Portret tedna: Aleksander Doplihar

Ko je bil star sedem let, si je poškodoval koleno. Med igro je padel na kamen, ta je prebil ovojnico, koleno se je zagnojilo, hrustanec je bil bolj ali manj uničen. Nekaj časa je bil v bolnišnici in zdravljenje ga je navdajalo z radovednostjo. Takrat se je odločil, da bo zdravnik. Njegovo koleno je sicer ostalo slabo gibljivo, a ga to ni dovolj oviralo, da ne bi smučal in da ne bi sredi sedemdesetih let kot zdravnik sodeloval pri akciji časopisne hiše Delo Sto žensk na Triglav. Čez nekaj dni je sicer obležal v postelji, a ne zaradi pohoda na najvišjo goro, temveč zaradi z meningitisom okuženega klopa, ki ga je napadel še pred gorniško avanturo.

Ko je sredi tedna prejel odlikovanje predsednika republike Boruta Pahorja za požrtvovalno delo v ambulanti Pro bono, namenjeni ljudem brez zdravstvenega zavarovanja, si je pri hoji po stopnicah predsedniške palače pomagal s palico. In četudi se je upokojil že leta 1991, še vedno dela in vodi ambulanto za tiste, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja.

Aleksander Doplihar se je rodil leta 1930 v zagorski Mariji Bistrici, eni najbolj znanih hrvaških romarskih točk. Njegova družina je sicer dobro desetletje pred tem zapustila Goriško, ki so jo velesile po koncu prve svetovne vojne priključile Italiji. Če se je rodil kot otrok beguncev, je sam begunec postal 13. junija 1941, dober teden pred enajstim rojstnim dnevom. »Ob šestih zjutraj sta na vrata potrkala nemški vojak in Slovenec, ki ga je spremljal. Štirje smo stali na vratih, mama in trije otroci. Oče je bil tedaj že zaprt. Na voljo sta nam dala uro časa, da poberemo, kar potrebujemo za pot. Slovenec nam je naročil, naj s seboj vzamemo tudi denar in dragocenosti, ker bomo to potrebovali. Ko smo prišli v Maribor, v meljsko kasarno, so nas slekli do golega in vse pobrali.« Potem je bil štiri leta begunec v Srbiji, v vasi Popovac pri Paraćinu. V Slovenijo se je družina vrnila oktobra 1945. Ker osebno zelo dobro ve, kaj pomeni biti begunec, razume tudi, kaj morajo ob sedanjih begunskih stiskah narediti evropske države. »Nesmiselno je, če begunce naselimo v vojašnice ali taborišča in jim damo vodo, hrano in obleke. Begunci potrebujejo izobraževanje, vključitev v skupnosti. Problema ne moremo rešiti s tem, da jih zapremo v geto, pač pa z integracijo.«

Po maturi na celjski gimnaziji se je vpisal na zagrebško medicinsko fakulteto. In ob odhodu na študij mu je mati namenila besede, ki so še danes njegov moto: »Ne tisto, kar moraš, ampak tisto, kar moreš, si dolžan storiti za soljudi.«

Ko se je vrnil, se je zaposlil v tovarniški ambulanti železarne Štore. Četudi je začel kot splošni zdravnik, specializiral pa se je v medicini dela, prometa in športa, je Doplihar vedno mislil tudi na širši družbeni kontekst. Kot prostovoljec in terapevt je deset let vodil kamniški klub zdravljenih alkoholikov. Takrat je pač ocenil, da je alkoholizem hud družbeni problem. Kakšnih 40 let je predaval na tečajih za prvo pomoč in s kamniško ekipo prve pomoči na državnih prvenstvih osvajal najvišja mesta. Zdelo se mu je, da je pripravljenost ljudi za pomoč ob nesrečah velika, ta potencial pa potrebuje spodbudo in mentorja. Ko je zaznal, da sladkorna bolezen dobiva epidemične razsežnosti, je sodeloval pri ustanovitvi občinskega društva diabetikov ... Poklicno pot je zaključil kot direktor združenega zdravstvenega doma Kamnik, Domžale, Litija. In v tistem času je pogrešal delo s pacienti. Direktor je postal sredi osemdesetih, v socializmu, funkcijo je končal leta 1991, po osamosvojitvi in po prehodu v nov družbeni red.

Z začetkom novega tisočletja je upokojenega zdravnika, ki o socialističnem zdravstvenem sistemu nima slabega mnenja, doletelo neprijetno presenečenje. Ugotovil je, da pomemben del prebivalstva nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja, čeprav naj bi imel vsaj na deklarativni ravni sleherni član skupnosti pravico do zdravstvene oskrbe. Ker ljudje niso imeli zdravstvenega zavarovanja, tudi k zdravniku niso mogli. Zato je v ljubljanskem Savskem naselju s podporo ljubljanske mestne občine (županja je bila Viktorija Potočnik), Slovenske filantropije, ki jo je vodila Anica Mikuš Kos, in Karitasa Štepanja vas, ki ga je vodil Miro Meden, ustanovil ambulanto, namenjeno brezdomcem, izbrisanim, tujcem brez urejenega statusa in drugim ljudem z družbenega roba brez zdravstvenega zavarovanja.

Ko je ambulanta Pro bono začela delovati, se je zdela poteza marsikomu, ki ima vpliv na zdravstveno politiko, neprimerna, ker ambulanta enostavno ni delovala znotraj sistema. Ustava namreč pripoveduje o tem, da ima pod pogoji, ki jih določa zakon, vsakdo pravico do zdravstvenega varstva. In zakon naj bi določal pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev, še pravi najvišji pravni akt te države.

A zakonodaja je v resnici napisana tako, da je pomemben del prebivalstva ostal brez zdravstvenega zavarovanja. Mreža socialne države enostavno ni dovolj gosto tkana, da bi ujela vse, ki storitve socialne države in zdravstvenega sistema potrebujejo. Konec koncev, leta 2002, ko je ambulanta začela delovati, pomemben del slovenske politike nikakor ni želel priznati, da je z izbrisom več kot dvajset tisoč ljudi iz registra prebivalstva ta množica ljudi izgubila tudi pravice, povezane z zdravstvenim zavarovanjem.

Ker je Aleksander Doplihar med desetletji ukvarjanja z zdravniškim poklicem med stanovskimi kolegi pridobil velik ugled – leta 1993 je postal častni član Slovenskega zdravniškega društva –, so bili številni profesionalni kolegi pripravljeni slediti Dopliharjevi »nesistemski« viziji. Danes v ambulanti Pro bono dela več kot 40 zdravnikov prostovoljcev in pol ducata medicinskih sester oziroma medicinskih tehnikov.

»Ko smo leta 2002 ambulanto ustanovili, se je zdelo, da za krajši čas zapolnjujemo neko vrzel, ki je nastala zaradi nedodelanosti zakonodaje. A vrzel je ostala. Potem pa je nova zakonodaja – zlasti novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter zakon o uravnoteženju javnih financ – stvari samo še poslabšala,« pravi. Samo v Ljubljani je po Dopliharjevi oceni več kot tisoč ljudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Pred leti je v uradu prejšnjega predsednika republike slišal za oceno, da je v Sloveniji brez zdravstvenega zavarovanja okrog trideset tisoč ljudi.

Zdi se, da navadni ljudje Dopliharjevo prostovoljno delo zelo cenijo. Občinstvo Vala 202 ga je leta 2011 izbralo za osebnost leta, uredništvo Dela ga je istega leta nominiralo med deseterico najuglednejših osebnosti, častni občan Kamnika je postal leta 2012, bralci Nedeljskega dnevnika so ga za osebnost leta izbrali leta 2013. Na sprejemih dobiva čestitke vidnih ljudi iz političnega sveta in posluša zagotovila, da bo problem ljudi brez zdravstvenega zavarovanja kmalu rešen. Tudi med sprejemom v predsedniški palači je ob čestitki dobil zagotovilo ministrice za zdravje o skorajšnji rešitvi problema.

V ambulanto, ki še vedno deluje zunaj sistemskega zdravstvenega okvira, ob pomoči bergle, s katero si pri hoji pomaga zaradi poškodbe kolena iz otroštva, hodi že trinajsto leto.