli veliko.