Tiskane izdaje
Vrednostna presoja je v skladu z duhom časa presedlala iz ekonomije v ekologijo in tako ostala v sedlu, kar naj bi zagotavljalo vzvišen občutek človekovega nadzora nad naravo. Že prej se delitev ni nanašala le na vpliv rastlin in živali na zdravje ljudi in domačih živali ter na vpliv v širšem kultiviranem okolju, se pravi na polju in v gozdu, temveč tudi na škodljiv vpliv v naravnem okolju, predvsem plenilskih, t. i. roparskih živali, pred katerimi je bilo treba tudi v divjini braniti »nedolžne žrtve«. Tudi sedanja delitev vključuje več vidikov, poleg zdravstvenega in gospodarskega še posebno okoljski vidik, priselitev tujerodnih rastlinskih in živalskih vrst v ekosistem domorodnih bitij naj bi bila še zlasti nevarna. Množični vdor tujerodne vrste naj bi katastrofalno vplival na ustaljeno konstelacijo domorodnih vrst.
Delitev bitij na domorodna in tujerodna predpostavlja statično življenjsko okolje, ki pa je naravnemu dogajanju v naravi povsem tuje. Poseljenost domala povsod sestavljajo tako prvotno nastanjena kot priseljena bitja. Že samo to dejstvo govori, da se sestava nastanjenosti spreminja in je priseljevanje potemtakem povsem naravno dogajanje. Če naj bi bilo merilo za razlikovanje med domorodnostjo in tujerodnostjo krajevno določeno, moramo vsako priseljeno vrsto od tedaj naprej, ko se začne uspešno razmnoževati v novem okolju, šteti za domorodno. Pa ne samo to, tudi odseljevanje je naravno dogajanje, ki zagotavlja raznovrstnost glede na zmogljivosti življenjskega okolja po načelu, da igra ostaja enaka, četudi se igralci menjajo. Ob tem pa izginjanja vrst v lokalnem ali regionalnem okolju ne smemo enačiti z izumiranjem, kar se v tendencioznih prikazih ogroženosti vse prepogosto dogaja, kajti izumrtje je lahko samo globalno.
Krompir naš vsakdanji
Večina kulturnih rastlin (žita, zelenjava, začimbe in sadje) je tujerodnega izvora, starodobne izvirajo iz Sredozemlja, Bližnjega vzhoda, Srednje Azije ali Daljnega vzhoda, novodobne (iz obdobja zadnjih 500 let) tudi iz vseh treh Amerik. Ne glede na naravne danosti uveljavitev priseljenk v novi domovini nikoli ni bila samoumevna.
V avstrijskih deželah so bila leta 1767 razposlana navodila o pridelovanju krompirja zaradi njegove mnogostranske uporabnosti: za človeško prehrano (tudi za peko kruha), za živinsko in perutninsko krmo, za kuhanje žganja, za škrob in puder za lase. Na Kranjskem so se zaradi žganjekuhe sprva odpovedali dobrobiti krompirja, vendar je dunajska vlada vztrajala pri brezplačnem razdeljevanju semena in denarnih nagradah za pridelovalce. Kot nepogrešljiv se je krompir uveljavil šele v letih, ko zaradi vremenskih ujm ni bilo pridelka žitaric in se je ta priseljena kulturna rastlina izkazala kot rešiteljica ljudstva pred lakoto.
Veliko kasneje je kot slepi potnik iz Amerike za njo pripotoval še koloradski hrošč (Leptinotarsa decemlineata), imenovan tudi krompirjeva zlatica, ki je v Skalnem gorovju prvotno živel le na nekem razhudniku in krompirja sploh ni poznal. Ko pa se je sčasoma pokazalo, da so krompirjeve njive zanj raj na zemlji, se je zgodila populacijska eksplozija, ki je pridelovalcem krompirja po Evropi zagrenila veselje do gojenja te priseljene rastline. Za boj proti škodljivcu se je po drugi svetovni vojni uporabljal ameriški DDT, ne le živalskemu, tudi človeškemu zdravju zelo nevaren strup, vendar pridelovalcev sprva ni nihče opozoril na to.
Zgodba ponazarja večpomensko razsežnost priseljevanja in kultiviranja tujerodnih rastlin. Fran Erjavec je leta 1880, ko o krompirjevcu, kakor ga imenuje, pri nas še ni bilo ne duha ne sluha, za njegovo razseljevanje obtožil kar »blede obraze«, ki so severnoameriškim Indijancem ob reki Kolorado, da bi opustili nomadsko življenje, vsilili gojenje krompirja, ki je zatem tako neodvrnljivo zadišal hrošču.
Slepi potniki
Živali se priselijo po naravni poti z lastno ali tujo močjo (z vodami, vetrovi in na gostiteljih) ali s človekovo pomočjo (namerno ali nenamerno), rastline, glive in bakterije seveda vedno le s tujo. Posebno zanimivo je slepo potništvo ne le na prometnih sredstvih, ampak tudi na živih organizmih (na obleki, perju, dlaki), ki velja za namerno, če verjamemo, da sredstvo posvečuje namen. Za nenamerno pa velja priselitev eksotičnih morskih organizmov z balastnimi vodami v ladijskem prevozu.
Vsaki priseljeni rastlini ali živali se trajnejša naselitev ne posreči. Razlogi so lahko individualni, populacijski ali okoljski. Uspešno naselitev omogoča le prilagajanju neznanim življenjskim razmeram primeren genetski zapis (avanturistični gen) in dovolj velik populacijski zametek (kritična masa), če so ugodne tudi ekosistemske in podnebne razmere. Tako imenovanim kulturnim rastlinam od nekdaj zagotavlja takšne razmere poljedelsko ali živinorejsko zainteresiran človek. Kadar takšne kulturne rastline ali gojene živali prebegnejo v naravo, bodisi propadejo bodisi se obdržijo. Ali bosta njihova naselitev in še zlasti navidezno nebrzdano širjenje v naravnem okolju povzročila usodne spremembe ekosistema, ni mogoče vnaprej napovedati. S priselitvijo povzročene spremembe je treba presojati v luči omenjene populacijske dinamike.
Nekatere vrste priseljenih rastlin in živali se začnejo v novem okolju pospešeno razmnoževati, torej povečevati svojo številčnost in razširjati svojo naselitev. Za takšne populacijsko in geografsko posebno uspešne vrste uporabljamo izraz invazivne, pri čemer je mišljen množičen vdor ali vpad v ekosistem. Pojem invazivnosti se sicer v naravoslovju uporablja tudi za pojave množične selitve zaradi prerazmnožitve ali pomanjkanja hrane na domicilnem območju. Takšen pojav ima le v redkih primerih negativen vpliv na naravno okolje, celo invazija kobilic selk povzroči katastrofalno škodo predvsem v kultiviranem okolju. Slabšalni pomen tako daje pojmu invazivnosti le prepričanje o škodi, gospodarski ali okoljski, kar oživlja nekdanjo delitev na koristno in škodljivo. V luči dinamičnega naravnega ravnovesja je uporaba pojma invazivnosti za naselitveno uspešne vrste zagotovo pretiravanje. Zadoščal bi izraz prodorna vrsta, ki nima slabšalnega pomena.
Sto let med dvema pogromoma
Torej smemo upravičeno reči, da je prepričanje o tem, da priseljevanje ogroža obstoječo nastanjenost, protinaravno. Ko takšno prepričanje privede do poskusov nasilnega vračanja v prejšnje stanje, lahko govorimo celo o invazivnem človekovem ravnanju, saj gre za vdor v občutljiva ekosistemska razmerja. Kot družbeni pojav se takšno razmišljanje napaja iz občutka ogroženosti tako na ravni posameznika kot skupnosti. Brez pretiravanja je mogoče takšno ravnanje pojmovati kot ksenofobično in ga vrednotiti kot etično nesprejemljivo. Naj navedem le dva zgodovinsko med seboj oddaljena primera:
Prvič, kranjski deželni odbor je 28. marca 1912 z odlokom razpisal premije za zatiranje strupenih kač, in sicer po eno krono za vsako glavo. V deželnem muzeju so pregledali iz 222 krajev prispele pošiljke s 23.371 kačjimi glavami. Med njimi je bilo 15.035 glav strupenih kač (gadov in modrasov) in 8336 glav nestrupenih kač (smokulj, gožev, kobrank in beloušk).
Drugič, na pobudo kranjskega zavoda za varstvo narave so 30. maja 2013 v okolici Trzina, kjer je na območju Natura 2000 veliko invazivnih rastlin, botaniki s prostovoljci in vojaki izvedli obsežno čistilno akcijo. Akcija naj bi bila uspešna, saj je 30 udeležencev (pridružil se jim je tudi župan) ostranilo »celo goro« invazivnih rastlin (zlate rozge, enoletne suholetnice in žlezave nedotike), vojaki pa so odstranili več rastišč japonskega dresnika in nekaj robinij. Ob koncu akcije so vse zbrane tujerodne rastline zažgali in uničili.
Na vprašanje, kaj imata oba pogroma – eno celo stoletje leži med njima – skupnega, ni težko odgovoriti. Oba sta grobo in uničujoče, torej vedenjsko in okoljsko nekulturno, posegla v naravni ekosistem iz strahu pred živalmi oziroma rastlinami. Namen obeh posegov naj bi bil varovalen: pogrom nad strupenimi kačami naj bi obvaroval ljudi in živino smrtonosnih pikov, pogrom nad invazivnimi vrstami rastlin, med katerimi so tudi strupene in zdravju škodljive, pa naj bi predvsem preprečeval rušenje naravnega ravnovesja, saj bi tujerodne rastline lahko izpodrinile domorodne. Oba pogroma sta se napajala iz strahu pred okolju in zdravju škodljivimi posledicami in sta imela zato odmevno javno podporo. Pogrom nad kačami je bil nagrajen neposredno s premijo, pogrom nad tujerodnimi rastlinami pa posredno prek evropskega finančnega mehanizma, ki tudi v Sloveniji spodbuja in podpira takšna prizadevanja.
Zlonamerne utemeljitve
Prodorne tujerodne vrste živali, rastlin, gliv in bakterij naj bi povzročale okoljske, gospodarske in zdravstvene težave. Prav vsi naravi naklonjeni evropski pravni predpisi, konvencije in tako imenovane direktive vsebujejo na koncu vsakega zavzemanja v dobro narave varovalko za človeško zdravje in s tem jasno dokazujejo, da volk dlako menja, nravi pa ne. Vendar so takšna polnomočja k sreči običajno le mrtva črka na papirju, v vsej svoji apokaliptični moči pa na valovih halo efekta, s pomočjo sredstev javnega obveščanja oživijo predvsem v primerih, ko gre za gostitelje epidemičnih obolenj. Tudi neka bolj ali manj strupena ali zgolj alergena rastlina, obojih je v naši flori veliko, lahko čez noč postane sovražnica ljudskega zdravja, samo zato, ker je priseljena in, bog ne daj, povrhu še prodorna. Toda ljudska modrost ne zapoveduje iztrebljanja, marveč izogibanje.
Po stoletjih delitve rastlin in živali na koristne in škodljive, ko je že vse kazalo, da je ta delitev presežena, se ob vprašanju invazivnih rastlin znova uveljavlja. Prodorne tujerodne vrste lahko na poljedelskih monokulturah povzročajo gospodarsko škodo. Toda za uspešno in nezadržno širjenje škodljivca (če pogojno, zgolj v funkcionalnem smislu uporabim ta izraz) ni krivo na poljedelski kulturi gostujoče bitje, temveč poljedelec, ki je v tisočletja nastajajočem poljskem ekosistemu s sodobno preureditvijo v pridelovalnico ene same poljščine porušil naravno ravnotežje. Poljedelska monokultura daje zatočišče in prehranjevališče, se pravi najboljše življenjske razmere, le najprimernejšemu potrošniku njenih ugodnosti. Takšne najugodnejše okoljske niše v polikulturi seveda ni, tam vsako živo bitje najde le omejene življenjske razmere. Poljedelec naj bi se torej prilagodil novo nastalim razmeram s strukturno spremembo kultur, z njihovo raznovrstnostjo. Pred sto leti smo na poljih v zmernem podnebnem pasu poznali okrog 80 vrst kulturnih rastlin, zdaj sejemo ali sadimo le še četrtino teh, pa še ta v do obzorja segajočih kulturnih stepah.
Visoki donosnosti predan sodobni agronom bo seveda označil takšno razmišljanje za romantično, za nič več kot obujanje spominov na zlato dobo kulturne krajine, četudi dobro pozna dobrobiti biotske in vrstne pestrosti. Pred njim je namreč še veliko večji izziv, kot so pridelek zmanjšujoča in profit omejujoča tujerodna bitja v vlogi plevelov in škodljivcev. To so transgene rastline in živali, katerih duh grozi, da bo pobegnil iz steklenice. Pa ne, da bi se agronomi spričo te nevarnosti spreobrnili v varuhe narave, le tega se bojijo, da bi se s križanjem podivjani transgeni učinki ne iztrgali z vajeti in se kot bumerang vračali na kulturno očiščena polja.
V kmetijstvu so že dolgo poznane biološke metode zmanjševanja škodljivega vpliva prerazmnoževanja plevelov, žuželk, gliv in bakterij v kmetijstvu, ki temeljijo predvsem na vračanju naravnih tekmecev, torej na ponovnem vzpostavljanju naravnega ravnotežja, ki pa se vendarle začne in neha s pestrostjo kultur. Evropski priseljenci so v Severno Ameriko nehote zanesli dva nočna metulja, gobavca in zlatoritko, ki sta se v tamkajšnjih hrastovih gozdovih in sadovnjakih brez učinkovitih naravnih plenilcev čezmerno namnožila. Zato so v letih od 1905 do 1910 po nasvetu francoskega znanstvenika R. A. F. de Réaumurja iz Evrope poslali za njima v Ameriko okrog 6000 velikih moškatnikov (Calosoma sycophanta). S pomočjo tega hrošča se je tudi v novi domovini vzpostavilo staro domovinsko razmerje med metuljem in hroščem. Seveda pa so tudi takšne biološke manipulacije lahko ekosistemsko vprašljive, saj lahko namensko vnesen tujerodni organizem v novem okolju reagira nepredvidljivo.
Okoljske sovsebnosti priseljevanja
Najkompleksnejši vidik problematike prodornih tujerodnih vrst je seveda okoljski. Najprej je treba povedati, da se kot zelo prodorna lahko v ugodnih razmerah izkaže tudi domorodna rastlinska ali živalska vrsta. Tako poznamo tudi naravne rastlinske združbe z zelo omejeno vrstno pestrostjo. Takšna združba je npr. trstičje, v kateri skoraj v celoti prevladuje navadni trst (Phragmites australis) in v kateri gre pogosto za rastišče ene same rastline. Pa vendar kljub vehementnemu razraščanju v vodi in kopnem ne govorimo, da ga je treba iztrebiti, za potrebe poljedelstva ali vodnega gospodarstva zadoščajo redna vzdrževalna dela, ne pa pogromi. V naravnih ekosistemih obstaja tudi medvrstni populacijski nadzor, ki s tekmovanjem, plenjenjem, zajedavstvom in sožitjem skrbi za dinamično ravnovesje. S tem še zdaleč ni rečeno, da tekmovalno uspešnejša vrsta prvotno nastanjene ogroža do izginotja. Prej ali slej se v naravi vzpostavi za vse igralce sprejemljiv vzorec medsebojnega sožitja, ne glede na to, ali je nam to všeč ali ne. Naša pričakovanja, tako laična kot znanstveno utemeljena, so naravi vsiljena.
Poglaviten očitek prodornim rastlinam in živalim je, da izpodrivajo domorodna bitja in s tem zmanjšujejo vrstno pestrost. Izpodrivali naj bi jih tako, da zasedajo njihov življenjski prostor, da se križajo z domorodnimi vrstami in da prenašajo nanje bolezni, proti katerim niso odporne.
O zasedanju življenjskega prostora je treba povedati, da tujerodne vrste vedno izkoristijo v ekološkem smislu nezaseden prostor, govorimo o prostih okoljskih nišah, kar seveda predvsem pomeni, da povečujejo vrstno pestrost. Vsaka rastlinska ali živalska skupnost nastaja postopno skozi dolgo časovno obdobje, ki je potrebno, da se takšna skupnost stabilizira. Vsaka priselitev nove rastlinske ali živalske vrste tako zahteva čas za vzpostavitev novih medsebojnih razmerij. V tem procesu je nadvse pomembno medsebojno prilagajanje, bitja, ki tega ne zmorejo, so odrinjena na rob ali celo izrinjena iz skupnosti. Če se neka nova vrsta, ko je našla ugodno okoljsko nišo, začne nezadržno širiti, to ne bo večno trajalo. Omejitev se bo našla tako, da se bo vzpostavilo za vse znosno tekmovanje (za svetlobo, vodo, opraševalce ter širjenje in kaljivost semen, če govorimo o rastlinah, in za hrano in razmnoževanje, če govorimo o živalih), ali pa tako, da bo ekspanzivna vrsta dosegla svoj biološki maksimum, ki mu bo sledilo zmanjševanje. Z drugimi besedami: pustimo rastlinam in živalim, da se same zmenijo med sabo.
V domorodnih okoljih, od koder prihajajo tujerodne rastline in živali, se ta bitja ne vedejo prodorno, kaj šele invazivno, zadržano so prilagojena tamkajšnjim stabilnim okoljskim razmeram. Če pa zaradi človekovega posega pride do spremembe v ekosistemu, lahko posamezna rastlinska ali živalska vrsta postane invazivna tudi v domorodnem okolju. Tudi pri nas se nekatere tujerodne vrste vedejo prodorno šele po človekovih posegih. Kot primer neustavljivega bohotenja je največkrat naveden septembra cvetoč japonski dresnik (Fallopia japonica), ki se razrašča na nasutih brežinah uravnanih rek in potokov pa tudi na urbanih gradbenih nasipavališčih, ki dlje časa niso uporabljena. Na naravnih prodiščih trajnejšega razraščanja ni, ker ob vsaki povodnji rastišče izgine, nastane pa seveda novo, vendar nikdar za dolgo.
Da je križanje tujerodnih vrst rastlin in živali z domorodnimi v naravi pereč okoljevarstveni problem, je po tisočletjih umetnega izbora in križanja rastlin in živali več kot presenetljivo, saj si brez kulturnih rastlin in domačih živali ne moremo predstavljati človeške civilizacije. Pa vendar so vsa žlahtnjenja divjih rastlin in udomačitve divjih živali bila vedno mogoča le zaradi tega, ker je to narava dovoljevala. Seveda smo do odkritja DNK, nosilke genetske informacije, bolj ali manj tipali v temi, uspehe pripisovali božji volji ali genialnemu umu, ne da bi se kdaj vprašali, ali je to početje tudi etično. Ustvarili smo na tisoče sort rastlin in na tisoče pasem živali, ne da bi zarodno rastlino ali žival vprašali, ali smemo.
Neinstitucionalna narava seveda ne izdaja dovoljenj za umetni izbor vrst, četudi v naravi ta neprestano poteka, in toliko manj za križanje, ki se kljub različnim varnostnim mehanizmom vedenjskega, prehranskega, fiziološkega ali prostorskega značaja sem ter tja dogaja. Časovno omejena človeška percepcija naravnega izbora vrst pojavno seveda ne more spremljati, lahko pa zaznava spremembe, nastale z naravnim križanjem vrst. Najbrž je najbolj znan varnostni mehanizem pri pticah medvrstno razlikujoče se petje, še posebno pri na zunaj skoraj povsem podobnih t. i. sestrskih vrstah, ki se med seboj tako izrazito razlikujejo po petju, da pri dvorjenju v naravi ne more priti do medvrstnega parjenja in s tem do genetskega križanja, čeprav so si po vseh drugih fenotipskih znamenjih zamenljivo podobne tudi v ptičjih očeh.
Kadar v naravi kljub varnostnim mehanizmom pride do uspešnega križanja dveh vrst, obstajata dve možnosti glede nadaljnje usode: križanec je lahko neploden, in s tem je njegova genetska zgodba končana, ali pa ploden, in tako se tudi v naslednjih generacijah sčasoma izkaže, da se je križanec uveljavil kot nova vrsta. V rastlinskem svetu je poznano naravno križanje med različnimi vrstami kukavičevk iz rodu prstastih kukavic, ki med botaniki velja za »taksonomsko zelo težaven rod, v katerem je več poliploidnih kompleksov, zelo pogosto pa nastopajo tudi križanci, ki lahko (na razmeroma nedavno naseljenih skupnih nahajališčih več vrst) po množičnosti celo prevladujejo«, če citiram Malo floro Slovenije. Tako pri nekaterih vrstah ostaja nejasno, ali gre za samostojno vrsto ali le za podvrsto.
V živalskem svetu so takšna križanja veliko redkejša. Najbolj znan primer tovrstnega naravnega nastajanja nove vrste brez človekovega poseganja so zagotovo evropske zelene žabe: po križanju debeloglavke (Pelophylax ridibundus) in pisane žabe (Pelophylax lessone) je nastala debeloglavka (Pelophylax kl. esculenta), ki po videzu še vedno zelo variira, tako da so sistematiki zaradi nejasnih ločitvenih znakov prisiljeni govoriti o kompleksu zelenih žab.
Vprašljivo zavzemanje
Krčenje areala gre pripisati obsežnim melioracijam, zmanjševanju števila pa tudi lovu. Vsaj španski primer je zgovoren, po prepovedi lova se je tamkajšnji del populacije z 22 ptic leta 1977 povzpel na 2500 osebkov leta 2006, kar je presenetljivo velik porast in dobra napoved za ohranitev te vrste race. V nasprotju z Anglijo za Španijo ni podatkov o tamkajšnjem številu beloličnih trdorepk, je pa znano, da je bilo za genetske analize v Španiji ustreljenih 31 osebkov in 29 domnevnih hibridov, medtem ko naj bi večino od 63 beloglavk našli mrtve.
Beloglavka v Angliji ne živi, vendar se je vlada zaradi njene globalne ogroženosti in na izrecno prošnjo španske vlade odločila za popolno iztrebljenje. Po odstrelih v letih 1999–2002 je za to poklicana ustanova (Central Science Laboratory) v naslednjem letu izvajala sistematični »odvzem iz narave«, tako da je do leta 2014 ostalo živih le 20–100 beloličnih trdorepk od 5500, kolikor so jih našteli leta 2000. Masaker v vrednosti 5 milijonov funtov je kritična javnost ocenila kot etično čiščenje. Vendar se je britanska vlada vedno lahko sklicevala na zahtevo 35 držav, ki so od nje zahtevale rešitev problema v duhu bernske konvencije, čeprav je bilo slišati tudi očitek, da je za navidezno zaskrbljenostjo pravzaprav vrstni rasizem.
In kaj ve o križanju teh dveh vrst sorodnih rac povedati znanost? V obsežni in temeljiti mednarodni raziskavi z uporabo analize DNK je bilo ugotovljeno, da vrsti sploh nista v tako tesnem sorodstvu, kot je doslej domnevala sistematika, saj naj bi se skupna pravrsta razdelila že pred dvema milijonoma let. Na vprašanje, kaj to pomeni za ohranitev obeh fenotipov, raziskava ne odgovarja.
Druga presenetljiva ugotovitev je bila, da ima beloglavka siromašnejšo genetsko pestrost kot v Evropi naseljena belolična trdorepka, domnevno zaradi dolgotrajnega upadanja populacije v nasprotju z naglim naraščanjem pri njeni sorodnici. Znanost je prepričana, da izguba genetske raznovrstnosti slabi evolucijske zmožnosti vrste in povečuje tveganje za njeno izginotje, ne pojasni pa, kako to, da se je število beloglavk v Španiji samo v tridesetih letih prav tako enormno povečalo kot beloličnih trdorepk v Angliji.
Najpomembnejša ugotovitev te desetletne raziskave, objavljene leta 2006, je, da do tedaj noben transgen belolične trdorepke ni bil vključen v genom španske populacije beloglavk. Ugotovitev bi lahko preprečila angleški masaker, vendar ga ni, saj so znanstveniki zapisali, da do introgresije najverjetneje ni prišlo zaradi španskih naravovarstvenih ukrepov, beri odstrela.
Po pričakovanju raziskava prav tako ni potrdila, da bi bile hibridne samice, sparjene s samci beloličnih trdorepk, plodne, tako kot so hibridne samice, sparjene s samci belolisk, saj je znano (Haldanovo pravilo), da so pri pticah samice heterogametne, kar prav tako blaži nevarnost prevlade križank. Po povedanem se vsiljuje težko zanemarljiv občutek, da se znanstveniki tudi za ceno življenja proučevanih bitij trdovratno oprijemljejo naravovarstvenih predsodkov o rasni čistosti vrst, čeprav je bilo v tej raziskavi, kakor tudi že ničkolikokrat sicer, dokazano, da je vsaka genetska prepoznavnost v naravi relativna.
Zelo zanimiva in zgovorna je podobna zgodba z južne poloble, kjer na Novi Zelandiji v populaciji domorodne temne race (Anas superciliosa) že polovica križank s tujerodno mlakarico (Anas platyrhynchos), ki so jo angleški priseljenci tja zanesli kot lovno perjad že v 19. stoletju, še posebno načrtno pa v letih od 1937 do 1963, ko so iz ZDA uvozili več kot 20.000 teh rac. Očitna in tudi znanstveno dokazana je domneva, da je mlakarica populacijsko uspešnejša zaradi izdatnejše plodnosti in boljšega izkoristka za preživetje razpoložljivih možnosti, še posebno v kultiviranem okolju. Že leta 1994 pa je bila z analizo DNK potrjena tudi navzočnost genov ene in druge vrste v genskem zapisu obeh vrst.
Če se bo fenotip temne race obdržal, je mogoče v nedogledni prihodnosti pričakovati nemara novo vrsto race. Da je kaj takega mogoče, dokazuje primer marianske race (Anas oustaleti) z Marianskega otočja v Pacifiku, ki naj bi pred komaj nekaj tisočletji nastala s križanjem temne race in mlakarice, vendar je vrsta zaradi človekovih posegov v okolje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izumrla. Kakor so zapisali proučevalci dogajanja na Novi Zelandiji, se zdi, da postopek ločevanja vrst lahko prenese tudi spreobrnitev. Večina rac iz rodu Anas se je začela sistematsko ločevati šele pred manj kot sto tisoč leti, zato se s križanjem komaj nastalih vrst lahko porušijo tudi vedenjske in morfološke prepreke, ki preprečujejo pretok genov. V takih primerih se dogaja, da evolucija poteka dvosmerno: nazaj, ko se ločeni vrsti poskušata ponovno spojiti, in naprej, ko se poskuša uveljaviti novo ustvarjena oblika življenja, ki zaradi evolucijskih sprememb ne bo nikdar takšna, kot je bila pred delitvijo. Očitno je takšen paradoksalen način razmišljanja o evoluciji tuj naravovarstveni logiki, ki na procese v naravi gleda enosmerno in si zato prizadeva za ohranjanje statusa quo.
Zelo skrb zbujajoča posledica priselitve tujerodnih vrst v rastlinsko in še posebno živalsko skupnost je prenašanje bolezni, proti katerim domorodna bitja niso odporna. Najodmevnejši je bil pri nas vnos tujerodnega signalnega raka (Pacifastacus leniusclulus), ki je prenašalec račje glive (Apahanomyces astaci). Zaradi okužbe s to glivo je v epidemiji račje kuge od konca 19. stoletja v Evropi poginilo na milijone domorodnih potočnih rakov (Astacus astacus). Okužbo je sprva povzročil nenameren vnos vrste v Italiji leta 1859, šele sto let kasneje pa je bila vrsta zaradi odpornosti na kugo kot nadomestilo za izgube pri gojenju potočnih rakov naseljena na Švedsko in Finsko, nakar je šele prišlo do odkritja, da je signalni rak odporni prenašalec bolezni. Pri nas se je račja kuga pojavila leta 1880 v Dravi, njen prenašalec pa je bil tam opažen šele leta 2007, ko so signalnega raka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja namerno naselili tudi v Avstriji. V tem za zdaj pogubnem primeru bi bilo križanje med vrstama v upanju na prenos odpornosti dobrodošlo, vendar se v 150 letih to ni zgodilo ne v naravi in ne in vitro, ker sta si vrsti genotipsko že preveč oddaljeni. Svojčas v slovenskih vodah tako razširjen potočni rak, da so ga kot kulinarično poslastico celo množično izvažali, je preživel kugo. Kaj več kot opomogel si pa od tedaj ni več. Upati je, da se je iz tega njegova vijačnica tudi kaj naučila, predvsem to, da je prevelika gostota lahko pogubna.
* * *
Če povzamem, bi namesto enostranskega prikazovanja vloge tujerodnih vrst v danih ekosistemih, slabšalnega vrednotenja in zlonamernega dokazovanja lahko te pojave prikazovali bolj ekumensko, se pravi, da bi v spletu neizogibnih nujnosti priseljevanja in odseljevanja ter neuravnoteženih okoliščin integracije namesto k apriornemu odklonilnemu, hujskaškemu in celo pogromaškemu vedenju pozivali k strpnosti do priseljenih bitij in poglobljenemu dojemanju njihove integracije v ekosistem. Žal takšnih pogledov na problematiko tujerodnih bitij ni mogoče pričakovati v nobenem upravnopolitičnem resorju, ne na okoljskem in ne na kulturnem ministrstvu, kot seveda tudi ne od naddržavnih, evropskih ustanov.
Po zaslugi zavodov za varstvo narave in nekaterih nevladnih organizacij, ki jezdijo na valovih okoljskega enoumja, je z nestrpnostjo, strahom in celo sovraštvom do tujerodnih bitij že prepojena naša osnovnošolska mladina, po zaslugi hujskaških člankov in oddaj v javnih občilih pa kar celotna slovenska javnost. A sem kljub temu prepričan, da vsakdo globoko v sebi sliši svoj notranji glas, ki mu prišepetava, da je največ, kar lahko kot posameznik stori, to, da pusti naravi biti!
Za konec se ne morem upreti skušnjavi, da ne bi citiral misli, objavljene pred mnogimi leti v Proteusu. Nobena znanstvena utemeljitev, pravi pisec, ne more v zagovor reki pri obrambi pred potopitvijo bolje opraviti svoje naloge kot Gregorčičeva pesem Soči. Tako naj tudi pojavna lepota vsake priseljene rastline ali živali prevlada nad vsakršno naravovarstveno skrbjo.
Iztok Geister je pisatelj in zagovornik narave.
