Ni mi vseeno za športnike. A nisem njihov prijatelj

Intervju z nemškim preiskovalnim novinarjem Hajem Seppeltom, avtorjem serije dokumentarcev Doping - Top Secret.

Objavljeno
09. februar 2018 10.06
Lucijan Zalokar
Lucijan Zalokar
Vedela sem, da bom na državnem prvenstvu nastopila dopingirana. Ker je bilo jasno, da bom končala med prvimi tremi, je bilo še jasneje, da me čaka dopinški test. »Ne skrbi,« me je pomiril glavni športni zdravnik Sergej Portugalov, »na vsaki steklenički za shranjevanje vzorca je napisana posebna koda. Če mi prek sms-sporočila pošlješ svojo, lahko spiš mirno.«

Tako je Julija Stepanova v dokumentarcu Doping – Top Secret: How Russia Makes its Winners, ki ga je posnel nemški preiskovalni novinar Hajo Seppelt, opisala delček svoje bogate športne kariere. Nekdaj vrhunska 800-metrašica je imela odlične predispozicije za »žvižganje«: poročena je bila z Vitalijem Stepanovom, zaposlenim na ruski protidopinški agenciji (Rusada), zaradi pozitivnega testa na anabolne steroide je imela dvoletno prepoved tekmovanja in da ne pozabimo: bila je Rusinja.

Ena izmed najmočnejših scen dokumentarca prikazuje, kako enostavno je v Rusiji naročiti eritropoetin (EPO): brez kakršnih koli receptov ali lekarn, le pokličeš, kot bi naročal pico. Dostavljavka te še prijazno opomni, da ga moraš hraniti v hladilniku.

Še preden sta se zakonca Stepanov obrnila k radovednemu Nemcu, sta pisala svetovni protidopinški agenciji (Wada), a se ta z njunimi argumenti ni preveč ubadala. Snemala sta pogovore z visokimi funkcionarji ter shranjevala elektronsko pošto in poročila o dopinških testih: v bistvu nista bila le žvižgača, temveč pravcata preiskovalna novinarja. Vseeno sta ocenila, da sama ne moreta v avtokratski Putinovi Rusiji postoriti ničesar; bila sta dovolj pametna in previdna, da ju ni doletela usoda Ane Politkovske in Borisa Nemcova. Raje sta se obrnila na Nemca.



Žvižgačica Julija Stepanova. Foto: Aleksandr Černih/AP

Kot izkušen in predan športnopreiskovalni novinar, ki za nemško nacionalno televizijo ARD dela že od leta 1985, je Seppelt (letnik 1963) znal njune dokaze sestaviti v zgodbo o sistemskem dopingu v Rusiji. Svetu jo je predstavil konec leta 2014. Od takrat se je dosti spremenilo, a ne zadosti.

Ruski športniki so začeli eden za drugim vračati kolajne s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger, odstopili so številni visoki športni funkcionarji, najbolj pa je odmevala (sicer ne popolna) izključitev ruskih športnikov z OI v Riu 2016. Rusija je na papirju suspendirana tudi z iger v Pjongčangu, de facto pa so suspendirani le njeni simboli. Nastopilo bo namreč vsaj 168 ruskih športnikov, a bodo zaradi suspenza svoje domovine tekmovali pod olimpijsko zastavo.

Da ne pozabimo: Seppelt ni nikakršen obsedenec z nevarno evropsko sosedo, saj je poročal o številnih športnih umazanijah po vsem svetu. Kariero novinarja, osredotočenega na preiskovanje dopinških afer, je začel na domačih tleh. Leta 1999 je objavil dokumentarec o zapuščini vzhodnonemškega sistema, nato preiskoval atlete, plavalce, kolesarje, biatlonce, smučarske tekače, posnel dve obširni deli o dopingu na Kitajskem in v Keniji, a nobeno ni odmevalo tako kot zgodba o sistemskem dopingu; zgodba o časih, za katere smo mislili, da so že minili.

Pred tednom dni je Seppelt s pomočjo nemških, britanskih, švedskih in švicarskih kolegov iz več kot deset tisoč krvnih testov razbral, da je imelo nenormalno krvno sliko kar 46 odstotkov smučarskih tekačev, ki so med letoma 2001 in 2017 osvajali medalje na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih. Strokovnjaki trdijo, da je do teh nenormalnih vrednosti po naravni poti – torej brez dopinga – prišel največ odstotek športnikov.

Novico o velikem številu smučarskih tekačev z nenormalno krvno sliko ste objavili natanko teden dni pred začetkom iger v Pjongčangu. Ste datum izbrali namenoma?

Datume vedno izbiramo namenoma. O božiču govorimo pred božičem, o veliki noči pred veliko nočjo, o dopingu pa pred velikim športnim dogodkom.

Lahko imenujete športnike na seznamu?

Tega nikoli ne bi storil, saj seznam še ni dokaz za krivdo, četudi obstaja zelo majhen odstotek možnosti, da so športniki do teh vrednosti prišli na naraven način. Poleg tega ni naša naloga, da obtožujemo športnike, temveč jih moramo zaščititi. Prikazati želimo širšo sliko in drugo plat kolajne, ne le površno poročati o športnih dogodkih in s tem zabavati ljudi. Novinarji delujemo kot posredniki realnosti. Športno novinarstvo je preveč orientirano na pokrivanje dogodkov, 99 odstotkov novinarjev večinoma poroča o zlatih kolajnah, rezultatih, točkah …

Ni to naloga Wade in Mednarodne smučarske organizacije (FIS)? Če že shranjujejo vzorce, bi jih lahko tudi analizirali.

Do njih moramo biti pošteni. Vzorci, ki smo jih preiskovali, danes niso zadosten dokaz, saj takrat (med letoma 2001 in 2010) še ni bilo bioloških potnih listov. Zaradi tega je bilo precej oteženo tudi delo Wade. Z novimi dokazi jih ne želimo sramotiti; želimo prikazati razmere, ki so v tem obdobju vladale v smučarskem teku.

Tudi dva največja dopinška primera – Rusijo in Lancea Armstronga – ste odkrili žvižgači in novinarji.

Metode in kriteriji, ki so jih protidopinške agencije nekoč uporabljale v boju proti dopingu, niso bili dovolj učinkoviti. Tudi športne organizacije niso primerno obravnavale dopinških primerov v svojih krogih, namesto da bi jih pripeljale na naslovnice časopisov in jih prikazale javnosti. Da ljudje nasploh neradi govorijo o dopingu, je zelo pogost pojav v športnem svetu, ki se zelo rad pritožuje nad novinarji. Tisti, ki opozarjajo na problem dopinga, so v očeh mnogih »slabi fantje«.

Grigorij Rodčenkov je po vašem razkritju odstopil kot vodja protidopinškega laboratorija v Moskvi. Leta 2016 se je pokesal in spregovoril o sistemskem dopingu, s čimer je postal državni sovražnik številka ena. Zakaj je, kot pravite, najpomembnejši žvižgač v zgodovini športa?

Ker je razkril, da je ruski protidopinški laboratorij med zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju sodeloval z rusko obveščevalno službo. Kot je dejal predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Thomas Bach, to predstavlja velik napad na integriteto iger. Situacijo v Rusiji lahko primerjamo z vzhodnonemškim sistemom, ki pa je vseeno bil večji.



Foto: Stefan Wermuth/Reuters

Rodčenkov je poudaril, kako globoko je doping zakoreninjen v ruski mentaliteti, kar izhaja še iz sovjetskih časov.

To je ogromen problem, ampak Rusija ni edina država, ki trpi zaradi »kulture dopinga«. Moramo si prizadevati za spremembo mentalitete.

Pred kratkim vam je v New Yorku, kjer se skriva, Rodčenkov dejal, da se ne sramuje zaradi sodelovanja v škandalu: »V Rusiji ne poznamo sramu ne morale. Žal sem Rus.« Ste jezni nanj, ker vam je toliko časa lagal?

Nisem ne jezen ne razočaran. Že pred leti sem vedel, da obstaja nekaj onkraj zadev, o katerih mi je govoril. Takrat sem mu dejal: »Grigorij, ne laži mi. Če o nečem ne želiš govoriti, bodi tiho.« Postal je eden mojih najzanesljivejših in najtočnejših virov: kar mi je povedal, je držalo, ko pa o nečem ni želel govoriti, tudi nisem na silo vrtal vanj, saj se mi je zdel najin odnos pošten. Na neki način se je igral s srečo. Ko sem ga med snemanjem dokumentarca vprašal, ali je kdaj v zameno za plačilo prikril pozitiven dopinški test, se mi je prvič zlagal. A če natančno pogledate to sceno, boste videli, kako se je med izjavo nasmehnil.

Obstaja sploh kaj možnosti, da se situacija v Rusiji izboljša, dokler je na oblasti Vladimir Putin? Rodčenkov je jasno povedal, da je predsednik države vedel za program.

Naj bom zelo jasen: nimamo dokazov, da je trditev Rodčenkova pravilna, je pa smiselna. Popolnoma razumem, zakaj ljudje pravijo, da bi bilo nemogoče brez nadzora predsednika uskladiti prikrivanje dopinga na igrah v Sočiju, saj je bilo vpletenih veliko različnih struktur – zelo pomembnih struktur. Putin tudi nadzira obveščevalne službe, ki so v Sočiju igrale največjo vlogo.

Ruski agenti naj bi Rodčenkova iskali tudi v Ameriki. Kako resna je situacija?

Tega ne bi želel komentirati. Da se morajo ljudje, ki leta 2018 spregovorijo o dopingu, bati za svoje življenje in – morda za dalj časa – oditi v izgnanstvo, je zelo slabo za šport. Zaščita žvižgačev je ključna za boj proti dopingu. Bachu te naloge ni uspelo opraviti.

Bacha povezujete tudi s Putinom …

Nimam pojma, zakaj je Bach tako milosten glede sankcioniranja Rusije. Včasih se vprašam, ali ima Putin v rokah nekaj, s čimer lahko zagrozi Bachu, a to so le ugibanja.

Na twitterju, kjer ste zelo aktivni, ste se precej razburjali zaradi odločitve MOK …

… ne bi rekel, da sem se razburjal. Nisem borec proti dopingu; sem novinar, ki komentira dogajanje.

Potem pa ste komentirali odločitev MOK, ki ruskim športnikom dovoljuje tekmovati pod olimpijsko zastavo.

Ta odločitev nosi napačno sporočilo. MOK je vsem državam sporočil, da lahko prikrivajo doping s pomočjo oblasti, da lahko goljufajo na domačih olimpijskih igrah, njihovi športniki pa bodo kljub temu prejeli povabilo na naslednje olimpijske igre. Počnite, karkoli želite, in dobrodošli na igrah!

Novembra lani je v Slovenijo kot gost novinarskega festivala prišel britanski preiskovalni novinar David Walsh, ki je razkrinkal Lancea Armstronga. Dejal mi je, da bo zelo razočaran, če MOK ne bo suspendiral ruskih športnikov z ZOI v Pjongčangu, saj bo s tem sporočil, da mu je vseeno za boj proti dopingu.

Vseeno verjamem, da je vodilnim možem MOK mar in da jim je žal zaradi dogajanja v Sočiju. Problem nastane, ker sprejemajo napačne odločitve in kaznujejo posameznike, namesto da bi se osredotočili na sistem. To smo videli prejšnji teden. Če je nekdo ukradel ali zamenjal testne stekleničke, na podlagi katerih bi lahko obtožili posameznike, je jasno, da teh dokazov ni in da je kaznovanje posameznikov nemogoče. Boljša rešitev bi bila kazen celotnemu ruskemu sistemu, torej izključitev z iger. To sporočilo bi Rusija slišala in tudi razumela.

Ste čutili, kako odmeven primer je pred vami, ko ste šli leta 2014 v Moskvo na prvi pogovor z zakoncema Stepanov? Ste bili zaradi njunih dokazov posebej vznemirjeni?

Nisem bil vznemirjen. Prej bi rekel, da sta name naredila velik vtis.

S čim?

Z odprtostjo in poštenostjo obeh. Navdušilo me je tudi njuno prizadevanje; da sta pridobila dokaze, s katerimi sta podprla svoje obtožbe in jih naredila kredibilne.



Kolikokrat ste v preteklih štirih letih obiskali Rusijo?

Ne bom vam povedal.

Zakaj?

Ker je to del moje službe, za katerega želim, da ne pride v javnost.

Verjetno pogosto slišite kritike, ki v vašem preiskovanju Rusije vidijo le zaroto Zahoda. Kako se spopadate z njimi?

Drži, ljudje, ki so kakorkoli povezani z Rusijo, mi neprestano ponavljajo isto pesem. To je razumljivo, saj je Rusija največja država na svetu in ima velik vpliv. Z njo se toliko časa ubadam izključno zaradi tega, ker Rusi stalno lažejo in zanikajo očitna dejstva. Poleg tega o Rusiji poročajo številni mediji, ne le mi. S kritikami se ne ubadam preveč, saj je iz moje kariere razvidno, da sem o različnih temah poročal z različnih koncev sveta.

Da ste preiskovali doping v različnih državah, je dober argument. S čigavim napredkom ste najbolj zadovoljni?

Kenijski protidopinški sistem je popolnoma spremenil način delovanja. Ne vem, ali bo pripomogel k bistvenejšemu napredku, a vodilne strukture so nedvomno druge. Brez našega poročanja se gotovo ne bi prav nič zgodilo. Nekaj izboljšav smo dosegli tudi v Nemčiji. Navsezadnje so bili tudi Rusi primorani, da so spremenili sistem.



Na twitterju ste parafrazirali Orwella, češ da so vsi športniki enaki, le da so nekateri bolj enaki. Se to nanaša na trditev Vitalija Stepanova, ki v dokumentarcu navaja, da na dopinških testih padejo le stari, odsluženi, neperspektivni športniki?

Ne, želel sem opozoriti, da MOK Rusijo obravnava na poseben način.

Pogosto slišimo očitke, da ni več pravega preiskovalnega novinarstva. A če bolje pomislimo, naloge, ki so jih nekdaj opravljali časopisi, danes uspešno prevzemajo drugi mediji, v vašem primeru televizija z dokumentarci. Se strinjate?

Televizija ima tudi slabosti: pogledamo jo samo enkrat, nato pa na vsebino pozabimo. Po drugi strani pa gledalci vidijo obraze ljudi in dokaze. To naredi televizijo tako prepričljivo in vplivno.

Zakaj imate status samostojnega novinarja?

Zelo tesno sem povezan z ARD, zanje delam že 33 let, zato nisem pravi freelancer. Dvajset let sem bil tudi redno zaposlen in imam ogromno izkušenj. Bil sem urednik, reporter, novinar, počel sem vse možno. Občutil sem, kako težko je za novinarja, ko razmišlja drugače kot večina kolegov. Nekateri so mi dejali, da sem uničil drevo, na katerem sem sedel. Morda se sliši pretirano, ampak kot novinar se moraš pogledati v ogledalo in vprašati, ali veš, kaj počneš. Jaz nisem promotor športa, niti ne želim biti. Prav tako ne želim uničiti športa. Nimam opravka z lobiji, promocijo in športno industrijo: sem le zunanji opazovalec, ki na športno industrijo gleda z druge strani.

Kdaj ste prišli do tega spoznanja?

Na začetku devetdesetih let sem ugotovil, da se v številnih pogledih razlikujem od drugih športnih novinarjev. Večina je bila prepričana, da moramo biti novinarji in športniki prijatelji. Vendar jaz ne želim biti prijatelj – prav tako kot ne želim biti sovražnik. Sem le novinar.

Bi morali dopinške grešnike obravnavati kot kriminalce in zanje uvesti zaporne kazni? Goljufivi športnik prejme nagrado, ki pripada nekomu drugemu, podpiše sponzorsko pogodbo, ki pripada nekomu drugemu ...

Goljufije v športu bi nujno morali obravnavati znotraj kazenskega prava. Šport je del družbe, del politike. Ne zmore nadzorovati samega sebe.

Obstaja športnik, ki bi vam zlomil srce, če bi se izkazalo, da je jemal doping?

Ne. To ne pomeni, da mi je vseeno za športnike, ampak imam raje bolj objektiven odnos z vsemi ljudmi, o katerih poročam. Če je novinar preblizu in je preveč prijateljski s športnikom ali drugimi ljudmi v športni skupnosti, to ne koristi njegovemu delu.

Ne govorim o prijateljstvu.

Reciva takole: morda obstajajo športniki, za katere bi bil presenečen, če bi jih ujeli pri jemanju nedovoljenih poživil. A če sem iskren, me je zelo težko presenetiti, saj imam preveč izkušenj s preiskovanjem dopinga.