Nekaj tehničnih ovir

Kje smo četrt stoletja pozneje.

Objavljeno
23. december 2015 14.28
Pohod ob žici na reki Kolpi, Fara, 20. decembra 2015 [reka Kolpa,Fara,protest,žica,begunci]
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Triindvajsetega decembra pred 25 leti je ljudstvo na plebiscitu sprejelo odločitev o samostojnosti slovenske države. A nenavadno se zdi, da odločitev ljudstva slavimo s tridnevno zamudo. Praznik samostojnosti in enotnosti slavimo na dan, ko so bili plebiscitni rezultati prebrani v tedanji skupščini, ne pa na dan, ko je ljudstvo zgodovinsko odločitev sprejelo.

Je datum praznovanja, ki je bil določen novembra 1991, povezan s pregovornim pragmatizmom mediteransko-podalpsko-panonskega ljudstva, katerega politično predstavništvo je sklenilo, da bi v lep praznični šopek povezali božič in dan samostojnosti? Če bi namreč imeli počitnice od 23. decembra do 1. januarja, bi to negativno vplivalo na gospodarske kazalce. Če pa so počitnice od 25. decembra do 1. januarja, odsotnost z delovnega mesta vendarle ni tako zelo dolgotrajna.

Morda pa tedaj, ko se je sestavljal seznam praznikov, vendarle ni šlo zgolj za pragmatizem. S slavljenjem obletnice parlamentarne razglasitve plebiscitnega rezultata se je namreč v genotip države vpisalo tudi razmerje med ljudstvom in političnim predstavništvom. Zastave na jambor izobesimo ob obletnici dneva, ko so politični predstavniki ljudstva razglasili, da je »za« glasovalo 95 odstotkov vseh, ki so glasovali. Hkrati pa zastav ne izobesimo ob obletnici dneva, ko je ljudstvo glasovalo. Če bi šlo zgolj za reševanje gospodarskih bilanc, ki bi bile lahko zaradi predolgih praznikov ogrožene, bi ta problem lahko pragmatično rešili – 23. december bi bil državni praznik, a ne bi bil dela prost dan, 26. decembra pa bi imeli zaslužene počitnice.

Koledar pa je še bolj nenavaden. Triindvajsetega decembra praznujemo dan ustavnosti, ki pa ni državni praznik. Z dnevom ustavnosti praznujemo trenutek, ko je politično predstavništvo ljudstva 23. decembra 1991 sprejelo slovensko ustavo. Odločitev o obeleževanju dneva ustavnosti je sprejelo ustavno sodišče.

Kje smo torej četrt stoletja pozneje? Makroekonomski kazalci so menda zadovoljivi. Gospodarstvo se prebuja; če se z brskanjem nekoliko potrudimo, lahko najdemo statistični podatek, ki pravi, da smo po sedmih sušnih letih nekje tam, kjer smo bili pred izbruhom svetovne finančne krize. No, po sedmih letih se hiranje suhih krav konča tudi v Svetem pismu.

Vendar leta 1990 ni šlo za bolj debele krave. Celo politični predstavniki ljudstva so se tedaj zaklinjali, da so za svobodo in neodvisnost pripravljeni krajši čas prežvekovati travo in jesti krompir brez dodatkov. Šlo je za svobodo, neodvisnost, dostojanstvo ljudi. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Slovenija na zahodu veljala za otok svobode na drugi strani železne zavese. Status otoka svobode je bilo treba formalizirati in utrditi.

Smo še otok svobode na oni strani železne zavese? Železne zavese sicer ni več, otok svobode pa bi menda radi ostali. Državno vodstvo je sklenilo, da bo status otoka svobode varovalo tako, da bo na južno mejo postavilo »tehnične ovire« z ostrimi jeklenimi rezili. Otok svobode naj bi ostali tako, da bi novo železno zaveso prestavili na bregove Kolpe, Dragonje, Sotle ... Bodeča žica naj bi naš otok svobode obvarovala pred vdorom barbarov z vzhoda.

A vprašanje ostaja. So na oni strani bodeče žice res barbari? Ali pa gre morda za žrtve vojne? Mar ni bodeča žica sama po sebi nekaj barbarskega? Če vendarle drži, da bodeča žica preprečuje vdor barbarov – je vdor barbarov možno preprečiti z barbarskimi »tehničnimi ovirami«?

Če naj bi »tehnična ovira« preprečevala vdore barbarov, moramo predpostaviti, da barbarov na tej strani ni, na drugi strani pa so. Ali to drži? Smo s tem, ko smo 23. decembra sprejeli odločitev o ustanovitvi samostojne države, dokončno ušli barbarstvu in pristali v civiliziranem svetu?

Triindvajseti december ni nujno simbol svobode, simbol prostosti duha, simbol civiliziranosti. Bilo je leta 1600, ko so na ta dan, 23. decembra, pred ljubljanskim magistratom zažgali enajst vozov protestantskih knjig. Škof Tomaž Hren je za uspešno kurjenje knjig iz Rima dobil posebno pohvalo. Triindvajseti december je v zgodovino teh krajev zapisan tudi zaradi barbarskega dejanja.

Kje so torej barbari? Na tej ali oni strani »tehničnih ovir«? Na kateri strani »tehničnih ovir« danes, leta 2015, kurijo knjige? Februarja 2015 so knjige kurili v iraškem Mosulu. Pripadniki islamske države so knjižnice zažigali tudi v iraški provinci Anbar. Pred dvema letoma so skrajneži starodavne rokopise zažigali v mestu Timbuktu v državi Mali. Prejšnji konec tedna so barbari knjigo skušali zažgali v južnem ljubljanskem predmestju Murgle.

Pred kom nas ščitijo »tehnične ovire«?