Ne nazaj, ampak naprej k naravi

Prejšnje generacije niso razmišljale o tem, da se je Zemlja postarala, zdaj pa je jasno, da smo jo utrudili in ji posivili lase.

Objavljeno
11. december 2015 11.24
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Poleti sem še enkrat prebrala Menuet za kitaro Vitomila Zupana. Ena najboljših knjig o vojni. Pozabila pa sem že, kako veliko in dobro je v njej Zupan pisal o naravi. Ljubitelj urbanega sveta in svetovljan, ki ga je upor proti fašizmu pognal v gozdove, zna tako lepo opisovati pomladni popek, jutranjo meglo, srebrno deblo bukve. Njegova notranjost se ves čas razliva ven v naravo, in ko leži na dišeči praproti, občuti vse – list pod seboj in vsako svojo celico, vse do galaksije, a razume, kot pravi, čisto nič. Kot da bi se spreminjal v žival, pogumno, prestrašeno, občutljivo, strastno in organsko povezano z gozdom. Ko hodi v koloni, na hrastovem listu najde rogača v bleščeči suknjici in si ga položi na rame ter premišljuje, da nihče ne ve, da se je njihova vojska povečala za dobro oboroženega člana. V nekem trenutku se mu zdi vse v gozdu tako zdravo in prijazno, da bi se kar ustavil in začel jesti okolico, »prigriznil bi to mlado, čvrsto smrečico, pa malo bele brezove skorje« ... Ko četa hodi po beli vaški cesti, opazi kolono mravelj; vsi partizani jo prestopijo, le neroden pomočnik mitraljezca pohodi drobne rdeče žuželke.

Morda pa se mi je le zdelo, da je v knjigi toliko narave, saj sem Menuet brala na samem, in kadar sem dvignila pogled stran od knjige, sem videla le pisan travnik in gozd. Nikjer ni bilo nobenega človeka.

Ljudje, ki znajo opazovati naravo, so redki, tudi tisti, ki se vsak dan znajdejo sredi divjine, ne znajo gledati okoli sebe. Obsedene tekače v gozdu bolj zanimata štetje kilometrov in nova športna oprema kot okolica, gozdarja bolj zanima posekano kot rastoče drevo, starši otrok ne znajo več učiti o tem, katera ptica jim leti nad glavo, in ne ločijo hrasta od gabra.

Zupan je znal tako od blizu opazovati naravo ne le zato, ker je bil senzibilnež, ampak tudi zato, ker je bil meščan. Slovenski kmečki človek je na drugi strani naravo sovražil, saj se je moral z njo ves čas boriti, jo ukrotiti, si jo podrediti, ne pa jo opazovati, razumeti in občudovati.

Danes pa nam je ta že skoraj povsem ukročena narava spet čisto tuja.

Demokracija za živali

V tem politično dokaj pesimističnem času je v Parizu potekala 21. konferenca o podnebnih spremembah. Jasno je, da lahko le politične odločitve stvari obrnejo na bolje, da planet lahko rešijo samo veliki koraki, da si lahko mlade generacije obetajo prihodnost le, če se nekatere stvari močno spremenijo; a poleg vsega tega je včasih z ekologijo tako, da štejejo tudi majhni koraki, recimo nov način razmišljanja o naravi in živih bitjih, ki poleg nas živijo na Zemlji.

Prav o tem v knjigi After Nature (Po naravi) piše mlad ameriški profesor prava Jedediah Purdy. Ko ljudje razmišljajo o podnebnih spremembah, se jim zdi, kot gre za stvari, ki so zelo oddaljene od nas, da so to konference politikov in korporacij, na odločitve katerih nihče ne more vplivati.

Mnogi izrazi, ki jih uporabljamo danes, ko želimo govoriti o ekologiji, kot so na primer trajnostni razvoj ali okoljska etika, zvenijo zelo prazno in votlo. Ko jih ljudje slišijo, si redko kaj predstavljajo, in ko jih ekologi in politiki uporabljajo, se zdi, da je narava le še bolj oddaljena od nas. Z Zemljo smo zgubili stik, tako lingvistično kot fizično. Morda pa bodo prav podnebne spremembe spet sprožile razmislek o našem odnosu z naravo.

Profesor Purdy ugotavlja, da potrebujemo nove institucije in gibanja, ki bodo lahko pognali pomembne odločitve, tako kot so nekoč feminizem in mirovna gibanja svet počasi, a vendarle spreminjali na bolje. Morda, razmišlja avtor, je tudi z okoljskimi spremembami tako. »Če se bomo tega problema končno začeli lotevati resno, se lahko marsikaj spremeni, najprej pa se mora spremeniti naš odnos do narave.« In to morda sploh ni tako utopično, kajti iz zgodovine je jasno, da se zna človek, kadar se spopada z usodnimi težavami, spremeniti. Sodobno tehnologijo ter inovacije je treba usmeriti v to, da bodo služile ohranjanju narave, in kot učijo posthumanistični misleci, tudi drugim živim bitjem na planetu omogočiti »osnovne demokratične pravice, razširiti pojem državljanskih pravic in razmišljanje o etiki tudi za živali, ki smo jih doslej le preganjali in pobijali«. Tako kot je drugačna politika, inspirirana s trmastimi in vztrajnimi civilnimi gibanji, pregnala suženjstvo ali dosegla pravice za ženske, lahko v prihodnosti oblikuje tudi pravice za tiste (živali in rastline), ki ne morejo sodelovati in nimajo svojega glasu.

Njegove besede zvenijo zapleteno, čeprav so zelo logične. In dejansko so edina humanistična prihodnost.

To, da znamo ceniti in imamo odnos z bitji, ki niso človek, je eden od najpomembnejših delov naše kulture, tako estetske kot duhovne, piše Purdy. »Kultura ni nič boljša kot gozdovi,« je dejal pesnik W. H. Auden. Mnogi umetniki nas že od nekdaj učijo, da ko cenimo naravo, ko se jo naučimo opazovati, postanemo boljši ljudje.

Geister in Erjavec

Pisatelj, naravovarstvenik in ornitolog Iztok Geister je že leta 2009 v intervjuju za Mladino Bernardu Nežmahu govoril o tem, da je privrženec ideje, da bi človekove pravice razširili tudi na pravice gozda, živali in potokov. Ter da ne oznanja vrnitev k naravi, ampak kliče naprej k naravi. Geister pri naravi najbolj občuduje njeno samoobnovitveno moč. Opaža na primer, da se divje živali, zaradi zastrupljene narave na kmetijskih zemljiščih, veliko raje zadržujejo v mestih. Ujede živijo na stolpnicah in se hranijo z golobi, kun je po njegovem mnenju celo več v mestih kot v gozdovih. Ne spodbuja ideje, naj čim več ljudi hodi v naravo; po njegovem mnenju je bolje, če pohlepni sodobni človek hodi v nakupovalna središča, saj če bi preplavili gozd, kmalu od njega ne bi ostalo prav nič, ker tam ne morejo tako hitro polniti polic kot v trgovini.

V knjigi Dopuščanje narave (Mladinska knjiga) v enem od poglavij opisuje, kako se je v Sloveniji počasi razvijalo varovanje narave, za katero imamo včasih občutek, da gre malo na bolje, a vendarle je to mnogokrat le optična prevara. V 60. letih 19. stoletja je Dunajsko društvo za varstvo živali pripravilo predlog o varstvu kmetijstvu koristnih ptic. Tudi pri nas je takrat veljalo, da so koristne ptice tiste, ki se hranijo z žuželkami. Vse ostale, ki se prehranjujejo s hrano rastlinskega ali živalskega izvora, pa so veljale za škodljive – kar je pomenilo, da je zaželeno, da se jih pobija in preganja. Na črni listi so bili vsi orli, sokoli, skobci, kragulji, velika uharica, srakoper, sraka, krokar, črna vrana ter tudi vse tiste, ki so jih na smrt obsodili ribiči, češ da se hranijo z ribami, od vodomca, vodnega kosa, čigre, galebov, ponirkov, labodov do čapelj, gosi, rac in kormoranov. Čeprav se mnoge od njih sploh ne prehranjujejo z ribami. Tudi vidre niso bile velike sovražnice. Leta 1910 smo dobili novo zakonodajo, ki jo je določala pariška konvencija, v naših deželah pa so jo malce spremenili z različnimi predpisi, ki so prav tako ptice delili na koristne in škodljive, vendar so mnoge koristne ščitili le v času gnezditve. Mnoge ptice je pred umori rešil Fran Erjavec, ki jih je v zapisih Domače in tuje živali, ki so izhajali po delih in v snopičih, opisal kot nevtralne. Tako je recimo obvaroval vrabčka in kosa; res je sicer, da se je slednji rad sladkal s češnjami in grozdjem, a se hrani tudi s škodljivimi polži. Vrabce je imel očitno še posebej rad, saj je s številkami dokazoval, koliko škodljivcev uničijo, in napisal, da »jim zato jeseni tudi ne smemo preskopo gledati na kljun in jim očitati in naštevati vsako zrno, ki ga pozobljejo«.

Mnoga kasnejša pravila so ščitila številne živali, od kuščarjev do krastač, od kozoroga do medveda, so pa vsa glasno spodbujala (tako kot žal tudi Erjavec) k temu, da je nujno pobijati vse strupene kače. Za vsako glavo strupene kače si nekdaj lahko zaslužil eno krono. Po drugi svetovni vojni so začeli močno preganjati volkove, so pa zaščitili mnoge druge vrste. V sodobnem času mnogim živalim grozi izumrtje predvsem zato, ker je ogrožen, zastrupljen ali uničen njihov življenjski prostor. Zakonodaja je dandanes mnogokrat tako ohlapna, da dopušča recimo uničevanje ptičjih gnezd, če ni drugih možnosti. Kot pravi Geister, je jasno, da naravno okolje ni v domeni rastlin in živali, ampak prevladuje javna korist, ki je predvsem socialna in gospodarska. »Zaradi zdravja in varstva ljudi lahko pobijemo, če je treba, vse rastline ali živali na nekem območju, če to ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacije obravnavane vrste. Prevladala so stališča socialne biologije, ki daje prednost populaciji pred osebkom, ideji o življenju pred življenjem samim.« Poročilo OECD to dokazuje, saj si delimo četrti najvišji odstotek ogroženih sesalcev (ogroženih je 38 odstotkov pri nas živečih vrst) in smo v zgornji četrtini po odstotku ogroženih ptic (27 odstotkov naših vrst). Od leta 2008 so se populacije ptic kmetijske krajine v Sloveniji zmanjšale kar za 22 odstotkov.

Bližnja stvarnost še kako podpira Geisterjeve besede, saj v žicah z rezili, s katerimi so obdali mejo, ki jo vsak dan prečkajo številne živali, divjad umira v mukah. Grozljive fotografije so preplavile internet. Kdo je odgovoren za te smrti?

Hoja po grebenih

Ali nas lahko tudi knjige učijo o pozornosti do narave? Branje knjig že samo po sebi predpostavlja potrpežljivost in nas uči o empatiji – to, da sočustvujemo z nekom, ki nismo mi ali naši.

Tradicije naravopisja pri nas sicer nimamo, morda se bo počasi oblikovala. Eden mojih najljubših avtorjev tega žanra je Anglež Robert Macfarlane. V knjigi The Old Ways opisuje pešpoti, ki jih je prehodil na Škotskem, v Palestini, na Kitajskem ... In ker je nespečnež, jih ponoči mnogokrat še enkrat prehodi, tako kot nekateri štejejo ovce – to mentalno potovanje prežene nemirne misli in tako lažje zaspi. Ko ga v nekem intervjuju vprašajo, o katerih podobah iz narave največkrat sanja, pove, da so to svetleče oči živali v nočnem gozdu, tako imenovani tapetum lucidum, kakor se imenuje del očesa za mrežnico, ki skrbi za to, da lahko nekatere živali v očeh hranijo svetlobo.

Dobre knjige o naravi je težko napisati. Ne smeš biti preveč banalen, preveč romantičen, preveč dolgovezen, preveč realističen. On je vse to in hkrati nič od tega. Ko opisuje plahutanje jate ptic nad glavo, zapiše, da ga ta zvok spominja na stroj, ki v banki šteje bankovce.

Macfarlane svoje misli meša z literaturo, zgodovino in filozofijo. Opisuje obsedence s hojo, kot so bili Dickens, Rousseau in Wordsworth – slednji je menda prehodil več kot 300.000 kilometrov. Ugotavlja, da je »črni pes«, kot je svoji depresiji dejal Winston Churchill, preganjal mnoge od njih in da so s prehojenimi potmi za sabo puščali tudi nemir in anksioznost. »Hoja je poceni psihoterapija,« pravi Macfarlane. Piše o ljudeh, ki jih je srečal na teh poteh, brezdomcih, vernikih ali čudakih, ki so recimo povsod hodili bosi. Njegov prijatelj, ki rad hodi bosonog čez koprive, temu reče – čili za noge. Neki škotski pesnik, ki ni maral čevljev, pa je rad verjel, da so njegove oči v nogah. Ob opisovanju teh srečevanj sem razmišljala o tem, zakaj je tako lepa beseda (pa tudi dejavnost) potepuh, izginila iz našega besednjaka. Prav tako nekomu, ki rad hodi peš, težko rečemo pešec, saj ta pojem povezujemo le z urbanim prostorom, in ne z hojo po naravi.

Macfarlane je ugotovil, da je v Veliki Britaniji zanimanje za stare poti in hojo narastlo po prvi svetovni vojni, ko so se domov vrnili fizično in psihično poškodovani vojaki in je bila hoja po naravi zanje nekaj terapevtskega. Avtor je preučeval tudi dela škotske pisateljice Nan Shepherd, ki je prepešačila Škotsko in njene grebene in je nekoč vse leto sledila srninim stopinjam, ki so jo pripeljale do povsem nenavadnih krajev – in prav one so jo naučile razmišljati o tem, da ne gre na gore, temveč v gore.

Znano je, da številni pisatelji in filozofi hojo povezujejo z ustvarjalnostjo. Jean-Jacques Rousseau je dejal, da lahko meditira le, kadar hodi, in da ko se ustavi, preneha razmišljati. Filozof Søren Kierkegaard je ugotavljal, da pamet najbolje deluje, ko se pešec premika tri milje na uro, in priznal je, da je včasih šel na sprehod tako poln idej, da je komaj hodil.

Nietzsche je verjel, da imajo pravo vrednost samo tiste misli in ideje, ki nastanejo med hojo. Pesnik Wallace Stevens pa se je spraševal, ali je morda resnica odvisna od hoje okoli jezera. Ludwig Wittgenstein je bil prepričan, da mora bistvenim filozofskim vprašanjem slediti tako z mislimi kot z nogami. Ko je študiral v Cambridgeu, je ure in ure hodil gori in dol ter v razburjeni tišini prehodil kilometre po sobi, ki je merila le nekaj metrov. Leta 1913 se je umaknil v majhno norveško vas ob fjordu in tam je ostal dolgo temno zimo, hodil je in razmišljal o logiki. Pokrajina, ki jo je vsak dan gledal, se je skrivnostno pokrila s tistim, kar je razmišljal, in prav v tej zimi je rešil največje filozofske uganke. Ljudje res znamo v svojo notranjost prekopirati pokrajine, ki so nam všeč ali v katerih živimo.

Hoja za te mislece ni bila le akcija, ampak znanje, modrost, povezava, ki je pri mnogih narodih in plemenih obstajala že od nekdaj. Za Apače je preteklost pot, ki so jo uhodili predniki, za Aboridžine je hoja povezava med znanjem in spomini. Predvsem pa nas hoja po divjini uri v opazovanju narave in divjih živali.

Pozabljamo, piše Macfarlane, da so divji kraji in divje živali neprecenljivi prav zato, ker niso mi, ker so brezkompromisno drugačni. Poti, ki jim živali sledijo, impulzi, ki jih imajo, vodi drugačen red. To so bitja z glasovi, ki so nam neslišni. Žal smo tako oddaljeni od tega sveta. Poglejmo recimo noč. Kdaj smo nazadnje videli Rimsko cesto, kdaj smo se v nebo ozrli med zimsko nočjo, v čisti temi, ko je zaradi mrzlega zraka vse nebo ostro vidno in vsaka zvezda kot na dlani? In ker teh podob več ne poznamo, si kot živalska vrsta, danes pod vso to umetno svetlobo, težko predstavljamo, da smo del nečesa, kar je veliko večje od nas, da je vse to večje, kot si lahko predstavljamo, in da smo v resnici majhni. Tudi tega občutka bi se morali naučiti na novo.

                                                                         ***

Naj končamo s pragmatično kanadsko pisateljico Margaret Atwood, ki mnogokrat opisuje futuristično in dokaj apokaliptično prihodnost in je poleg tega izjemno ekološko angažirana avtorica. Na Guardianovem podkastu so posneli pogovor z njo ob njenem nedavnem obisku v Londonu. Kakšna je prihodnost človeštva, ali imamo sploh še kaj upanja, jo vpraša novinarka. »Zelo smo pametni,« cinično odgovori šestinsedemdesetletna pisateljica. »Ves čas rešujemo svoje težave. Čeprav gre predvsem za vprašanje časa – kdo bo prvi, naše genialne rešitve ali težave, ki se zgrinjajo nad nas. Ne gre namreč le za podnebne spremembe, ampak za spremembe v ljudeh.« Nekoč je verjela, da ima človeška rasa za preživetje 50 : 50 možnosti, zdaj pa je spremenila mnenje, saj meni, da so se možnosti za prihodnost človeštva povečale, a le za 53 : 47. Spremlja najnovejšo tehnologijo in ugotavlja, da bodo morda znanstveniki in inovatorji kmalu znali očistiti ogljik, ki ga spuščamo v ozračje. »Močno verjamem v Elona Muska, tehnološkega vizionarja in milijarderja ter soustanovitelja podjetja električnih avtomobilov Tesla Motors, ki je eden vodilnih proizvajalcev solarnih sistemov. Stvari, s katerimi se ukvarja, nam lahko rešijo prihodnost.«

Pasivnost je najslabša, ugotavlja, saj je evolucijsko zelo jasno, da naši predniki, ki so bili pasivni, niso preživeli.

Akcija, torej.

»Ob koncu pomladnega dneva mora vsak smrdeti po blatu,« zapiše Atwoodova v eni od knjig.