Ne moremo gledati stran. Vsako življenje je pomembno. Vsako življenje šteje

Tistega torkovega večera so na otok Lampedusa pripeljali 386 beguncev. Bilo je pozno zvečer in ko so čistili ladje, se je noč že prevesila v nov dan. Mesto je za hip spremenilo obraz. A zdi se, da je od stalnega dotoka bolečine njegov čustveni odziv že nekoliko ohromel.

Ne jočemo. Težko nam je to gledati, a moramo živeti dalje. Kako pa naj? Ne moremo jokati, ko to gledamo, pravi naš sogovornik. Situacija s prebežniki je letos po njegovem dotolkla turizem. Še do lani je oddajal apartmaje in vodil gostilno. Letos oddaja zgolj apartmaje. Gostilno je zaprl. Gostov je enostavno premalo, da bi od tega lahko živel. Pravi, da jih je strah, kaj bodo videli na Lampedusi. In ne pridejo. Čeprav je otok fantastično razodetje čarov Sredozemlja.

Teh 386 ljudi seveda ni bilo osamljenih. Bili so, pač, četudi se grobo sliši, eden od pred leti še vsakdanjih prizorov na Lampedusi. Prejšnji konec tedna so jih blizu Libije, od koder se begunci najpogosteje podajo na tvegano pot proti Evropi, rešili več kot 2900. V Italijo se je letos zateklo že več kot 61.000 ljudi, večinoma iz Eritreje, Nigerije, Somalije in Sirije. Lani je Mediteran prečkalo rekordnih 214.000 ljudi, v prvih šestih mesecih letos pa 137.000.

Humanizacija politike

Pa se Lampedužan, doma sicer iz Palerma, ne jezi na stotine tujcev, ki prehajajo po eni najkrajših, a tudi najbolj nevarnih poti v Evropo. Le dobrih 100 kilometrov loči Afriko od Evrope. Jezi se na tiste, ki bi morali ukrepati, pa nič ne storijo. Na politiko, denimo.

Ta je razjezila tudi pobudnike projekta Sea Watch. »Odločili smo se, da se bomo borili za humanizacijo politike. Gostoljubnost mora spet postati standard. Civilni reševalni servis mora biti vzpostavljen. EU tega ni pripravljena storiti. Zato mi prevzemamo iniciativo.« Tako sem prebrala na spletni strani zasebne nemške humanitarne iniciative, ko sem slišala, da se približuje otoku, ki je bližje Afriki kot Italiji, ter začela brskati, da bi ugotovila, za kaj sploh gre.

Lanskega novembra sta se tako dva nemška podjetnika odločila vzpostaviti humanitarni projekt in ga tudi finančno, kolikor se da, izpeljati samostojno. Nabavila sta staro nizozemsko ribiško ladjo Go-46, izdelano leta 1917, dolgo dobrih 21 metrov, ki se je kalila v severnih vodah. Začetno financiranje, nekaj več kot 200.000 dolarjev, so nato prevzele štiri nemške družine iz Brandenburga. Ladjo so temeljito obnovili – veliko so spremenili, tako da je ladja prilagojena reševanju ljudi na morju – in jo preimenovali v Sea Watch. Tedaj je bila njena nadaljnja pot bolj kot ne zapečatena.

Skupaj so s pomočjo donacij in drugih organizacij v prihodnjih mesecih zbrali dovolj sredstev, da je Sea Watch le nekaj dni za tisto nočjo, ko so prebežniki stopili na pomol starega pristanišča, nemška navtična posadka z enim izmed pobudnikov, kapitanom Heraldom Höppnerjem na čelu, s staro, a obnovljeno ribiško ladjo res priplula do Lampeduse. Humanizirati politiko. In rešiti vsaj eno življenje. Vsako je pomembno in vsako šteje.

Oko na morju

Izpluli so sredi aprila iz Hamburga in do juga Italije potrebovali skoraj dva meseca – pred poletjem je plovba zahtevnejša in dolgotrajnejša. Na Lampedusi bodo ostali čez poletje. Za naprej so načrti odvisni od tega, kako bodo akcije potekale. »Vsi smo tu zato, ker ne moremo več gledati, kako se ljudje utapljajo v morju,« nam je dejal eden izmed članov prve posadke, ki je bila na ladji, Ruben Neugebauer. Posadke se bodo namreč menjavale.

Ladja na prvi pogled deluje nekoliko šibko za temperamentni Mediteran. Bo kos njegovi nestanovitnosti? Ruben pravi, da so dovolj izkušeni in težav ne pričakujejo. Pogovorili so se tudi z italijansko obalno stražo. Pravijo, da se veselijo njihovega sodelovanja. Ko smo bili na ladji, so opravljali še zadnja dela pred prvim odhodom. Potapljači so pregledovali dno ladje, na krovu so zlagali rešilne jopiče. Za 500 ljudi imajo kapacitet na tako imenovanih rešilnih plavajočih otokih.

Nudijo, najprej in predvsem, pitno vodo in pakete hrane za vse tiste, ki jih najdejo na morju. Ker je na krovu tudi zdravniško osebje, nudijo tudi medicinsko pomoč, ko in če bo ta potrebna in kadar bo to, seveda, mogoče; sicer pa je njihova naloga predvsem iskanje, zaznavanje nesrečnežev sredi morja. »Smo oko na morju, prvi alarm,« pravi kapitan Harald in bolj natančno pojasni vlogo Sea Watch: ko bo njihov radar zaznal migrante, jih bodo poiskali, hitro ukrepali, če bodo ogrožena njihova življenja, če ne bodo, pa jim pomagali tako, da se bodo okrepili – z vodo in hrano, medtem ko bodo čakali na pomoč drugih, uradnih reševalnih ladij, ki jih bo posadka Sea Watch poklicala z lica mesta.

»Ključni poudarek je, da mi nismo reševalna ladja. Naša misija je iti na morje in opazovati ter biti pozorni na morebitne begunce. Imamo satelite in vso navigacijsko opremo, da lahko komuniciramo z obalno stražo,« nam je razložil kapitan. To pomeni, da so nekakšen urgentni servis. »Na voljo imamo rešilne napihljive 'otoke', na katere se lahko v nuji ljudje zatečejo, a potem morajo priti druge ladje, da jih poberejo. Ker smo vsi bolj kot ne usposobljeni za delo na ladji, nas po potrebi obalna straža lahko angažira in ji pomagamo, če je treba.«

Zavedajo se, da je njihova »kapaciteta« omejena. Nekdo bi morda rekel, da so kaplja v morju. Dobesedno. In natanko to tudi sami priznavajo: da njihova iniciativa, ki je vzniknila iz katastrofalne situacije v zvezi z begunci, resnično ni nič več »kot kaplja v oceanu«. »A vendar ni v naših močeh, da preprečimo vse nadaljnje smrti ali prekinemo tok beguncev. Kakorkoli, vsako življenje, ki ga rešimo kot rezultat naše iniciative, je pomembno!« poudarja Ruben.

Prva misija

Na svetovni dan beguncev, 20. junija, je Sea Watch prvič krenila na pot – iz Lampeduse na odprto morje proti obalam Libije. In 24 ur pozneje prejela prvi klic na pomoč. In nato še več klicev. »Določili smo pozicije in se vsakič takoj odpravili proti lokaciji, od koder naj bi prihajal klic na pomoč. Vedno je bilo na območju več ladij, tako da smo dvakrat prišli na cilj, ko so bile tam že druge ladje, enkrat pa istočasno z italijansko obalno stražo,« nam je pozneje razložil kapitan. Tako so na svoji prvi plovbi pomagali pri reševanju 150 beguncev, v istem času in na istem območju pa je bilo tedaj vsega skupaj rešenih več kot 1000 migrantov. »Enkrat je radar zaznal ladjo, a ko smo jo našli, smo zagledali prazen čoln in nekaj rešilnih jopičev v njem. Ne vemo natanko, kaj se je zgodilo, ali so begunce, ki so bili na njem, prej že rešili ali kaj ...« Harald pravi, da je to, da ljudje še kar naprej tvegajo življenja zgolj zato, ker bi radi zaprosili za azil v neki drugi državi, nesprejemljivo. »Prazen čoln, ki smo ga našli, je verjetno potonil nekaj ur zatem, v tako slabem stanju je bil; kaj šele, ko je na njem ogromno ljudi. Ljudje stalno tvegajo življenja in to ne more biti rešitev,« vztraja Harald.

Kljub temu, pravi, se je njihovo dosedanje delo pokazalo za ustrezno in so zadovoljni. Kot tudi z usmeritvijo akcije – prav je, da so se odločili za pot. Pa ne le to: vseeno upajo, da bodo s svojim delom vsaj malo pripomogli k ustvarjanju pritiska na politiko oziroma na odločevalce moči, prispevali k temu, da nihče sredi Sredozemlja ne sme ostati spregledan, ter opogumili vse tiste, ki razmišljajo o aktivističnem angažmaju na tem področju.

Odgovornost za rešitve

In zakaj pravzaprav? »Sam sem si resnično želel storiti nekaj glede te situacije, ki smo ji priča tako rekoč vsak dan v Sredozemlju. Bil sem tudi že v Siriji, vem, pred čim ljudje bežijo, pa tudi sam v domačem kraju živim med mnogimi begunci. Zato vem, da ne gredo kar brez razloga na odprto morje. Ne morem jih pa več gledati, kako tam umirajo,« nam je odgovoril Ruben.

Ruben tudi meni, da je edini način za rešitev težav najti legalen način, da se ti ljudje lahko premaknejo, kamor pač želijo. »EU je dobila Nobelovo nagrado za mir, v resnici pa na svojih mejah ubija ljudi. Če bi ljudje lahko kupili vozovnico za trajekt, bi ta stala verjetno 80 evrov od Libije do Sicilije, EU pa bi se lahko tam ukvarjala z njihovimi pogoji za pridobivanje azila,« razmišlja član posadke, sicer novinar. »Tudi če pošljemo na morje še več ladij, problema ne bomo rešili. Torej – tako dolgo, kot bo Evropa silila ljudi, da se vkrcajo na te ladje, toliko časa bomo imeli ta problem in bomo imeli ljudi, ki umirajo v Sredozemskem morju. Kar mi lahko naredimo, je zelo majhna stvar, ker ne moremo gledati stran. Morda lahko rešimo nekaj življenj, ne moremo pa rešiti problema.«

Trenutno se je Ruben vrnil v Nemčijo. Pa tudi Harald. Na krovu ladje Sea Watch ga bo zamenjal drug kapitan. Ravno te dni naj bi se ponovno odpravili na morje.

Druga zasebna iniciativa

Sea Watch je druga tovrstna zasebna iniciativa, ki trenutno operira v Sredozemlju. Še ena ladja, še enkrat večja, deluje pod okriljem organizacije MOAS (Migrant Offshore Aid Station), o kateri smo v Sobotni prilogi že pisali in ki sta jo ustanovila ameriško-italijanska zakonca Catrambone, sodeluje pa tudi z Zdravniki brez meja.

Društvo Sea Watch je bilo uradno registrirano pred kratkim, 23. junija. Njegovo jedro predstavljajo prav tisti kapitan, ki je pripeljal ladjo na Lampeduso, torej Harald Höppner, ki je v vlogi predsednika društva, podpredsednik Matthias Kuhnt in blagajnik Holger Mag. Društvo ima sedež v Berlinu, njegovi ustanovitelji pa prihajajo iz dežele, ki Berlin obkroža, a ga ne vključuje, Brandenburga. Ker gre za obsežen projekt, zasebno financiranje ni zadoščalo, zato so začeli zbirati podporo in donacije, tudi prek množičnega zbiranja sredstev.

***

Ta hip je na svetu 60 milijonov beguncev. Največ, kar jih je bilo kadarkoli doslej.

Od tega je bilo zgolj leta 2014 zaradi vojne in/ali preganjanja v begunstvo prisiljenih 59,5 milijona ljudi, leto prej 51,2 milijona in desetletje nazaj 37,5 milijona.

Leta 2014 je vsak dan 42.500 ljudi »postalo« beguncev, iskalcev azila ali je bilo notranje razseljenih. Vsak dan. 42.500 ljudi.

Mogoče je to dobro vedeti za začetek. In se zavedati, da so tudi njihova življenja – življenja. V tem smo si vsi enaki, kajne?