Nekaj starega, nekaj novega, nekaj sposojenega in nekaj švedskega

Pred letom dni je prevajalka Nada Grošelj pri Mladinski knjigi objavila nov prevod Pike Nogavičke, ki se je v slovenski kulturni javnosti postavil ob bok obstoječemu prevodu tega vélikega mladinskega teksta prevajalke Kristine Brenkove.

Prevod Kristine Brenkove (1958) je zaznamoval generacije slovenskih bralk in bralcev, ki so v besedilu prepoznavali enega od temeljnih kamnov svojega bralskega izkustva. Novi prevod besedila Pippi Långstrump švedske avtorice Astrid Lindgren je v slovenskem kulturnem okolju zbudil manj zanimanja, kot bi bilo spričo pomembnosti teksta pričakovati. Bralski odzivi na novo slovensko Piko Nogavičko, kolikor jih je, so praviloma precej čustveni, medijski komaj zaznavni, strokovni pa dokaj medli.

Najprej nekaj besed o izvirniku. Serija zgodb o Pippi Långstrump je v švedskem izvirniku izhajala med letoma 1945 in 1948. Te zgodbe so bile napisane tik po koncu druge svetovne vojne, ki ni le zarezala v osebne usode, temveč je popolnoma spremenila človeški pogled na življenje v družbi. Pika Nogavička je lik svobodnega, pogumnega mladega človeka (nič po naključju ženske), ki z močjo svoje domišljije in izvirnih pristopov k družbeni udeležbi premaguje travmatično otroško izkušnjo. Najmočnejši prijem, ki ga je Astrid Lindgren uporabila pri izpeljavi svoje zgodbe, je ta, da v ključnih momentih pripovedne strukture bralcu ni jasno, ali njena zaznava sveta črpa iz realne življenjske stvarnosti ali iz njenega notranjega doživljanja. Bralec recimo ne ve, ali se je oče Evrazij res vrnil k Piki ali deklica o tem samo sanjari.

Vprav = v prav, nego = kakor/kot

Prevod Kristine Brenk je nastal po nemškem prevodu in do leta 2014 doživel devetnajst ponatisov. Prva slovenska Pika Nogavička je torej prevod prevoda in nima neposrednega stika ne z jezikom ne s konteksti švedskega izvirnika. Poleg tega so bili vsi ponatisi večinoma dopolnjevani s sprotnimi jezikovnimi popravki, kar pomeni, da so prevajalka, lektorji in uredniki v vseh teh letih že čutili potrebo po prenavljanju in osveževanju prevodnega besedila. Tako so arhaizme, kakršna sta vprav in nego, posodabljali v prav in kakor oziroma kot. Konec petdesetih in v šestdesetih letih, sploh pa kasneje, se je iz dojemanja Pike Nogavičke polagoma izgubljala navezava na prelomni povojni čas, zato pa so veljavo pridobivale druge razsežnosti tega besedila. Tekst se je med mladim in manj mladim bralstvom ustalil kot samoumevno čtivo.

Morda je med slovenskimi bralci nekaj takšnih, ki besedila niso prebrali v celoti, zagotovo pa med njimi ni nobenega, ki za Piko Nogavičko ne bi vedel. Mnogi štejejo to besedilo med svojevrstne svetinje svoje preteklosti, zlasti zato, ker imajo utemeljen občutek, da jim je Pika pomagala zgraditi odnos do sveta in odigrati tvorno vlogo v njem.

Prav kultni status prve verzije, ki je poenotil bralsko interpretacijo in ustvaril tradicijo, je ob novem prevodu sprožil pomisleke o tem, ali je tako ikoničen tekst res treba prevajati še enkrat. V zvezi s tem najprej tole: novi prevod ni nikakršen »protiprevod«, ki naj bi ogrozil ugled ali veljavnost obstoječega besedila. Uredniška poteza, ki je novi prevod omogočila, je vsekakor merila na dejstvo, da si takšen tekst po vseh minulih desetletjih – in mnogih parcialnih poskusih osveževanja starega – naposled le zasluži adekvatno prevajalsko obdelavo. Kolikor je mogoče govoriti o nadomestitvi starega prevoda z novim, je o tem govora izključno v zvezi z novim pristopom k prevajanju in poskusom, da bi prišli do slovenskega teksta, ki bo natančneje ustrezal smislu izvirnika, in sicer v vseh besedilnih razsežnostih. Novi prevod nima namena, da bi izpodrinil starega: konec koncev bi bila izjemno lahkomiselna napaka, če bi si založba prizadevala obstoječi prevod izločiti iz obtoka. In res: v knjigarnah si stara in nova knjiga na polici delata družbo.

S stališča prenašanja bralnih tradicij in vzgoje je situacija soočenja obeh prevodov Pike Nogavičke primerljiva s tisto, v kateri aktualni starši svojim otrokom dobrohotno svetujejo, naj berejo Karla Maya in Julesa Verna, ne opazijo pa, da danes mladi enako vzneseno požirajo Harryja Potterja in Artemisa Fowla, ki imata v njihovem svetu natančno tisto funkcijo, ki so jo pred tridesetimi ali šestdesetimi leti opravljali Vinetu, Potovanje v središče zemlje ali Kon-Tiki. Starši bi morali danes svojim otrokom omogočiti vpogled v novo Piko Nogavičko, ki seveda v ničemer ne ogroža, temveč, nasprotno, bogati in nadgrajuje že tako dragoceno bralsko konvencijo.

Otok Taka-Tuka = Kurekuredut

Prevajalka Nada Grošelj se je znašla v položaju, ko je morala vzpostaviti karseda pomirljiv odnos kar do dveh tekstov: izvirnika Astrid Lindgren in kultnega prevoda Kristine Brenk. Morala se je odločati, katere prevodne rešitve iz obstoječega prevoda je smiselno upoštevati v novem in katerim se – ne glede na njihovo ustreznost – v svojem tekstu ne bo mogla izogniti.

V dani situaciji je prevajalka zlasti tehtala, katere obstoječe prevedke bo v novem prevodu ohranila. Ob razmisleku o funkcijah besedila je spričo uveljavljenosti konzervirala pomemben delež obstoječih imen: poleg naslovnega lika so nespremenjeni ostali oče Evrazij, Anica, Tomaž, gospod Ficko in vila Čiračara. Problem je običajno nastal takrat, ko je prevajalka ugotovila, da določena prevodna rešitev Kristine Brenk dobesedno posnema nemški prevod. Otok Taka-Tuka je tak primer. V švedskem originalu je otoku ime Kurrekurredutt. Ime je izmišljeno in razvidno je, da, prvič, Taka-Tuka ni v nikakršni zvočni zvezi z njim; in drugič, da gre za invencijo nemškega prevoda. Nada Grošelj tradicionalno prevajalsko zvestobo natančneje razume kot odgovornost, se pravi etično potezo, zato je stik z izvirnikom ustrezno poiskala tudi v formi izvirnega besedila oziroma v njegovi poetični funkciji. Upoštevala je zvočno motiviranost lastnih imen in se odločila, da bo slavni otok poslovenila v Kurekuredut, ki ob primerljivi glasovni podobi tudi v švedščini zveni kot poetična invencija.

Prevajalka je torej nekatere slovenske rešitve jezikovnih iger povzela po starem prevodu, nekaj pa jih je privzela tudi iz prejšnjih obdelav teksta. Ena takšnih rešitev je duhovita poštekanka, ki jo je v svoji gledališki adaptaciji (1998) izumil Andrej Rozman Roza. A glavnina teh ludističnih prevajalskih nalog je vendarle obsedela na ramenih Nade Grošelj. Bralci, ki so čustveno navezani na stranh, s težavo sprejemajo, da Pika v novi jezikovni podobi išče splunk, vendar je treba vedeti, da so vse spremembe rezultat poglobljenega razmisleka o vseh plasteh besedilnih funkcij in učinkov, ki jih sproža izvirnik.

Če so v starem tekstu sami prepoznali zgodbo izjemne formativne vrednosti, potem bi ob zavedanju o prevajalski refleksiji, ki je bila opravljena v novem prevodu, lahko spoznali tudi, da je njihova skrb odveč. Nova Pika Nogavička bo pri mladem bralcu z lahkoto dosegla enako kulten status. Danes, ko v splošnem manjka miselne doslednosti, imajo desetletniki in njihovi starši privilegij, da to izjemno zgodbo preberejo v dosledno izpeljanem slovenskem besedilu, ki je komunikativno in ustrezno usklajeno z izvirnikom.