Neposredna proizvodnja omike

Z vseh štirih strani neba so proti Kongresnemu trgu prihajali ljudje. V rokah so nosili sinje modre zastave, večje in manjše piščalke, nekateri so imeli transparente. Transparenti so bili jezni. Pa tudi duhoviti. V povorkah, ki so se zlivale proti Kongresnemu trgu, so bile predvsem ženske. Učiteljice. Torej tisti del skupnosti, ki je dobro izobražen, a slabo plačan. Dva metra nad tlemi je bila ob 12. uri temperatura tri desetinke stopinje nad lediščem. Ped nad tlemi je bila temperatura –3 stopinje Celzija. Glavni junak transparentov je bil minister za javno upravo Boris Koprivnikar, ki je v pustnem času skočil do Dubaja, da bi tam razpravljal o smereh razvoja uprave in nujnosti nenehnih inovacij. Posebej pa se je sestal še s 27-letnim ministrom za umetno inteligenco v vladi Združenih arabskih emiratov. Boris Koprivnikar, tudi podpredsednik vlade, je sicer glavni vladni pogajalec, ko gre za zadeve javnega sektorja. Inteligenca – naravna, ne umetna – se je na Kongresnem trgu zbrala, ker sindikalni pogajalci in vlada pri zahtevah, povezanih z učiteljskimi plačami, niso dosegli kompromisa. Zahteve sindikatov so temeljile na jasnih podatkih, da so ljudje, zaposleni v vzgoji in izobraževanju, v času zategovanja pasu izgubili del prihodkov. Z novo gospodarsko rastjo, menijo učiteljice, je prišel čas, da se jim vrne, kar jim je bilo v času varčevanja odvzeto. In nič več.

Kongresni trg je nekakšen socialni barometer. Če nekdo na kongresca povabi somišljenike in ta ostane na pol prazen, je to znak, da ideja, ki naj bi jo na trgu branili, nima podpore. Če je Kongresni trg poln – to se pripeti zelo zelo redko –, je to dokaz, da ima veliko družbeno težo. Če pa se res napolni, to kaže, da gre – morda – za zgodovinski dogodek. Dan po koncu pustnih norčij je bil Kongresni trg res zelo poln. »Naj se nehajo zafrkavati z najmočnejšim sindikatov v državi,« mi je, medtem ko je hitel proti odru, povedal Boris Radosavljevič, profesor zgodovine in sindikalist, v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja pa neuklonljivi predsednik ljubljanske študentske organizacije.

Zakaj je bil Kongresni trg poln? Zaradi temeljnega družbenega nesporazuma, da je skupnost sestavljena iz produktivnega sektorja, ki mu rečemo gospodarstvo, in neproduktivnega ostanka, ki mu rečemo javni sektor. Produktivni sektor naj bi ustvarjal, javni sektor pa naj bi trošil. Plače v javnem sektorju naj bi bile celo višje od plač v gospodarstvu. Povedano v vulgarnem sodobnem besednjaku: plače produktivnih naj bi bile nižje od plač družbenih parazitov.

Bolj kompleksni podatki kažejo drugačno sliko. V javnem sektorju delajo bolje izobraženi ljudje. Višje in visoko izobraženi v zasebnem sektorju zaslužijo pet odstotkov več kot ljudje z enako izobrazbo v javnem sektorju. Razliko bi bilo možno utemeljiti. Službe v zasebnem sektorju so manj varne od služb v javnem sektorju. Pomenljiva pa je še ena razlika: v javnem sektorju so visoko in višje izobraženi moški za 15 odstotkov bolje plačani od ženk. Kar dopušča sklep, da so izrazito slabše plačani tisti poklici, v katerem prevladujejo ženske.

A vrnimo se k temeljnemu nesporazumu. Kdo proizvaja in kdo troši? Če industrija proizvaja tukaj in zdaj, so produkcijski učinki javnega sektorja časovno teže opredeljivi. V vulgarnem besednjaku bi lahko rekli, da zdravstvo popravlja tiste dele družbene aparature, ki se je v preteklosti med produkcijo nove vrednosti pokvarila. Zdravstvo popravlja delovno silo. Serviserji v industriji so cenjeni ljudje. Serviserji delovne sile so manj cenjeni. Šolstvo proizvaja delovno silo prihodnosti, od kakovosti šolstva pa je odvisno, kakšna bo ta delovna sila. Bo kreativna ali brez idej? Pismena ali nepismena? Omikana ali zarukana? Bo znala misliti ali bo v industrijo prišla zabita delovna sila? Mednarodno primerljivi podatki kažejo, da je slovensko šolstvo dobro. Povedano v vulgarnem besednjaku: input delovne sile, ki prihaja v produkcijo, je dober. Je precej bolj pismen kot input v ZDA.

Znanje pa ni edina dobrina, ki jo proizvaja šolstvo. Učiteljice in učitelji proizvajajo tudi družbene odnose. Bodo otroci in mladostniki iz šol prihajali kritični ali poslušni? Bodo naklonjeni družbenemu ferplaju ali uničevanju tekmecev? Bo šola naučila otroke in mladostnike, naj bodo strpni do vrstnikov s posebnimi potrebami? Bodo iz šol prihajali ljudje, ki so tolerantni do drugačnosti? Šola »proizvaja« osebno in družbeno omiko.

In kako nam gre, ko govorimo o omiki? Omika je cepivo proti družbenemu primitivizmu. Elementarno dejstvo je, da je med ljudmi, ki so dalj časa hodili v slovenske šole, primitivizma občutno manj.

V omikani skupnosti se ne bi spraševali, ali mož z brezhibnim gorenjskim naglasov, ki pa mu v rojstnem listu piše, da se je rodil na Reki, na otvoritvi olimpijskih igre sme nositi slovensko zastavo. Omika skupnosti kot celote ni zadostna. Omika ljudi, ki so v preteklosti med poukom dovolj dolgo poslušali učiteljice in učitelje, zbrane na hladnem, a sončnem Kongresnem trgu, je višja.