»Neposredno reševanje življenj «

Minuli vikend je v Messini, pristaniškem mestu na severovzhodu Sicilije, po dveh tednih, ki jih je preživela na odprtem morju Sredozemlja, pristala štirideset metrov dolga ladja M. Y. Phoenix, ki je v lasti ameriško-italijanskih zakoncev Catrambone, ustanoviteljev zasebne organizacije MOAS (Migrant Offshore Aid Station). Osebje iskalno-reševalne misije je v Messini izkrcalo 407 ljudi, ki so jih rešili iz morja.

Zasebni organizaciji, ki je bila ustanovljen pred poldrugim letom, je skupaj z Zdravniki brez meja (MSF), ki so se na ladji – in v organizaciji reševanja ter oskrbovanja beguncev na poti proti Evropski uniji – pridružili osebju MOAS, v prvih dveh tednih misije, ki se je začela 2. maja, trajala pa bo do začetka oktobra, uspelo rešiti 1500 življenj. Skupaj z lansko operacijo že nekaj manj kot 4500.

Prva dva tedna reševalne operacije, ki je Bruslju ponudila študijski primer, kako je mogoče učinkovito in razmeroma poceni reševati življenja, je na ladji M. Y. Phoenix preživel tudi Will Turner, koordinator urgentnih projektov pri MSF. Tako zanj kot za njegovo organizacijo je bila to prva »morska misija«. Zdravniki brez meja so do zdaj namreč delovali le na kopnem.

Študijski primer reševanja življenj

»To je bila posebna izkušnja. Ta misija je zelo drugačna od vseh, na katerih sem do zdaj sodeloval. Temelj operacije je iskanje in reševanje. Vseh štirinajst dni je bilo izjemno intenzivnih. Bili smo sredi oceana, naša ladja pa je bila polna ljudi, ki smo jim skušali pomagati po najboljših močeh,« mi je po pristanku v Messini povedal Turner. Tisto, kar je bilo tokrat drugače, je po njegovih besedah »neposredno in takojšnje reševanje življenj«.

Organizacija MOAS, ki je sredi Sredozemlja ujete priseljence in begunce reševala že lani, ima sedež na Malti, kjer je tudi matično pristanišče ladje M. Y. Phoenix. Ta je še pred dvema letoma kot znanstvenorazi­skovalna ladja plula po Karibih, potem pa sta jo kupila Christopher in Regina Catrambone, lastnika globalnega podjetja Tangiers, ki se ukvarja z zavarovalništvom, pomočjo v izrednih situacijah in obveščevalnimi podatki. Da sta se mlada ameriško-italijanska zakonca odločila pomagati beguncem in priseljencem na poti proti Evropi, je bila odločilna tragedija ladje, ki se je jeseni 2013 potopila pred italijanskim otočkom Lampedusa in za seboj potegnila 400 ljudi. Večinoma Somalcev, Eritrejcev in Etiopijcev. Tedaj se je oglasil tudi papež Frančišek, ki je dejal, da živimo v času »globalne indiferentnosti«. To je zakonca Catrambone, ki od leta 2008 živita na Malti, še podžgalo k reakciji. K akciji. »Ti ljudje umirajo pred vrati Evrope. Imamo etično in moralno obveznost nekaj narediti,« je ob začetku operacije dejala Regina Catrambone. Njen mož Christopher, ki se sam udeležuje reševalnih operacij, je po prvi večji akciji izjavil: »Naše reševalno osebje še ni videlo kaj takega. Ljudje so prek mostička le prihajali in prihajali v neskončnem toku človečnosti. Nekateri izmed njih so nam povedali strašne zgodbe preganjanja in bega. Ti ljudje nimajo nobene svobode. Ničesar nimajo …«

»Globalna indiferentnost«

»Rešujemo ljudi, ki so vsi po vrsti globoko travmatizirani. Že samo reševanje iz morja je zelo nevarno in stresno, a potem, ko ljudi spravimo na našo ladjo, je med njimi čutiti skoraj neverjetno olajšanje. Preživeli so. Kaj vse so preživeli! Velika večina jih beži pred domačimi vojnami in revščino. Prisiljeni so se bili prebiti skozi puščave Sahela, kjer vladajo grozljive razmere. V kaotični in nevarni Libiji so odvisni od milosti in nemilosti prekupčevalcev. Na morju so izpostavljeni vsem vrstam nevarnosti. Resnično, kaj takega še nisem doživel,« je s pretresenim glasom povedal Will Turner in dodal, da je bilo na ladji M. Y. Phoenix skoraj ves čas od 300 do 400 beguncev in priseljencev. Osebje misije MOAS in Zdravnikov brez meja jim je na ladji ponudilo – glede na okoliščine – popolno zdravstveno pomoč, hrano, vodo, obleko in odeje. V pogonu so bili 24 ur na dan.

MOAS deluje v tesni navezavi z Italijanskim pomorsko koordinacijskim reševalnim centrom (MRCC) v Rimu in italijansko obalno stražo. Takoj ko dva brezpilotna helikopterja, ki ju upravlja ladijsko osebje, v radiju stotih kilometrov med Malto in obalami Libije zaznata ladjo ali čoln z begunci, MOAS obvesti reševalni center in, če se le da, krene v reševalno akcijo. Ljudje na krovu Phoenixa ostanejo čim manj časa: takoj ko je mogoče, jih osebje preda italijanski obalni straži ali vojni mornarici, katere ladje potem rešene begunce in priseljence prepeljejo v italijanska pristanišča. Večinoma na Sicilijo. Ker je MOAS zasebna pobuda – prva take vrste – in ker njihova ladja ne pluje pod državno zastavo, je njihovo gibanje po Sredozemlju lahko praktično neomejeno. To je velika logistična prednost.

Zakonca Catrambone za financiranje operacije na mesec porabita okoli 400.000 evrov lastnega denarja. Pravita, da sta nekakšna »socialna podjetnika«. Akcijo je s 186.000 evri in nafto podprl tudi nemški podjetnik Jürgen Wagentrotz.

Množično grobišče sredi oceana

V zadnjih dveh mesecih je na poti iz Libije proti Italiji umrlo več kot 1800 ljudi. Po poročilu Amnesty International naj bi jih na prečenje Sredozemlja samo v Libiji čakalo okoli 200.000.

»Število ljudi, ki so na poti proti Evropi, je višje kot kadar koli. Na to moramo biti pripravljeni. Pot po morju je vedno bolj nevarna. Ljudem moramo pomagati. Sredozemlje je tako ali tako postalo množično grobišče. Oblikovalci evropske politike bi se morali ob tem pogledati v ogledalo in vprašati, zakaj se to dogaja. Zakaj ljudje, ki bežijo iz vojn in bede, množično umirajo,« je ogorčen Will Turner iz Zdravnikov brez meja, ki se nikakor ne more sprijazniti z apatijo in pasivnostjo, ki jo je do begunskega in priseljenskega vprašanja dolgo kazala Evropska unija. »Ljudje bežijo pred vojnami, zločinskimi režimi, revščino, diktaturami, mučenjem. Med njimi je veliko otrok in žensk. Pred nekaj dnevi sem na ladji videl žensko, ki je bila v devetem mesecu nosečnosti … Veliko je tudi beguncev iz Sirije. Na ladji sem spoznal družino iz palestinskega begunskega taborišča Jarmuk v Damasku, ki se je v begu za življenje znašla ujeta sredi Sredozemskega morja. V takšno pot so bili prisiljeni. To ni stvar izbire! To je nesmiselno. To je nesprejemljivo. Hkrati je to odraz evropske begunske in azilne politike. Njihove zgodbe je treba povedati. Dvigniti je treba raven ozaveščanja. Begunski in priseljenski problematiki je treba nadeti človeški obraz. Le tako se bo lahko kaj premaknilo,« je odločen koordinator urgentnih projektov pri MSF.

Njegove besede so povsem v slogu uradnega stališča MSF. To se glasi: »Edino, kar lahko prekupčevalcem z ljudmi pokvari posel, je odprtje varnih legalni poti v Evropo za tiste, ki bežijo iz svojih držav. Ne glede na to, kako visoke ograje bodo gradile evropske vlade, bodo ljudje še vedno prihajali.«

Turner pravi, da bi se morali vodilni evropski birokrati pri načrtovanju priseljenske in begunske politike – ko je govor o reševanju človeških življenj – zgledovati po italijanski operaciji Mare Nostrum. Ta je rešila več kot 100.000 življenj. Italijanske oblasti, ki so Bruselj večkrat zaprosile za pomoč, so bile pri reševanju ljudi osamljene. Ker jim je zmanjkalo denarja, je bil uradni Rim prisiljen ustaviti operacijo. Mare Nostrum je kasneje zamenjala finančno, logistično in kadrovsko podhranjena operacija Triton, ki poteka na evropskem nivoju. »Evropa ima za reševanje življenj preprosto dovolj kapacitet. To je stvar politične volje,« je prepričan.