Naše življenje v drugi galaksiji

Britanska premierka ni pokazala nikakršne pripravljenosti na kompromis, pogajanja si je predstavljala po svoje in ultimativno.

Objavljeno
05. maj 2017 12.35
Janez Markeš
Janez Markeš
Glede Velike Britanije utegne biti stvar resnejša, kot je bilo videti sprva. Predsednik evropske komisije Juncker, ki se je srečal s premierko Thereso May v sredo teden, je bil po poročanju evropskih medijev šokiran. Po srečanju da je povedal, kako Downing Street zapušča desetkrat bolj skeptičen, kot je bil poprej. Četudi bi tako zategovanje pozicij kot izjave po tovrstnih srečanjih lahko bile del pogajalskih strategij, vseeno ni mogoče spregledati naraščajoče sovražnosti med Veliko Britanijo in EU. Prav tako ni mogoče spregledati naraščajoče ksenofobne sovražnosti v volilnih kampanjah pomembnih držav Evrope, nazadnje v Franciji. Končno ni mogoče spregledati čudnega vsesplošnega zatišja, ki v letu predsedniških volitev vlada v Sloveniji.

Kdo bo glavni pogajalec

Prvi je novico o Junckerjevi osuplosti in šokiranosti nad pogovorom z Mayevo v javnost prinesel Frankfurter Allgemeine Zeitung. Ta slovi po točnih in preverjenih informacijah. Uradni London je vse navedke zanikal brez pomislekov. Napisane informacije, podprte z verodostojnimi viri, so pričale, da Mayeva ni pokazala nikakršne pripravljenosti na kompromis, da si je pogajanja predstavljala po svoje in dokaj ultimativno. Potem se je Juncker sestal z nemško kanclerko Angelo Merkel in rekel naj bi ji, da britanska premierka živi v drugi galaksiji.

Predzadnjega aprila se je sestala evropska sedemindvajseterica in zgodilo se je nekaj, za kar Juncker meni, da se zlepa ne bo več ponovilo: voditelji držav članic EU so smernice za pogajanja o ločitvi Velike Britanije od EU sprejeli v pičlih nekaj minutah. To je bilo prvič in zadnjič, da je bilo soglasje doseženo v štirih minutah, ne pričakujte tega znova, je dejal Juncker, kajti ne kaže si delati iluzij, saj bodo pogajanja trda in neizprosna. Prva nevarnost bi že bila, da bo Velika Britanija taktično poskušala spreti članice EU med seboj.

Seveda je prvi pogoj EU, in tega je povedala naravnost, ta, da je k pogajanjem mogoče pristopiti le v dveh fazah. Prva je namenjena izstopnemu dogovoru, šele druga bo odprla razpravo o prihodnjih odnosih, h katerim spada tudi trgovinski sporazum. Prav to dejstvo, je zapisal Guardian, je močno zmotilo lorda Johna Kerra, ki, če spomnimo, je avtor in izumitelj člena 50 iz lizbonske pogodbe. Zato meni, da je verjetnost, da bodo pogajanja propadla, kar 45-odstotna. Vsaj enako velik problem kot dvoetapna pogajanja pa je zanj tudi ta, da Velika Britanija ne ve, kdo bo v resnici njen pogajalec in kakšne bodo njegove ali njihove pristojnosti. Najprej je kazalo, da bo nasproti uradnemu pogajalcu EU Michelu Barnierju sedel David Davis, državni sekretar za brexit, toda na uradnih papirjih se njegovo ime ni znašlo. Theresa May naj bi, tako Guardian, Jean-Claudu Junckerju rekla, da bo ona tista, ki bo v imenu Velike Britanije glavni pogajalec. Toda poznavalci procedur so takoj povedali, da je kaj takega povsem nerealistično. EU načrtuje dolge, po teden na mesec trajajoče seje in tak ritem naj bi se vlekel do 15 mesecev, preden bo dosežen vrhunec pogajanj. Takšen ritem in časovni zakup bi bil za britansko premierko povsem nerealističen.

Češnje, EU in prazni načrti

Poanta povedanega je ta, da se krog odločanja v Veliki Britaniji očitno oži in vse bolj približuje eni osebi, to pa je premierka Theresa May. Gospa je privzela imperialistično predpostavko izhodiščne večvrednosti in na to je pri glavnem pogajalcu EU Barnierju že dobila ustrezen protiodgovor: v pogajanju je zahteval pravico do pogovora v maternem jeziku, to pa je francoščina, in ker Mayeva bržkone ne obvlada francosko kot Barnier, bodo pogajanja potekala s prevajalci. John Kerr je (skladno z Guardianom) v ožji skupini v Centru evropske politike (EPC) dejal, da je Velika Britanija napravila zelo veliko pogajalsko napako, ker EU ni dovolj zgodaj dala ponudbe za kasnejše tesnejše sodelovanje pri zunanji politiki, pri protiterorističnih ukrepih in dejavnosti ter pri izmenjavi obveščevalnih podatkov. Ocenil je, da brexit obvladuje ožji krog sodelavcev okrog Mayeve in da so zunanje ministrstvo ter usposobljeni uradniki izločeni iz vsake debate. Kerr je uporabil idiom, da je Mayeva v polnem »cherry-picking mode«, v stanju selektivnega obiranja češenj, kar preneseno pomeni, da ljudi izbira povsem selektivno, subjektivno, predvsem tiste, za katere misli, da bodo koristili njenim političnim namenom.

Na drugi strani je celotna EU, še preostalih 27 članic. Zanje je prvi del pogajanj namenjen zagotovitvi pravic 4,5 milijona državljanov EU, ki živijo v Veliki Britaniji, meji med Irsko in Severno Irsko ter seveda dogovoru o finančnih obveznostih Britanije do EU. Stari kontinent skuša Britaniji dopovedati, da je pravne dogovore treba spoštovati in se jih držati, tudi če nam niso všeč. Pred meseci se je glede teh finančnih obveznosti (tudi v nemškem FAZ) pojavila številka 60 milijard evrov, danes je ta izračun narasel na 100 milijard, ki da jih bo Velika Britanija morala plačati EU za svoj izstop. V odmevnem poročilu komiteja za EU pri britanski lordski zbornici stoji analiza, ki pravi, da zakonodaja stoji na strani Velike Britanije, če obe strani ne bosta zmogli dogovora v dveh letih. Po tem obdobju naj bi ugasnila dolžnost Britanije plačati finančne obveznosti, ki se jih danes postavlja med 60 in 100 milijard evrov. Toda to bi pomenilo, da bi Velika Britanija v smislu posebnih olajšav izgubila stik z evropskim trgom pa tudi uvedbo podobnih carin, kot so v veljavi za vse preostale tretje države. Na finančne in pravne bravure je EU, kot kaže, precej dobro pripravljena, njeno gonilo pa je bržkone izjemen odpor do Velike Britanije, ki je stopila na pot uničenja »zgodovinskega« evropskega projekta. Nemška kanclerka Angela Merkel je seveda zanikala pomislek, da bi bila posredi pogajanj kaka zarota proti Britaniji, pribila pa je, naj si ta ne dela nikakršnih iluzij, da bo po ločitvi od EU imela enake pravice kot poprej. Sporočilo je bilo povsem jasno, enako jasno kot enakorodno sporočilo Mayeve v Veliki Britaniji: EU bo zaščitila svoje interese. Medtem ko so se izrekale visoke in odločne besede, je Viktor Orbán na Madžarskem, na južni meji s Srbijo, dokončal drugo tri metre visoko in 155 kilometrov dolgo žičnato ograjo, ki jo je postavil za prvo dotlej toliko kritizirano prav tako žičnato ograjo.

V kraljestvu nebarv

Povedano pravzaprav pove, da ima EU opraviti z dvema frontama izstopanja iz nje: ena je severozahodna, druga je jugovzhodna. Tista, ki je najpomembnejša, pa je nevidna oblika izstopanja iz nje v maniri vedno znova ponavljajočih se populizmov. Zadnjega v seriji in na volilni način bomo spremljali to nedeljo v Franciji, kjer sicer Emmanuel Macron proti nacionalistki Marine Le Pen velja za zmagovitega favorita. Toda tako kot na Nizozemskem, ki je nedavno izvolila Marka Rutteja, to bolj kot kaj drugega pomeni predvsem popravni izpit. Zdi se, da se tega ne zaveda niti Jean-Claude Juncker.

Zato zdaj pojdimo k Sloveniji in zadnji obliki izstopanja iz EU, k brezbrižnosti v definiranju pravih in realnih problemov prostora in časa, ki ga živimo. Juncker, ki se je šokiran znašel na Downing Streetu, je ugotovil, da od tam odhaja desetkrat bolj skeptičen kot poprej. V FAZ so ugotovili, da je moralo biti resno, kajti osupli Juncker predstavlja veliko igro: na mehko naj bi obvladal v kot stisnjenega Aleksisa Ciprasa in izpeljal nalogo krivične finančne sanacije Grčije. Ob begunski krizi se je mehko soočal z Viktorjem Orbánom in tudi zdaj, ko je v Orbánovo kritiko kot predsednik evropske komisije sprejel Georgea Sorosa, ni bilo slišati, da bi bil osupel. Je človek, ki treplja po rami in proda optimizem, češ, se bomo že zmenili in našli rešitev. Zdaj je bil osupel ...

Toda resnično osupljiva je odsotnost debate o nedemokratičnih šolskih in medijskih praksah Madžarske in o logiki, ki stoji za dvojno ograjo na srbski severni meji. Slovenski premier Miro Cerar je na srečanju sedemindvajseterice sledil toku dogajanja. Tudi drugi voditelji. V štirih minutah soočenja z Veliko Britanijo, se zdi, jim ni prišlo v zavest dejstvo, da za osuplostjo Jean-Clauda Junckerja stoji zamolčana zgodba o izgubljeni Evropi, o kateri voditelji sedemindvajseterice, podobno kot o Britaniji, niso govorili niti štiri minute. In kar zadeva Slovenijo: ob takih brezbarvnih alternativah je zmaga brezbarvnega Boruta Pahorja na predsedniških volitvah samoumevna, kakor tudi populistični in neoliberalni prodor raznobarvnih strank prihodnje leto, ko bodo državnozborske volitve.