Neodvisnost v času soodvisnosti

Škotski ni uspelo, da bi postala država. Toda ne glede na izid se osamosvojitvena stremljenja in prizadevanja za politično avtonomijo, ki jih je opaziti po Evropi, niso izpela. Odmikanje od nacionalne države je postalo trend.

Škotska je poseben primer, unikum. Njen nacionalizem je drugačen; Škoti kažejo, da nacionalizem ni samo izključujoč, agresiven, šovinističen, da je mogoča kultivirana razprava o razdružitvi. Njihova referendumska kampanja je bila festival demokracije in parada argumentov. V tem oziru je Škotska avantgarda. In vendar je podobne trende opaziti tudi drugod. Nove države, ki so se nekdaj zdele nemogoče, so postale predstavljive. Evropa se spreminja.

Morda se zdijo razprave o suverenosti, državnosti, zastavah v današnjem svetu preživele in anahronizem. V času vse večje soodvisnosti pa je venomer več razprav o neodvisnosti. Svet je čedalje bolj fragmentiran, strah je vseprisoten, ljudje se oklepajo vse ožje identitete: škotske, katalonske, flamske, kurdske. Kriza je dodatno izostrila trenja znotraj evropskih nacionalnih držav, gibanja za politično avtonomijo so postala močnejša. Ne glede na izid glasovanja 18. septembra je referendum spremenil Škotsko; posledice bodo velike ne samo za Otok, kjer je London obljubil Edinburgu decentralizacijo, kar bo vplivalo tudi na Wales in Severno Irsko, temveč tudi za preostalo Evropo. Oziroma kot pravijo misleci Tretje Škotske: »Kakšna koli bo že odločitev, ne gre več za reintegriranje znotraj reformirane unije, temveč za stopnje samostojnega upravljanja in samoodločanja.«

Novi nacionalizem

Meje ljudje običajno bolj nosijo v srcu kot v glavah. Pri rojevanju nove države gre za veliko več kot za gola ekonomska vprašanja, neodvisnost ima pač vedno ceno, neodvisnost je prelepa stvar, zagon in energija novorojenih držav nista primerljivi z ničimer drugim. V škotski zgodbi je bilo ves čas več upanja na drugačno politiko, obet dobre družbe, solidarnosti in pravične države kakor klasičnih kategorij nacionalizma. Za mnoge Škote je postalo glasovanje za razdružitev odmik od britanskega neoliberalizma in korporativizma, tako rekoč stvar elementarne politične higiene. Naposled je Škotska dala prednost »racionalnemu«, ekonomiji pred nacionalnim, prevladal je strah, ne pogum.

Predvsem tik pred referendumom oziroma že od prve napovedi, ki je nakazala, da gredo lahko Škoti na svoje, je bilo vznemirjenje britanskega političnega in finančnega establišmenta popolno. Anglija je panično dokazovala, kako zelo ljubi Škotsko; evropska »elita« se je zavila v zgovoren molk; Združene države z Obamo in Clintonovo vred so nervozno apelirale zoper razdružitev, ki je nakazovala razpad nikoli končanega britanskega imperija. Mogoče je bila za same Škote odločujoča točka tista, ko je premier Alex Salmond povedal, da hoče samostojnost, vendar tudi ohranitev britanskega funta. Nakar je guverner angleške narodne banke posegel vmes z izjavo, da pač ne moreš imeti obojega: polne škotske suverenosti in britanske valute. Nasprotniki referenduma so dobili lepo politično darilo.

In vendar, čeprav je propadel, je škotski rezultat zgodovinski. Še sredi poletja so se zagovorniki otepali s skromno podporo, referendum je bil videti vnaprej odločen, nezanimiv; v nekaj tednih je ob pomoči odlične kampanje zagovornikom neodvisnosti uspelo nevtralizirati dejavnik strahu, mnogim Škotom se samostojnost ni več zdela tvegana odločitev. Na koncu se je povrnila bojazen, na rezultat je vplivala tudi visoka udeležba, na volišča so prišli volivci vseh starosti, pri čemer so starejši glasovali proti. Analitiki javnega mnenja so že vnaprej opozarjali na precedens Quebeca. Slednji je leta 1995 odločal o odcepitvi od Kanade, mesec dni pred glasovanjem so imeli prednost nasprotniki, zatem se je razpoloženje preobrnilo; zmaga se je obetala zagovornikom odcepitve; na dan glasovanja pa se je Quebec s pičlo večino odločil, da vendarle ostane del Kanade.

Nacionalnosti ni mogoče prekriti ali zamašiti, treba jo je vgraditi v sodobno družbo, je pisal pokojni Stephen Maxwell, vodilni intelektualec sodobnega škotskega nacionalizma in eden najprepoznavnejših zagovornikov neodvisnosti. O škotski nacionalnosti je razmišljal takrat, ko so bili drugi kot fosili priklenjeni na »internacionalizem«. V svojem polemičnem delu Arguing for Independence (2012) je definiral globalizacijo kot »širjenje večslojne medsebojne odvisnosti svetovnih družb, ki omejuje svobodo vseh držav, in še posebej prizadene majhne«. Med drugim je trdil, da bo neodvisnost Škotske izboljšala odnose med Evropo in preostankom Britanije in da ne bo trajno načela medsosedskega odnosa.

Usihanje nacionalne države

Medtem ko so v preteklosti večino odgovorov ponujale nacionalne države, je današnja dilema, kaj sploh še obvladujejo nacionalne države. V 21. stoletju je kolektivna identiteta oziroma nacionalnost postala manj pomembna, državne meje so v mnogočem izgubile pomen, državljani hočejo več demokratičnega nadzora na podnacionalnih ravneh. Trenja med globalizacijo in nacionalizmom in obnavljanje specifičnih identitet lahko opazujemo na Škotskem, v Španiji, Belgiji, Franciji. Čeprav je škotska zgodba unikatna, je samo najbolj izstopajoč primer osamosvojitvenih prizadevanj in odcepitvenih teženj, značilnih za staro celino. Večina teh ambicij ni nova, po letu 2008 pa je dobila nov zagon. Ekonomska kriza je okrepila nezaupanje do elit in dvome o demokraciji, a tudi hkratne sile centralizacije in regionalizacije. Vtem ko je evropska politična garnitura osuplo, večinoma brez besed opazovala, kako lahko ena vodilnih zahodnih sil razpade, obstane kot ostanek Združenega kraljestva (rUK), so regije od Katalonije do Flandrije z velikim upanjem pričakovale škotsko izbiro. Ne le v Španiji, kjer so nacionalistične težnje tudi v Galiciji in hotenja po samostojnosti v Baskiji, napetosti obstajajo med nizozemsko govorečimi Flamci in francosko govorečimi Valonci v Belgiji, konflikti so v Italiji in Nemčiji.

Še posebno to velja za Katalonijo, ki je z več kot sedmimi milijoni večja od ducata držav članic EU in kjer občudujejo britanskega premiera Davida Camerona, ki je dovolil Škotom referendum o samostojnosti. Španski premier Mariano Rajoy mu doma ostro nasprotuje, ustavno sodišče je že razglasilo načrtovani novembrski referendum za nelegalen. Regionalizem je v Španiji nadvse občutljiva tema, in čeprav so v poznih sedemdesetih letih, po padcu Francovega režima, regije dobile več moči, ostaja ena najbolj žgočih političnih zadev. Vprašanje avtonomnih regij in upravljanje konfliktov med centrom in periferijo pa govori tudi o ravni španske demokracije.

Zakaj bi bili Katalonci drugačni od Škotov, so mar drugorazredni državljani, se sprašujejo v najrazvitejši španski provinci. Britanci in Španci pač nimajo istega DNK, izhajajo iz različnih političnih kultur, imajo drugačno zgodovino in tudi poglede na demokratično prakso. V Veliki Britaniji tudi nasprotniki razdružitve sprejemajo pravico škotske izbire, razumejo bistvo demokracije, ki je v tem, da lahko samostojno upravljaš z lastno prihodnostjo.

Več avtonomije si želi tudi severnoitalijanski, razviti Veneto, naveličan plačevanja računov za južni Mezzogiorno. Z vso ostrino zastavlja vprašanje, kdo kaj prispeva v nacionalni proračun in terja fiskalni federalizem. Spomladi so se prebivalci Benetk in dežele Veneto na nezavezujočem referendumu odločali o obnovljeni Beneški republiki in večinsko podprli samostojnost. Signala ne bi smeli spregledati, komentira italijanski sociolog in politolog Ilvo Diamanti. Veneto se je po njegovem prepričanju v preteklih desetletjih izkazal za najobčutljivejši kazalnik sprememb v Italiji. Rezultat češ da potrebuje samo pravilno interpretacijo: neodvisnost pomeni »ne« odvisnosti, torej avtonomijo, ne nujno secesionizem, kar so bile sanje Severne lige. Ta zadnja zdaj upa na odcepitev Veneta, nič več na ustanovitev Padanije. Trenja med drugim obstajajo tudi med bogato Bavarsko, ki noče subvencionirati revnejših vzhodnonemških zveznih dežel. Politično avtonomijo evropskih regij s tesnobo opazuje močno centralizirana Francija, ki ima težave z nekdaj samostojno Korziko. Latentne tenzije so marsikje v Evropi.

Velike evropske zgodbe se tačas dogajajo v Veliki Britaniji, članici EU, ki je bila vedno hkrati zunaj in znotraj Unije. In četudi referendum na Škotskem ni bil uspešen, gre za zametek nečesa novega. Morda je dolgoročno celo bolj od škotske prihodnosti negotova prihodnost britanskega odnosa z Evropo. Škotski projekt pa ni samo po dolgem času prva lepa evropska zgodba. Pomenljivo je tudi, koliko življenja je dolga kampanja vdihnila politiki. Načela je razprave o prihodnosti. Želi Škotska postati demokratična republika ali naj ostane na čelu države kraljica? Funt ali evro? Bo ostala članica Nata in Evropske unije? Aktivirale so se različne generacije in povezale v raznobarvno koalicijo: zelenih, feministov, socialistov, socialdemokratov, radikalnih. Škotska je razprla naša najaktualnejša vprašanja: o neoliberalizmu, jedrski politiki, ekologiji, bančnem sektorju. ●