Našega največjega arhitekta Plečnika premalo cenimo

Trnovo je bilo leta 1921, ko se je tja preselil arhitekt Jože Plečnik, še vas. Povsod naokoli so bili kmetije, sadovnjaki in znameniti zelenjavni vrtovi. Plečniku, ki se je v Ljubljano vrnil iz Prage, kjer je na povabilo predsednika Masaryka obnavljal praški grad, je to vaško okolje prijalo. Rad je imel najbližjega soseda, pisatelja Frana Saleškega Finžgarja, ki je bil duhovnik v bližnji Trnovski cerkvi. In ker sta verjela, da med dobrimi sosedi ograja ni potrebna, nista nikoli razmejila travnika med hišo in cerkvijo.

Plečnik se je z obrobja mesta vsak dan peš odpravil na obisk k sestri v središče Ljubljane in medtem meditiral o arhitekturi, prostoru, urbanizmu. Pravijo celo, da si je z leti zasnoval popolno pot, ki ga je najprej vodila čez njegov Trnovski most, potem po Vegovi mimo Križank in Nuka vse do ljubljanskega »travnika« oziroma Kongresnega trga. Poti ni opremil le z velikimi arhitekturami, ampak tudi z majhnimi posegi, od dreves in grmičevja do pločnika, luči ali manjšega parka. Na svojem vsakodnevnem sprehodu je pač želel gledati lepe stvari in si jih je zgradil, kar je izjemen privilegij tako za arhitekta kot za Ljubljano.

In zdaj je ta pot spet odprta. V Trnovem je namreč po dveh letih temeljite obnove za javnost odprt arhitektov dom. Pri obnovi hiše, ki jo upravljajo Muzeji in galerije mesta Ljubljane, je poleg njih sodelovalo veliko strokovnjakov tako iz zavoda za varstvo kulturne dediščine in oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana kot restavratorskega centra.

Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ugotavlja, da je obisk hiše že po nekaj dnevih izjemen, kar 70 odstotkov je tujih turistov. »Želimo si, da bi bila ta hiša iztočnica za pohode po Plečnikovi Ljubljani. Plečnik je ikonični arhitekt Ljubljane, saj njegove stvaritve mesto povezujejo na poseben način. Hiša v Trnovem je neke vrste laboratorij vsega njegovega arhitekturnega univerzuma, v njej lahko vidimo, kako je različna znanja iz preteklosti povezoval z obrtniškimi in umetelno izdelanimi predmeti, kako se je ukvarjal z detajli, študiral materiale ... Plečnikovo največje veselje je bilo prav to, da je lahko projekt realiziral do zadnjega detajla. Obisk hiše je intimno doživetje in nas s svojo askezo in specifičnimi realnimi vrednotami opominja na to, kaj bi v resnici morala biti kvaliteta bivanja.«

Dom za enega

Hišo v Trnovem je leta 1915 kupil Plečnikov starejši brat Andrej, ki je bil duhovnik in si je želel, da bi v njej nekoč živeli vsi trije Plečnikovi otroci, a ga je duhovniška pot odnesla drugam, sestra pa se iz središča mesta ni želela preseliti v vaško Trnovo. V hiši je nekaj mesecev živel le mlajši arhitektov brat Janez, in sicer v zgornji, izjemno akustični sobi prizidka v obliki okroglega stolpa, ki ga je dal Plečnik zgraditi leta 1925. Na sredini sobe je bil klavir, saj je bil Janez zelo dober pianist, a vendar je med bratoma kmalu prišlo do prepirov, ker je imel mlad fant, ki je študiral za zdravnika, veliko ženskih obiskov in zvoki visokih petk po stopnišču so vznemirjali in motili asketskega Jožeta. Nezaslišano se mu je zdelo, ko je nekoč sredi noči v vrtu zagledal neko mlado damo, ki je v okna Janezove spalnice metala kamenčke. Mlajši brat je moral skupaj s svojim klavirjem zapustiti Trnovo. Arhitekt Plečnik je potreboval mir.

Po Plečnikovi hiši, ki so jo resnično ves čas oblegali turisti, sta me vodili najboljši možni vodički: Ana Porok, kustosinja Plečnikove zbirke v MGML, in Maja Kovač iz iste ustanove, ki je vodja projekta za Plečnikovo razstavo.

Na stalni razstavi se najprej soočimo s Plečnikovim portretom, ki ga je Lojze Gostiša posnel na Brionih, kjer je leta 1956 Plečnik dokončeval svoj zadnji projekt – Paviljon na Brionih. Na fotografiji, na kateri ima v gumbnici popek vrtnice, je star 84 let in je videti kot kakšen zenovski mojster, miren, srečen in poln modrosti. In res – ko sem hodila po hiši, me je vse spominjalo na Japonsko, preproste lesene omare, minimalizem, rumenkasto sive barve, poseben red. To je prostor, v katerem veš, da je Plečnik besede in misli iz kakšnega haikuja znal spremeniti v realnost: »Ura je že štiri, / devetkrat sem vstal, / da bi občudoval mesec.«

V prvi sobi so predstavljena Plečnikova arhitekturna dela v tujini, od »najbolj dunajske hiše«, Zacherlove stavbe, in cerkve svetega Duha na Ottakringu na Dunaju do obnove praškega gradu, ki je bila izjemno obsežna ter dolgotrajna in je trajala od leta 1920 pa vse do 1934. Medtem ko je Plečnik že živel in poučeval v Ljubljani in se je v Prago vračal le, da je pregledal ustvarjeno, je vsa dela nadzoroval njegov študent Otto Rothmayer.

V osrednjem prostoru vidimo Plečnikovo Ljubljano, posebej so izpostavljeni Žale, tržnica in Nuk. Na ogled so tudi arhitektovi originalni modeli neuresničenih načrtov, od Mesarskega mosta, ki ga je navdihoval klasični tempelj, do spomenika ubitemu kralju Aleksandru I., ki naj bi stal ob parku Zvezda. Najbolj impresivna načrta sta tista za nov ljubljanski grad, ki je bil v tistem času nevzdrževan, zato ga je želel nadomestiti z monumentalno osemkotno zgradbo, in model za znameniti slovenski parlament, za katerega je načrte zasnoval leta 1947 in ga postavil ob rob parka Tivoli. V resnici je velika škoda, da te avantgardne stavbe, ki jo je sam imenoval Katedrala svobode, nismo nikoli zgradili in da se Plečnikova pogumna miselnost o presežkih pa tudi o monumentalnosti ni bolj zasidrala v slovenske možgane. Če bi bila katedrala zgrajena, bi bila še danes najvišja stavba v državi, saj naj bi njen značilni stožec segal 110 metrov visoko. V Plečnikovi hiši so natisnili kopico razglednic, ki prikazujejo, kakšna bi bila Ljubljana, če bi bile Plečnikove drzne ideje uresničene.

Ljubezen in zen

V tako imenovani Urškini sobi je podrobneje predstavljena Plečnikova družina ter njegovi prijatelji in prijateljice. Soba se imenuje po Urški Luzar, ki je v njej živela, ko je bila Plečnikova gospodinja. Po njenem pripovedovanju je imel arhitekt zelo natančen urnik, ni jedel veliko mesa, bil je skromen, obedovala sta vsak posebej in zelo jo je pohvalil, ker je kuhinjo pospravila takoj po kosilu. Kot se je spominjal njegov učenec, arhitekt Marjan Tepina, je bil ponavadi Plečnik cele dneve v risalnici na tedanji Tehniški fakulteti na Aškerčevi, zato je bil njegov dnevni obrok največkrat sestavljen le iz kosa črnega kruha, malo sira in kozarca črnega vina. Hrani, ki ni bila skuhana doma, ni zaupal. Njegov zvesti spremljevalec je bil, od 30. let prejšnjega stoletja pa vse do druge svetovne vojne, tudi ljubek pes Sivko.

Plečnikov oče je bil mizar in načrt je bil, da bo nekoč prevzel njegovo delavnico. V šoli ni bil uspešen in nikoli ni dokončal gimnazije; morda si je prav zato kasneje tako prizadeval, da bi bil čim boljši. Tedanji ljubljanski župan, ki je očitno imel nos za nadarjene ljudi, mu je priskrbel štipendijo in Plečnik je začel v Gradcu obiskovati šolo za oblikovanje pohištva. Na povabilo arhitekta Theodorja Müllerja je potem odšel na Dunaj in leta 1898 končal študij na akademiji lepih umetnosti pri Ottu Wagnerju, kot najboljši v letniku.

Kljub meniškemu življenju sta njegovo življenje zaznamovali dve ženski. Prva je bila Alice Masaryk, hči češkega predsednika Tomáša Masaryka, s katero je prijateljeval v Pragi in je namesto očeta vodila obnovo gradu. Redno sta si dopisovala in nad to korespondenco sta ves čas plavali posebna duhovna privlačnost in ljubezen, ki pa sta se ji kasneje oba odpovedala.

Odločnejša je bila Emilija Fon, lekarnarica iz Kostanjevice, s katero sta si začela dopisovati leta 1930, ko je bilo njej 32, njemu pa 58 let. V teh pismih (leta 2002 so jih, zbrana v knjigo, izdali pri založbi Rokus pod naslovom Prijateljstvo kot najvišja oblika ljubezni) lahko vidimo, kako se asketski Plečnik spričo zanimive ženske počasi topi. Začne jo tikati, najprej jo naslavlja s Spoštljivo gospo, kmalu nadaljuje s Spoštovana draga, potem le Draga in nekoč ji napiše celo Moja bombica. Zahvaljuje se ji za poslano fotografijo in jo prosi za nove: »Vaše lepe foto sem prejel. Mislim, da sem to najlepše v nih našel. Zbodlo me je. Vi greste v življenje, jaz izobčenec stopam iz njega, ne vem le v kterem tempu ... Imate še katero foto?« Emilija je morda upala na zakon; mislila je, da je otoplila njegovo srce, ga potegnila iz osamljenosti. In ker so njegova pisma postajala vedno bolj emotivna, se je nekoč vendarle odločila, da ga obišče v Ljubljani ter ga zaprosi za roko, a je Plečnik pred njo pobegnil na Gorenjsko.

Ohranjena so skoraj vsa Plečnikova pisma Emiliji, medtem ko je ohranjeno le eno njeno, in to najbolj usodno, ki ga je napisala, ko je ugotovila, da se ji Jože izmika. V njem govori o poroki in ponižnosti, o tem, da si ne želi spremeniti njegovega sveta, da mu želi služiti, ostajati v ozadju, ga neizmerno spoštuje in ve, da je prijateljstvo najvišja oblika ljubezni, in prav zaradi ljubezni pristaja tudi samo na ta odnos.

Ta iskrenost pa je Plečnika ogrozila, zato sta za dve leti prekinila vse stike. Nato pa se je Emilija spet oglasila z naročili za delo, kajti to je bil čas, ko je arhitekt ostajal brez pravega dela. A Plečnik je v pismih, ki jih je znova začel pisati, za vedno ohranil distanco, saj jo je naslavljal zgolj kot visokospoštovana ali velecenjena gospa. »Vaše besede bom hranil zvesto v tihi kamri svoje duše.« Kot je v nekem intervjuju dejal Boris Podrecca, je bilo Plečnikovo vodilo naslednje: Reči življenju »ne!« in biti arhitekt.

Stolp za samotarja

Vrt Plečnikove hiše je kopija originala, posadili so celo nove breze, prav tam, kjer so stale nekoč. Ostala drevesa so še iz tistih časov – dve drevesi ginka: žensko in moško, hrast, češnja in oreh, vsi so še dobro poznali arhitekta. Nekaj sosednjih vrtičkaric obdeluje zelenjavni vrt, ki ga je Plečnik že v svojem času oddajal. Obnovili so čebelnjak, ki ga bodo spomladi morda napolnili s čebelami, vendar še ne vedo, ali bodo lahko sobivale v vrtu, v katerem je vsak dan veliko turistov.

Vedno so me zanimale sobe, v katerih so ustvarjali izjemni umetniki. Rimljani so recimo verjeli, da se umetniški navdih ne rojeva v umetnikovem umu in čustvovanju, temveč mu besede ali podobe šepetajo duhovi, ki so skriti v zidovih njihovih sob. Najboljši umetniki ves čas delajo in so kot srečni zaporniki s svetlečimi možgani ves čas v svojih sobah. Zato so to posebni prostori. Ko je Herman Melville pisal roman Moby Dick, si je predstavljal, da je vsa njegova delovna soba v resnici ladijska kabina na kitolovki. William Faulkner si je mrežo odnosov med glavnimi liki iz njegovih romanov s kemičnim svinčnikom naslikal kar na stene spalnice. Jack Kerouac je, preden je začel pisati, ugasnil luči in pisal ob prižgani sveči, ki jo je, ko je končal delo, ritualno upihnil. Dickens je od velike družine (imel je deset otrok in bolehno nevrotično ženo) v času, ko je pisal, zahteval popolno tišino. Črnilo in svinčniki ter majhne skulpture na njegovi mizi so morali biti vedno enako zloženi; še kadar je potoval, je te predmete nosil s seboj, in v vsaki hotelski sobi je pohištvo prestavil tako, da je bil prostor čim bolj podoben njegovemu kabinetu.

Tudi Plečnikova hiša ponazarja ritem njegovega življenja, ki je bilo povsem posvečeno ustvarjanju. Ko si ogledujemo te prostore, v katerih je bival, se za trenutek zdi, kot da bi mu lahko pokukali v glavo. V vhodni veži je shranjeval vse, kar ga je navdihovalo, od kipov in maket do kosov različnih materialov. Ničesar ni zavrgel in pod streho je vzel vse, kar so želeli zavreči drugi. Zato se raziskovalci njegovega življenja še zdaj čudijo, zakaj je ohranjeno le eno pismo Emilije Fon, in teorija je, da je morda korespondenco uničil Karel Matkovič, njegov nečak, ki se je po Plečnikovi smrti leta 1957 naselil v hiši, čeprav so takšne obtožbe morda krivične, saj je bil prav on zaslužen, da so se ohranili vsi številni arhitektovi predmeti.

Najbolj impresivni sta obe polkrožni sobi, njegova je hkrati spalnica in delovni kabinet. V njem je za lesenimi omarami skrita velika knjižnica, na mizi lahko vidimo klobuk, številna očala, saj se mu je dioptrija menda ves čas spreminjala, skice, šestila, risarski pribor, veliko cigaret – kajenje drave brez filtra je bilo očitno edina pregreha. O tem, da je bil skromen, priča le dva centimetra dolg svinčnik, odložen na načrt na pisalni mizi. Potem so tu simboli njegove vere. Bil je globoko veren, a zelo odprt do drugih verstev in ateizma. V Žalah je poleg vežic, ki se imenujejo po ljubljanskih cerkvah, tudi vežica Adama in Eve, ki je namenjena tistim, ki ne verujejo, samomorilcem in neznanim umrlim. Na majhno posteljo je položena mojstrova halja, skrbno pokrpana na komolcih; on je nosil črno, njegovi učenci bele. Plečnik je imel ob sebi ves čas beležnico, v katero je skiciral: »Skica je vredna več kot tisoč besed.« Njegovi učenci se spominjajo, da je varčno skiciral celo na prazne papirnate vrečke ali škatlice cigaret.

Najbolj japonski prostor v hiši je kopalnica z banjo, pečjo in čudovito preprosto leseno omaro iz smrekovega lesa, v kateri je imel brisače in perilo in jo je opremil z dvema premičnima poličkama, na kateri si je pred kopeljo pripravil oblačila. Omara, ki bi jih morali izdelovati serijsko.

V kopalnici so ohranjena na roko napisana Plečnikova navodila Urški o tem, kako naj kuri peč, da je ne sme preveč naložiti in nikar uporabljati premoga, ker škodi peči.

Zgornjo sobo stolpa, v kateri je nekaj mesecev živel »razuzdantski« mlajši brat, je Plečnik spremenil v risalnico; med drugo svetovno so v njej ustvarjali njegovi študenti.

Na koncu obhoda po hiši skozi čisto majhna vrata vstopimo v letni vrt, v katerem je hranil mediteranske rastline: figo, rožmarin, oljko in oleandre. Tu je dal sezidati toplozračno peč, ki pa nikoli ni najbolje delovala, morda zato, ker je varčeval s kurjavo. Tla v zimskem vrtu je spet sestavil iz različnih materialov, ki so ostali ob gradnji Nuka, ter jih sestavil v ne preveč raven, a zelo organski mozaik.

Čeprav je zgradil pol Ljubljane, Plečnik ni bil premožen, saj za dela za mestno občino in cerkev ni zahteval plačila, dovolj mu je bila njegova profesorska plača. Kot pravi kustusinja Ana Porok, se je odrekel celo honorarju za obnovo praškega gradu, tisto malo, kar je zaslužil, pa je daroval za nakup knjig.

                                                                                 * * *

Obnovljena arhitektova hiša je odličen začetek za novo zgodbo o Plečniku. Ko sem namreč po Delovem bogatem arhivu pregledovala stare članke o njem, me je presenetilo grozljivo dejstvo, da so po tistem, ko je Boris Podrecca po svetovnih prestolnicah postavil več zelo odmevnih razstav o Plečniku, v domačih logih v 90. letih medije preplavljale zlasti številne polemike med različnimi strokovnjaki za velikega arhitekta, ki si v člankih očitajo nesmisle in si lastijo njegovo dediščino. Nabuhlo in amatersko. O Plečniku samem česa novega takrat, kljub vrhuncu njegove posmrtne slave, ni bilo mogoče zaslediti. Včasih smo tako dolgočasni do svoje izjemne dediščine, želimo si, da bi bila čim bolj komorna. Prav tako moramo omeniti, da Plečnikov stadion še vedno propada in da imamo čisto nov, arhitekturno prav tako dovršen stadion, ki prav tako postaja mesto duhov brez prave in kontinuirane vsebine ter namena.

Plečnik je bil sicer miren in skromen, a je imel neverjetno moč in energijo. Slavil je obrtništvo, odličnost in vse svoje bitje je usmeril v tisto, kar je trenutno ustvarjal, ne glede na to, ali je šlo za velikansko stavbo ali kelih. Njegova obnovljena hiša napoveduje nove čase, novo odkrivanje Plečnika in Ljubljane.