Tiskane izdaje
Ocena o »čudežu« je podcenjujoča predvsem do enot združene avstro-ogrske in nemške 14. armade, ključnih »igralcev« v eni največjih bitk, ki se je kadarkoli zgodila na ozemlju današnje Slovenije. Pri iskanju celovitega odgovora je kljub vsemu treba upoštevati takratno vojskovalno moč nasproti stoječih si armad.
Armadi s popolnoma različnimi koncepti
Vojskovalno moč vsake vojske sestavljajo tri temeljne komponente: konceptualna, moralna in fizična. Konceptualno komponento sestavljajo: temeljna ideja delovanja, doktrina in razumevanje situacije. Ključno vlogo pri tem igrajo poveljniki in štabi na vseh nivojih. Dejstvo je, da sta si v zgornjem Posočju tistega meglenega in deževnega jutra 24. oktobra 1917 stali nasproti dve armadi s popolnoma različnimi koncepti. Italijanska vojska je v prvih enajstih soških ofenzivah delovala izrazito linearno in ofenzivno, v 12. pa je prešla v obrambo. Njihova ofenzivna taktika delovanja je bila preprosta in s perspektive vojaka na bojišču izjemno kruta. Po dolgi (včasih tudi večdnevni) artilerijski pripravi so v masovni napad krenile pehotne enote na zelo širokem sektorju. Vse so stavili na fizično silo in ob tem upali, da bo na najšibkejšem delu nasprotnik popustil. Kar se, kot vemo, ni zgodilo. Ta taktika je predvsem med pehoto zahtevala za današnje pojme nepredstavljive žrtve, kar je izjemno negativno vplivalo na bojno moralo italijanske vojske. V fazi priprav na 12. soško ofenzivo je nemški načelnik štaba 14. armade general Dellmensingen ocenil, da bo italijanska obramba statična in da velja izbrati taktiko, ki bo odločilno vplivala na že skrhano moralo nasprotnika.
Zlasti Nemci so že leta 1915 ugotovili, da masovni juriši proti dobro branjenim položajem z žičnimi ovirami, mitraljezi in artilerijo nimajo nobenega smisla in povzročajo samo velike žrtve. Zato so v začetku leta 1916 začeli razvijati koncept globokega prodora v najšibkejšem delu nasprotnikove obrambe s prebojem ali infiltracijo. Novost pri Nemcih je bila tudi premična artilerijska podpora pehoti v napadu s t. i. zapornim ognjem. Takšen način ofenzivnega delovanja je bila že v osnovi taktična prednost proti italijanski statični obrambi.
Foto: Arhiv Kobariškega muzeja
Pomembna razlika v vojskovalni moči med nasprotnikoma je bila tudi v moralni komponenti, predvsem pri vodenju in poveljevanju. Italijani so imeli izrazito centraliziran princip poveljevanja, kjer ni bilo veliko prostora za samostojno delovanje poveljnikov na nižjem taktičnem nivoju. Nemci so na drugi strani že leta 1916 uveljavili delno decentraliziran sistem poveljevanja, ki ga poznamo pod imenom »auftragstaktik«.
To je v praksi pomenilo, da so podrejeni tudi na najnižjih nivojih imeli možnost uveljavljanja lastne pobude in svobode delovanja. Prav koncept poveljevanja s poslanstvom je potisnil v ospredje mlade častnike, ki so imeli na bojišču razmeroma proste roke, seveda v duhu poveljnikove namere. Najbolj znan je bil takrat nadporočnik Erwin Rommel, ki mu nekateri pripisujejo največ zaslug za uspešen prodor pri Tolminu. Ta trditev je sicer pretirana, kajti tudi v ostalih enotah je bila vrsta mladih častnikov, ki so enako izstopali s svojim znanjem, pogumom ter voditeljskimi in taktičnimi sposobnostmi. Še danes malokdo ve, da se je samo na grebenu Kolovrata nad Tolminom prvega dne 12. soške ofenzive borilo kar šest mladih izjemno sposobnih nemških častnikov, kasnejših generalov in feldmaršalov.
Gledano z današnje perspektive je presenetljivo dejstvo, da principi poveljevanja sodobnih vojska dejansko temeljijo na sistemu, ki so ga prikazale elitne nemške enote v 12. soški ofenzivi. Zanimivo je, da je šel ta koncept poveljevanja po drugi svetovni vojni v pozabo in je razcvet znova doživel v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Danes je poveljevanje s poslanstvom ključna bojna funkcija, ki povezuje vse ostale. Američani so ga v svojih doktrinarnih dokumentih poimenovali »mission command«, v doktrini Slovenske vojske pa je opredeljen s terminom »poveljevanje s poslanstvom«.
V prvi fazi 12. ofenzive za enote v napadu ni bil osnovni cilj zavzetje geografskega prostora, niti fizično uničenje nasprotnika. Prva artilerijska priprava napada v jutranjih urah 24. oktobra 1917 je imela za cilj nevtralizacijo nasprotnikovega sistema poveljevanja in artilerije. Z začasno prekinitvijo sistema poveljevanja so dejansko paralizirali obrambni sistem, z napadom na artilerijo pa odstranili največjo fizično grožnjo proti lastnim silam.
Vojaško pokopališče v Soči. Foto: Igor Modic/Delo
Zmagali so novi, za tisti čas sodobni koncepti
Nemška taktika globokega prodora v nasprotnikovo zaledje skupaj s presenečenjem in hitrostjo je pri enotah 2. italijanske armade dodatno povzročila zmedo in nato še kaos. To je izjemno negativno vplivalo predvsem na njihovo moralo. Posledica vsega naštetega je bila izguba volje do boja in temu so sledile množične vdaje.
Tudi pri fizičnem elementu vojskovalne moči je bila bistvena prednost enot 14. armade sposobnost doseganja fizične lokalne premoči nad nasprotnikom. V podporo elitnim jurišnim enotam v konici napada (ki so bile spet nemška novost) so bili poleg artilerije na voljo minometi, puškomitraljezi in mitraljezi, ki so v ključnih trenutkih napada popolnoma nevtralizirali nasprotnika. Poleg tega je bil prednostni princip manevra enot v konici napada iskanje šibkih predelov nasprotnikove obrambe ali praznih medprostorov. Prav Rommel je bil v tem pravi mojster.
Vojaški geografski prostor sicer ni bil ključni dejavnik zmage oziroma poraza v 12. soški ofenzivi, vendar je kljub vsemu imel pomemben vpliv. Zemljišče skupaj z vremenom je bilo v Posočju relativno zahtevno in zato za 14. armado velik faktor tveganja. Razgibano gorsko zemljišče z velikimi višinskimi razlikami je zahtevalo predvsem od jurišnih in pehotnih enot izjemno fizično pripravljenost, od poveljnikov pa specialistična znanja gorskega bojevanja.
Na drugi strani so strme in visoke gore Italijanom v obrambi vzbujale varljiv občutek varnosti, saj so bili grebeni Krna, Polovnika, Stola, Kolovrata in Matajurja na videz nepremagljive gorske trdnjave. Poleg tega je ob začetku napada 24. oktobra v visokogorju snežilo, v dolinah deževalo, reka Soča je narastla in zima je bila praktično pred vrati.
Če povzamemo razloge za uspešen preboj pri Tolminu: zmagali so novi, za tisti čas sodobni koncepti ter moralna in bojna moč enot 14. armade, kjer so odločilno vlogo odigrali Nemci.
