Tiskane izdaje
Upam si reči, da sva bila tisti dan tam edina tuja turista sploh. Temu primerno je bilo navdušenje skupin osnovnošolcev in drugih romarskih družin, ki sva jih srečevala na strmih stopnicah navzgor proti skalnati votlini, kjer je nekoč bival sv. Anton. Po revoluciji leta 2011 so zdaj v Egiptu, nekdaj ključni turistični destinaciji, turisti precej redek pojav.
Koptski samostan sv. Antona v Egiptu. Foto: Jan Ciglenečki
Začel je padati mrak, šofer razmajanega kombija, ki naju je pripeljal tja, se ni oglašal na telefon, taksijev tam ni. Zadnji avtobusi so odhajali popolnoma polni otrok. Moj sopotnik bi lahko prespal v posebnih sobah v samostanu, za žensko znotraj obzidja samostana ponoči ni prostora. Eden od bratov menihov se je ponudil, da naju z rdečim tovornjakom odpelje dobro uro in pol stran na avtobusno postajo, kjer bi imela možnost, da ujameva avtobus proti Kairu.Nato se je na izhodu izza obzidja ustavil avtobus, poln koptskih romarjev. Šofer je odprl vrata. Pridita. Potniki so naju sprejeli s pozdravnimi vzkliki in nasmehi.
V avtobusu so bili družine z otroki, pari, skupine prijateljev. Ženska kakih štiridesetih let me je povabila, naj sedem k njej, na še edini prosti sedež v avtobusu. Vsi so imeli ožarjene obraze, zgodilo se jim je nekaj lepega, povzpeli so se do puščavnikove votline, molili v tišini samostana. Na avtobusu so glasno delili svoje vtise, se smejali, s pomočjo dveh najstnic, ki sta znali angleško, poskušali komunicirati z nama.
Moja sopotnica je dobro uro in pol vožnje govorila z mano v arabščini, jaz sem poskušala v angleščini. Ni šlo, obe sva zmajevali z glavo in se naklonjeno smehljali druga drugi. Na vsak način mi je hotela nekaj povedati. Iz torbe je izbrskala svetinjico, ki jo je najbrž kupila za svoje domače, in mi jo stisnila v roke. V njeno beležko sem ji morala napisati svoje ime. Ker ni več vedela, kaj bi mi še lahko dala, je vztrajala, da vzamem njen svinčnik. Ko se je avtobus ustavil, me je močno objela in mi zaželela srečno pot naprej. To sem razumela. Obstala sva na postaji z nahrbtniki, romarji z avtobusa so nama mahali v pozdrav.
Celica puščavnika Filoteosa. Foto: Jan Ciglenečki
Po poročanju dopisnice Washington Posta Hebe Faruk Mahfouz, ki je po pokolu govorila s preživelimi, bi pobili vse potnike, a so jih rešili avtomobili, ki so se bližali po puščavski cesti.
Ena od preživelih Samia Adly je v Egipt prišla pred nekaj meseci z možem, Američanom egiptovskega rodu, s katerim sta želela v samostan, da se tam zahvalita za moževo uspešno prestano operacijo pljuč. V avtobusu sta bila s svojima sinovoma, njunima družinama. Njenega sina Sameha so ubili najprej, je povedala za Washington Post. Nato so ubili šoferja, nato je strel v glavo dobil njen mož. Pod kroglami so umrli tudi njena štiriletna vnukinja Marvy, nečak in drugi člani družine.
Oboroženi pripadniki Isisa so po prvem streljanju v drugem avtobusu ponovno zahtevali od preživelih, da citirajo Koran. Potniki so začeli moliti; bolj ko so molili, bolj besni so bili napadalci. »Rekli smo jim, da smo živeli kot kristjani in da bomo umrli kot kristjani,« je dejala Adlyjeva.
»Svojega napadalca sem prosila, naj neha, ko me je ustrelil trikrat,« je rekla Shokry. Pred njenimi očmi so ubili moža, sina in njeno 18-mesečno vnukinjo Maroshko, ki jo je njena mati zaman želela zaščititi s svojim telesom.
»Odpuščamo jim,« je rekla Shokry. »Molimo, da se Bog dotakne njihovih src in jih spremeni, da stopijo na pot brez nasilja.«
Napad na avtobusa se je zgodil mesec po napadu na cerkve v Aleksandriji in Tanti, kjer je umrlo 49 ljudi. Decembra lani je bomba eksplodirala v osrednji koptski katedrali v Kairu in ubila 29 ljudi. Egipčanski kristjani, ki predstavljajo dobro desetino vsega prebivalstva v 94-milijonski državi, so v nenehnem strahu, številni razmišljajo o odhodu iz države.
Najbolj te pretresejo stvari, ki so blizu tebe, je dejal fotograf Matjaž Kačičnik, ki že vrsto let živi v Kairu, poročen s koptinjo. Zato nas, tukaj, pretresejo teroristični napadi v mestih, ki jih poznamo. London, Pariz, Berlin, Manchester.
Če se ne bi peljala v tistem avtobusu, če ne bi govorila z menihi, če se ne bi zaradi Kačičnika in Ciglenečkega seznanila z bogato zgodovino Koptov, bi bile tudi zame žrtve napadov v Egiptu samo številke. Ki bi jih ob novem napadu izbrisale nove številke.
Ervin Hladnik Milharčič v uvodu knjige Boštjana Videmška in Jureta Eržena zapisal, da so novinarji odgovorni za to, da številke spremenijo v ljudi iz mesa in krvi. Samo zgodbe lahko vzbudijo sočutje. Zato da bomo enkrat tistim, ki bodo potrkali na naša vrata, lahko odprli.
