Naw, Aye ali Mibbe

Škotska se mi je vedno zdela posebno lepa. Ljudje so tam tako zelo prijazni in romantični. Šopek osata mi je bolj všeč kot šopek vrtnic, visoke pečine nad Severnim morjem se mi zdijo bolj dramatične od Wagnerjeve opere, škotščina mi zveni veliko lepše od cambriške angleščine, da o bradatih moških v kiltu niti ne govorim. Škotska je dežela, ki ima eno najbolj izoblikovanih in prepoznanih podob na svetu; karo, viski, zelene gore, Nessy, gradove, klane, dude, haggis, golf, kilt ... Popolne blagovne znamke. Čeprav vam bo vsak Škot takoj povedal, kaj je v resnici njihova glavna in najpomembnejša lastnost – to, da niso Angleži. (Škoti so veseli, če kdorkoli premaga Angleže v čemerkoli.) Zato je nekaj najbolj naravnega, da si želijo svoje države.

Čeprav, če bi bila Škotinja, bi mi bilo najbolj hudo, da ne bi bila več v isti državi, ki ima ­Guardian in tako dobro pop kulturo, kot jo ima Britanija. In nadaljevanke na BBC-ju. Kar je v bistvu eno in isto.

Štiri tedne pred referendumom v Edinburgu, ki so ga zaradi številnih festivalov preplavili turisti, ni videti veliko plakatov, ki bi prepričevali volivce. Na nekaj oken so sramežljivo nalepili majhen Da in morda kje visi kakšna modro-bela zastava več. Plakatov tabora Bolje nam je skupaj (Better Together), ki nasprotuje samostojnosti in katerih geslo se vljudno glasi »Ne, hvala«, prav tako ni veliko. Pravijo, da se bo vse spremenilo v zadnjih dveh tednih, ko se bo ta neizrazita in mlačna kampanja razvila v ognjevitejše prepričevanje obeh nasprotujočih si strani.

Kako trenutno kažejo javnomnenjske razi­skave? Enainpetdeset odstotkov jih samostojnosti nasprotuje, 38 odstotkov si je želi in 11 odstotkov je neodločenih. V povprečju so moški bolj za samostojno Škotsko kot ženske, prav tako si neodvisnosti bolj želijo mladi kot starejši, ki jih skrbi, kaj bi se v novi državi zgodilo s pokojninami, delavski razred (kar ga je še ostalo) in revnejši sloj prebivalstva sta za, saj nimata kaj izgubiti, bogati jim nasprotujejo. Škotska ima 5,5 milijona prebivalcev, na volišča se jih bo lahko odpravilo 4,2 milijona. Volili bodo namreč lahko vsi, ki imajo na Škotskem stalno prebivališče, kar pomeni, da bodo med njimi tudi priseljenci, starostno mejo volivcev so občutno znižali, zato bodo o usodi svojega naroda lahko odločali že šestnajstletniki. Na Škotskem živi okoli 400.000 Angležev in v Angliji živi okoli 800.000 Škotov, paradoksalno, a slednji ne bodo imeli pravice, da se odpravijo na referendum, medtem ko bodo prvi lahko volili.

Kaj meni James Bond?

Na dinamični televizijski debati v Glasgowu sta se ta teden pomerila škotski premier in najglasnejši borec za neodvisnost Alex Salmond ter njegov nasprotnik, nekdanji finančni minister iz vrst laburistov Alistair Darling. Tokrat je prepričljivo zmagal Salmond, kar bi lahko vsaj malo obrnilo razmerja moči.

Za učinkovit finiš, ki naj bi se začel štirinajst dni pred referendumom in bi lahko premešal končni rezultat, obe strani že kopičita finančna sredstva. Škotska zakonca Weir, ki sta leta 2011 na loteriji zadela 161 milijonov funtov (202 milijona evrov), bosta za učinkovito kampanjo za neodvisnost prispevala kar 3 milijone funtov (3,7 milijona evrov), na drugi strani je J. K. Rowling, avtorica Harryja Potterja, kampanji Bolje nam je skupaj že nakazala milijon funtov. Strah jo je, da bi po odcepitvi Škotska zašla v veliko gospodarsko krizo. »Neodvisnost je samo romantična ideja,« je dejala avtorica domišljijskih knjig.

Kaj pa menijo drugi slavneži? So, kot bi dejali na Škotskem, za Naw, Aye ali Mibbe? Ne, da ali mogoče? Ewan McGregor in Emma Thompson sta proti samostojni državi, prav tako je proti Alex Ferguson, ki pravi, da je Škot, ki živi v Londonu, in si ne želi, da bi od zdaj naprej moral živeti v tuji državi. Za neodvisnost so med drugimi igralca Gerard Butler in Ken Stott, pisatelj Irvine Welsh, pevka Annie Lennox in najpomembnejši zvezdnik iz Višavja Sean Connery.

Irvine Welsh pravi, da bo glasoval za, ker ima dovolj britanske politike, elit, ki zapirajo javne šole, pohlepnih bankirjev, lobistov, korporacij, vseh odvetnikov imperializma. Zdi se mu, da bi v samostojni Škotski lahko živeli brez vseh teh nadleg, ki žrejo in uničujejo zdravo demokracijo. »Usodo želimo vzeti v svoje roke in oblikovati upanje za boljšo prihodnost. Denar, ki ga pridobivamo iz naravnega bogastva, bi raje namenili za šolstvo, zdravstvo in socialo, namesto da si ga, tako kot zdaj, delijo super bogati ali pa se steka za obrambo in vojne.«

Praktične dileme

Glavne teme, okoli katerih se vrtijo debate glede neodvisnosti, so: Bo Škotska lahko obdržala angleški funt? Je zaloga nafte v Severnem morju še dovolj velika? Bo BBC ukinil programe, ki jih ima na Škotskem? Bodo zaprli vojaške baze z nuklearnimi podmornicami? Bo letna vozovnica za vlak po samostojnosti še veljala? Velika mešanica zelo praktičnih stvari, mogoče celo preveč praktičnih. Marku Steelu, kolumnistu Independenta, se zdijo ta vprašanja absurdna, saj ironično pravi, da če ne bodo imeli več denarja, bodo pač plačevali z malinami in borovnicami. Glede BBC-ja pa zapiše: »Si predstavljate, da bi Gandhi svojemu ljudstvu v inspirativnem govoru obljubljal svobodo in neodvisnost ter jim hkrati zagotavljal, naj nikar ne skrbijo, saj bodo lahko po televiziji še vedno gledali nadaljevanko Samo bedaki in konji. Ko poslušaš sedanjo debato tistih, ki so za, kot tistih, ki so proti, se zdi, da bo najpomembnejša sprememba ta, da bomo na evroviziji imeli svojega predstavnika, ampak v bistvu gre za veliko več kot to.«

Očitno res, saj velike sile Škotski ves čas žugajo. Predsednik Obama je že večkrat povedal, da mora Velika Britanija ostati združena in močna, avstralski predsednik je na uradnem obisku v Londonu govoril o tem, da glasovi za neodvisnost ogrožajo svobodo in resnico, že pred meseci je José Manuel Barroso grozil, da bo vstop Škotske v Evropsko unijo zelo težak, morda celo nemogoč. Španija je jezna, Katalonci so v napetem pričakovanju.

Kampanja, tako tistih za kot tistih proti, sicer res ni najbolj temperamentna, je pa skoraj brez nacionalističnih strasti in izpadov, očitkov in groženj. Znak zrele demokracije? Prav tako je jasno, da Škoti prezirajo neoliberalni London, privilegirane elite in korporativno politiko in podpirajo socialdemokratično linijo ter socialno državo. Vzor so jim Skandinavci, včasih kdo kje omeni tudi Slovaško. Tudi tam je jasno, da Slovenija že dolgo ni več dober primer uspešne samostojne majhne države.

Debate med pisatelji

Na letošnjem mednarodnem Edinburškem knjižnem festivalu, ki velja za največjega na svetu, sta bili vsaj dve okrogli mizi na dan rezervirani za pogovor o škotski neodvisnosti. Zabavne, resne in analitične debate, na katerih so gostovali zagovorniki obeh strani (od Gordona Browna do Alexa Salmonda) in tuji gostje (med njimi je bil tudi slovenski pisatelj Miha Mazzini), so bile povsem brez političnega agitiranja, odprte za vse poglede in brez sovraštva, kar je za naše prostore skoraj nepojmljivo. Vprašanja iz občinstva so bila številna, pametna, praktična, direktna, jezna, navdušujoča ali cinična. Med njimi je bil vedno tudi kakšen Katalonec s svojim mnenjem.

Ekonomisti, ki nasprotujejo samostojnosti, so recimo predstavili vizijo, da ekonomska situacija v samostojni državi ne bo tako stabilna, kot je zdaj. Da bo velik del finančnega sektorja v Edinburgu izgubil več kot 80 odstotkov strank, ki živijo v Londonu, da Angleži ne bodo več naročali ladij v velikih ladjedelnicah v Glasgowu. Da bodo ljudje težje živeli, da je nafte v Severnem morju le še za kakšnih 30 let, da Škotska ne bo nikoli tako bogata kot Norveška. Ko jih je gospod iz publike obtožil, da so vse svoje številke prilagodili programu strani Bolje nam je skupaj, so strokovnjaki za gospodarstvo stoično priznali, da morda res in da je pravzaprav težko napovedovati, kaj se bo po samostojnosti zgodilo z ekonomijo. Povedali so tudi, da nafta ni edina uspešnica škotskega gospodarstva, da je tu tudi turizem, ki v proračun prinese veličastnih 11 milijard funtov, in viski, s katerim zaslužijo več kot 5 milijard funtov. In vendar je eden od njih končal pogovor z mislijo: »Če želim obdržati svojo identiteto, ne potrebujem svoje države.«

Maorski pisatelj Witi Ihimaera, avtor knjige, scenarist in producent filma Legenda o jezdecu kitov, je na neki drugi debati o identiteti dejal, da kot Maor, ki ima nekaj škotske krvi, pogreša malo več bojevitosti in odločnosti. »Pravkar sem izvedel, da letni škotski filmski proračun znaša zgolj 2 milijona funtov. Kako lahko to dopuščate? Boste to še dolgo prenašali?«

Škotski dramatik David Greig je menil, da je Velika Britanija preveč centralizirana, da se vse dogaja le v Londonu. »Nočemo reformirati parlamenta, hočemo začeti od začetka. Pozabili smo že, da je ekonomija tu zato, da so državljani zadovoljni in siti, v resnici pa je tako, da smo državljani tu le zato, da pitamo ekonomijo.« Jasno je, da sever angleško politiko vidi kot skrajno neoliberalno – in ta pot jih ne zanima.

Ko sem se pogovarjala z ljudmi v parku Charlotte Square Gardens, kjer pod šotori in med knjigarnicami poteka ta izjemno dobro obiskani festival, so starejši ob omembi referenduma mnogokrat le zamahnili z roko – referendum je nepotrebna neumnost, muha enodnevnica, moja nacio­nalnost je britanska ... Mlajši so bolj optimistični. »Velika Britanija je postala nefunkcionalna, raje imam manjšo, drugače organizirano državo, z boljšim zdravstvom, brezplačnim šolstvom, zeleno energijo,« mi je razlagalo dekle v središču za novinarje.

Škotska ima ločen pravni sistem, ločen izobraževalni sistem in ločeno cerkev, tako protestantsko kot krščansko, in seveda svoje nogometno moštvo. Imajo tudi svoj parlament, ki je, odkar se je vsaj delno osamosvojil od Westminstra, že poskrbel za svoje državljane, ki imajo zdaj brezplačna zdravila na recept, šole brez šolnin in dobro organizirano socialno skrb za starejše. Vse to tiste, ki si želijo samostojnosti, navdaja z upanjem. Škotska stranka za neodvisnost je bila sposobna prepričati celo levico, naj podpre samostojnost, četudi se levica bori proti nacionalizmu in jih ne zanima nastajanje novih meja. Stranka za neodvisnost govori o tem, da ni nacionalistična, da propagira odprte meje, pozitivno govori o EU, obljublja boljšo politiko od Velike Britanije glede emigrantov.

»Po drugi svetovni vojni,« se je razburil starejši gledalec na eni od okroglih miz, »smo si zastavili pomembne vrednote o poštenosti, ne pa o pohlepu, ki ga je začela propagirati Thatcherjeva v osemdesetih letih. V bistvu se je od nekih dobrih vrednot odcepila Anglija in ne Škotska.«

Henry McLeish, nekdanji prvi minister Škotske, ki je moral odstopiti zaradi finančnega škandala (pred kratkim je bil oproščen) in je na festivalu nastopil na več dogodkih, si prav tako želi bolj strastne kampanje. »Gre za srce in ne za razum. Ko govorimo o prihodnosti škotskega naroda, govorimo o identiteti, strasti, ponosu. Samo vprašajmo se, ali bi bili radi Danska ali Velika Britanija. Škoti si želijo poštene in socialne države. Tega v državi, v kateri živijo zdaj, ne vidijo. Britanija je v zatonu. Zaupanja v politiko ni več.«

Referendum je ljudi prisilil, da se pogovarjajo o politiki, da razmišljajo, v kakšni državi bi si želeli živeti. Radi citirajo neko babico, ki je v televizijskem dnevniku rekla: »Zaradi referenduma sem končno vstala z zofe, na kateri sem sedela dvajset let, in zdaj ne grem več nazaj.« Na univerzah so študentje nazadnje toliko govorili o politiki za časa Thatcherjeve.

Med pravimi Škoti

V Višavju in na severu Škotske je domoljubnih zastav vedno več, mestece Inverness je bogato polepljeno z napisi Yes, demokratično je sem in tja mogoče videti tudi kakšen Ne, hvala. Posebne plakate za neodvisnost so pripravili tudi v poljskem jeziku. Poljaki so največja priseljenska skupina na Škotskem. V pristaniškem mestu Aberdeen, ki leži ob severovzhodni škotski obali Severnega morja in velja za prestolnico granita oziroma je servisno središče za britanska naftna črpališča, je podobno, ljudje so za odcepitev. Ko sem pred nalivom vedrila pod nadstreškom gostilne, se je iz nje prikotalil očitno velik, prevelik ljubitelj viskija. Sploh mi ga ni bilo treba nič vprašati, kar sam je začel razlagati: »Seveda sem za samostojno Škotsko! Zakaj? Ker ne maramo Angležev. V bistvu nikogar ne maramo. Če prav pomislim, ne maram niti samega sebe.«

Škoti so si tudi med seboj zelo različni. Zgodovinski klišeji nižince prikazujejo kot puritanske materialiste, skopuhe mrkih in strogih obrazov. Višavci so nekaj čisto drugega; sanjavi, romantični, absolutno nepraktični v svojih kiltih, mahnjeni na poezijo in bojeviti zvok dud zna skozi njihovo kri spustiti vse spomine na ponosne starodavne klane. Keltsko višavje je vedno kljubovalo protestantskemu nižavju, podeželje mestu, stara ustna tradicija ­razsvetljenstvu.

Nekoč so te zelene pokrajine, ki so jim Rimljani dali ime Kaledonija, naseljevala zelo različna ljudstva: keltski Gelci, ki so prišli iz Irske, Angleška plemena, najbolj ponosni med njimi so bili tako imenovani Pictsi – pleme tetoviranih bojevnikov. Kasneje so z ognjem in mečem prišli še Vikingi. Njihovo klanje je ustavil junak Kenneth MacAlpin, ki je združil vsa plemena in postal prvi škotski kralj. MacAlpin je bolj legenda kot zgodovinsko dejstvo.

Kulturna zgodovina Škotov je sestavljena iz neverjetnih zgodb, napet Gospodar prstanov, poln pogumnih junakov, legend, mitologij, mnoge so izmišljene, ustvarjene zato, da bi nadvladali Angleže. Velike zelene planjave, polne vijoličnega resja in neštetih slapov, se včasih zdijo kot kakšen tuj planet iz filmov Ridleyja Scotta, čisto prazen, nepopisan list za napete zgodbe. In so jih pisali, pa ne zato, da bi potvarjali zgodovino, ampak zato, kot si predstavljam, ker so te pokrajine vzbujale domišljijo, ker je lahko vse res. Walter Scott, avtor pustolovskih knjig, kot sta Ivanhoe in Waverley,­ ni bil le začetnik zgodovinskega romana, ampak je z romani ustvaril tudi romantično Škotsko. Škotski pisatelji so vedno menili, da skozi svojo literaturo gradijo narod, virtualen narod, domišljijsko nacijo.

Kilt tako ni le moško krilo iz tartana, ampak tudi simbol junaštva in simbol starodavne navade višavcev ter ponosen znak neangleškosti. Čeprav si ga je menda v resnici leta 1727 izmislil Anglež Thomas Rawlinson, ki je nadzoroval sekanje in kurjenje lesa in je opazil, da tradicionalno oblačilo klana (dolg opasan plet) delavce moti pri delu, zato je skupaj s krojačem iz Invernessa zasnoval krajše, karirasto oblačilo, ki so mu rekli mali kilt. Po vseh razprtijah med Angleži in Škoti ter združitvi kraljestev je bil kilt strogo prepovedan. Obudil ga je šele Jurij IV., ki je leta 1822 kot prvi kralj združenega kraljestva obiskal Edinburg in ga je prav Walter Scott prepričal, naj ob tem dogodku obleče kilt in svilene dokolenke.

Legenda tudi uči, da je vsak karo drugačen glede na klan; črno-zeleni tartan naj bi bil od Campbellov, rdeče-zeleni od Macdonaldov. Vendar gre v resnici za kulturno inovacijo, saj sta si legendo o tartanu in klanih izmislila šarlatanska brata Sobieski Stuart, ki sta bila povrhu vsega še Angleža. Leta 1842 sta namreč napisala povsem izmišljeno, a lepo ilustrirano knjigo Vestarium Scoticum, o kateri sta trdila, da sta jo prepisala iz starih dokumentov. Še Walter Scott jima ni verjel.

Največjo reklamo za kilt je naredila kraljica Viktorija, ki je leta 1848 kupila posestvo in grad v Belmoralu ter naročila izdelati kilte iz posebnega belmoralskega tartana za ves moški del svojega izrazito neškotskega spremstva in družino.

Da so Škoti res veliki mitomani, priča tudi Nessy, ki je še nikoli ni nihče videl (za vse fotografije o njej so dokazali, da so lažne), a na jezero Loch Ness vsako leto privablja na tisoče turistov. Na Škotskem, natančneje v vasi Fortingall, raste tudi 5000 let staro drevo, pod katerim naj bi se, kot pravi legenda, nekoč igral celo sam Poncij Pilat.

Seveda je bil Edinburg tudi zibelka razsvetljenstva, tu sta filozofirala Adam Smith in David Hume, tu je pesnikoval Robert Burns. Pisatelji 18. stoletja so imeli škotščino za svoj naravni jezik, a pisali so v angleščini, ker so vedeli, da bodo izgubili pomemben trg, če bi se s škotskimi izrazi odtujili preprostim ljudem južno od meje. Slavno dobo škotskega razsvetljenstva je sicer kaj kmalu nadomestila toga samozadovoljnost viktorijanske ­prilagodljivosti.

Vsi slavni Škoti so morali živeti dvojno življenje, skrivati svoj naglas, vsa njihova burna zgodovina je prežeta s presunljivimi motivi izgnanstva, neuspeha in vsiljene manjvrednosti. Ni čudno, da je prav Škot Robert Louis Stevenson napisal nenavadno zgodbo o Dr. Jekyllu in g. Hydu, občutljivost za dvojnost je vtisnjena v jedro te dežele. Zato ni čudno niti to, da je največjega detektiva vseh časov, ki je znal tako dobro detektirati vse skrito, Sherlocka Holmesa, napisal Škot, zdravnik Arthur Conan Doyle.

Zadolžena država

Malo je znano dejstvo, da je Škotska leta 1707 pristala v Združenem kraljestvu z Anglijo zaradi danes zelo popularnega in znanega vzroka – ker je bankrotirala. Leta 1690 so Škoti začeli izvajati ambiciozen načrt, bolj znan kot Darienova shema. Kapitalist William Patterson si je s še nekaj kolegi zamislil, da bi na območju današnje Paname ustanovil novo profitabilno škotsko kolonijo z imenom Kaledonija. Tam bi lahko imeli monopol nad transportom blaga z atlantske na pacifiško obalo. V ta izjemno slabo zastavljeni projekt, ki so ga vodili romantiki, avanturisti, goljufi in morilci, so posamezniki in kraljestvo investirali velikanske vsote denarja, več kot četrtino škotskega bogastva.

Naseljence so zdesetkale bolezni, napadli so jih Španci, Angleži so uspešno prepričali banke in druge investitorje, naj se odrečejo vlaganju v Kaledonijo, in kraljestvo je bankrotiralo. Takrat jim je Anglija z eno roko začela ponujati denar, z drugo pa je mahala z mečem. Pritiski na Škote so bili vedno hujši, izganjali so jih iz Anglije, prepovedali uvoz njihovih izdelkov. Eden najuspešnejših angleških vohunov v tistem času, ki se je infiltriral celo v sam edinburški parlament, je bil avtor Robinsona Crusoja Daniel Defoe, ki je celo pisal dvolične govore za škotske politike.

Leta 1707 škotskemu parlamentu ni preostalo drugega, kot da sprejme sklep o samorazpustitvi in o sklenitvi Združenega kraljestva z Anglijo. Anglija je dala denar za poravnavo škotskih dolgov in sprla Škote, saj je nižincem obljubila, da jim bo pomagala pregnati uporne višavce, ki niso hoteli v unijo. Kljub protestom v Glasgowu in Edinburgu je bila vsem nacijam na otočju nadrejena nova »britanska« nacionalnost, spomini na ločeno škotsko zgodovino so bili potlačeni. Višavci so bili skoraj iztrebljeni, galski jezik in kilti so bili prepovedani, vodje klanov izgnani, mnogi v Novi svet na drugi strani Atlantika.

Lojalistični zemljiški lastniki so pregnali prebivalstvo in ga nadomestili z ovcami. Zato so višavja tako prazna. Kot pravi zgodovinar Norman Davies: »To je ta srhljiva praznina Višavja, ki jo vse odtlej občudujejo nevedni turisti.« Mimogrede, srhljiva praznina Višavja je bila v davnih časih polna neskončnih borovih gozdov, ki so jih že od nekdaj uničevali tako Vikingi kot domača plemena. K uničenju je pripomogla še tako imenovana mala ledena doba, ki se je začela v 14. stoletju. Ljudje so zaži­gali gozdove, da bi pregnali volkove in medvede, ki so jih kasneje lovili do izumrtja, tako kot tudi rise, divje prašiče, divje govedo in bobre. Do danes se je ohranil le še odstotek teh veličastnih gozdov. Izsekavanje je povsem uničilo nekoč rodovitno zemljo, iz katere je voda izprala še zadnje minerale in mikroorganizme in jo spremenila v zeleno puščavo.

Ves ta razkol med galskimi in nižavskimi prvinami v škotski kulturi je zaviral rast skupne identitete. Škotsko mesto Glasgow pa je kljub vsemu cvetelo od poslovanja britanskega imperija. Dobiček je požrl nacionalni ponos.

Kaj Angleži zavidajo Škotom?

Zajedljivi kolumnist Sunday Timesa in ocenjevalec restavracij Adrian Anthony Gill, bolj znan kot A. A. Gill, je Škot, ki živi v Angliji. Rodil se je v Edinburgu in tam preživel le nekaj najzgodnejših let, a vendar je Škotska dom njegovega srca. Prva hrana, ki se je spomni, je bila ovsena kaša, ki mu jo je skuhala stara mama, in škotski čaj, v primerjavi s katerim je angleški, kot pravi, navadna puščobna voda. Angleški časopisi so res neverjetni. Uredniki konservativnega Sunday Timesa so Gillu omogočili, da je kar na štirih straneh spisal čudovit sentimentalen pamflet o tem, zakaj morajo Škoti na referendum in zakaj morajo obkrožiti da. Med drugim zapiše, da je Škotska dežela, katere glavna značilnost je, da je zgrajena na kolektivnem razumevanju tega, kar niso. In to, kar niso, je, da niso Angleži.

Kampanja Bolje nam je skupaj mu gre na živce, zdi se mu, da svojim državljanom sporočajo, da so preveč neumni, revni in slabotni, da bi sami preživeli. Ker živi v Londonu, ne bo mogel na volišče, a če se rodi nova država, bo prvi v vrsti za nov potni list. Država ni le nekaj za eno življenje, ampak je za vedno. »Kaj se bo zgodilo naslednje jutro po osamosvojitvi?« se vpraša. »Vse bo drugače in kako izjemno in vznemirljivo bo. In če boste na dan referenduma ostali doma, kako boste lahko čez nekaj desetletij pogledali v oči svojim vnukom in jim rekli: 'Res je, imel sem možnost, da popravim stare krivice, ampak se mi v bistvu ni dalo. Malo me je bilo tudi strah.'«

Suzanne Moore je v Guardianu napisala, da zavida Škotom. Kako velik privilegij je danes vse začeti čisto na novo, politika je na preizkušnji, ima nove možnosti, nove vizije. Škoti imajo zgodovinsko priložnost, da zavrnejo slabe stvari in začnejo z nečim novim, boljšim in pravičnejšim, »v Angliji tako ali tako mislimo, da se ne da nič več spremeniti«.

Izkušnja Škotske nekaj tednov pred referendumom je bila zame čudovita lekcija o demokraciji, zgodbah in upanju, ne glede na to, kakšen bo rezultat.

In zanalašč ne bom zaključila s kakšno moralko o slovenski samostojnosti in o realnosti, v kateri živimo. Moja duša je še preveč romantična za kaj takšnega.