Naše vojne, naši begunci

Je doktorica znanosti in profesorica evropskega migracijskega prava na univerzi Radboud v nizozemskem Nijmegenu, kjer se je šolala vrsta najbolj znanih Nizozemcev. Je tudi poročevalka Sveta Evrope o begunski problematiki, ki je pred tremi leti prva razkrila dramo 63 afriških beguncev, ki so morali pred Libijo umreti zato, ker jih Natove vojaške ladje niso hotele rešiti.

V Evropi sploh ni begunske krize. Prej bi lahko govorili o krizi upravljanja krize, saj v Evropska unija v resnici ne ve, kaj storiti z begunci, ki se zdaj tudi čez Slovenijo valijo v njeno notranjost. »Kakšna begunska kriza je to, če pa je proti Evropi krenilo le nekaj sto tisoč beguncev od 60 milijonov, kolikor jih je zdaj na svetu? Za visoko razvito Evropo njihov prihod ne bi smel biti večji problem,« pravi 54-letna Tineke Strik, sicer tudi nizozemska senatorka in članica nizozemske delegacije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope.

Evropa je presenečena in prestrašena zaradi reke beguncev, ki se že nekaj mesecev vali proti njej. Toda pravih razlogov za presenečenje sploh ni. Ta begunski val je bil logičen in popolnoma pričakovan.

Točno. Vojna v Siriji se je začela pred skoraj petimi leti. Sirci so že takrat začeli bežati v sosednje države. Največ jih je sprejela Turčija. Evropska unija ni naredila skoraj nič za pomoč regiji. Bila je gluha za tovrstne klice v sili. Nihče ni odgovarjal na prošnje za finančno pomoč. V regiji, v sosedah Sirije, bi takrat potrebovali dobre 4,5 milijarde evrov, a pomoči ni bilo od nikoder. Po drugi strani so mednarodne organizacije, še zlasti komisariat OZN za begunce, ves čas opozarjale, da Evropa mora bolj pomagati. In svetovale, naj sprejme del beguncev. Po varni in legalni poti. Toda skoraj nobena članica Unije ni reagirala ustrezno. Izjemi sta morda Švedska in Nemčija, ki je denimo že takrat sprejela 30.000 sirskih beguncev, kar pa je v primerjavi s štirimi milijoni, kolikor jih je zdaj zunaj meja Sirije, zelo malo.

Evropska unija je medtem v banke zmetala na stotine milijard, ko pa gre za ljudi v stiski, ji je žal vsakega evra.

Točno. Položaj v Siriji je obupen. Nič ne deluje. Ni bolnišnic, šol, hrane. Uničena je vsa infrastruktura. Zato ni presenetljivo, če ljudje iščejo priložnost za boljše življenje. Vojna še kar traja. Država je uničena. Begunci se preprosto ne morejo vrniti tja.

Svetovna zdravstvena organizacija je zaradi pomanjkanja denarja zaprla več kot 180 bolnišnic v Iraku. Kje poiskati zdravnika? Tudi zaradi takšnih dram ljudje bežijo proti Evropi.

Kriza v Iraku je v resnici grozljiva. In če ne bo ustrezne mednarodne pomoči, bo kmalu eksplodiral tudi Libanon. V tej mali in politično hudo načeti državi je zdaj milijon in pol beguncev. Sirski konflikt se lahko zelo hitro razširi na vso regijo. In potem bodo proti Evropi krenili novi milijoni beguncev.

Prav neverjetno je, kako močna je v Evropi ta logika trdnjave. Zakaj se tako boji ljudi z one strani Sredozemlja? Med njimi je veliko otrok in žensk. Zakaj takšen strah pred njimi? Kaj je narobe z Evropo?

Dobro vprašanje. Dejstvo je, da je ksenofobija v Evropi vse močnejša. Ljudi preplavlja strah pred neznanim, ker nasedajo politikom, ki sovražno govorijo o beguncih. Če ni natančnih informacij o tem, zakaj bežijo ti ljudje, koliko jih je in kdo so pravzaprav, bodo ljudje verjeli le politikom in njihovim razlagam. Veliko politikov pa namenoma širi strah. Pri nas je eden od ministrov že lani svaril, da Nizozemska ne bo kos navalu beguncev, ki prihajajo. Toda če že vlada širi bojazen in strah, potem tudi ulica težko reagira drugače. Nemška kanclerka Angela Merkel je ravnala bolj diplomatsko. Ko je govorila o odgovornosti, ki jo ima Nemčija, je jasno povedala, da uradni Berlin sprejema le del beguncev. Ljudem je treba povedati prave številke, razložiti pravi kontekst krize.

Ki ga očitno poznajo le redki. V svetu je danes namreč kar 60 milijonov beguncev, Evropa pa se boji tistih nekaj sto tisoč, ki zdaj korakajo tudi čez Slovenijo?

Politiki morajo javnosti pokazati in dokazati, da so kos položaju. Da se lahko spopadejo s krizo, ki je seveda še zdaleč ni mogoče rešiti zgolj z lovom na tihotapce beguncev in potapljanjem njihovih ladij. Odpravljati je treba predvsem vzroke kriz. V Evropski uniji je zdaj 28 članic in skoraj 500 milijonov prebivalcev. To so države z enim najvišjih življenjskih standardov v svetu. Pomoč beguncem zato ne bi smela biti problem. Toda namesto da bi stopili skupaj, bi vsak odgovornost najraje preložil na drugega, še zlasti na mejne države Unije, kar seveda ni pošteno.

Zlasti nevarno je, da so pri tem najbolj glasni populistični politiki?

Ti so v resnici najbolj odgovorni za zdajšnje stanje stvari v Evropi, saj delajo ravno nasprotno od tistega, kar bi morali. Ne pomagajo ne vladam ne civilni družbi.

Pri vas je takšen Geert Wilders, eden največjih islamofobov v Evropi.

Ki pa je v svojem početju vendarle dovolj predvidljiv. Problem je, da s svojim ravnanjem močno vpliva na druge stranke, zlasti na konservativce, ki nočejo izgubiti volivcev v bitki z njim. Zato mu slepo sledijo v nekaterih potezah. Ne seveda z istimi besedami, a namen je kajpak isti. Prav zato so nevarnejši od Wildersa, saj volivci praviloma sledijo svoji stranki.

Toda tudi Angela Merkel je pred petimi leti reagirala zelo podobno, ko je govorila o smrti multikulturalizma v Nemčiji in Evropi.

Ne vem, kaj se je zgodilo z njo, toda dejstvo je, da se je spremenila. Morda se je česa naučila iz napak. Verjetno je na to vplivala tudi vse bolj agresivna Pegida, ki širi strah pred tujci.

Povsem drugače ravna madžarski premier Viktor Orban, ki gradi nove zidove sredi Evrope in pozablja, kako so Madžari nekoč sami iskali zatočišče onkraj železne zavese.

To je v nebo vpijoč primer napačnega ravnanja. Javnosti pošilja sporočilo, da beguncev ni treba sprejemati in da so v Evropi nezaželeni. To ni v skladu s pravili, ki smo jih sprejeli v Evropski uniji. Če nekdo potrka na vrata in prosi za azil, je treba pretehtati, ali res potrebuje zaščito, ne pa ga poslati drugam ali nazaj v vojno, pred katero je zbežal. Takšno ravnanje je v nasprotju z domačo zakonodajo, z evropsko konvencijo o človekovih pravicah in z vrednotami, na katerih temelji Evropska unija.

Izjavil je tudi, da so begunci ljudje brez srca, saj svoje otroke s tovrstnimi dolgimi pohodi proti Evropi pravzaprav pošiljajo v smrt …

A pri tem je očitno pozabil, da smrt nanje najbolj preži prav tam, sredi vojne. Takšna retorika je prav grozljiva. Kako namreč doseči, da bodo ljudje sprejeli in podprli begunce, če pa premier stresa takšne nesmisle? In Orbanu pri tem močno pomagajo tudi mediji, ki so pod njegovim nadzorom. Toda veliko Madžarov kljub temu pomaga tem nesrečnim ljudem. To je spodbudno.

Takšen odnos do beguncev je v resnici paradoksen. Evropska unija je namreč brez vsakršnega pomisleka podprla vojne v Libiji, Afganistanu in Iraku, od koder se je ta potem preselila tudi v Sirijo. To so torej naše vojne, ljudje, ki bežijo od tam, pa naši begunci.

Tu ni kaj dodati. Begunci, ki zdaj prihajajo v Evropo, so v resnici žrtve vojn, ki smo jih po 11. septembru tako nekritično podprli.

Morda tudi zato v vašem najnovejšem poročilu pravite, da Evropi pravzaprav ni begunske krize! Je zgolj kriza upravljanja krize ...

Kakšna kriza neki? Poglejte države, ki mejijo na Sirijo! V Turčiji imajo dva milijona beguncev, v Libanonu poldrugi milijon, veliko jih je tudi v Jordaniji. Tudi druge države, Sudan ali Pakistan denimo, imajo na milijone beguncev. Ti trpijo veliko pomanjkanje, saj gre vsa pomoč zdaj v Sirijo. Te države tekmujejo druga z drugo za mednarodno pomoč, saj same beguncem v resnici ne morejo pomagati. Zato v Evropi res ni mogoče resno govoriti o begunski krizi. Problem je, da se je Evropska unija znašla v slepi ulici. Države se ne morejo dogovoriti, kako rešiti zagato, ki pa je rešljiva. Bruselj preprosto ne ve, kaj storiti. Če bi šlo za evropske državljane, bi v hipu naredili načrt za izhod iz nje. Brez problemov.

Je dublinski sporazum dokončno mrtev?

Trenutno ne deluje. Potrebne so strukturne spremembe, če v resnici hočemo ustvariti sistem, po katerem bo vsaka država enako odgovorna do beguncev. Zdaj so najbolj obremenjene države, v katere begunci najprej vstopijo, Grčija in Italija denimo. To je vsekakor treba spremeniti. Evropska komisija noče ukrepati, ker gre za politično zelo občutljivo temo. Toda dejstvo je, da v Evropi potrebujemo več solidarnosti. Z njo bo lažje priti do harmonizacije standardov za azil.

Več solidarnosti potrebujejo tudi tako imenovane tranzitne države, zlasti na Balkanu, saj se čeznje zdaj vali glavnina beguncev. Vi govorite celo o nujnosti oblikovanja nekakšnega trikotnika med Evropsko unijo, tranzitnimi državami in državami, od koder prihajajo begunci.

Marsikje v Evropi, tudi v tranzitnih državah, zdaj v resnici razmišljajo predvsem o zapiranju mej. Da begunci ne bi prišli v EU. Evropska azilna politika je namreč nadvse cinična. Države so sprejele standarde, ki so na papirju zelo prijazni, toda v praksi veljajo le, če se begunci prebijejo do Evropske unije. Zato mnoge države počnejo vse, da se jim to ne bi posrečilo. To je treba nujno spremeniti, pokazati več solidarnosti s tranzitnimi državami in jim pomagati urediti azilni sistem. To moramo početi skupaj. Tranzitne države tega same ne bodo storile. Če nimajo sprejemnih centrov za begunce, ti preprosto morajo naprej. Zdajšnje zapiranje mej je zelo nevarno početje, za kar del odgovornosti nosi tudi EU. Ponekod begunce pošiljajo celo nazaj, od koder so prišli. V vojno.

To je v nasprotju z evropsko konvencijo o človekovih pravicah. To je zelo jasno povedalo tudi sodišče za človekove pravice v Strasbourgu v znani razsodbi Hirsi Jamaa proti Italiji, ki so jo proti vladi v Rimu vložili begunci iz Somalije in Eritreje.

Do te razsodbe je Italija vse ladje z begunci, ki jih je zalotila v mednarodnih vodah, pošiljala nazaj v Libijo, rekoč, da na odprtem morju ne more biti odgovorna zanje. Sodišče je reklo ne. Tisti hip, ko Italija prevzame nadzor nad njimi, so pod italijansko jurisdikcijo in s tem tudi pod zaščito evropske konvencije o človekovih pravicah. Tudi postavljanje ograj in zidov je v nasprotju z določili te konvencije. Španija denimo to že dolgo počne v Ceuti in Melilli. Svojčas je veliko beguncev iz Afrike plulo proti Kanarskim otokom. Zaradi tega so se Španci dogovorili z Mavretanijo in Senegalom, da bodo begunce na njihovih ladjah ustavljali že na odprtem morju in jih pošiljali nazaj na afriško obalo. Uradni Madrid je zato trdil, da primer Hirsi zanje ne velja, saj na ladjah poveljujejo Mavretanci in ne Španci. Španci da zaradi tega nimajo nikakršnega nadzora nad dogajanjem. Vsi se izogibajo odgovornosti in iščejo luknje v zakonih. Prav zato je odbor ministrov Sveta Evrope opozoril, da morajo vse države na zunanjih mejah EU spoštovati razsodbo Hirsi proti Italiji. Zdaj bom podrobneje spremljala, ali jo v resnici spoštujejo.

Evropska unija se zaradi beguncev v bistvu ves čas pogovarja s severnoafriškimi državami, v okviru tako imenovanega procesa iz Rabata. Kako daleč je ta proces?

Sodelovanje je za zdaj dobro. Toda potrebovali bi več uravnoteženosti. Maroko ne skrbi dovolj za begunce. Jih preprosto vrača tja, od koder so prišli, na svojem ozemlju pa ne poskrbi zanje. Begunci nimajo v Maroku praktično nobenega varstva. To ni dobro. Maroko seveda dobro sodeluje z Evropsko unijo, toda predvsem zaradi ekonomskih koristi in ne morebiti zaradi skrbi za begunce. To je treba spremeniti.

Se kdo pogovarja z Libijo?

Mislim, da to zdaj počnejo Združeni narodi. Skupaj z libijskimi oblastmi, če kakšna oblast tam sploh obstaja, lovijo in zapirajo tihotapce ter uničujejo njihove čolne. Libija je postala zelo nevarna za begunce. Še ena posledica naših vojn onkraj Sredozemlja, kot pravite. Zato se begunci zadnje čase vse bolj ogibajo te poti.

Pred tremi leti ste zelo natančno raziskali tragedijo pred libijsko obalo, v kateri je umrlo 63 afriških beguncev, ki bi jih lahko rešili, a Natove vojaške ladje tega niso hotele storiti. Tudi zato je vsa Evropa o tej drami sramotno molčala. Takrat ste močno potrkali na njeno vest.

Za to dramo ne bi izvedel nihče, če na smolo tistih, ki niso hoteli priskočiti na pomoč, ne bi bilo preživelih. Moj mandat poročevalke Sveta Evrope o tej temi je končan, a kljub temu še vedno ne vemo, kdo je bil odgovoren za tragedijo. Kdo je nad čoln z begunci poslal helikopter? Čigava je bila vojaška ladja, s katere so z daljnogledi opazovali umirajoče, ki so, da bi opozorili nase, v zrak molili mrtve otroke? Z odgovori, ki sem jih dobila, nisem zadovoljna. Vsi ščitijo svoj hrbet in nihče noče prevzeti odgovornosti za smrt 63 beguncev. Zato iščem poti, kako naprej. Da bom lahko s prstom pokazala na krivce.

Tudi v Natu niste dobili pravih odgovorov?

Niso hoteli sodelovati z mano. V mojem poročilu je veliko argumentov o njihovi krivdi za to tragedijo. Izgovori, ki se jim dobivala iz poveljstva Nata in posameznih članic, so prav neverjetni. Med njimi denimo ta, da nimajo satelitskih posnetkov, na katerih bi lahko identificirali vse vojaške in trgovske ladje v bližini nesrečnega čolna z begunci. Kako pa so potem sploh krenili v vojno proti Libiji, ki je takrat divjala? V Natu bi morali pokazati, da so se kaj naučili iz te tragedije in da so v prihodnosti pripravljeni ravnati bolj humano.

Eritrejski duhovnik Mussie Zerai, kandidat za letošnjo Nobelovo nagrado za mir, je takšno Natovo ravnanje razglasil za zločin. Dejal je, da so jih pustili umreti zato, ker so bili afriški begunci in ne turisti z razkošne križarke …

To je bila v resnici zelo žalostna zgodba. A veliko ljudi je umrlo tudi po tej tragediji. Evropske države preprosto ne spoštujejo priporočil Sveta Evrope o tej problematiki.

Tudi zato Sredozemlje postaja ogromno pokopališče beguncev. Samo letos je morje po podatkih iz julija pogoltnilo že 1892 beguncev.

Mare nostrum je bila dobra akcija. Potem je pomorske operacije v svoje roke prevzel Frontex. Toda pri tem gre za popolnoma različna mandata. Manj je ladij. Poleg tega te operirajo preblizu italijanske obale. Veliko nesreč se namreč zgodi blizu Libije ali v mednarodnih vodah. In reševalne ladje so tudi zato velikokrat prepozne. Namesto države pobudo za reševanje zdaj prevzemajo nevladne organizacije in posamezniki. Zdravniki brez meja denimo operirajo v libijskih vodah. Dogaja se, da Frontex obvešča njih, naj pohitijo na pomoč. Življenja beguncev so vse bolj odvisna od zasebne pobude. To je nedopustno.

Koliko beguncev ste pripravljeni sprejeti na Nizozemskem?

Naša kvota je 7000. Skupaj imamo zdaj 40.000 prosilcev za azil. Toda to število se začuda zmanjšuje. K nam prihaja vse manj beguncev. Ne vem, zakaj, morda hočejo ostati v Nemčiji.

Je morda za to krivo javno mnenje? Mnogi Nizozemci so sovražno razpoloženi do beguncev, zlasti do tistih iz islamskih držav.

Res je, da so Nizozemci, ko gre za tujce, zelo previdni. Mnogi pravijo, da je treba sprejeti le »prave begunce, ne tistih napačnih«. A v bistvu skorajda nihče ne govori, da jih ne bi smeli sprejeti. To je pomemben premik. Po fotografijah triletnega Alana Kurdija, ki ga je morje naplavilo na grško obalo, se je v javnosti marsikaj spremenilo. Ljudje so čez noč začeli zbirati pomoč za begunce v Grčiji. Vsak je hotel nekaj storiti zanje.

Ena sama fotografija lahko tako dramatično spremeni javno mnenje?

Popolnoma ga je spremenila. V nekaterih mestih so začeli glasno razmišljati o gradnji sprejemnih centrov za begunce. Hočejo jih sprejeti medse. Ponekod jih hočejo vzeti 3000 in več. Odzivajo se hitreje kot vlada, ki govori, da je treba počakati, kaj bodo naredile druge članice Unije. Ljudje pa odgovarjajo, da to ni pravi pristop. »Ne bodite odvisni od mnenja drugih držav! Sami kaj storite!« jim pravijo. Tudi zato je vlada privolila, da sprejme omenjenih 7000 beguncev. A hkrati je pred tedni sprejela dolgoročni načrt, v katerem pravi, da morajo vsi begunci ostati v regiji. Vse tiste, ki pridejo v EU, je treba takoj poslati nazaj. In tudi z našo pomočjo poskrbeti, da bodo razmere zanje tam vsaj približno normalne. Toda tam imajo že milijone beguncev. Zato je ta predlog naše vlade popolnoma nor.