Nemoralna, pravno napačna in gospodarsko škodljiva odločitev

Odziv na članka nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja (Tudi pravici je potrebna pomoč, Sobotna priloga, 26. julija) in nekdanjega viceguvernerja Banke Slovenije (Precejšnje težave pri razumevanju bančnega poslovanja, Sobotna priloga, 2. avgusta).

V dveh prispevkih sta nekdanja guverner Banke Slovenije gospod France Arhar in njen viceguverner gospod Andrej Rant podrobno in korektno opisala prizadevanja in pravne zaplete pri reševanju problema varčevalcev NLB, ki jih je odprla dokončna razsodba sodišča za človekove pravice. Vse, kar sta napisala, drži, a do tega je prišlo zaradi odločitve, ki je bila v osnovi zgrešena: nemoralna, pravno napačna in gospodarsko škodljiva. O tem sem v Sobotni prilogi pred 18 leti (27. julija 1996) objavil članek:

Janezova hišica in Francekove devize

Nekdaj nismo vedeli, kaj je by-pass podjetje; v nekaj preteklih letih pa je izraz postal sinonim za tranzicijske goljufije, čeprav by-pass podjetja niso bila vselej in povsod namenjena samo temu. Najbrž edinstveni v svetu pa sta »by-pass« banki Nova Ljubljanska banka in Nova Kreditna banka Maribor; edinstveni po tem, da sta bili konec julija 1994 ustanovljeni kar z ustavnim zakonom. Po njem so v starih LB in KBM ostale obveznosti, med drugim tudi obveznosti za devize na deviznih računih varčevalcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Če je bila nenavadna ustanovitev by-pass bank upravičena v času, ko je bila usoda delitve jugoslovanskih dolgov pri komercialnih bankah negotova in je omogočala zaščito premoženja pred raznimi nakupovalci jugoslovanskih dolgov, pa je zdaj prav gotovo že skrajni čas, da to pošteno uredimo.

Devizni varčevalci LB, ne glede na to, kje so vanjo prinesli devize ali kakšne narodnosti so, imajo vso pravico biti obravnavani enako, kot so bili slovenski državljani in tisti tuji državljani, ki so svoje devize prinesli v banko na ozemlju Republike Slovenije. Izgovori, da je šlo za razpad države, torej za višjo silo, da je bil denar porabljen drugje, in ne v Sloveniji, da je LB devize morala prodati NBJ, kažejo le, kako malo razumemo zaščito zasebne lastnine, kadar nam to ne gre v prid. LB je tuje denarje zbirala, čeprav je vedela, da jih bo prodala NBJ; od tega je najbrž imela koristi. O tem, kje in za kaj je denar porabila, varčevalec, ki ji je denar prinesel, ni odločal. Dolg do varčevalcev, ki svojih vlog niso prenesli na hrvaške banke, torej ostaja prej ali slej obveza LB oziroma slovenske države, ki je njen lastnik. Gre za pravno in moralno povsem jasne obveznosti do posameznikov in ne do hrvaške, bosanske ali makedonske države. Te obveznosti zato ne morejo biti predmet sukcesijskih dogovorov med državami.

A ne gre le za poštenje. Trditve, da gre devizne vloge vključiti v sukcesijske pogovore, so nevarne; s povsem enakimi trditvami o razpadu bi lahko Hrvaška trdila, da so hišice, ki jih imajo slovenski državljani ob morju in še bolj počitniški domovi slovenskih podjetij, premoženje, ki tudi sodi v sukcesijske dogovore. Ne samo, da je vrednost tega premoženja nekajkrat večja od vrednosti deviznih vlog varčevalcev, bolj pomembno je, da je hišica, ki jo ima Janez na morju, Janezova hišica, ne pa slovenska, in da so devize, ki jih je Francek prinesel v LB, Francekove, in ne hrvaške.

Pri tem pa ne gre spregledati tudi koristnosti. Tu je stvar še enostavnejša; država, ki z ustavnim zakonom ustanovi by-pass banko, da bi se nepošteno izognila obveznostim, ni preveč verodostojna. Vanjo ne bo pritekal denar. Skoraj gotovo je, da bi se odločitev, da se varčevalec, ne glede na to, od kod je in kje je vložil denar, obravnava enako, tudi finančno že davno povrnila. Imeli bi množico dejanskih in potencialnih varčevalcev, ki bi bila slovenskemu bančnemu sistemu pripravljena zaupati svoje prihranke. Ugled slovenskih bank v nekdanjih republikah se je medtem že močno zmanjšal, povsem pa bo izginil, ko bo banko v povrnitev vlog prisililo sodišče. Tudi zato je prav, da slovenska država kot lastnik NLB in LB ter NKBM in KBM prizna dolg do varčevalcev, ki terjatev niso prenesli na hrvaške banke. Šele pri bankah so uporabne razprave o sukcesiji. Problem mora slovenska država rešiti, dokler je lastnica, saj bo sicer z nameravano vavčersko privatizacijo spet delila nekaj, česar nima, in spet opetnajstila tudi svoje državljane. Tega se je žal v nekaj letih že dobro naučila.

* * *

V članku nisem spremenil niti besede. Pred osemnajstimi leti sem ga napisal, potem ko sem si zaman prizadeval, da bi prepričal ljudi, ki so takrat odločali ali vsaj vplivali na odločanje v Sloveniji, da je po razdelitvi jugoslovanskih dolgov neprenesene vloge treba ločiti od prenesenih.

Po osemnajstih letih je končno jasno, da »nacionalizacija« relativno majhne vsote sodi med najbolj neumne odločitve slovenske politike, ki je po nemoralnosti primerljiva z izbrisom, gospodarsko pa bo mnogo dražja. »Nacionalizacija« vlog hrvaških varčevalcev je primerljiva tudi z zdajšnjo »nacionalizacijo« podrejenih obveznic. Prejšnja je odražala oholost nove države, zdajšnja kaže ponižnost province, saj naj nam bi jo »vsilila« evropska komisija.

Kaže, da smo na pot, po kateri so šle naše banke, krenili že z »nacionalizacijo« neprenesenih deviznih vlog pred dvema desetletjema, zdaj pa jo končujemo z »nacionalizacijo« podrejenih obveznic. Ta jih bo dokončno spremenila v zakotne podružnice?