Tiskane izdaje
Za film Beli trak je leta 2009 v Cannesu dobil zlato palmo. Uspeh je ponovil tri leta pozneje z Ljubeznijo. Na lanskem canskem festivalu s filmom Srečen konec ni imel te sreče.
Po boleče intimni drami Ljubezen, ki jo je posnel pred šestimi leti, se je Michael Haneke v Srečnem koncu spet lotil skrivnosti pod fasado meščanskega življenja. Nekateri kritiki so na canskem festivalu Srečen konec (Happy End, 2017) odpisali kot le ponavljanje režiserjevih znanih tem in tropov. Res je, da ne zareže tako globoko v medčloveške odnose kot Ljubezen (Amour, 2012), in zagotovo se njegovo (komaj opazno) obravnavanje begunske krize ne more primerjati z globokim posegom v krvavo zgodovino francoskega rasizma v Skritem (Caché, 2005) ali s trnovo potjo romunske emigrantke v Neznani kodi (Code inconnu: Récit incomplet de divers voyages, 2000). Ni odkritja semena evropskega zla kot v Belemu traku (Das weiße Band – Eine deutsche Kindergeschichte, 2009) ali brutalne protihollywoodske didaktičnosti in napada na senzibilnost gledalcev dveh različic Krutih iger (Funny Games, 1997 in 2007).
Film ima čuten, zahteven slog, ki je značilen za režiserja. Le malo se pojasnjuje. Nekaterih pomembnih dogodkov ne vidimo; le sčasoma nam postane jasno, da se je nekaj zgodilo, in učinek je kot nepričakovani udarec. Neki ključen dogodek – pretep – se zgodi v daljavi. Prvi kadri nam pokažejo stvari, katerih pomen ni takoj jasen. To je film buržujskih ritualov, poslovnih sestankov, ojdipovskih odnosov, neizgovorjene rasne dominacije in spodrinjenih šablon tradicionalnih pripovednih filmov.
Tako ima zaplet o očetu, ki poskuša vzpostaviti bližji stik s hčerko iz prvega zakona, saj ga ona komaj pozna, prvine osrečujoče in tople družinske drame, a se sprevrne v dojetju otroka, da je oče nezmožen ljubiti kogar koli. Ko skuša oče na plaži prebroditi prepad med njima tako, da ji pove všečno zgodbo o tem, kako je srečal svojo drugo ženo, Haneke pusti, da zvok morja in kakofonija glasov požreta njegove besede. Tako kot v režiserjevih prejšnjih filmih se gledalec počuti negotovo v filmskem svetu, v katerega vstopi. V nasprotju z njimi pa ta deluje kot film brez pravega središča, brez osrednje smeri. Toda gre za drugačen tip filma, kot so bili režiserjevi dosedanji filmi. Srečen konec nima globokega čustvenega naboja nekaterih prejšnjih, ima pa za Hanekeja nov element komedije, zasnovane na inherentni absurdnosti najbolj tragičnih dogodkov in v briljantni začetni sekvenci, ki temelji na sokrivdi med gledalcem, režiserjem in njegovimi liki.
To je film buržujskih ritualov, poslovnih sestankov, ojdipovskih odnosov, neizgovorjene rasne dominacije in spodrinjenih šablon tradicionalnih pripovednih filmov. Foto: Prizor iz filma Srečen konec
Sprva smo gledalci v nelagodnem položaju. Prek pametnega telefona gledamo neko žensko, ki v kopalnici opravlja ritual umivanja pred spanjem. Ženska je oddaljena. Gledamo jo od zadaj in očitno je, da ne ve, da jo nekdo snema. Na ekranu telefona vidimo besede, ki jih tipka oseba, ki snema: »pljuni«, »voda«, »grgranje«, »pljuni«, »izperi« in tako naprej … Ne vemo še, kdo snema ali kdo je ženska, ki jo gledamo, a film je že ustvaril občutek zlobne voajeristične sokrivde. Še nekaj minut gledamo prek pametnega telefona (pozneje izvemo, da ga uporablja najstniška hči ženske, ki smo jo videli v kopalnici). Smo priče, kako dekle zastrupi svojega hrčka z maminimi pomirjevalnimi tabletami in potem tudi tečno mater. »Nič več neumna pametnjakovička,« nam povejo besede, izpisane na telefonskem ekranu. Elegantno, kot bi to izvedel Alfred Hitchcock, nas Haneke poistoveti z mlado morilko. Zaradi ironije je težko brez nasmeška doživeti tako njeno nonšalantno usmrtitev matere kot režiserjevo prav tako nonšalantno drznost prikaza tega dogodka.
Ko mater odpeljejo v bolnišnico, trinajstletno Evo (Fantine Harduin) prevzame njen odtujeni oče Thomas Laurent (Mathieu Kassovitz), ki ima dojenčka z drugo ženo in je zmeden v odnosih z najstniško hčerjo. Vseli jo v dom svoje bogate družine, ki živi skupaj v razkošni vili v Calaisu. Thomasova žena Anaïs (Laura Verlinden) je navdušena nad sinčkom, ki je ravnokar izgovoril svojo drugo besedo, »ata«. »Ali ni očarljiv?« med večerjo vpraša sicer sprte člane družine. »Thomasa bo to tako razveselilo.« Srečno in zadovoljno kima. Ampak njen Thomas se ukvarja s pornografsko spletno korespondenco z ljubico (»Želim, da ščiješ v bolečinah, da bi te tolažila,« mu napiše.). Thomasova sestra Ann (Isabelle Huppert) poskuša prodati družinsko gradbeno podjetje, a prodajo zaplete nesreča na gradbišču, v kateri je huje ranjen delavec (»Niz nesrečnih okoliščin,« zaključi.). Za nesrečo je verjetno kriv njen v glavnem neuporaben sin Pierre (Franz Rogowski).
Ostareli patriarh družine Georges Laurent (čudoviti Jean-Louis Trintignant) pa se vedno znova poskuša ubiti, ker ne prenaša nastajajoče demence. Stari Georges, ki je pred leti umoril hudo bolno ženo, je edini član družine, s katerim mala Eve vzpostavi bližnji odnos. Morilka in morilec se nekako razumeta. Ni dvoma, da ima režiser razumevanje za Eve, in film vsaj deloma govori o otroškem spoznanju nezanesljivosti odraslih.
Zanimivo je, da se lik, ki ga igra Trintignant, imenuje Georges Laurent, kakor je bilo tudi ime možu, ki ga je igral v Hanekejevem prejšnjem filmu Ljubezen, v katerem iz usmiljenja ubije svojo ženo. Toda ko Evi pokaže slike žene, to ni tista iz Ljubezni, in ta Georges očitno ni isti človek, ki ga poznamo iz prejšnjega filma. V obeh filmih Isabelle Huppert igra njegovo hčer, ampak očitno gre za isto osebo. V Ljubezni se je žena, ki jo je igrala pokojna Emmanuelle Riva, imenovala Ann. Georges in Ann sta tudi imeni zelo drugačnih junaka in junakinje iz filma Skrito. Gledati Hanekejev opus je kot sprehod skozi karnevalski hodnik zrcal, v katerem zrcala dajejo popačen odsev. Ta distorzija, ki vedno znova vrže gledalca iz ravnotežja, je sestavni del Hanekejeve vizije.
Njegov novi film pa najbolj spominja na Diskretni šarm buržoazije (Le charme discret de la bourgeoisie, 1972) Luisa Buñuela v seciranju evropskega višjega sloja. Haneke operira v bolj prozaičnem svetu kot Buñuel. To je med drugim tudi resna slika življenja Evropejcev iz določenega sloja družbe. Film ni nadrealističen, ampak v nekaterih prizorih vsebuje absurdno neskladnost, ki deluje, kot da je na meji nadrealizma. Ko Annin sin Pierre poskuša vznemiriti formalno kosilo ob njeni poroki z angleškim ljubimcem in poslovnim partnerjem Lawrenceom (Toby Jones) tako, da pripelje nigerijske begunce iz »calaiske džungle«, Ann hitro obvlada situacijo. Sina odstrani (in to kar nasilno), begunce pa povabi, da se pridružijo slavju. Navsezadnje je to vprašanje lepega vedenja. »Moj sin je hotel le dobro,« pojasni.
Medtem stari Georges prosi vnukinjo, da mu pomaga pri še enem poskusu samomora. In ta prizor, v katerem Georges sedi na invalidskem vozičku do ramen v morju, medtem ko ga vnukinja snema s pametnim telefonom in njegova otroka tečeta, da bi ga izvlekla, oba popolnoma zmedena, povzame nelagodje filma, ki prihaja iz napetosti med režiserjevim očitno človeškim sočutjem do svojih likov na eni strani ter humornim dojemanjem človeškega obstoja na drugi.
