Neprimerno merjenje človeških žrtev skozi prizmo razlik med totalitarizmi

Dne 23. avgusta leta 1939 podpisan nacistično-stalinistični pakt, javno o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, tajno o delitvi Poljske (in drugih interesnih sfer), je praktično pomenil začetek druge svetovne vojne. Ta prelomni datum v evropski in svetovni zgodovini, ki ima mračnjaško mesto v evropski družbeni zavesti, je po zaslugi Evropskega parlamenta postal simbolni označevalec vseh evropskih totalitarnih režimov v 20. stoletju. Z razmišljanjem o žrtvah totalitarizmov v povezavi s Slovenijo sem se oglašala v Delu prav na ta dan v preteklih dveh letih (Žrtve in zgodovinski dolg živih, Evropski 23. avgust in priložnost vlade). Tokrat, tretjič, spet v kontekstu žrtev »kot takih«, pa se oglašam še ob dodatnem povodu.

Zadržanost in dileme

Potem ko dovolj obsežno in utemeljeno v predhodnih alinejah in točkah predstavi, pojasni in argumentira potrebo po obsodbi vseh evropskih totalitarnih in avtoritarnih režimov v 20. stoletju ter se zaveže k poti miru, sprave in demokracije, v 15. točki Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu (2. aprila 2009) poziva »k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin«. V 17. točki se posredno sugerira tudi Državnemu zboru Republike Slovenije, naj resolucijo sprejme. V preteklih petih letih se to še ni zgodilo.

Je vozlišče, s katerim pojmujemo miselno-kognitivno in etično-afektivno področje »narodne sprave«, vsaj ko gre za človeške žrtve, res nerazvozljivo? Ali je sredi drugega desetletja 21. stoletja pač še? Bo za Slovence nujna zgodovinska distanca celega stoletja in ne bo dovoljšnja na primer bližajoča se 70-letnica od v svetu splošno sprejetega stališča o koncu druge svetovne vojne? Ali pa morda ta vojna še ni končana niti za Slovence? Kot še danes ni za Jehudo Bauerja, »mednarodno priznanega strokovnjaka za proučevanje rasizma, antisemitizma in holokavsta«, ki v intervjuju v osrednjem slovenskem mediju trdi, da ljudje le mislijo, da je »druga svetovna vojna« del preteklosti, a se motijo, ker »še vedno je del sedanjosti«. Čemu tak bombastičen naslov (Sobotna priloga Dela, 16. avgusta)? Nam v Sloveniji poleg vseh znanih problemov res manjka samo še svetovna vojna?

Kategorizacija žrtev

Bauerjev samostojni članek Enačenje žrtev režimov je potvarjanje resnice v nadaljevanju še dodatno poskuša prepričati, da je treba ljudske žrtve kategorizirati glede na namen režima, ki jih je pobil. Nacizem je načrtoval z različnimi metodami (germanizacija, izgoni, umori) uničenje določenih narodov (treh baltskih, Poljakov, Čehov, tudi Slovencev) »kot takšno«, Jude po vsem svetu pa uničiti kot skupnost v celoti tudi fizično, medtem ko stalinizem oziroma Sovjeti »niso nikoli načrtovali uničenja etničnih in narodnostnih skupin kot takšnih«. Da, ta razlika je vsekakor obstajala, a šlo je za razliko med dvema ideologijama, med dvema politikama, režimoma. Ubijala pa sta oba režima, znano je, da je bilo v stalinizmu celo več žrtev. Vendar uboj je uboj in v kontekstu človeške žrtve, ki je vsaka zase emanacija celotnega človeštva, vidik preštevanja in primerjanja števila žrtev enega ali drugega režima ni primeren, enako ali še manj dopustno je vrednotiti ali meriti človeške žrtve skozi kristalno prizmo različnih totalitarnih režimov.

O (ne)primernosti resolucije

Ker da totalitarni sistemi/režimi v slovenskem prostoru niso bili dejansko primerljivi, sprejem obravnavane resolucije, za razliko od sprejema v večini drugih evropskih držav, za Republiko Slovenijo ni primeren. Tudi omenjeno Bauerjevo stališče, kot zelo pomembnega avtorja knjig o holokavstu, je v teh dneh objavljeno v znak, zdi se, nujnosti ločevanja žrtev nacizma in žrtev komunizma v Sloveniji. Sugestivnemu vprašanju zgodovinarja Ota Lutharja o smotrnosti »dveh ločenih komemoracij« ob 23. avgustu je Bauer pritrdil in obsodil komunizem, v katerem so ljudje »nedvomno trpeli. Vendar spet ne tako zelo«. In sklenil: »Pod komunističnim režimom Slovenci niso bili žrtve množičnih pobojev«, kar mu je sicer slovenski sogovornik nemudoma spodnesel.

A je strokovnjak teh več deset tisoč ljudskih žrtev, za katere je očitno prvič slišal, v nadaljevanju pojasnil kot izključno posledico domače kolaboracije s fašisti, nacisti in četniki. Razumljiva je osebna tragična izkušnja 93-letnika, ki je sam doživel monstruozni nacizem in se življenjsko zavezal raziskavam holokavsta. In čeprav tudi obravnavana resolucija še prav posebej izpostavlja holokavst, pod točko N. tudi jasno opozori: »ker je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal«.

Pomen resolucije za Slovenijo

Resolucija Evropskega parlamenta obsoja vsa zla, storjena v političnih sistemih in režimih fašizma, nacizma in komunizma v Evropi. Mali prostor današnje Slovenije in njenega ljudstva je, žal, zgodovinska priča delovanja in posledic vseh treh družbenih totalitarizmov, zgodovinopisje v Sloveniji je ta osnovna spoznanja že potrdilo. Dolga desetletja je bila nedvosmiselna in jasna obsodilna historiografska ocena fašizma in nacizma, šele v zadnjih desetletjih pa se argumentirano tke in oblikuje negativna slika tudi komunističnega režima, pri čemer se izpostavlja dejstvo, da je Slovenija najverjetneje evropska država z največ zamolčanih žrtev povojnih pobojev glede na število svojih prebivalcev in velikost ozemlja.

Novejša dodatna raziskovalna spoznanja, kot na primer o genocidu nad Romi in Sinti na Slovenskem, in druga bodo tudi v prihodnje verjetno, žal, lahko še dopolnjevala osnovno sliko o ljudskih žrtvah teh totalitarizmov in njihovih podsistemov ter avtoritarnih režimov, kar je pač ena od nalog vede o družbeni preteklosti. In če naj bi zgodovina kaj učila in poučevala, so prav spoznana, priznana in pripoznana storjena zla najpomembnejši smerokazi, kaj in kako se v družbi ne sme, je prepovedano, vnaprej jasno obsojeno.

Ali po vseh kompleksnih znanstvenih spoznanjih ni mogoče te tematike skrajno po­enostaviti, objektivno razbistriti in jo vsakemu zdravorazumskemu človeku predstaviti toliko razgaljeno in očiščeno, da bi jo zmogel sam osebno ozavestiti brez težav in posledično sprejeti vsebino resolucije kot nedvoumno humanistično opredelitev in nekakšno moralno odrešitev od morečih senc zlasti ne tako davne domače zgodovine? Temu sprejemu v oporo lahko služi tudi zelo pomembno načelno poslanstvo v sedanjih aktualnih spravnih aktivnostih po svetu papeža Frančiška, edine zares velike in nesporne avtoritete, ki, zdi se, kot »zunajslovenska silnica« tudi v sicer tako pogubno razdeljenem slovenskem družbenem prostoru deluje med Slovenci človeško notranje povezovalno.

Pri obravnavi zločinov proti človeštvu ne sme biti tehtanja med bolj ali manj zavržnimi družbenimi dejanji. In če k sreči Slovenci že imamo na voljo določen evropski instrument s splošno historično družbeno-korektivno funkcijo kot v spravnem družbenem procesu bistveno pomoč »od zunaj« za akt nujnega lastnega samosoočanja, bi morala biti ta evropska resolucija za slovenstvo zelo dobrodošel dokument. Čeprav bi/bo šlo le za simbolno dejanje, jo sprejmimo v državnem zboru ne le kot neko potrebno olajšanje za nazaj, temveč hkrati kot opozorilni opomin sedanjim in bodočim generacijam. Njeno vsakoletno obeleževanje bi/bo pomagalo Slovencem vzpostavljati in graditi tako pomembno strpnost med seboj ter do drugih.



Dr. Vera Kržišnik-Bukić je znanstvena svetnica na Inštitutu za narodnostna vprašanja.