Nevarnost črnega gozda

Kako se na prvi stik z nezemeljskimi civilizacijami pripravljajo Kitajci? Vprašanje ni ravno telebansko, ker so prav v tej deželi naredili največji radijski teleskop na svetu, dvakrat večji od ameriškega v Arecibu, Portoriko. Stvar je videti tako, da so 300 metrov široko parabolično anteno, kot lahko beremo v reviji Global, raztegnili po naravni kotlini v visokem deževnem gozdu in tako v svojem spektru vohuni skoraj po vsem vesolju.

Glede na trilogijo, ki jo zaključuje Liu Cixtina, nesporna avtoriteta za te reči, sledi en sam imperativ: »Nobena civilizacija ne bi smela nikoli razglašati svoje navzočnosti v kozmosu. Vsaka druga civilizacija, ki bo izvedela za njen obstoj, jo bo imela za grožnjo svojemu širjenju – to je značilnost vseh civilizacij, ki odstranjujejo tekmece, dokler ne naletijo na nekoga z naprednejšo tehnologijo, ta pa nato uniči njih.«

Črnogledi kozmični nadzor je Liu Cixtina poimenoval s »teorijo temnega gozda«, ker vsako civilizacijo v vesolju predstavlja kot lovca, ki v noči brez mesečine preži v gozdu in opreza za prvim šumom, s katerim se bo izdal tekmec. Potemtakem še en boj za obstanek, selekcija vrst?

Smo bili Slovenci iz tega temnega gozda že kdaj tarča ali pa smo to že tako ali drugače pravzaprav vseskozi v tej strašni hladni divjini? Kakorkoli bo, Seti (organizacijo za iskanje zunajzemeljskih inteligenc) so pred četrt stoletja zasnovali Američani, a so naposled razglasili »konec lova na Marsovce«; zdaj pa je stvar prevzela Kitajska, in rekli bi lahko, da si je tako na pol formalno podredila tudi zelene možiclje.

Torej Slovenija v temnem gozdu, kot bi se menda smelo reči sedanji Evropi in svetu. Če smo še pred četrt stoletja obešali zastave in pretiravali z Zdravljico in Golico, bi se morda zdaj zdelo bolje malce umiriti, se naučiti vsaj taborniških veščin prikrivanja in poškiliti v modrosti nekdanjih kitajskih učenjakov. Recimo: v vrvežu, kakršen je nenadoma zajel Evropo, se je liliputanski civilizacijski tvorbi najbolje vsaj začasno zadržati v ozadju.

Tako čislana Evropa nam namreč razpada pri živem telesu: brexit, histeriziranje s sankcijami in predvsem z vojno proti Rusiji, znova prebujajoči se Balkan, Katalonija, razkroj institucij in moralnih standardov EU itd. V taki Evropi naših problemov nihče ne pomaga reševati, prav nasprotno, zadevo arbitraža oziroma vse tisto, kar ji sledi, bi morali čim prej obravnavati kot diplomatsko sramoto. Toda čemu so potem namenjene preproge?

Ampak naša diplomacija ni pravočasno zaslutila, da v Evropi nima zadovoljive podpore; zanesla se je na bona fide, kakor da poštenost še nekaj velja – in dvakrat v poslih s Hrvaško, ki nas vselej stisnejo ob zid z nekaj laži, premišljeno prevaro in na koncu balkansko ignoranco.

In stvar se vendarle zdi tako preprosta: tokrat je v sporazumih ključna angleška besedica stay, ki za nas pomeni stati, za partnerje pa zastoj. V pravu je to pač pomembno, na cesti ne. No, dejstvo je, da bo tako šla v perje tudi edina kolikor toliko zaresna banka pri nas, prodati jo bo treba na bolšjem trgu in Slovenci bomo še eno stopnico bliže brezdomstvu.

Gospodarski ugled bodo hitro spet zdrobili, kar je navsezadnje že skoraj odkrit interes kake sosede in špekulativnega kapitala. Ta si je v seznam muk, ki bodo Slovence šele doletele, že zdavnaj vpisal očitke na račun »varčevanja«, še bolje stiskaštva pri orožju. Tako nikoli ne veš, ali je kaka aferica z vojaškimi škornji inscenirana pri nas ali tudi v kakem nizozemskem štabu. Soseda pa sredi svoje finančne golgote kupuje letala, da se lojalnost Natu vidi daleč naokrog.

Ja, lojalnost dveh odstotkov. Nekatere države, recimo Nemčija ali Slovenija, bi si s toliko denarja prenapolnile vojaške proračune – razen če jih ne bi še naprej silili s kupovanjem nepotrebnega in predragega orožja. Mojbog, koliko temačnih obrazov se te dni smuka okoli zaradi sankcij proti Rusiji!

Dobro, tu smo se pač spet osmešili, tako kot pri Palestini, ker smo prijatelji vsega sveta; že naš Prešeren je to vsem dopovedoval. Toda bolj kot Rusi in maščevalni bog Trump je politično uradništvo zaskrbelo, kaj bo z odtekanjem krvi iz NLB. V ponedeljek so bili v parlamentu še vsi evforični, namreč da bodo hrvaške lopove ustavili z ustavnim zakonom; sam Janša ga je predlagal, desna in leva stran sta si malodane padli v objem.

Potem pa so v mraku luščili čebulo in po vsakem režnju je postajalo neprijetneje. Imamo v tej hiši sploh dovolj dobrih pravnikov za tako zapleteno reč? Ki smo jo tudi sami pomagali sfabricirati.

Smo se mi, elita, sposobni boriti v temnem gozdu za svojo civilizacijo?