Tiskane izdaje
»Recitiranje lekcij mi je šlo dobro od rok, a kaj, ko je bilo naenkrat treba komunicirati v živo. Preprosto povedano: nič življenjskega ni bilo pri mojem osnovno- in srednješolskem učenju jezika.« Tako se Emil Pečnik, profesor angleščine na II. gimnaziji Maribor, spominja spoznanja, ki ga je naredilo boljšega učitelja. Ko se je še kot dijak vrnil s šolanja v Združenih državah Amerike, je že vedel, da je njegova poklicna želja poučevati tuje jezike in hkrati mlade motivirati za gledališko igro.
Rezultat je EST – English Student Theatre, ki več kot četrt stoletja pripravlja muzikale. Ti so postali blagovna znamka mariborske Druge in (še vedno) veljajo za inovativno prakso pri poučevanju tujega jezika, pa čeprav nikoli niso segli v noben učni načrt.
Temu pritrjuje pedagoška svetovalka Katica Pevec Semec, ki se na zavodu za šolstvo približno toliko časa, kolikor na mariborski Drugi pripravljajo muzikale, ukvarja z raziskovanjem poučevanja tujih jezikov in implementacijo v učne programe. »Koncept inovativne prakse nas pedagoge asociira na svobodno, samostojno in odprto obliko učenja, katere namen je samospreminjanje na podlagi izkušenj in tudi samouravnavanje mišljenja. Toda inovacij se pri nas drži negativna konotacija, povezane so s strahom. Tudi ko se nekdo opogumi in si želi v pouk uvesti nove pristope, ga zavira bojazen, da njegov poskus ne bo imel pozitivnega učinka.«
Ko danes govorimo o teh praksah, nikakor nimamo več v mislih srednješolcev, ampak predšolske otroke, ponavadi se zraven pojavlja kratica CLIL (Content and Language Integrated Learning), ki je krovno poimenovanje za odprt didaktični koncept pouka, kjer se vsebine nejezikovnih predmetov poučujejo v tujem jeziku. Ta se zlagoma premika v naš šolski sistem in znova temelji na zagnanih, vztrajnih, prodornih in pogumnih učiteljih. »Dvomov ni, stroka nas prehiteva za 20 let,« priznava Katica Pevec Semec, a kljub vsemu velike upe polaga v poučevanje jezikov. »Če kje, bi si lahko tukaj dovolili akceleracijo. Jeziki so od nekdaj gibalo šolskega razvoja.«
Poučevanje gledalcev
Ko je bil Emil Pečnik mlad učitelj, je poučevanje tujega jezika temeljilo na klasični metodi, pri kateri je bilo v ospredju oblikovanje besedišča in učenje slovničnih pravil. »Imel sem srečo, da sem zaključni letnik srednje šole opravil v ZDA (program AFS, ki še danes promovira izmenjavo in šolanje v tujini za dijake srednjih šol), saj mi je bivanje pri ameriški družini in obiskovanje pouka na tamkajšnji srednji šoli razširilo obzorja. Res je, da nisem pridobil toliko akademskega znanja, a najpomembneje je, da sem odkril, kaj me v življenju res zanima in kateri so moji talenti,« pripoveduje Emil Pečnik. Očaran nad izbiro zunajšolskih dejavnosti se je takoj priključil gledališki skupini, ki je pripravljala muzikale, in si v slogu »nekoč, ko bom velik« obljubil, da bo mladim, ki jih bo angleščina še posebej zanimala, ponudil možnost učenja z igro in petjem.
Ko pripoveduje, se zdi, da je res komaj čakal na to priložnost, kajti že takoj, ko je začel poučevati, najprej je bilo to na gimnaziji na Ravnah, je dijake navdušil za učenje na drugačen način. Pripravili so skeče in jim dodali pesmi. »Zamisel je bila, da se ne bomo le nastopajoči učili jezika, temveč bomo z malo improvizacije in spontanosti poučevali tudi mlade gledalce. To je bil popoln uspeh,« navdušeno opisuje. Z leti so postajale predstave kakovostnejše, ko je pred tridesetimi leti prišel na II. gimnazijo Maribor (v programu mednarodne mature poučuje angleščino in nemščino), »ki se je bahala celo z amfiteatrom«, pa je dobil še večji zagon. Vodstvo je bilo za. »Takrat je bilo poučevanje angleščine zelo klasično, zamisel je bila nova in koristna, saj je bil njen cilj povečati zanimanje otrok za učenje jezika,« se spominja ravnatelj Ivan Lorenčič, ki vsak nov muzikal napove z velikim ponosom, še zlasti ko so predstave razprodane. Tudi zadnji Sen kresne noči je doživel velik uspeh – januarske predstave v Cankarjevem domu si je ogledalo več kot 3000 gledalcev, skoraj vse v treh dneh so bile razprodane.
Prepuščeni sebi in intuiciji
Predstave so z leti prerasle v polprofesionalne, postale blagovna znamka Druge, tako rekoč inštitucija, ki je rodila na stotine navdušencev nad angleškim jezikom in igro ter je navsezadnje redno oskrbovala slovenski prostor s kakovostnimi muzikali. »Če pomislim, da smo do danes na oder postavili več kot 15 muzikalov [enega igrajo dve šolski leti], je številka sodelujočih že zelo visoka. Pri vsaki predstavi je igralk in igralcev za približno en povprečen razred,« se še vedno čudi Emil Pečnik. A dodaja, da ima kot profesor v programu mednarodne mature opravka z izjemno sposobnimi dijaki, katerih znanje angleščine je skoraj na ravni naravnega govorca.
Zdaj govori o ETS v pretekliku, saj je šolski teater izročil novim navdušencem, sam pa še naprej navdušeno opazuje rezultate. »Izkušnje so me naučile, da je nekatere elemente dramske igre mogoče vključiti v redni jezikovni pouk. Tukaj gre predvsem za komunikativni pristop, za aktivnost torej, pri kateri mladi sodelujejo v različnih situacijah. Učbeniki redko vsebujejo vaje, kjer bi se spodbujala dramska igra ali igra vlog. Tu in tam učitelji slišimo nekaj malega na to temo na kakšnem seminarju. Večinoma pa smo prepuščeni samim sebi, intuiciji, izkušnjam in znanju.«
Koliko inovativnosti pa je dovoljeno učiteljem, za katere se zdi, da so ukleščeni v učne programe in standarde, pričakovanja vodstev šol in – nikakor nazadnje – staršev? Kolikor si je vzameš, odgovarja Emil Pečnik. »Ko se inovativni pristopi potrdijo za učinkovite in se pokažejo dobri rezultati (tukaj ne gre le za doseganje najboljših ocen), potem si na pravi poti. Nepopisno prijeten občutek je, ko te otroci nagradijo s svojo motiviranostjo, ko opaziš, da več berejo, ko jih začnejo zanimati teme, ki si jih obravnaval pri pouku, ko vidiš, da si jih opismenil in da govorijo vse bolj tekoče. Gre za dajanje in sprejemanje.«
Za uvajanje novosti in premikanje mej je potreben dober učitelj in dober učitelj je po njegovem tisti, ki dela s srcem, naj se sliši še tako klišejsko. »Učiteljskega poklica se lahko samo delno naučiš, vse drugo je prirojeno. In to je pomembno. Morda bo zvenelo kritično, če povem, da se danes 'proizvajajo' učitelji, ki to po srcu niso in nikoli ne bodo. Učiteljski poklic bi moral biti skrbna izbira (države).«
Zadnji muzikal mariborskih gimnazijcev z Druge, Sen kresne noči Foto: arhiv II. gimnazije Maribor
Svoboda učitelju
Tudi Katica Pevec Semec pri opredeljevanju dejavnikov, ki določajo inovativno učenje, poudarja pomen učitelja. V ospredju je še vedno učenec, toda učitelj je tisti, ki mora v njem spodbuditi razmislek, tudi o tem, kako se njegovo znanje spreminja. »Učitelj mora imeti visoko stopnjo empatije in znati delati s tem, kar učenec zna. Poznati mora lastna pričakovanja in hkrati imeti dovolj visoka pričakovanja do učencev. Ta namreč zelo vplivajo na uspešnost otrok,« pravi pedagoška svetovalka.
V Sloveniji je v 25 letih spremljala tako rekoč vse modele učenja in poučevanja tujega jezika – od klasičnega in komunikacijskega do naposled integrativnega v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole, ki spodbuja medpredmetnost ter zahteva sodelovanje učiteljev razrednega pouka in tujega jezika. V tem je še veliko teorije, toda tudi k praksi prehajamo, zagotavlja sogovornica. V osnovnih šolah zaključujejo uvajanje tujega jezika v 2. in 3. razred, ravnokar je v pripravi poskus razširjenega programa, po katerem bi tuji jezik uvedli v 1. in 7. razred (zdaj je to neobvezni izbirni predmet), resno razmišljajo tudi o priključitvi predšolskih otrok. Bistvo novega učnega načrta za prvo triado v osnovni šoli je, da zahteva od učiteljev drugačen pristop. Z drugimi besedami: ni učbenikov.
»Prav tako nimamo standardov, po katerih bi recimo v tretjem razredu preverjali pisanje in branje. Učitelji imajo torej na voljo odprt prostor in se morajo povezovati z učitelji razrednega pouka,« pojasni. »Poskušamo jih spodbujati, da bi tisti dve uri na teden res govorili v tujem jeziku s čim manj prevajanja v slovenščino in cilje tujega jezika realizirali z vsebinami, ki so sicer v učnih programih. Te vsebine in cilji so učencem znani in jim tako pomagajo pri razvijanju sporazumevalne zmožnosti v tujem jeziku. Učitelji in starši seveda potrebujejo še veliko pojasnil, ker se bojijo, da otroci ne razumejo učiteljev, če ves čas govorijo v tujem jeziku. Toda otrok si razumevanja ne ustvarja tako, da prevaja, ampak si ga gradi tudi iz konteksta, v katerega ga postavimo. Tega se premalo zavedamo. Za mnoge bolj tradicionalno usmerjene učitelje je to velik izziv.«
Zveni osvobajajoče, toda ali ima v resnici učitelj proste roke – kaj je zanj vendarle zavezujoče? »Zgolj standardi,« pravi predstavnica zavoda za šolstvo, »niso seznam tistega, kar mora učitelj vključiti v poučevanje. Učitelj mora učne cilje načrtovati širše in z vidika postopnosti. Ta pa pri pouku zahteva veliko časa za spoznavanje, razvijanje, razumevanje in seveda uporabo. Standardi so pričakovani dosežki na nivoju razreda. Kot minimalni so tisti, ki jih otrok potrebuje, da lahko napreduje. Medtem ko navzgor ni omejitev – in to je lahko dobra spodbuda prav pri učenju tujih jezikov.« Vso svobodo pa imajo v didaktiki, a si je, kot meni, ne vzamejo toliko, kolikor bi si je lahko. Seveda so velike razlike med učitelji: »Odprti učitelji pravijo, da so z novimi učnimi načrti končno zadihali, saj jih ne omejujejo več. Za tiste, ki potrebujejo nekaj podpore, so v učnih načrtih predlagane vsebine in medpredmetne povezave, zlasti za začetnike, ki zaradi pomanjkanja izkušenj še niso dovolj samozavestni.«
Učitelja brez natančnih navodil si je danes težko predstavljati, toda sogovornica opozarja, da pri implementaciji novega učnega načrta omenjena »praznina« sploh ni bila ključni problem, temveč večno vprašanje: Kako nov način učenja in poučevanja predstaviti staršem?
Jezikovni mehurčki
Z vsemi temi dilemami so se v zadnjih letih spoprijemali učitelji, ki so se že oprijeli smernic inovativnega poučevanja jezika. Med njimi je Mateja Todorovski z osnovne šole Dobje pri Planini. Leta 2006, ko je še poučevala na OŠ Vransko - Tabor, so se prijavili za inovacijski projekt, v katerem so pravzaprav preverjali metodo CLIL. To v praksi pomeni, da so imeli otroci prve triade eno uro pouka na teden v angleščini, pri čemer so obravnavali vsebine, ki bi jih tudi sicer po učnem načrtu, denimo seštevanje pri matematiki. »To je videti tako, da sem govorila v angleščini, otroci so se večinoma odzivali v slovenščini,« opisuje učiteljica angleščine. Pri tem je bilo ključno dvoje: da so se učili prek igre in z veliko gibanja ter brez učbenikov, delovnih zvezkov in zvezkov.
Takoj rezultati še niso bili zaznavni, jih pa je opazila od 4. razreda naprej, saj je lahko brez težav in veliko prevajanja podajala snov. »Presenetilo pa nas je spoznanje, ki izhaja iz timskega dela. Ker smo v angleškem jeziku velikokrat ponovili snov, ki so jo učenci obravnavali pri rednem pouku, se je ta utrdila in nemalokrat so učenci povedali, da nekaj bolje razumejo pri angleščini,« pravi Mateja Todorovski. Razlog za to najbrž tiči v dejstvu, da je – tudi zaradi bojazni, da je otroci ne bi razumeli – razlago podkrepila z veliko predmeti in slikami, mimiko in gibanjem. Da so lahko inovacijski projekt izvedli, so morali pridobiti stoodstotno podporo staršev.
Pri podobnem projektu je sodelovala Barbara Umek, učiteljica razrednega pouka z angleščino na kranjski osnovni šoli Orehek. Učence prvih treh razredov je s kolegicami anglistkami dvakrat na teden po dvajset minut v angleščini poučevala vsebine, ki bi jih sicer učiteljica razrednega pouka. »Prizadevale smo si predvsem, da je bil moj vstop v razred vsebinsko čim bolj povezan. Nadaljevala sem torej s snovjo, o kateri so že govorili.« To so izvajali, dokler ni postal tuji jezik obvezen za 2. in 3. razred; v šoli ga imajo kot neobveznega še za prvošolce, a hodijo vsi (kakor po številnih drugih šolah). Delo je zdaj že utečeno, še vedno zahteva veliko usklajevanja z učitelji razrednega pouka, predvsem pa so rezultati vidni v 4. razredu. »Opazila sem napredek pri slušnem razumevanju. V 4. razredu mi tako rekoč ni več treba uporabljati slovenščine.«
Ko je to opazila, se je, kot pravi, tudi sama sprostila in otresla obremenjenosti, ali se bodo učenci česa naučili. Rezultate je sicer zaznati že pri najmlajših šolarjih. »Ves čas govorim angleško z veliko mimike in gibanja. Otroci se počasi odzivajo in poskušajo govoriti. A tudi če vsi ne razumejo, se vselej najde vsaj eden, ki prevzame vlogo prevajalca,« opisuje. Pa starši? Z njimi zapletov ni bilo, saj je šola od nekdaj znana kot naklonjena jezikom, zato so vsi dali soglasje. Poleg tega jim je učiteljica razložila, da učinki takoj morda še ne bodo vidni, saj otroci sprva sprejemajo znanje, ga kopičijo in ga bodo kasneje povezali v celoti ter naposled pokazali.
Ne tuji jezik, temveč drugi jezik
Metode, ki ji pravijo CLIL, se je oprijelo tudi bistveno bolj eterično ime – jezikovne kopeli. Otroke od 2. leta naprej v jezikovne mehurčke potaplja Mateja Bregant, vzgojiteljica v vrtcu Borisa Pečeta v Mariboru. Tudi tam se je začelo s projektom, pri katerem so štiri- in petletni otroci angleški jezik usvajali po principu maternega. Kar preprosto pomeni, da so za slabo šolsko uro vsakdanje dejavnosti izvajali v tujem jeziku, ali kakor pravi Mateja Bregant: »Igrali smo se po angleško.« Po dveh šolskih letih, kolikor je trajal projekt, je ugotovila, da so bili otroci, ki so imeli izredne jezikovne kompetence, že sposobni osnovne komunikacije v tujem jeziku, še zlasti če so imeli v skupini naravnega govorca. Ti so po njenih izkušnjah najboljši zgodnji učitelji jezika, kajti prav v tem primeru pridejo v poštev vse tiste prvine, ki jih vključujejo v pouk, in to imenujejo inovativna praksa – mimika, gibanje, kulturne razlike in podobno. Projekt je minil, vzgojiteljica, ki se že trinajst let ukvarja z zgodnjim poučevanjem jezika, pa nadaljuje v jezikovni šoli, v katero se vključujejo že dveletni otroci.
O spoznanjih razvojne psihologije glede tega se več ne pojavljajo dvomi: učenje tujega jezika je mogoče (in je tudi učinkovito) že v zelo zgodnji fazi otrokovega razvoja, torej v času, ko njegovi možgani še niso specializirani in še ne analizira sporočil, ampak jih sprejema in procesira prek različnih senzornih kanalov. Angleščina je že zdaj tako rekoč samoumevna in kmalu ne bo več tuji jezik, ampak preprosto naš drugi jezik, napoveduje profesor Emil Pečnik, postala bo lingua franca.
