Ni nenavadno, če se poskušaš vpisati na najboljšo univerzo

Za njim je zdaj že tako imenovani freshers week, spoznavni teden za bruce, ko bodoči študenti spoznavajo svoj kolidž, profesorje, sošolce in mesto. Prihodnji ponedeljek bo vstopil v predavalnico. Domov na Ptuj se bo vrnil sredi decembra, za božične praznike.

Sprememba okolja je vedno koristna, pravi študent, ki se je kot dijak s Ptuja vozil v Maribor, zdaj pa se je preselil v Veliko Britanijo. »Ponudi ti novo perspektivo, omogoči širši pogled. Sprememba okolja nikoli ne more škoditi, lahko te le spodbudi.«

Kljub temu v začetek študijskega leta zre z nenavadno vznemirjenostjo. Ne zato, ker bi ga bilo pretirano strah, ampak ker se pozitivno pričakovanje prepleta z rahlim nelagodjem. Veseli se, a v njem vseeno kljuva: kaj pa če ne bo tako fajn?

Zakaj ravno Oxford?

Ker je na Cambridgeu edini študij naravoslovja natural sciences; to ni samo kemija, ampak sta zraven še biološka ali fizikalna smer. Zdelo se mi je, da bi pogrešal kemijo. Hotel sem študirati zgolj kemijo in samo na Oxfordu imajo ta program.

Ampak Oxford sploh ni med dvema najboljšima univerzama na svetu.

Res je, na najnovejšem seznamu sta na prvem mestu MIT ter Imperial College of London in Cambridge. Letos je Oxford skupaj z UCL na petem mestu. Predvsem Imperial se je povzpel, saj so v zadnjem letu izvedli ogromno uspešnih raziskav.

Tudi vaša II. gimnazija Maribor velja za eno od najboljših v Sloveniji.

Zame je moja šola najboljša, razen po rezultatih na maturi.

In na gimnaziji so zelo ponosni na vas. Po vašem uspehu na kemijski olimpijadi je profesorica Zdenka Keuc zapisala, da se je zaključilo »obdobje 'nekega srednješolca', ki se je v prvem letniku kot najmlajši slovenski mladi raziskovalec uvrstil na Millenium Youth Camp v Helsinkih, v drugem letniku je na naravoslovni olimpijadi EUSO 2012 prejel srebro, v tretjem letniku je na 22. mednarodnem tekmovanju mladih raziskovalcev s področja naravoslovja v Istanbulu prejel prvo nagrado strokovne žirije, svoje šolanje pa je zaključil kot zlati maturant v programu mednarodne mature in z bronom iz 46. mednarodne kemijske olimpijade«. Verjetno niste edini uspešni dijak te gimnazije, ampak zdi se, da so na vas še posebej ponosni. Zakaj?

Najbrž zato, ker sem vsa štiri leta veliko delal, ker sem se udeleževal mednarodnih tekmovanj, ker sem vsako leto nekje bil. V prvem letu na Finskem, v drugem v Litvi, v tretjem v Turčiji, zdaj, nazadnje, pa v Vietnamu; vse to s finančno pomočjo šole, organizatorjev in ZTKS, za kar se jim zahvaljujem. Zdi se mi, da sta bolj kot to, da sem se udeležil olimpijade, pozornost zbudili kontinuiteta in pestrost teh izkušenj. Ne nazadnje ima naša šola vsako leto kar veliko olimpijcev. Zelo veliko dijakov vsako leto naredi nekaj, kar izstopa; na različnih področjih, ne samo v naravoslovju.

Kako ste izbirali svoja tekmovanja?

Šlo je bolj za naključje. V prvem letniku je koordinatorica, profesorica Keučeva, izvedela za MY Camp in to nas je vse spodbudilo, da se nanj prijavimo. Jaz sem bil pač sprejet. Evropska olimpijada poteka vsako leto, ampak na šoli se je udeležujejo večinoma drugi letniki in mene so takrat spet izbrali. Poleti pred tretjim letnikom sem delal raziskovalno nalogo in ponudila se je možnost, da sem jo poslal na mednarodno tekmovanje. Izbrali so jo in šel sem jo predstavit. Bila je dovolj dobra, da sem zanjo dobil nagrado. Kar pa se tiče kemijske olimpijade: od drugega letnika sem hodil na izbirne teste in takrat mi je končno uspelo, da sem prišel v slovensko ekipo. V tretje gre rado.

Katera izkušnja vas je najbolj zaznamovala?

Zadnja in prva. Prva, ker je bila prva. Pri petnajstih letih se mi je zdelo nekaj neverjetnega, da sem šel na MY Camp. Razdeljeni smo bili v pet skupin, vsaka je imela šest članov. Sam sem bil v skupini za podnebne spremembe. Delali smo pri manjšem projektu. Ni šlo za to, da bi ga realizirali, ampak da predstavimo idejo in razdelamo, kako bi se lotili reševanja težav. Ukvarjali smo se s problematiko toplogrednih plinov; ne ogljikovega dioksida, ampak drugih, ki tudi predstavljajo nevarnost, a ljudje ne vedo toliko o njih. Raziskovali smo, kakšna je stopnja nevarnosti, od kod plini prihajajo, kakšen vpliv imajo in kako bi jih lahko odstranili ali drugače uporabili. Predvsem je šlo za to, da se naučimo delati v skupini, z ljudmi z različnih koncev sveta, s strokovnjaki, da se naučimo uporabljati internetne vire, ločiti dobre informacije od slabih. To je bila celovita izkušnja, čeprav bi jo mogoče zdaj drugače dojemal kot v prvem letniku.

Zadnja pa, ker je zadnja in nekako najbolj intenzivna. Bili smo v Vietnamu, na neki način sem bil tedaj tudi najbolj odrasel, lahko sem drugače dojemal stvari in druge ljudi. Nikoli ne bi pričakoval, da bom spoznal toliko zabavnih in zanimivih ljudi na kemijski olimpijadi, kar se sicer sliši zelo grozno, ker se tudi sam s tem ukvarjam, ampak bilo je presenetljivo fajn. Še vreme nas ni moglo dotolči. Odlično smo se zabavali. To je bila izjemna izkušnja, čeprav tako tekmovanje pušča brazgotine, in Vietnam je izjemna dežela, drugačna, pristna. Spoznal sem tudi bodočega sošolca in veliko tistih, ki gredo na Cambridge. Na takih dogodkih se v kratkem času stkejo posebna prijateljstva, ki potem kar trajajo.

Brazgotine v dobrem pomenu besede?

V obeh. Zdaj mogoče malo pretiravam in zvenim teatralno, ampak vseeno ni preprosto biti pet ur »zaprt« v laboratoriju. To je posebna izkušnja, še posebej ko med reševanjem nalog ugotoviš, da ti zmanjkuje časa, pa začneš hiteti, se znajdeš v stresu. Sledi še peturni teoretični izpit. To je kar naporno. Malo se zamisliš, ko tako sediš pet ur, pišeš in pišeš in vidiš, da še polovice nalog nisi rešil; in potem si moraš še nekaj izmisliti, ker je bolje, da napišeš nekaj kot nič.

V Sloveniji veliko razpravljamo o begu možganov. Tudi vi odhajate v tujino. Zakaj ste se odločili za to pot?

Dve leti sem obiskoval program mednarodne mature, ki daje boljše možnosti za vpis na tuje univerze. Sicer ni nič boljši od nacionalne mature, ampak je v tujini bolj prepoznaven. Na naši šoli je že nekako v navadi, da se vpisujemo v tujino, predvsem v Anglijo. Starejši dijaki so hodili na intervjuje na univerze, kot so Oxford, Cambridge, Imperial College. Tudi sam se odločil za to državo, ker sem se z mednarodno maturo malo privadil na jezik.

Zaznamovala me je tudi izkušnja iz MY Campa, ko sem spoznal dekle, ki je šla na Harvard na polno štipendijo univerze, pa drugo, ki je šla študirat v Južno Korejo, in tretjo, ki je šla študirat matematiko na Cambridge. Potem ko spoznaš take neverjetne ljudi, tudi sam dobiš motivacijo; ugotoviš, da ni nenavadno, če se poskušaš tudi sam vpisati na najboljšo univerzo. Odločil sem se in se prijavil na pet univerz. Na Oxfordu sem bil decembra lani na intervjuju in potem sem dobil domov pošto, koliko moram pisati maturo, da me sprejmejo. Sem se učil, pisal dovolj dobro in zdaj sem sprejet. Na intervju me je povabil še Imperial, ampak tja nisem šel, ker se mi ni ljubilo še enkrat leteti v London. Prijavil sem se še na univerze v Nottinghamu, Edinburghu in Manchestru. Povsod so me sprejeli, razen na Imperialu, kar je logično.

Vprašanje je, zakaj res mladi odhajamo v tujino; kdo je za to kriv. In zakaj se nekateri ne vrnejo. Mnogi v tujini študirajo programe, ki so za Slovenijo zelo nenavadni, in so zato tudi nezaposljivi. Zakaj bi potem prišli nazaj, če tu ne dobijo službe? Težava je, da včasih pri nas ne vemo, kaj bi počeli s specifično ali visoko izobraženim kadrom.

Kaj pričakujete od študija?

Študijski izziv. Veselim se tutorialov, ko bom še z dvema ali tremi sošolci samo zase eno uro imel profesorje štirih predmetov, ki sem jih izbral. Pričakujem, da se bomo veliko ukvarjali z osebnim odnosom. Rad sem delal v manjših skupinah. Če je v predavalnici 180 ljudi, je to velika masa. Verjetno je v tem primeru manj interakcije. Pričakujem dobro izobrazbo, zabavne laboratorijske vaje, pisanje poročil, čeprav se tega sicer ne veselim.

Kdo pa vas štipendira? Oxford?

Prijavil sem se za štipendijo Ad futura in jo tudi dobil.

Kaj bi naredili, če ne bi dobili štipendije?

Vzel bi posojilo v tujini, pri Students Loan Company, ki bi pokrilo stroške, in tega bi potem vračal, ko bi dobil plačo, ki bi bila višja kot 25 tisoč funtov na leto. Če se v desetih ali petnajstih letih ne bi zaposlil v taki službi, mi ga ne bi bilo treba vračati.

V tujini se pojavljajo pomisleki, da s takimi posojili zasužnjujejo mlade ume. Namesto da bi razmišljali o razvoju in revolucionarnih spremembah, se morajo ukvarjati s tem, kako bodo odplačali dolg.

Na neki način je to res. Ampak vsako leto je treba plačati 9 tisoč funtov za šolnino, nekaj denarja dobiš za življenjske stroške; recimo, da to nanese 20 tisoč funtov na leto. V štirih letih se nabere 80 tisoč funtov in to je ogromno denarja. A zdi se mi, da je to večja težava predvsem v ZDA, kjer so šolnine višje.

Težko bi rekel, da nas poskušajo zasužnjiti. Gre pač za to, da izobrazba stane. Ne zdi se mi, da je to taka ovira in da zaradi tega ne bi mogel revolucionarno razmišljati. Čeprav mislim, da naravoslovci nismo ravno revolucionarno usmerjeni.

Se nameravate po diplomi vrniti v Slovenijo?

Če bom dobil zaposlitev, definitivno. Zanimalo bi me raziskovalno delo na inštitutu ali univerzi. Rad bi se vrnil tudi zato, ker imam zelo rad slovenski jezik. Angleščine ne maram pretirano, kar je sicer malo ironično, saj grem študirat v Anglijo. Slovenija je prijetna država za življenje. Že svoboda govora se mi zdi izjemna pravica. Bilo bi tudi nehvaležno, če se ne bi vrnil, glede na to, kaj mi je država omogočila, in glede na to, da sem dobil štipendijo.

Kaj je vam je dala srednja šola? Kaj je bilo tisto najpomembnejše?

Imel sem srečo, da so me učili dobri profesorji, s katerimi sem bil večinoma zelo zadovoljen. Spodbujali so nas, da delamo, da se zanimamo za stvari. Ponudili so nam ogromno obšolskih aktivnosti in spodbujali so nas, da pri njih vztrajamo in da razvijamo naše interese.

Vi ste kot svoj interes prepoznali kemijo?

Večino časa me je zanimala kemija, vse, kar je z njo povezano, malo tudi matematika, logika, fizika. V zadnjem letu sem hodil na literarno delavnico, ker se mi je zdelo fino, da delam nekaj bolj kreativnega, nekaj za sprostitev.

Kako ste odkrili, da je prav kemija vaša stvar? Vam je uspel kakšen poskus v osnovni šoli? Ste mami zažgali kuhinjo?

Joj, ne, kuhinji se ne približujem rad, čeprav pravijo, da sta kemija in kuhanje ista stvar. Ne znam kuhati. No, to ni nekaj, s čimer bi se hvalil. Kemija se mi je zdela od nekdaj zanimiva. V osnovni šoli me je sicer vse zanimalo, ampak zanimanje za kemijo je ves čas ostajalo na isti ravni, medtem ko se je zanimanje za druge predmete spreminjalo. Še zdaj me zanima ogromno stvari; včasih se mi zdi, da bi celo življenje samo študiral, kar bi pač lahko, ampak kemija ostaja stalnica v mojem življenju.

Med ovirami pri izražanju nadarjenosti sta pomanjkanje opore doma ali pritisk vrstnikov, če ti ne cenijo znanja. Kakšna je bila vaša izkušnja? So vas podpirali?

Ja, izjemno. Starši so me podpirali pri vsaki odločitvi. Ko sem hodil na priprave za olimpijado, so me ob sobotah vozili v Maribor. Tudi sošolci so me podpirali, vedno so bili veseli, če mi je kaj uspelo, pa tudi jaz sem imel dokaj uspešne sošolce.

Torej je bilo znanje tudi pri vrstnikih vrednota?

Ja. In če ni bila, so razumeli, da meni to nekaj pomeni, in so bili veseli, ker so vedeli, da sem jaz vesel.

Kako ocenjujete slovenski šolski sistem? Kot dober? Odličen? Bi lahko bil še boljši? In kako?

V vrtcu sem se imel odlično, vedno se rad spominjam, kako je bilo fajn. Tudi v osnovni šoli sem se dobro počutil. Načeloma se mi nič ne zdi slabo, čeprav je res, da se otroci učijo na pamet neke absurdne stvari, ki bi jih bilo mogoče nadomestiti s čim bolj uporabnim.

Ampak težko rečem, ker se v osnovni šoli nisem zavestno spraševal, ali sem zadovoljen. Vedno mi je dobro šlo in zato nisem videl posebnih problemov. Tudi v srednji šoli je bilo podobno. V nacionalnem programu je sicer po mojem mnenju preveč predmetov. Na mednarodni maturi sem jih imel samo šest, vsakega štiri do pet ur na teden, in se mi zdi, da mi je to omogočilo, da izberem, kar želim, da se torej ne ukvarjam s stvarmi, ki me ne zanimajo, ampak s tistimi, ki me. Tem sem se lahko poglobljeno posvetil.

Je pa res, da v takem sistemu umanjka splošna razgledanost, neka širina, ki jo zagotavlja naš nacionalni program. Vprašanje je, kaj je bolj koristno v današnjem svetu? Splošna razgledanost ali specifična usposobljenost? Za zaposlitev mogoče drugo, za normalno funkcioniranje v vsakdanjem življenju prvo. Treba je najti zdravo mejo med obojim. Dijaki vsaj v tretjem letniku, če ne že prej, vedo, kaj želijo delati v življenju, kaj jih zanima, in na neki način bi jim morali ponuditi več možnosti, da sami izbirajo; da imajo vpliv na svoj urnik in na to, kaj bodo počeli v šoli.

Eden od očitkov današnji šoli je, da se preveč posveča dejstvom in da premalo prostora omogoča razmišljanju.

Pri nas ni bilo tako. Mogoče imajo nekateri profesorji tak pristop, ampak meni se ni zdelo, da so bili naši taki. Učni načrt morda v osnovi res zahteva, da se učenci naučijo neke stvari na pamet, a od profesorja je odvisno, kako dijakom predstavi snov, pa tudi, kako jo potem od njih zahteva. Nisem imel občutka, da bi od nas zahtevali, da se na pamet učimo neke neumnosti.