Tiskane izdaje
Boris Nemcov, ki sem ga tudi sam večkrat srečal, najprej v Moskvi, nazadnje pa prav v Svetu Evrope v Strasbourgu, kjer mi je govoril, da v Sloveniji še zdaleč ne poznamo vse resnice o režimu Vladimirja Putina, je bil umorjen v turobni zimski noči 27. februarja 2015 ob 23.31. Nedaleč od Kremlja. Na Velikem Moskvoreškem mostu, ki mu zdaj vsi pravijo Most Nemcova.
Bil je eden najbolj prepoznavnih ruskih opozicijskih politikov. Za časa Borisa Jelcina je bil podpredsednik ruske vlade, pred tem pa gubernator Nižnega Novgoroda, eden najmlajših v takratni novi Rusiji. Prav tam ga je Boris Jelcin tudi opazil. In govorilo se je, da bo to morda celo njegov naslednik. Kasneje je bil poslanec dume. A ko se je na oblast povzpel Vladimir Putin, je prestopil v opozicijo in postal eden njegovih najbolj ostrih kritikov. Nazadnje kot poslanec lokalne dume v Jaroslavlu, od koder je znova ciljal na sedež v zvezno dumo. In nekateri so ga videli celo kot kandidata opozicije na naslednjih predsedniških volitvah, o čemer pa sam, kot mi pravi Vadim Prohorov, ni nikoli razmišljal.
Novica o njegovem umoru je med prijatelje udarila kot strela z jasnega. »Umorjen je bil najvidnejši opozicijski politik v državi. Kaj takšnega se v Evropi že dolgo ni zgodilo. Politični atentat brez primere. A v Kremlju tega nočejo priznati. Prikazati želijo, da gre za navaden umor, ki nima nič opraviti s politiko. A to ni res. Vanj je neposredno vpleten vrh varnostnih služb in s tem torej tudi države. Naši izsledki to jasno kažejo. In svojevrsten dokaz za to je tudi dejstvo, da proces proti obtoženim poteka na moskovskem vojaškem okrožnem sodišču in ne morda na civilnem Mosgorsudu. A tudi tam se stvari ne premikajo v pravo smer. Ne v smeri resnice. Zato vsem v Evropi svetujem: sprašujte Vladimirja Putina, zakaj oblast prikriva stvari, zakaj nihče ne išče resnice in pravih organizatorjev umora. Takšno spraševanje namreč nič ne stane. Evropski proračuni ne bodo zaradi tega olajšani niti za evro,« z dobršno mero cinizma doda Vadim Prohorov. Je torej predsednik Borut Pahor med nedavnim obiskom v Moskvi svojemu gostitelju zastavil takšno vprašanje? Težko je verjeti.
Denar ali politika?
Zgodba o umoru Borisa Nemcova, ki ji je Vadim Prohorov v glavnem že prišel do dna, je zelo zapletena. Znano je, da so Borisa Nemcova, ki je imel na dan umora šele dobrih 55 let, pred tem že lep čas zasledovali. O njem in njegovih premikih so vedeli tako rekoč vse. Kakšen avtomobil vozi, kje stanuje, s kom se druži. Zato ni nič nenavadnega, da so varnostne službe že nekaj dni po atentatu, bilo je 2. marca, aretirale pet osumljencev za njegov umor. Vsi so bili iz Čečenije. Za zapahi so se znašli Zaur Dadajev, ki naj bi streljal na Nemcova, in njegovi pomočniki: Hamzat Bazajev, Temirlan Eskerhanov ter brata dvojčka Anzor in Šadid Gubašev. Po mnenju preiskovalnih organov naj bi bil glavni organizator in naročnik Ruslan Muhudinov, ki pa ga še iščejo. Za umor naj bi bili nagrajeni s 15 milijoni rubljev (okrog 250.000 evrov). Po mnenju preiskovalcev naj bi torej šlo izključno za denar in ne za politiko, kot ves čas zatrjuje obramba.
A izjave osumljencev tega ne potrjujejo. Pri malodane vseh so na mobilnih telefonih na primer našli posnetek nastopa Borisa Nemcova iz Kijeva leta 2014 (dobili so ga na youtubu), kjer je - resda z eno samo besedo - grdo govoril o predsedniku Vladimirju Putinu. Anzor Gubašev, ki naj bi vozil avtomobil, iz katerega so streljali nanj, je med zaslišanjem denimo izjavil, da je Boris Nemcov podpiral Zahod in grobo žalil rusko vlado. Razglasil ga je za agenta Cie in Baracka Obame. »Ni nam žal, da smo ga ubili, saj je bil od vsega začetka nekakšna prostitutka Zahoda in je po Rusiji ves čas sejal samo zmedo in kaos,« je denimo izjavil eden od dvojčkov Gubašev. Vsi osumljeni so sprva priznali umor, a so to kasneje zanikali. Priznanje naj bi jim namreč izsilili z mučenjem ...
Zamenjani general Krasnov
Vse to je seveda le del zgodbe, ki pa spretno prikriva pravo resnico. Preiskovalci, ki jih je sprva vodil general Igor Krasnov (ta je pred leti uspešno razvozlal umor odvetnika Stanislava Markelova in novinarke Anastasije Baburove), so v bistvu že na začetku krenili v pravo smer. Proti Groznemu in čečenskemu predsedniku Ramzanu Kadirovu. General Krasnov je namreč za glavnega organizatorja umora dokaj hitro osumil Ruslana Geremejeva, namestnika poveljnika bataljona Sever, ki zdaj nosi ime Ahmata Kadirova, umorjenega čečenskega predsednika in očeta zdajšnjega čečenskega voditelja. Toda generala Krasnova so potem, začuda, zelo hitro zamenjali. Kar naenkrat ga namreč niso več potrebovali.
Na čelu preiskovalne komisije ga je zamenjal precej manj znani general Nikolaj Tutevič, veteran afganistanske vojne, ki pa je vrtal v isto smer kot njegov predhodnik. Tudi on je namreč menil, da je glavni organizator atentata že omenjeni Ruslan Geremejev. Toda potem je vmes posegel Aleksander Bastrikin, vodja ruskega nacionalnega preiskovalnega komiteja. Generalu Tuteviču je moral kar dvakrat pojasniti, da tako pač ne bo šlo. Ta je potem šele v drugem poskusu dokončno razumel, da Geremejev pač ne sme biti glavni krivec. In spisal je obtožnico, v kateri je glavni organizator in naročnik umora postal Ruslan Muhudinov, ki pa je zgolj šofer Ruslana Geremejeva.
In Vadim Prohorov tu brž skoči pokonci. »Le kako je mogoče, da podrejeni ukazuje nadrejenemu? Muhudinov bi v tej zgodbi lahko opravljal le kakšne tehnične zadeve, prevažal orožje in denar denimo, ne more pa biti organizator tako odmevnega umora!« pribije odvetnik Borisa Nemcova.
Zakaj Ruslan Geremejev ni smel biti med obtoženimi? Ker je bataljon Sever nekakšna osebna garda Ramzana Kadirova. Vodi jo Alibek Delimhanov, brat Adama Delimhanova, poslanca Putinove Enotne Rusije v dumi, kjer vedno nosi s seboj zlato pištolo, ki mu ob prepirih med poslanskimi klopmi praviloma vselej pade iz žepa. Adam Delimhanov je zelo vpliven in nevaren politik. Svojčas je Interpol za njim razpisal tiralico. Zaradi umora heroja Rusije (in njegovega političnega tekmeca) Sulima Jamadajeva v Dubaju. Ameriško ministrstvo za pravosodje ga obravnava kot člana več kriminalnih združb, ki se ukvarjajo z ugrabljanjem ljudi in s trgovino z mamili in orožjem.
Ruslan Geremejev ima poleg tega še eno močno zaslombo. Je namreč nečak senatorja (člana zgornjega doma ruskega parlamenta) Sulejmana Geremejeva, ki je skupaj z Adamom Delimhanovom zelo blizu Kadirovu. Gre v bistvu za politika št. 2 in št. 3 v čečenski republiki, ki jo je nedotakljivi Ramzan Kadirov (in to kajpak velja tudi za njegove najožje sodelavce) spreobrnil v nekakšen napol neodvisen islamski kalifat na Kavkazu. In v mini totalitarno državo, ki je postala nekakšna karikatura današnje Putinove Rusije v malem.
Spopad tajnih služb
Politolog Andrej Piontkovski je že pred časom sarkastično izjavil, da danes pravzaprav nihče ne ve, ali je Čečenija še v Ruski federaciji ali pa je Ruska federacija morebiti postala sestavni del Čečenije. Neobrzdano početje Ramzana Kadirova, ki mu je dal Vladimir Putin popolnoma proste roke, zato da bo imel mir s Čečenijo, kaže, da je bliže resnici drugi del njegove trditve. A zaradi takšne politike je Vladimir Putin seveda zato sokriv za vse, kar z njegovim blagoslovom počne čečenski varovanec.
Andrej Piontkovski izvrstno pozna razmere v kremeljski nomenklaturi. Zato se je skupaj z novinarjem Leonidom Martinjukom že lani lotil kratkega dokumentarnega filma o umoru Borisa Nemcova. Nared je bil točno za njegov rojstni dan, 9. oktobra, ko bi umorjeni politik dopolnil 57 let. Naslov filma je Ni res, da je človeka treba kar ubiti. Narejen je iz javno dostopnih posnetkov in izjav, ki pa poznavalcu Rusije povedo tako rekoč vse o pravem ozadju umora Nemcova. In razkrinka tudi glavne odgovorne za njegovo smrt. To so po mnenju obeh avtorjev filma seveda Ramzan Kadirov, poveljnik Rosgvardije (ruske nacionalne garde) general Viktor Zolotov in seveda sam Vladimir Putin.
Že razplet preiskave o smrti Borisa Nemcova kaže, da je zaradi atentata nanj izbruhnil oster konflikt in spopad med različnimi ruskimi varnostnimi službami, ki še niti približno ni končan. To pravi tudi Vadim Prohorov in opozarja, da Rusija seveda še zdaleč ni samo Vladimir Putin. Tu je še več različnih tajnih služb, ki tekmujejo med seboj in se borijo za svoj kos pogače pri vodenju - ali bolje: uničevanju - države.
Sledi za atentatorji so v resnici vodile do že omenjenih Geremejeva in Delimhanova. Zvezna varnostna služba FSB - ta se nikoli ni strinjala s Putinovim projektom Kadirov, saj so zaradi njega, kot so se pritoževali, ostali brez zmage v Čečeniji - je zato zahtevala njuno zaslišanje. To je bil zelo glasen in nevaren izziv Vladimirju Putinu, ki se je znašel v hudi zadregi. In za dva, tri tedne izginil neznano kam. Ves svet se je takrat spraševal, kam je potonil.
Stvari so bile resne. Preiskovalci FSB so krenili v Čečenijo, tam pa je izbruhnil surov konflikt. Ko so hoteli aretirati Beslana Šavanova, še enega od osumljencev za atentat, je ta, kot so uradno sporočili, naredil samomor. Razstrelil naj bi se bil z granato. Vadim Prohorov tej verziji ne verjame. Prepričan je, da so ga pokončali sami kadirovci. Ramzan Kadirov je namreč dal že večkrat jasno vedeti, da zvezne oblasti v Čečeniji ne bodo operirale brez njegovega dovoljenja. In da noben Čečenec ne bo izročen Moskvi brez njegovega soglasja. To seveda drži. Vseh pet Čečencev, ki zdaj sedijo zaradi umora Nemcova, so namreč aretirali zunaj Čečenije: v Ingušetiji, v Moskvi in v Podmoskovju.
Toda tudi Kadirov ob tem zapletu ni mogel ostati povsem miren. Kmalu po aretaciji peterice se je v Džalki sestal s klanoma Delimhanovih in Gerejevih, na sestanku pa naj bi bil tudi visoki predstavnik čet notranjega ministrstva iz Moskve (ime ni znano), kjer so poskušali najti izhod iz te drame. Ramzan Kadirov se je po tem sestanku bržkone s precejšnjim nelagodjem podal v Moskvo. Najprej k Aleksandru Bastrikinu, ta pa mu je dejal, da bo treba tudi k »papi« (očetu), kot v žargonu pravijo Putinu. In spor med Kadirovom in FSB je bil tam nekako zglajen. Z veliko pomočjo generala Viktorja Zolotova, zdajšnjega poveljnika ruske nacionalne garde, ki je že več kot desetletje glavna vez med Kadirovom in Kremljem.
Andrej Piontkovski meni, da je general Zolotov ta hip glavni Putinov zaveznik in zaupnik. Rosgvardija, ki šteje okrog 400.000 mož, je namreč postala struktura, ki naj bi Putina branila v primeru nelojalnosti drugih varnostnih služb. Ta postaja vse bolj očitna. Zato je že prišlo do čistk. Konec decembra je denimo v dokaj nenavadnih okoliščinah umrl general FSB Oleg Jerovinkin, svetovalec Igorja Sečina, tesnega Putinovega sodelavca še iz časov KGB, zdaj pa prvega moža Rosnefta. Tik pred tem sta bila aretirana kar dva visoka častnika FSB: Sergej Mihajlov in Dmitrij Dokučajev. In zdi se, da aretacijam še ni konca.
Zolotov iz ozadja
Ima pri tem prste vmes tudi Viktor Zolotov? Zelo verjetno, saj gre v resnici za izjemno vplivnega silovika, ki sicer nikoli ni silil v ospredje. Skoraj poldrugo desetletje je bil šef predsedniške varnostne službe. Pred štirimi leti je prevzel vodenje čet notranjega ministrstva, zdaj pa je poveljnik novoustanovljene nacionalne garde. Povrh vsega je že nekaj časa tudi član kremeljskega sveta za nacionalno varnost. Prav po zaslugi Zolotova ima Ramzan Kadirov tako rekoč prost dostop do gospodarja Kremlja. Kadarkoli in kjerkoli.
Tako mu je prav general Zolotov, ki ga je Ramzan že večkrat gostil na svojem domu v Centaroju, omogočil srečanje s Putinom na dan, ko je bil v Groznem, na dan zmage leta 2004, ubit oče Ahmat Kadirov. Tudi zato je mogoče sklepati, da je Ramzana Kadirova vzel v bran pred preiskovalci iz FSB prav Zolotov. Ti so s tem, ko so krivdo za umor Nemcova nameravali tudi uradno naprtiti Groznemu, želeli narediti konec tej preračunljivi politični poroki med Kremljem in morilsko tolpo, zbrano okrog Kadirova. A jim Zolotova in Putina o nujnosti tega koraka za zdaj očitno še ni uspelo prepričati.
Svarilo v Groznem
Od kod pravzaprav sovraštvo med Borisom Nemcovom in Ramzanom Kadirovom? Ilja Jašin, eden najtesnejših prijateljev umorjenega opozicijskega politika in avtor izvrstnega poročila o Kadirovu kot eni najhujših groženj ruski nacionalni varnosti, mi v Strasbourgu pripoveduje, da je Boris Nemcov nenehno kritiziral početje čečenskega predsednika. In neaktivnost tistih, ki bi ga morali obrzdati. Maja 2014 je od zvezne varnostne službe FSB denimo zahteval, naj preverijo javno objavljene posnetke o tem, kako kadirovci množično prehajajo rusko-ukrajinsko mejo. Ukrepal ni seveda nihče. Le kako bi, ko pa je bil to le drobcen kamenček v mozaiku takratne skrbno načrtovane ruske agresije na Ukrajino ...
Ilja Jašin pravi, da je bil Vladimir Putin za Nemcova »glavni krivec« za popolno nekaznovanost Kadirova. Čečenski predsednik, ki je 5. oktobra lani dopolnil 40 let (rojstni dan ima dva dni pred Putinom), ima pri svojem početju namreč že ves čas popolnoma proste roke. Kremlju to po svoje ustreza. »Toda le kaj je imel Putin v mislih, ko je Kadirovu dovolil ustanovitev lastne vojske z okrog 30.000 možmi, kar je v popolnem nasprotju z rusko zakonodajo?« se je spraševal Nemcov in svaril, da Čečenija vsako leto iz zveznega proračuna dobi okrog milijardo evrov. Največ v vsej državi. Toda ta denar je bil praviloma vselej porabljen za predsednikovo razkošje in skorajda nikoli za nujne projekte v republiki.
»Tisti, ki kritizirajo Putina, so divjaki. In moji osebni sovražniki. Dokler me Putin podpira, lahko počnem karkoli. Alahu Akbar!« je nekoč izjavil Kadirov. Nemcova je pravzaprav sovražil že od leta 2002. Takrat ga je oče Ahmat Kadirov povabil v Grozni na kongres čečenskega naroda, kjer so razpravljali o novi čečenski ustavi.
Nemcov je menil, da bi morala Čečenija še naprej živeti v skladu s svojimi tradicijami in da zato ne potrebuje predsednika. Izvoliti je treba močan parlament in vlado, kjer naj bi se usklajevala različna stališča. Ko je Nemcov odhajal iz dvorane, je predenj stopil mladenič in mu zagrozil, da bi ga bilo treba zaradi takšnih izjav ustreliti. Nemcov, ki je zgodbo o tem opisal v knjigi Priznanje upornika, ga je vprašal, kdo je. Mladenič mu je izročil vizitko, na kateri je pisalo: Ramzan Kadirov, podpolkovnik FSB. Nemcova seveda s tem ni prestrašil, toda v Ramzanovih očeh je bilo mogoče razbrati, da se ne šali ...
Zavlačevanje procesa
Vadim Prohorov je že takoj po začetku preiskav o umoru Borisa Nemcova predlagal zaslišanje okrog 80 ljudi, ki so po njegovem neposredno vpleteni v atentat. Med drugim je predlagal tudi zaslišanje Ramzana Kadirova ter mož iz klana Geremejevih in Delimhanovih. Ti so namreč vlekli niti napada na Velikem Moskvoreškem mostu in ne peterica Čečencev, ki zdaj sedijo za rešetkami. Toda njegove zahteve so bile zavrnjene. Sodnik Jurij Žitnikov sodni proces, ta se je začel oktobra lani, nenehno prekinja, zato utegne trajati še kar nekaj časa. »Bili so primeri, ko ga je prekinil tudi zato, ker naj bi bile v dvorani vojaškega sodišča, kot je pojasnil, še nekatere druge obravnave. A ko gre za sojenje Alekseju Navalnemu in drugim opozicijskim politikom, ni nikoli takšnih prekinitev in zamud. Vsi procesi potekajo bliskovito,« spomni Prohorov.
Toda sodniku Žitnikovu priznava, da je pred sodišče vendarle priklical vsaj Alibeka Delimhanova, poveljnika bataljona Sever. Toda ta je na sodišče prišel izključno zato, ker se ni skrival v Čečeniji, saj se v Moskvi šola na štabni akademiji in se vabilu zato ni mogel izogniti. »A preiskavi ni prav nič koristil, saj ga je na zaslišanju nenadoma napadla popolna amnezija. Spomnil se ni prav ničesar. Iz njegovih ust ni bilo slišati nobene koristne informacije. Kakor da bi se norčeval iz sodišča in žrtve umora,« pravi Vadim Prohorov, ki bo v boju za resnico o umoru dolgoletnega prijatelja skupaj z njegovo družino vztrajal do konca.
Prepričan je namreč, da bo resnica nekega dne prišla na dan. Če ne prej, po tem, ko bo Rusija postala drugačna, normalna država. Ko o življenju in smrti ne bo nekaznovano odločala in sodila vladajoča nomenklatura. In prav za takšno Rusijo se je večji del življenja boril veliko prezgodaj umrli Boris Nemcov.
