Ne ženska ne moški

Anja Koletnik (29 let) je programska koordinatorka na Legebitri, soustanoviteljica TransAkcije, skupine, ki izvaja tako osebno kot skupinsko svetovanje v zvezi z doživljanjem, povezanim s spolno identiteto in spolnim izrazom, aktivno oblikovanje varnih prostorov za transosebe, podporo pri komunikaciji z medicinskim osebjem in institucijami, zagovorništvo, tisk in distribucijo informacijskih materialov ... Pomaga čisto na človeški ravni.

Najprej sva si dopisovali, potem pa je privolila v srečanje. Pogovor, naredili sva ga v začetku januarja, je zanjo pravzaprav javno razkritje, na katero je, kot pravi, pripravljena.

Kaj ste, moški ali ženska? Ali nič od obojega oziroma kako hočete, da se vas tretira? In upam, da vas s tem vprašanjem nisem spravila v zadrego, nemara užalila.

Ne, niste (smeh). Pravzaprav nisem nič od naštetega. Ob rojstvu mi je bilo pripisano, da sem ženska, to mi je bilo pripisano na podlagi zunanjih genitalij. Te identitete zase ne sprejemam in se z njo ne identificiram. Identificiram se kot nebinarna oseba, kot oseba, ki se ne sklada, ne počuti, ne strinja z identitetami izključno v okviru binarnega spolnega sistema, torej moški-ženska.

Vas torej med pogovorom nagovarjam kot žensko ali moškega?

Nagovarjate me kot nebinarno osebo. Zaimke pa uporabljajte mešano. Delajte po občutku.

In vi mi boste odgovarjali – kot …?

... tudi po občutku. Vsi mislimo, da naj bi osebni zaimki sovpadali s kontekstom binarnega spolnega sistema, torej da so lahko le moški in ženski zaimki. Slovenščina je v tem smislu neugodna, drugi jeziki imajo veliko več možnosti za spolno nevtralne pozicije. Na Madžarskem imajo recimo samo en zaimek, ki ga uporabljajo vse osebe.

Obstaja tudi »ono«.

Ja, ampak gre za popolno objektivizacijo in zato, ne hvala. V angleščini je mogoče uporabljati zaimek they, ki je spolno nevtralen. No, tudi mnogo drugih spolno nevtralnih zaimkov se uporablja v raznih jezikih, samo they je med najbolj znanimi. Zaimek they sem zase začela uporabljati, ko sem živela v tujini, in se zato s slovenščino nisem pretirano obremenjevala, ker sem študiral v angleščini. Ko sem se pred pol leta vrnila v Slovenijo, sem razmišljala o tem, kako bi to vpeljala v slovenščino. Kajti v Sloveniji me vedno naslavljajo z zaimkom ona, za katerega se predvideva, da je ženski zaimek – in tega zase nočem. Zato zaimke mešam, kar pa seveda ne pomeni, da vse nebinarne osebe uporabljajo ali they v angleščini ali mešajo zaimke.

Zaimek je eden od načinov, s katerim lahko izražaš svojo spolno identiteto, ne pomeni pa to, da obstaja pravilo, kateri zaimki se uporabljajo pri določeni spolni identiteti. Zelo pomembno je, da se transspolno osebo, tako kot ste vi storili, vpraša, katere zaimke uporablja zase in s katerimi zaimki želi, da jo naslavljamo. Na ogromno dogodkih, srečanjih, delavnicah, taborih se, na primer, predstavimo in zraven imena se pove tudi zaimek. S tem poskušamo razbijati predvidevanja glede spolnih identitet na podlagi zunanjega videza/spolnega izraza ter normalizirati proces vpeljave želenih zaimkov.

Kako je s tem, ko ste z vašo družino, starši?

Mama ve, kdo sem, ve, s čim se aktivistično in poklicno ukvarjam, kje delam. Ve, da je moja identiteta nebinarna. In glede tega ni imela težav, pravzaprav ni nikoli imela komentarjev, samo zanimanje in neki ponos glede tega, da delam s tematiko, s katero se ukvarja tako malo ljudi. Vedo tudi članice in člani družine, na primer sestrične, in reakcije vseh so bile zelo sprejemajoče in spoštljive.

Ne gre za to, da sem si jaz zavestno izbrala neko identiteto, gre za to, da sem se iskreno poglobila vase, se ukvarjala s tem, kakšna je moja identiteta, in v nebinarnosti našla to, v čemer se počutim udobno.

Veliko več ljudi bi se, ne nujno, identificiralo kot transosebe, ampak ne bi se počutili tako utesnjeno v svoji identiteti, ki jim je bila določena ob rojstvu, če bi jim to, kdo sem na primer jaz, oziroma sploh tematike transspolnosti in možnosti samoidentifikacije ne glede na spol, določen ob rojstvu, bilo predstavljeno. Ampak o teh temah se povečini zgolj molči.

Kaj mislite s tem?

Transspolne osebe so večinoma še vedno razumljene tako, da gre za ljudi s spolno deviacijo, kot nekaj odklonskega, marginaliziranega, čudnega. Premalo se poudarja bistvo transspolnosti, kar je samoidentifikacija. Sledenje lastnemu doživljanju samega sebe, ne glede na družbene normative ali pričakovanja. Toliko svobode in lepote je v transspolnosti, poudarja pa se le marginalizacija. Marginalizirani smo res, na družbeni ravni, saj smo manjšina in posledično brez družbene moči.

Transspolne identitete se pogosto napak obravnava kot nekaj, kar je lahko tudi posledica kakšnih hudih travm, drži?

Ja, ali pa bolezni ali duševnih težav. Ampak to zares ni res. Pa ne, da menim, da je karkoli stigmatizirajočega v duševnih boleznih, ampak dejstvo, da se transspolne identitete patologizira in medikalizira, je problematično.

Res pa je tudi, da se nam prav vsem, govorim v kontekstu zahodne družbe, ob rojstvu pripiše spol. Eden izmed dveh, ženski ali moški. Potem se avtomatsko pričakuje, da se bomo vse življenje identificirale/i s tem spolom, ga ne prevpraševaleI/i. To je ta norma, binarni spolni sistem je družbena norma. Pomembna izraza tega področja sta cisspolnost in cisnormativnost.

Kaj je cisspolnost?

Cisspolnost pomeni, da se oseba identificira z identiteto, ki ji bila ob rojstvu določena glede na zunanje genitalije. Primer: osebi je bilo ob rojstvu glede na videz genitalij in dejstvo, da ima vagino, pripisano, da je ženska, in se tudi v času, ko zavestno oblikuje svojo identiteto, doživlja, da je ženska.

Cis je latinska predpona, ki pomeni na isti strani in se je v devetdesetih začela uporabljati v krogih aktivistk/ov in akademičark/jev s področja transspolnosti, zato da se je izpostavilo družbeno normo spolne identitete, ki je pač večinska. Termin cisspolnost se nikakor ne uporablja zato, da bi se to večinsko spolno identiteto negiralo, ampak samo zato, da se lahko jasno izpostavi njen obstoj kot družbene večine ter izpostavi neenakovrednosti družbenih razmerij in moči, ki izhajajo iz te norme.

Kako živite vsakdanje življenje kot transoseba? Kako drugače živite od mene?

Zagotovo živim drugače od vas v tem, da veliko bolj občutim in vidim, kje vse je dvojnost, dvojina spolov, enačenje osebe z njenimi genitalijami, pričakovanja glede tega, kakšno spolno identiteto bi morala imeti oziroma bi vse osebe morale imeti. Jaz vsak dan na razne načine občutim družbene norme in njihove omejitve za osebe, ki niso cisspolne, ki jih vi morda ne. Reciva, v javnih prostorih ne morem iti na tisto stranišče, na katero bi želela, ker obstaja zelo malo spolno nevtralnih stranišč.

Želeli bi si na moško stranišče, pa ne morete?

Ne, želela bi si spolno nevtralnih stranišč. Na moškega lahko grem in to tudi počnem. Na stranišča hodim mešano. In ko me moški vprašajo, zakaj sem v njihovem stranišču, jim povem, da sem prišla na stranišče. Zakaj le?!

V pop kulturi pogosto preberemo ali vidimo, da je idealna androginost, spolna nevtralnost, navadno ponazorjena s precej vitko postavo …

(smeh) Ja, in to me jezi. Suha postava brez oblin je postala sinonim za androginost ...

Vi imate na eni strani pobrite, na drugi dolge lase, pol-pol?

Ne ravno pol-pol, je pa malo subverzivna, igriva. Ni pa namen, da je moja frizura androgina, saj je tudi tam precej normativov, kar me moti. Androgine osebe so prepoznane v srajcah in kavbojkah, s kratkimi lasmi, brez kakršnih koli telesnih oblin … Zakaj? Ker je moškost na družbeni ravni dominantna in ji je dovoljeno, da je norma. Krilo kot nekaj, kar nosijo ženske, ni norma za androginost. Hlače pa so lahko norma.

Moje telo, ki ima obline, je vedno in v vseh okoljih videno kot žensko in na podlagi tega me razumejo kot žensko. Zato se pri meni nihče ne pomudi z vprašanjem, kako se identificiram oziroma kdo sem. Nekaj časa je bilo to zame precej neprijetno, danes, ko sem zadovoljen sam s seboj, mi je to v redu. Zato ker lahko povem: Ne, tudi moje oblinasto telo je lahko androgino, ni žensko in je nebinarno, samo ne v skladu s tem, kar drugi mislijo, da je androgino.

Kdaj ste začutili spolno disforijo, da je vaš biološki spol za vas moteč?

Spolno disforijo zelo redko čutim na telesni ravni, jo pa na mentalni. Mislim, da se je začelo pred petimi leti. Toda tudi meni ni bilo najbolj jasno, kaj naj bi to pomenilo, zato nisem našla besed, ker nisem vedela, kaj vse obstaja v diskurzih transspolnosti. Nato pa sem obiskala seminar v tujini, katerega tematika je bila vključenost področja spolnih identitet v visokošolsko izobraževanje, in moje letalo je zamujalo. Ko sem vstopil v predavalnico, so se poleg mene postavile tri osebe in vse so se mi predstavile z zaimkom they. Bilo je zelo intenzivno. Potem sem šla v svojo sobo in prešinilo me je: Joj, te osebe so spolno nevtralne. Kakšna svoboda! Prepoznal sem se v tem in se kmalu začela razkrivati kot spolno nebinarna oseba. Postalo mi je jasno, da biologija ni dominantna našim identitetam.

Ogromno svobode glede preseganja družbenih normativov pa sem doživel tudi v času magistrskega študija. Lani sem namreč magistrirala iz študijev spolov na Centralni evropski univerzi v Budimpešti, kjer sem tako na teoretični, (trans)feministični in osebni ravni bila deležna raznolikih oblike svobode in prevpraševanja normativov.

Kakšna je razlika med transseksualnimi in transspolnimi ljudmi?

Transspolnost je krovni pojem, v angleščini transgender, ki zajema vse osebe, katerih spolno identiteto predstavlja to, kar mi čutimo, ne glede na družbeno normo oziroma ne glede na spol, ki nam je bil pripisan ob rojstvu. Družbena norma zahteva, da smo vsi cisspolni, da se vsi strinjamo s spolom, ki nam je bil določen ob rojstvu, transspolno pa pomeni vse osebe, ki smo zaradi spola, ki nam je bil pripisan ob rojstvu, čutile neskladanje, neujemanje, strokovno se temu reče spolna disforija. Transseksualni ljudje pa so podskupina ljudi v krovni skupini transspolnih oseb, ki ali s hormoni, ali z operacijami, ali obojim potrdijo svoj spol. Sprememba spola je star termin za potrditev spola, ampak ta termin ni v redu.

Zakaj?

Ker taka oznaka nakazuje, da je nekdo določeno obdobje živela v enem spolu, potem pa se je odločila in si ga spremenila. In označuje, da se je nekaj kar lepega dne spremenilo, dejstvo pa je, da se ni kar spremenilo, temveč je oseba končno imela možnost, v smislu osebnega opolnomočenja, da je lahko stopila na pot telesnih postopkov, in je potrdila to, kar že sama ves čas čuti.

Transseksualnim ljudem ob rojstvu pripisan napačen spol in termin potrditev spola nakazuje, da oseba dejansko potrdi to, kar je njen/njegov pravi spol, torej spol in spolna identiteta, kot jo oseba sama doživlja. Potrditev spola tako izpostavlja problematiko družbenih norm in postopka pripisa spola zgolj na podlagi zunanjih genitalij nekaj trenutkov po rojstvu ter pričakovanj o sovpadajoči spolni identiteti, ki naj ne bi bila prevpraševana kadarkoli v življenju.

Trans pomeni tudi to, če sem vas prav razumela, da ne izkoriščaš privilegijev, ne kot moški ne kot ženska. Kaj naj bi to pomenilo?

Ne ravno, da jih ne izkoriščaš, bolj da ti določeni privilegiji sploh niso na voljo, niso nam dostopni. Privilegiji so dani vsem osebam, katerih osebne okoliščine se skladajo z družbenimi normativi. V naši, evropski, zahodni, kapitalistični družbi je najbolj privilegirana recimo družbena skupina belih, heteroseksualnih, cisspolnih, višje/visoko izobraženih moških, srednjih let in srednjega/višjega družbenega razreda. Te osebe imajo na družbeni ravni največ moči, tako med ljudmi kot na strukturalni in družbenosistemski ravni.

Vse, kar govorim, govorim za družbeno skupino, ne nujno za posameznike. Privilegirane osebe so torej deležne najmanj nasilja, marginalizacije. In kot zavedne posameznice v družbi menimo, da je zelo pomembno, da se zavedamo svojih privilegijev. Ko govorimo o področju transspolnosti, so torej cisspolne osebe tiste, ki imajo privilegije nad nami, družbeni sistemi in institucionalni aparati so prirejeni le njim.

Pred začetkom pogovora ste omenili termin transfeminizem. Kaj so njegovi osnovni principi?

Transfeminizem je družbeno gibanje, ki prepoznava in legitimira transspolne osebe kot pripadnice/ke družbeno marginaliziranih skupin, ki so predmet feminističnih gibanj. Transfeminizem želi ustvarjati feministične koalicijske politike, znotraj katerih ima vsak/a posameznica/k pravico do odločanja in (ne)definiranja svoje identitete in svoje telesnosti. Transfeminizem je zelo pomembno izpostavljati, saj so njegove vrednote osnova za aktivizem na področju transspolnosti ter tudi za oblikovanje vzajemnih medpresečnih kanalov podpore oseb in skupin, ki smo v družbenih manjšinah.

Večina feminizmov je namreč zasnovana na tezi, da je družbeni spol družbeni konstrukt, iz česar izhajajo feministični argumenti proti patriarhatu in mizoginiji. Transfeminizem pa opozarja, da je tudi biološki spol mogoče prepoznati kot družbeni konstrukt, kar rabi kot osnova za boje s transmizoginijo. In prav na to vrzel med feminizmi opozarja transfeminizem. Opozarja na to, da je v feminizme treba vključevati vse ženske, tudi transspolne ženske, ne samo tiste, ki jim je bilo ob rojstvu pripisano, da so ženske, torej cisspolne osebe. Transfeminizem legitimira vse osebe kot to, kar čutimo, da smo – brez vprašanj ali namigovanj na anatomijo, obliko ali videz našega telesa.

Ustanovili ste tudi transfeministično iniciativo TransAkcija. Kaj počnete v njej?

TransAkcija je transfeministična iniciativa za podporo, informiranje, opolnomočenje in zavezništvo transspolnih oseb v Sloveniji. Naš namen in poslanstvo je zagotavljati podporo vsem transspolnim osebam, ne glede na njihovo spolno identifikacijo ali spolni izraz. Delujemo v skladu z vrednotami transfeminizma in prepričanjem, da so vse spolne identitete legitimne. Zavzemamo se za pojavljanje diskurza o spolih, spolnih identitetah in spolnih izrazih v slovenski javnosti.

TransAkcija je prva, za zdaj neformalna pobuda. Delujemo specifično na področju transspolnosti. V preteklosti so bili razni poskusi dela na področju transspolnosti pri nekaterih LGBT-društvih, celostnega dolgotrajnega programa pred sodelovanjem TransAkcije in Legebitre pa ni bilo. Delam tako pri TransAkciji kot pri DIC Legebitra, ki je prepoznala pomen vključevanja tematik transspolnosti v njihove oziroma naše programe. Dela je res ogromno, saj se to področje prvič dejansko obravnava iz sistemskega pristopa.

Delo zajema svetovanje glede doživljanja, povezanega s spolno identiteto in spolnim izrazom, oblikovanje varnih prostorov za transspolne osebe, podporo pri komunikaciji z (medicinskim) osebjem in institucijami – zdravstvene institucije, upravne enote, ministrstva –, zagovorništvo, organiziranje strokovnih srečanj, seminarjev, konferenc, kampanje ozaveščanja, zavzemanje za primerno spremembo zakonodaje, pravno priznanje spola, protidiskriminacijsko zakonodajo, uskladitev postopka pravnega priznanja spola s standardi človekovih pravic, zavzemanje za večjo dostopnost do zdravstvenih storitev itd.

V enem od vaših člankov sem prebrala, da so transspolne osebe zaradi onemogočanja pravnega priznanja spola – pridobitev dokumentov, ki odražajo želeni spol – izpostavljene pogostejšemu nadlegovanju, diskriminaciji in nasilju.

Pravno priznanje spola v Sloveniji ureja pravilnik o izvajanju zakona o matičnem registru, ki zahteva, da oseba ob začetku procesa pravnega priznanja spola na upravno enoto prinese potrdilo pristojnega zdravstvenega osebja/ustanove, da je spremenila spol. Pravilnik ne opredeli natančno, kdo točno je pristojni zdravnik oziroma zdravstvena institucija in kaj sprememba spola pomeni. Praksa pa kaže, da je pristojni zdravnik psihiater. Torej mora oseba, če želi pravno potrditi spol, pridobiti diagnozo transseksualizma. Transseksualizem je klasificiran kot oblika duševne motnje – in ne zgolj kot psihofizično stanje, brez stigmatizirajočih konotacij motenj, kot je na primer nosečnost, kar povzroča sistemsko stigmatizacijo – ne le na podlagi spolne identitete in/ali spolnega izraza, temveč tudi v zvezi z duševnim zdravjem. Trenutna ureditev pravnega priznanja spola krati vsaj dve človekovi pravici, in sicer pravico do zasebnosti in pravico do zdravja.

Pravite, da bi morali pravno urediti, da bi bilo pravno priznanje ločeno od medicinskih postopkov.

Da. Tako določajo tudi priporočila Sveta Evrope, ki pravijo, da mora biti postopek pravnega priznanja spola hiter, dostopen in transparenten ter v skladu s človekovimi pravicami. Primera dobrih praks zakonodaje sta Argentina in Danska.

V Sloveniji deluje interdisciplinarni konzilij za spremembo spola, ki zagovarja, da morajo transseksualne osebe pred prejetjem potrdila, da sploh lahko vstopijo v postopek pravnega priznanja spola, nekaj časa, okvirno med šestimi meseci in enim letom, lahko tudi več, zasebno in javno živeti v želenem spolu, ampak to brez dokumentov, s katerimi bi lahko izrazile svojo istovetnost, kar je v nasprotju s človekovimi pravicami.

Angleški izraz za to je real life experience, kar prevajamo kot življenje v želenem spolu. Življenjem v želenem spolu ni v skladu s človekovimi pravicami do telesne avtonomnosti in svobodnega izražanja. Transspolne osebe so tako v preskusnih obdobjih in pogosto doživljajo diskriminacijo že med vsakdanjimi opravki, pri katerih se morajo legitimirati z osebnim dokumentom (na primer dvig priporočene poštne pošiljke), pa tudi stigmatizacijo v zasebnih družbenih sferah, kjer pravnoformalno urejeno priznanje spola ponavadi pripomore k sprejemanju spolne identitete transspolne osebe.

TransAkcije je članica Transgender Europe. Lahko poveste, za kaj se ta organizacija zavzema?

Transgender Europe (TGEU) je krovna organizacija za tematike transspolnosti v Evropi, ki ima trenutno 68 članskih organizacij iz 38 držav. TransAkcija je lani postala prva članska organizacija TGEU iz Slovenije, sedaj so že tri, poleg TransAkcije še DIC Legebitra in skupina Kvartir. TGEU se sicer zavzema za enakost in legitimnost vseh transspolnih oseb v Evropi. Njihovo delo zajema zagovorništvo za pravice transspolnih oseb v okvirih človekovih pravic, informiranje in ozaveščanje o tematikah transspolnosti, zagotavljanje podpore organizacijam in aktivistkam/om, ki delujejo na področju transspolnosti, ter sploh dajati glas transspolnim posameznicam/kom pri oblikovanju programov, projektov in kampanj o tematikah transspolnosti.

Koliko transspolnih oseb živi v Sloveniji?

To vprašanje mi pogosto zastavijo, ampak preprostega odgovora ni, statistične raziskave pa tudi ne obstajajo. Vsekakor pa mnogo mnogo več, kot večina misli.

Pokazali ste mi svoj pomenljiv tatu – ki pravzaprav predstavlja to, kar ste. Kaj pomeni vam?

Moj tatu predstavlja svobodo, nedeterminiranost in fluidnost. V njem ni hierarhij ali neenakovrednosti, ampak samo raznolike možnosti prehajanja in samoidentifikacij.