Ni drame

Dan je bil precej dramatičen, dramatično se je tudi končal, kakšne večje drame pa zaradi tega ni. Opoldne je pred vlado protestiralo nekaj tisoč učiteljic in učiteljev, množice zaposlenih v vzgoji in izobraževanju so se zbirale tudi v večjih slovenskih mestih. »Ko je dovolj, je dovolj!« je s hripavim, a odločnim glasom zavpil vidno utrujeni vodja šolskega sindikata Branimir Štrukelj.

Deževalo še ni, napoved ni bila najboljša.

Dve uri zatem, ko so učiteljice in učitelji – razočarani, ker vlada ni potrdila doseženega dogovora – odšli z Gregorčičeve ulice, je vrhovni sodnik Erik Kerševan v tišini sodne palače sporočil, da referendum o zakonu, ki naj bi omogočil gradnjo železnice do Kopra, ni bil veljaven. Obred glasovanja celotnega ljudstva o pomembni gospodarski investiciji naj se ponovi, je presodilo sodišče, kajti vlada, sicer predlagateljica zakona o novem železniškem tiru, med referendumsko kampanjo ni dovolj pozornosti namenila pojasnilom, kje se skrivajo tveganja.

Ko se je zmračilo, se je ulilo.

Sedem ur zatem, ko je sodnik Kerševan sporočil pomembno novico – ne moremo trditi, da gre za precedenčno sodbo, ker bogate sodne prakse rednega sodstva o referendumih ni –, je predsednik vlade Miro Cerar, sicer Kerševanov profesorski kolega s pravne fakultete, sporočil, da je kaplja šla čez rob. No, sodbo vrhovnega sodišča bo vredno natančneje preučiti, ker ne gre ravno za kapljico. Prvi vtis navaja na misel, da sodba kar precej spreminja ustaljeno razumevanje razmerja med vlado, sodstvom, parlamentom in ljudstvom ter da do določene mere preoblikuje konfiguracijo med temi štirimi temeljnimi elementi.

Štiri minute za tem, ko je Miro Cerar ugotovil, da je šla kaplja čez rob, je kot predsednik vlade sporočil, da odstopa s položaja. Oblast bo za trenutek spet ljudska.

Ne glede na dramatične dogodke pa kakšne posebne drame v resnici ni. Vlada Lojzeta Peterleta je leta 1992 padla, ker se koalicija ni zmogla dogovoriti, kako izvesti privatizacijo. Vlada, postavljena leta 1993, je zvozila cel mandat, a je bila na koncu kot avto po zadnji etapi dirke Pariz–Dakar. Če se Janez Drnovšek v mladosti ne bi udeleževal cestnih avtomobilskih dirk, mandata ne bi zvozil. Leta 2000 se je pol leta pred koncem mandata spremenila geometrija političnega prostora, ker sta se združili koalicijska SLS in opozicijska krščanska demokracija. Vlada je padla.

Leta 2008 se je zadnjič pripetilo, da je vlada prekrmarila cel mandat. Predsednik vlade Janša je pred koncem mandata ljudstvo nagovarjal z optimističnimi besedami: obzorje narodove prihodnosti je jasno kot še nikoli doslej. »Pred sedanjo in prihodnjimi generacijami je srečna plovba.« Takoj zatem je sledila kriza in razkrila, da so tik pod gladino ostre in velike čeri hudih protislovij poosamosvojitvenega obdobja.

Pahorjeva vlada je leta 2011 predčasno klecnila, ker so se koalicijske vrvi raztrgale ob skrajno dvomljivi megainvesticiji v šesti blok šoštanjske termoelektrarne. Volitve je dobil Zoran Janković, vlado pa je sestavil poraženec volitev Janša. Vlada mu je razpadla, ker manjša koalicijska partnerica ni prenesla pogleda na poročilo o njegovem premoženjskem stanju in ni zmogla razumeti, zakaj človek, ki je ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja v Slovenijo uvajal sodobne informacijske tehnologije, v zasebnem življenju še vedno posluje z velikimi količinami gotovine. Za leto in pol je vodenje vlade prevzela Alenka Bratušek. Daleč od tega, da bi bila najslabša predsednica vlade v novejši zgodovini, čeprav je prišla iz kvote »novih obrazov«. Tudi Miru Cerarju niti približno ni uspelo, da bi Boruta Pahorja vrgel s prestola najbolj nesposobnega predsednika vlade po letu 1990. A tudi dosežkov z drugega dela spektra ni ogrožal. Če ekstrapoliramo smer razvoja kompetenc politične elite, se zdijo danes dosežki Janeza Drnovška neponovljivi.

Kaplja, zaradi katere gremo na volitve, je kozarec napolnila le nekaj tednov pred trenutkom, ko bi bile parlamentarne volitve tako ali tako razpisane. V bilanci je tudi solidna gospodarska rast. Ni drame. Ljudstvo bo svojo oblastno vlogo odigralo pozno spomladi, na novo izvoljena politična oblast pa bo koalicijsko pogodbo pisala v poletni vročini. No, če bomo med poletno vročino z dvema očesoma gledali svetovno nogometno prvenstvo v Putinovi Rusiji, bomo morali s tretjim vendarle opazovati, kakšne sestavine bodo sestavljale novo koalicijo. Pokvarjene, prezrele, nezrele, pekoče, postane ...? Majska ponudba bo sicer pestra, to je že jasno, solidnih sestavin za vladno mineštro pa bo malo.