Tiskane izdaje
Nekega dne, ko je demokracija že počasi in potiho začela pokati po šivih, ženskam zamrznejo račune, nekaj ur kasneje se v službah pojavijo do zob oboroženi vojaki in vse ženske so odpuščene. »Ne mečem vas na cesto,« pravi njihov šef. »Razpuščam vas. Takšen je zakon.« Ženske stojo na ulicah s škatlami, v katere so zložile stvari, ki so jih morale hitro pobrati s pisalnih miz – spominki, fotografije otrok –, in presenečene ponavljajo: »Saj tega ne morejo narediti. Saj tega ne morejo narediti.« Le v nekaj urah so brez lastnine.
Režiserji tega scenarija so vedeli, da je treba to storiti v enem samem dnevu, ženske morajo ostati brez moči, vse skupaj in naenkrat. Ko glavna junakinja pride domov, jo mož potolaži z besedami: »Dobro veš, da bom vedno skrbel zate.« Ta prizor je jasen in tako dokončen.
Sledili so protesti, ki so se jih udeležile ženske in peščica moških, a niso bili preveč množični. Vojaki so jih hitro razgnali. Kot piše v knjigi (Mladinska knjiga, prevod Miriam Drev), se jih glavna junakinja ni udeležila, ker ji je mož rekel, da so demonstracije jalovo početje in da mora misliti na svojo družino. Zato se je raje posvečala hčeri, gospodinjstvu, več je pekla in jokala med obroki. Njena mama je bila nekoč upornica, hodila je na shode za pravice žensk in razbijala izložbe, a njo je bilo sram, da ima razbijaško mamo. Njena generacija je bila bolj pasivna. Za trenutek se ji zazdi, da so si vse to celo zaslužile.
Državljani se ne zganejo niti takrat, ko se zgodi prevrat, v katerem ustrelijo predsednika in vse člane kongresa, in ko vojska Jakobovih bratov oznani, da prevzema oblast, in jih prepriča, da so za umore krivi zagrizeni privrženci islamske vere in da želijo s strogo oblastjo le zaščititi ljudstvo. Tudi ko ukinejo ustavo in obljubljajo, da gre le za začasen ukrep, nihče ne protestira, četudi pravega sovražnika sploh ni.
Premični kelihi
In tako so čez noč izginile pravice in nastali so novi zakoni. Glavni junakinji je bilo nekoč ime June, zdaj, ko so na oblast prišli Jakobovi sinovi, ji je ime Odfreda (je Fredova lastnina), odvzeli so ji hčer in postala je dekla Poveljnika in njegove žene, z njima živi zato, da bi jima rodila otroka. Zaradi onesnaženega okolja in genskih napak je število rojstev po vsem svetu upadlo, dekle so redke plodne ženske, izbranke, ki bodo dale potomce. »Maternice na dveh nogah smo, to je vse: posvečene posode, premični kelihi.«
Enkrat na mesec se dekla uleže v naročje žene in Polkovnik jo skuša na čim bolj neoseben in mehaniziran način oploditi. Otroci so namreč največje bogastvo države in plodnost je božji dar. Neplodne ženske so skupaj z uporniki strpali v vagone, v katerih so nekoč vozili živino, in jih odpeljali v Kolonije, na onesnažena območja; tam fizično delajo, kmalu zbolijo in umrejo. Preden dekle pošljejo k družinam, jih najprej naučijo ponižnosti in skromnosti ter izbrišejo njihovo prejšnjo identiteto; to pranje možganov opravijo tako imenovane tete, ki so njihove gurujke. Neubogljive ženske so takoj kaznovane, iztaknejo jim oko.
Tudi ljubezen je zgolj sentimentalno in nepotrebno čustvo, ki so ga v preteklosti, kot se spominja Odfreda, gojile le ženske. Zaljubljenost je bila počasno padanje, »tako ljubko kot letenje in vendar obenem tako grozljivo, tako neverjetno, tako skrajno. (...) Teže ko je bilo ljubiti moške, s katerimi smo živele, bolj smo verjele v ljubezen, neoprijemljivo in vseobsegajočo. Vselej smo čakale na poosebljeno ljubezen.« Je tega zdaj konec?
Teta Lidya, ki vzgaja Odfredovo skupino deklet, jim rada očita, da se je svet moral spremeniti zaradi tega, ker so bile umazane ženske, ki so živele pohotno življenje, zaradi kontracepcije, abortusov, orgij in tinderja, in jih potolaži: »Tisto, na kar ste navajene, je nekaj običajnega. Zdaj se vam to mogoče ne zdi običajno, vendar bo sčasoma postalo. Postalo bo nekaj običajnega.« In je res.
Vsake toliko časa dekle zberejo na ritualnih obredih, na katerih kamenjajo posiljevalce ali druga dekleta, ki so se na primer zaljubile v svoje Poveljnike in s tem grobo kršile zakon. Žene Poveljnikov nosijo oblačila modre barve, barve čistosti, kot devica Marija, dekle so oblečene v dolge rdeče obleke, barve Marije Magdalene, in na glavah imajo bela pokrivala, ki zakrivajo obraz. Hišo lahko zapustijo le, kadar gredo po nakupih, vedno hodijo v dvojicah, da vohunijo druga za drugo. Trgovine so navadni supermarketi, a na izdelkih so le grafični znaki, pisana beseda je prepovedana, dekle ne smejo brati.
Kadar hodijo ob reki, lahko vidijo obešene upornike: duhovnike, homoseksualce, razpuščene ženske. Dekle morajo včasih izpirati kri umorjenih, ki kaplja v reko, še posebej takrat, ko v Gilead pridejo diplomatski obiski iz drugih dežel, da bi videli, kako zelo uspešna je avtoritarna diktatura, saj se v Gileadu rodi največ zdravih otrok na svetu.
V Odfredi začne rasti seme. Upora. Še posebej, ko ugotovi, da je v njeni mračni sobici nekoč že živela neka druga dekla, ki je storila samomor, in ko v omari najde latinski zapis, ki ga je izdolbla: Nolite te bastardes carborundorum. Polkovnik, s katerim se zbliža, ji pove, da gre za zabaven latinski pregovor, ki pomeni: Ne pusti prascem, da te zmeljejo. »Odprla sem oči,« pravi. »Prej sem spala. Tako smo dopustili, da se je to zgodilo, ko so pobili kongres, se nismo zbudili, nismo se zbudili niti, ko so za vse krivili teroriste in ukinili ustavo. Rekli so, da je začasno. Nič se ne spremni hitro. Ko se voda počasi segreva, se ne zaveš, da se kuhaš v njej.«
Takoj ko je lani novembra na oblast prišel Donald Trump, se je Deklina zgodba, skupaj z Orwellovim romanom 1984 in Krasnim novim svetom Huxleyja, povzpela na lestvice najbolj branih knjig. Ne le v ZDA. Roman, ki je pri Mladinski knjigi izšel že davnega leta 1990, boste zaman iskali tudi v mnogih slovenskih knjižnicah, saj je izposojen. Nadaljevanka, ki jo je ustvaril Bruce Miller in je nastala v produkciji spletnega ponudnika Hulu, gledamo pa jo lahko na HBO, je seveda začela nastajati, še preden je Trump prišel na oblast. Na največjih demonstracijah v sodobni ameriški zgodovini, ki so se zgodile dan po Trumpovi prisegi in so bile posvečene predvsem boju za pravice žensk, je bilo mogoče videti tudi napis: Naj roman Margaret Atwood spet postane fikcija.
Foto: prizor iz nadaljevanke Deklina zgodba
V vlogi Odfrede nastopa Elisabeth Moss, Polkovnik je Joseph Fiennes, njegova žena Yvonne Strahovski. Prvi sezoni, ki je bila res izjemno posneta (ustvarilo jo je kar pet režiserjev: Reed Morano, Mike Barker, Floria Sigismondi, Kate Dennis, Kari Skogland), bo sledila nova sezona, ki jo Miller soustvarja skupaj s pisateljico Margaret Atwood, ki ima v nadaljevanki celo majhno vlogo – klofutne neubogljivo Odfredo. Elisabeth Moss se spomnimo iz nadaljevanke Oglaševalci, kjer je igrala tajnico Dona Draperja, pametno sivo miš, ki se hitro prebije med avtorje reklamnih sloganov, a težko preživi v mačističnem svetu. Tokrat se znajde v podobnem okolju. Leta 1990 je po romanu Deklina zgodba režiser Volker Schlöndorff posnel film, glavno vlogo je odigrala Natasha Richardson, Polkovnikova žena je bila Faye Dunaway, Polkovnik je bil Robert Duvall, scenarij pa je napisal sam Harold Pinter, ki sicer s filmom ni bil preveč zadovoljen.
Babica čarovnica
Kanadska pisateljica Margaret Atwood je začela roman pisati leta 1984. Natipkala ga je na stari nemški pisalni stroj, nemški zato, ker je takrat nekaj časa živela v Zahodnem Berlinu. Inspirirala jo je totalitarna družba na temni strani berlinskega zidu pa tudi dejstvo, da sta mir in demokracija nekaj krhkega in lahko izgineta čez noč. »Rodila sem se leta 1939 in jasno mi je, da se spremembe lahko zgodijo hitro kot blisk.«
V najstniških letih je zelo rada brala distopične in utopične romane, a želela je napisati drugačno knjigo. Odločila se je, da se ne bo prepustila fantaziji, ampak bo opisovala samo stvari, ki so se že zgodile v nočni mori človeške zgodovine, prav tako ni želela pisati o novih tehnologijah. Preučevala je nacistično ideologijo, ekološke katastrofe, Ceauşescujevo diktaturo, v kateri so kontrolirali rojstva otrok, prepovedovali splave, materam odvzemali otroke, raziskovala je rojstva s pomočjo nadomestnih mater, ki so danes že stalnica, delovanje KGB in Stasija.
Način, kako Poveljniki oplojujejo dekle, je pobrala iz Svetega pisma, iz zgodbe o Jakobu in njegovih dveh ženah Raheli in Lei. Ko ženi Jakobu nista mogli več rojevati otrok, sta mu dali svoji dekli Bilho in Zilpo, ti pa sta rodili otroke, ki so potem pripadali Jakobu in ženama. Pred nekaj leti so Deklino zgodbo prepovedali v srednjih šolah v Teksasu, češ da je protikrščanska. Atwoodova je možem, ki so se odločili za takšen ukrep, napisala pismo, v katerem jim je razložila, da je prav v Svetem pismu našla zgodbe, ki so navdihnile posamezne prizore v romanu.
Tudi čas, v katerem je knjiga nastala, ji je bil kot ogledalo, ki je odsevalo atmosfero zgodbe. Na oblast je namreč ravno prišel Ronald Reagan, ki je Jimmyja Carterja premagal tudi s pomočjo skrajnodesničarske krščanske politične organizacije Moralna večina. Vse, kar opisuje v Deklini zgodbi, se je nekoč že zgodilo. »Morda je zato Dante za svojega vodiča po peklu izbral pesnika Virgila. Če obiščeš neznane kraje, je najbolje, da se tja odpraviš z nekom, ki je tam že bil, in najpomembnejše je, da greš tja z nekom, ki ve, kako se pride ven.«
»Leta 1984 se je vse, o čemer sem pisala, zdelo povsem neverjetno. To, da bi lahko ZDA nekoč postale tehnokratska diktatura, je bila čista fantastika, čeprav je dejstvo, da gre za državo, ki je zrasla iz korenin, ki so jih posadili puritanci v 17. stoletju, katerih strogi zakoni, krutost in hladna čistost močno spominjajo na republiko Gilead, ki jo opisujem v Deklini zgodbi.«
Center dogajanja je postavila v mesto Cambridge na severovzhod države Massachusetts, kjer je harvardska univerza, kamor je nekoč hodila raziskovat svoje družinsko drevo in kjer je brala o lovu na čarovnice, ki je bil v teh krajih zelo temeljit. Ko je bila pisateljica stara dvajset let, ji je teta pripovedovala zgodbo o Mary Webster, ki je v 17. stoletju živela v mestecu Hadley v Massachusettsu in ki so jo obtožili čarovništva, ker naj bi nekega starca začarala, da je bil še starejši. Ko so jo spoznali za krivo, so jo obesili. Ko so zjutraj prišli po njeno truplo, je bila še vedno živa, zato so ji rekli Na pol obešena Mary. Mary je bila njena sorodnica oziroma babica njene babice.
Atwoodova se je rodila v Ottawi, njen oče je bil biolog in je preučeval žuželke, zato je velik del otroštva preživela v kanadski divjini. Družina je imela kočo na samotnem otoku v jugozahodnem Ontariu, kamor še vedno redno zahaja z možem, s katerim sta obsedena opazovalca ptic. Na otok včasih priplava tudi kakšen grizli. Neskončen kanadski gozd se mnogokrat pojavi v njenih romanih. V Knjigi Na površju (Cankarjeva založba, prevod Tomaž Metelko) piše o ženski, ki se vrne na samotni otok, kjer je preživela svoje otroštvo, da bi našla izgubljenega očeta – in najde sebe. V slovenščino imamo prevedene še njene knjige Preročišče, Leto potopa, Zadnji človek in Slepi morilec, za slednjega je dobila bookerja.
Napisala je tudi številne eseje o tem, kako piše, kako nastajajo romani. Včasih si pomaga s prispodobami gozda. Kadar človek piše roman in se v nekem trenutku izgubi in ne ve več, kako naprej, ne sme obstati na mestu, pravi, tudi takrat, kadar se izgubimo v gozdu, ne obsedimo. »Ko se pisatelj izgubi v pripovedovanju zgodbe ali ne more več pisati, mora iti nazaj po poti, po kateri je prišel, vse do mesta, kjer se je izgubil, in potem mora naprej po drugi poti ali pa mora spremeniti ali zamenjati junaka ali napetost. Včasih mora nazaj vse do prve strani romana.«
Njeno življenje
Rada pove, da je ne zanima napisati avtobiografije, ker sama rada bere samo avtobiografije tistih, ki so imeli fascinantno ali grozljivo življenje. »Moje ni bilo niti fascinantno niti grozljivo. Ponavadi je življenje pisateljev zanimivo, še preden postanejo pisatelji.« Nikoli ni verjela, da bo pisateljica, saj je njena slovnica še danes slaba. V 70. letih se je z enoletno hčerjo in drugim možem Graemom Gibsonom opravila na pot okoli sveta.
Pravi, da lahko piše kjerkoli in da svojega poklica ne mitizira. Pred nekaj desetletji je zimo preživela v samotni angleški vasici; če je želela poklicati domov v Kanado, je morala peš do telefonske govorilnice, v kateri so kmetje hranili krompir. Koliba, v kateri je pisala, je bila tako mrzla, da je na nogah dobila ozebline.
Poleg divjine so motivi njenih zgodb največkrat povezani z ekologijo, feminizmom in tehnologijo. Prizna, da se v njene romane včasih priplazi morala. »Če človek uporablja jezik, se ne more izogniti moralnim dimenzijam, besede imajo namreč težo. Vsak junak mora nekje živeti, tudi če je zajec, vsak mora bivati v nekem času in mora sprejemati neke odločitve. Če želiš biti angažiran, se moraš izogniti pridiganju, sicer bodo tvoji junaki le alegorije.«
Obožuje sodobno tehnologijo. Za selfije pravi, da so odlična stvar, saj imajo zdaj lahko mladi svoje fotografije, na katerih so si res všeč. Nekoč, ko si bil prepuščen trenutku fotoaparata, ki te je lahko ujel v čudnih trenutkih, to ni bilo tako lahko. Po njenem lahko planet pred globalnim segrevanjem reši le nova tehnologija, zato zelo verjame v izume Elona Muska. Rada tvita in razmišlja, kako bi nova tehnologija spremenila način pisanja romanov.
Margaret Atwood. Foto: Reuters
Obožuje aplikacijo Zombies, Run!; tekač lahko med tekom posluša zgodbo o tem, kako pristane v mestu, polnem zombijev, ki ga ves čas lovijo, zato mora biti vedno hitrejši. Aplikacijo je ustvarila njena mlada prijateljica in pisateljica Naomi Alderman, katere mentorica je bila in s katero veliko hodita na opazovanje ptic v neskončne džungle.
Atwoodova rada reče, da ima sodobna tehnologija tri strani: dobro, slabo in neumno. »Tako kot sekira. Z njo lahko posekamo drevo, da si zakurimo ogenj, lahko umorimo soseda ali si po neumnosti odsekamo prst.«
Trenutno pripravlja nov strip, se veseli nove nadaljevanke Alias Grace, ki jo je za Netflix posnela režiserka Mary Harron, režiser Darren Aronofsky pa za HBO pripravlja nadaljevanko MaddAddam po njeni trilogiji, v katero se uvrščajo romani Oryx and Crake, Leto potopa in MaddAddam in govorijo o svetu, ki ga uničuje bioinženirska apokalipsa.
* * *
Marca so se v senatu v Teksasu zbrale protestnice in nasprotovale načrtu Donalda Trumpa in njegovih moških kolegov, ki želijo zmanjšati sredstva programu za načrtovanje družin, ki vključuje tudi svetovanje ženskam pri splavu. Oblečene so bile v kostume dekel iz nadaljevanke Deklina zgodba. Ko so jih obkrožili oboroženi policisti, se je zdelo, da je serija stopila iz televizije, ušla skozi okno dnevne sobe in se razlila v sedanjost. Varnost je v tem, da izključiš misli, pravi Odfreda.
