Ni tako kot v filmih, ko je v petih ali desetih minutah vse končano

Detektor laži naj bi bil po nekaterih podatkih verodostojen kar od 86- do 99-odstotno. Vprašanje, ali se da poligraf pretentati, je verjetno staro prav toliko, kot poligraf sam. Goran Savič in Aleš Ž. Galunič, izkušena poligrafista slovenske policije, ne zanikata, da se ne najde izkušen strokovnjak, ki bi mu uspelo ob izrečeni laži nadzorovati vse spremljane telesne funkcije. A kaj takšnega da laiku ne more uspeti.

Zamisli o iskanju lažnivcev z raznimi pripomočki segajo daleč v preteklost. V zahodni Afriki so osumljenemu kaznivega dejanja izročili ptičje jajce in moral ga je predati drugi osebi. Če je jajce zdrobil, je obveljalo, da je kriv, češ da ga je izdala živčnost. Nenavaden postopek so uporabljali tudi stari Kitajci. Osumljenec je imel v ustih pest riža, medtem ko je tožilec govoril. Ker se zaradi čustvene vznemirjenosti izloča manj sline, so bili prepričani, da je kriv, če je bil ob koncu govora riž suh. Prvo napravo, podobno detektorju laži, so za potrebe policije izumili leta 1885. Danes je poligraf stoodstotno zanesljiva naprava, pravita sogovornika, zatakne se lahko pri strokovnosti odčitavanja, predvsem pa je človeška psiha tista, ki je le deloma raziskana in še kako vpliva na iskanje laži oziroma resnice.

Če začnemo na koncu, bi komu od vaju uspelo zavesti tako imenovani detektor laži oziroma poligrafsko testiranje?

Nikomur od naju ne bi uspelo uspešno obstruirati poligrafskega testiranja, če bi seveda na drugi strani sedel usposobljen poligrafist. Ne glede na to, da smo imeli usposabljanja s področja obstrukcije in preprečevanja obstrukcije poligrafa, zato teoretične načine obstrukcije poligrafskega testiranja dobro poznava. Za uspešno obstrukcijo poligrafskega testiranja je potrebna vaja, vendar tega ne počnemo, ker niti nimamo razlogov. Delajo pa to tuje varnostno-obveščevalne službe, recimo Cia, FBI, Mosad. Če ni vaje, ti prav nobena teorija ne pomaga, saj ne veš, koliko je treba stimulirati fiziološke reakcije. Poligrafisti slovenske policije smo se s področja obstrukcij poligrafskih testiranj usposabljali pri priznanem strokovnjaku iz Izraela. Za človeka, ki tega redno ne vadi, je obstrukcija poligrafskega testiranja praktično misija nemogoče. Treba je vedeti, da če nekdo res ni profesionalno usposobljen, da bi prevaral poligrafsko testiranje, vsak povprečen poligrafist hitro ugotovi, da se dogaja nekaj nenavadnega.

Pa se je že kdo od testirancev trudil, da vas zavede?

Seveda. A kot rečeno, se to prav hitro ugotovi, saj so očitna odstopanja, ki jih usposobljen poligrafist opazi. Razen če je bil nekdo res tako dober, potem niti ne veva, ali naju je kdo pretental. Vendar je to iz prej navedenih razlogov nemogoče.

V javnosti je – predvsem zaradi filmov – napačna predstava o delovanju poligrafa, saj resnice od laži ne loči stroj. Testiranec ni zgolj priključen na sofisticirano napravo in ta vse sama opravi. Brez ustreznega strokovnega odčitavanja podatkov verjetno ne gre?

Brez usposobljenega strokovnjaka se pravzaprav ne vidi nič, zgolj neke krivulje. Naprava ne poda rezultata, kdo govori resnico oziroma kdo laže. Zapiše samo psihofiziološke reakcije, ki jih je v nadaljevanju treba pravilno interpretirati, ta interpretacija pa je odvisna od številnih dejavnikov. Lahko bi rekli, da je poligraf stoodstotno zanesljiv, ni nobenih napak, saj beleži točno to, kar se s človekovim telesom dogaja. Problem nastane, če je nekdo strokovno površen, saj podatke lahko napačno interpretira. Tudi formulacija vprašanj na splošno ni tako enostavna, kot se mogoče zdi na prvi pogled, je cel kup psihološkega ozadja.

Če strnemo, kako pravzaprav poteka poligrafsko testiranje?

Pri poligrafskem testiranju velja absolutno načelo prostovoljnosti, in to za ves čas poligrafskega postopka, zato preiskovanec pred testiranjem najprej podpiše soglasje. Pomemben del postopka je pogovor s preiskovancem pred testiranjem, v katerem preiskovanec pojasni in opiše svoje videnje konkretnega kaznivega dejanja. Tak pogovor je nato podlaga za individualen izbor testov in ustrezno formulacijo testnih vprašanj. Po pogovoru s preiskovancem običajno opravimo seznanitveni test, katerega namen je praktična seznanitev s poligrafskim testiranjem, šele nato se s preiskovancem opravi pravi poligrafski test v zvezi z relevantnim dogodkom. Po končanem testiranju sledi potestni pogovor, v katerem ima preiskovanec možnost, da pojasni morebitne reakcije na posamična vprašanja, s čimer je postopek za preiskovanca zaključen. Nato sledi analiza poligramov, rezultate pa na koncu analize običajno neodvisno preveri drugi poligrafist. Na koncu sledi mnenje o verodostojnosti izjave preiskovanca. Celoten postopek za preiskovanca traja približno tri ure, potem sledi še analiza poligrafa, skupaj s pripravami pa to nanese kakšnih osem ur. Ni tako kot v filmih, ko je v petih ali desetih minutah vse končano.

Pri preiskavi iščete odklone ...

Odklone od povprečja iščemo v zapisu psihofizioloških reakcij, od povprečnega počutja testiranca, ko je v neki homeostazi. Gre za povsem individualno obravnavo, ne gledamo denimo nekega splošno pričakovanega povprečja, vendar se to vedno dela za posameznika. Pri testiranju se osredotočimo na izbiro testov in posamičnih vprašanj, ki jih izbiramo glede na primer in individualno za vsakega posameznika posebej. Vsako vprašanje pri človeku povzroča neko fiziološko reakcijo. Na grobo rečeno, mi iščemo samo, na katero vprašanje je reakcija specifična, osredotočimo se na odklone od povprečja. Zelo pomemben del testiranja je predtestni pogovor, kakšno je recimo stališče testiranca do dogodka in podobno. Temu primerno je treba sestaviti vprašanja oziroma test. Pri hujših kaznivih dejanjih gremo tudi na ogled kraja zločina, temu pravimo poligrafski ogled. Kot poligrafista ne iščeva sledi, ampak iščeva specifike kraja in psihodinamiko izvršitve, kar je znano samo storilcu, in prav to je v nadaljevanju lahko ključno.

Kje nas telo navadno izda?

Večina poligrafskih aparatov beleži amplitudo in frekvenco dihanja, tako abdominalno kot torakalno, saj ljudje različno dihamo, eni bolj s prsnim košem, drugi bolj s trebušno prepono. Amplitudo in frekvenco srčnega utripa in nihanje krvnega tlaka, psihogalvanski refleks kože in karidovaskularno aktivnost na periferiji. Te psihofiziološke reakcije so najprimernejše za beleženje brez posega v človekovo telo. Psihogalvanski refleks kože širša javnost laično zamenjuje za potenje. Gre za fiziološko reakcijo, kjer se kaže sprememba v odpornosti oziroma prevodnosti kože. Potenje namreč niti ni tako hipno, psihogalvanski refleks pa je prva od reakcij, ki se navadno pokaže. To so glavne funkcije, ki jih meri naprava, pa tudi stol, na katerem sedi testiranec, beleži reakcije, celo stiskanje danke.

Iskanje resnice s poligrafom je mešanica poznavanja vrste področij. Katera so ključna?

Poudarek pri izobraževanju je na psihologiji, fiziologiji in poligrafski teoriji. Usposabljanje sicer zajema še širok spekter področij, od kazenskega materialnega in procesnega prava, kriminalistike, vse tja do osnov sodne medicine. Poleg tega je pomembno tudi funkcionalno samoizobraževanje. Odgovore na nova vprašanja s področja forenzične psihologije, socialne in kulturne antropologije, psihoanalize in socialne psihologije iščemo v sodelovanju z dr. Igorjem Arehom s fakultete za varnostne vede ter dr. Karmen Šterk in dr. Metko Mencin Čeplak s fakultete za družbene vede. Osnovno izobraževanje za poligrafista ti seveda da ustrezna znanja, vendar je posvetovanje s strokovnjaki pomembno, saj je to dodana vrednost, da razumeš funkcioniranje in topografijo človeškega psihološkega aparata. Tega znanja ti ne more dati ne služba ne fakulteta, zato iščemo stike s priznanimi strokovnjaki.

Poligrafski aparat, kot strojna oprema, se verjetno v zadnjih letih ni močno spremenil. Področje človeške psihe je bržkone tisto, kjer je prostora za nadgradnjo še dovolj?

Sploh si ne predstavljamo, kako ogromno odprto je še področje človeške psihologije. Če govorimo o strojni opremi, je napredek izredno počasen, saj kaj dosti novega odkrivanja ne pride v poštev. Edini resen napredek je bil, da so šli iz analognega velikega stroja na majhno računalniško napravo. Funkcije, ki jih naprava beleži, pa so iste.

Ljudje smo si različni. Za nedolžnega je že klasičen policijski postopek lahko močno stresen, spet za drugega, ki ima na vesti kar nekaj grehov, pa je to že rutina in ga živci ne izdajo tako hitro. Kako verodostojen je v takšnih primerih poligraf?

Na policiji se verjetno nihče ne počuti prav lagodno, tako iskreni kot neiskreni. Iskrenega je strah, da mu ne bodo verjeli, neiskrenega pa, da ga bodo v njegovi laži ujeli, oba na poligrafsko testiranje prideta v specifičnem stanju. Prepričana sva, da zgolj razlog, da je nekdo bolj ravnodušen, tudi zaradi navajenosti na kazenske postopke ne bi bil razlog, da ne bi reagiral na testiranju. Razen, seveda, če ni mentalno zdrav, a v takšnem primeru tako ali tako ni primeren za poligrafsko testiranje. Ljudje pred testiranjem večkrat vprašajo: Kaj bo, saj sem nekoliko nervozen? Pri tem je treba še enkrat poudariti, da pri analizi psihofizoloških reakcij iščemo odklone od povprečja v času testiranja, tako da takšna trenutna stanja ne vplivajo na rezultate. Če so v poligrafskem postopku upoštevane vse strokovne zahteve, verodostojnost poligrafskih rezultatov ni vprašljiva niti v primeru, ki ste ga navedli. Verodostojnost in zanesljivost rezultatov testiranja je predvsem stvar moralno-etične dileme.

Vprašanje je torej, ali naredite pravo stvar iz napačnih razlogov ali pa napačno stvar iz pravih razlogov. Vsaj po psihoanalitični teoriji je z vidika poligrafa vprašljiva predvsem slednja. Torej, če z družbenega vidika naredite nekaj nemoralnega, pa ste to naredili iz za vas pravih oziroma etičnih razlogov, postanejo vprašljivi ključni elementi, na katerih poligrafska teorija sploh sloni. Denimo, če vam je delodajalec dolžan plačo, sam pa živi na veliki nogi, mu vlomite v hišo in ne poberete vseh vrednih reči, samo toliko, kolikor vam je dolžan. Pri sebi ste razčistili, da je bilo vaše dejanje povsem pravilno, za vas etično nesporno, saj ste si vzeli nekaj, kar vam pripada, čeprav je to kaznivo. Prideš na poligrafsko testiranje zaradi družbeno nesprejemljivega dejanja, a je vaša vest glede tega čista; vzeli ste si pač samo to, kar verjamete, da vam pripada. Smo pred veliko moralno-etično dilemo, to pa lahko vpliva na izid poligrafskega testiranja.

Pri odkritju hujšega krvnega delikta smo večkrat kritični do izredno skopih informacij policije, saj gre za znano mantro »v interesu preiskave ne moremo podati podrobnejših informacij«. Eden ključnih razlogov je menda tudi zaradi morebitnega poligrafskega testiranja osumljencev.

S kriminalističnega vidika je problem vseh sodobnih policij razkrivanje informacij oziroma vprašanje, koliko informacij posredovati javnosti. V policiji se zelo zavedamo pomembnosti medijev in tudi obveščenosti javnosti, vendar so podrobnosti kaznivega dejanja z vidika poligrafskega postopka ključnega pomena. Pojasnilo »v interesu preiskave ne moremo podati podrobnejših informacij« torej ni neka nepotrebna skovanka, ki bi bila namenjena kratenju pravic javnosti do obveščenosti, temveč resničen interes varovanja informacij, da bi raziskavo kaznivega dejanja uspešno končali. Tudi iz razlogov poligrafskega postopka, ki ga bo morebiti med preiskavo treba izvesti. Na teh informacijah namreč temeljijo ključni poligrafski testi. Če bi, recimo, potencialni testiranec v časopisu prebral, da je bila žrtev ubita s sekiro, nam lahko to uniči poligrafsko preiskavo. Testa, v katerem bi testirancu pri vizualnem testu pokazali sekiro, ne moremo več opraviti, saj je nemogoče ugotoviti, ali je bil na kraju zločina ali je za ta podatek izvedel v časopisu. Nam res ni interes, da javnost ne bi bila obveščena, ampak nam to resnično lahko uniči ključne stvari, včasih tako hudo, da je testiranje nemogoče. To sicer rešujemo z drugimi testi, a nikoli ni enako, če se testira za nekaj, kar vesta izključno testiranec in poligrafist.

Je glavni namen poligrafskega testiranja izključiti nedolžne ali odkriti storilca?

Da je glavni namen odkriti storilca, je še en mit, ki kroži o poligrafskem testiranju, pa ne drži. Osnovni namen poligrafskega testiranja je zaščita nedolžnih in usmerjanje policistov pri preiskavi kaznivega dejanja. S poligrafskim testiranjem dejansko izključimo nedolžne, ki se znajdejo v okoliščinah, ki jih ne znajo ali ne morejo pojasniti. Na ta način jih zaščitimo pred sicer zakonitim, vendar nepotrebnim posegom v njihove pravice in svoboščine. To je tudi temeljna doktrina poligrafske stroke. Glede odkrivanja storilcev in dokazovanja kaznivega dejanja ima država nasproti posamezniku dovolj prijemov, s katerimi lahko povsem zakonito nastopi proti njemu.

Če ponazoriva na primeru: policija o vas zbira določene informacije, vi pa se znajdete v situaciji, ki je ne morete ali ne znate pojasniti. Če poligraf ne obstaja ali pa vam ga ne ponudijo, bodo pač ubrali vse zakonite poti. Če vas testirajo s poligrafom in ga ne opravite, bodo prav tako zbirali dokaze po zakoniti poti, saj poligrafsko testiranje procesno ni veljavno. Velika prelomnica pa je, da vas preiskovalci testiramo s poligrafom in vas na podlagi rezultatov izključimo kot morebitnega osumljenca. Takrat se operativci usmerijo drugam in ste zaščiteni pred sicer zakonitim, vendar nepotrebnim vdorom v zasebnost, kar policijska preiskava razumljivo je.

So vse vrste kaznivih dejanj primerne za testiranje oziroma ali je za kakšna kazniva dejanja tovrstno iskanje resnice še posebej priporočljivo in, nasprotno, kje ne pride v poštev?

Poligrafsko testiranje je po veljavni zakonodaji mogoče opraviti samo za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Znotraj teh je mogoče opraviti testiranje za katerokoli kaznivo dejanje, katerega storitev oseba zanika, saj se s poligrafom preverja le izjava posameznika, torej verodostojnost zanikanja. Prednost imajo seveda težje oblike kaznivih dejanj in dejanja, ki imajo velik emotivni naboj, ta so zelo primerna. Predlogov za opravljanje poligrafskih postopkov je največ s področja klasične kriminalitete, kar je razumljivo, saj je delež teh kaznivih dejanj največji.

Pri klasičnem iskanju storilca kaznivega dejanja igra čas pomembno vlogo. Kako je s poligrafskim testiranjem, je čas, kdaj se ga izvede, tudi pomemben?

Čas, ki poteče od storitve kaznivega dejanja do poligrafskega testiranja, je pomembna okoliščina. Seveda na zmožnost priklica iz spomina vplivajo številni dejavniki, kot so vrsta in teža kaznivega dejanja, emotivni naboj, motivacija, posledice, interferenca spominskih podatkov pri povratnikih, napake spomina in podobno. Pri nekom, ki vsak dan vlamlja v hiše, bo lahko problematično že nekajtedensko odstopanje od časa kaznivega dejanja do testiranja, saj je v tem času izvršil ogromno vlomov in še sam ne ve več, kje vse je storil kazniva dejanja. Tu pa se izkaže pomembnost predtestnega pogovora. Ni vse, da se ga »priklopi in pogleda, ali laže«, prej se je treba pogovoriti in zajeti vrsto okoliščin.

Kdo je vodilni na tem področju in kje je Slovenija?

Težko je posebej izpostaviti samo eno državo, a verjetno najbolj izstopajo ZDA, kjer je poligraf zelo razširjen tako v organih pregona kot na civilnem področju. Ameriška poligrafska stroka in tudi njihovi proizvajalci poligrafskih aparatov določajo smer razvoja in strokovne kriterije. Postavili so pravila igre. To je tudi posledica števila hudih kaznivih dejanj, ki jih obravnavajo v Ameriki, tam imajo dovolj materiala za razvijanje tovrstnega področja. Po številčnosti uporabe je treba omeniti Latinsko Ameriko in Rusijo, strokovno pa vsekakor izstopata Japonska in Izrael. Na Japonskem je izid testiranja tudi dokaz na sodišču. Ker vemo, kakšen protokol imajo in kakšne teste uporabljajo, potem jih kaže gotovo označiti za ene vodilnih. Težko je ocenjevati samega sebe, vendar glede na sodelovanje, ki je obojestransko, se naša regija lahko postavi ob bok prej naštetim. Ne nazadnje imamo v Sloveniji več kot 40-letno tradicijo uporabe poligrafa.

Ameriški proizvajalec opreme je na vajin predlog pomembno nadgradil programsko opremo. Za kakšno nadgradnjo je pravzaprav šlo?

Najini predhodniki so že v začetku 80. let začeli v praksi izvajati vizualne teste, kar je še vedno posebnost slovenske poligrafske prakse. Ta vrsta testov je v teoriji sicer poznana, vendar sva ugotovila, da se po svetu zaradi posebnosti, zahtevnosti, delno pa tudi zaradi omejenih možnosti tako strojne kot programske opreme praktično ne uporabljajo. Največji svetovni proizvajalec poligrafov, ameriški Lafayette, je prepoznal številne prednosti vizualnih testov, ki jih izvajamo v slovenski poligrafski praksi, zato smo z njim začeli sodelovanje glede razvoja in nadgradnje strojne in programske opreme. Zadnji dve verziji programske opreme že vsebujeta rešitve, ki smo jih predlagali slovenski poligrafisti. Gre predvsem za nadgradnjo programske opreme, ki omogoča lažjo in natančnejšo izvedbo teh vrst testov. Navedeno je v nadaljevanju vzbudilo tudi zanimanje ameriške poligrafske stroke, predvsem kolegov poligrafistov iz policijskih vrst, ki so naju lani povabili na konferenco v Connecticut. Tam sva predstavila razvoj teh testov, njihove prednosti in slabosti ter nadaljnje možnosti raziskovanja. Na podlagi tega se je sodelovanje z ameriškimi kolegi še okrepilo, prenos znanja pa danes poteka v obeh smereh. Predstavnica proizvajalca je prišla v naš poligrafski laboratorij, midva pa sva ji pojasnila najine predloge. A ni bila začudena le zaradi tega; v oči ji je padlo, da sva cel program prevedla in modificirala za naše potrebe. Navrgla je, da na leto prepotuje 150.000 milj, a česa takšnega še ni videla. No, tako se je naše resno sodelovanje sploh začelo, šla je celo do direktorja podjetja, prenesla mu je najine predloge in izboljšave, pozneje pa so nama podelili certifikat, da sva uradna inštruktorja, kar dobijo le redki poligrafisti, sploh v tej regiji.

Poligrafsko testiranje navadno odloča o uvedbi ali nadaljevanju policijske preiskave zoper posameznika, ni pa to nikakršen jeziček na tehtnici v sodnem postopku, saj nima procesne veljave. Se strinjata s takšno ureditvijo?

Slovenska pravna ureditev je glede procesne neveljavnosti rezultatov poligrafskih testiranj v kazenskih postopkih povsem ustrezna. Navedeno je že v zborniku dovolj jasno utemeljila dr. Katja Šugman Stubbs z Inštituta za kriminologijo. V zborniku problematizira inštitut privilegija zoper samoobtožbo, predvsem skozi odsotnost kontrole volje, hkrati pa opozori na druge pasti in celo neustavnosti takšnih razmišljanj. Poleg omenjenih pravnih zadržkov obstajajo še drugi vidiki, ki naju navajajo k istim sklepom. Širša javnost namreč procesno neveljavnost napačno enači s stopnjo zanesljivosti rezultatov poligrafskega testiranja. V kazenskem postopku so procesno veljavna številna opravila, ki so v primerjavi s poligrafom bistveno manj zanesljiva, kar je celo znanstveno dokazano.

Za primer vzemimo le pričevanje prič v katerikoli obliki. Raziskave v ZDA so pokazale, da je največ napačnih obsodb ravno posledica zmotnega pričevanja prič. Ravno tu se pokaže največja uporabna vrednost procesno neveljavnega poligrafa, ko lahko že v predkazenskem postopku vzpostavimo razumen dvom o nekem sicer procesno veljavnem opravilu in na ta način zaščitimo nedolžnega. Navedeno potrjuje že omenjeno doktrino, da je poligraf namenjen zaščiti nedolžnih. Prepričana sva, da sta laž in resnica le dve strani istega kovanca. Če bi v kazenskem postopku posamezniku onemogočili, da se brani z lažjo, bi bilo enako, kot če bi mu prepovedali ali onemogočili, da govori resnico. S tega vidika je zanimivo tudi filozofsko razmišljanje dr. Slavoja Žižka, ki pravi, če ne bi bilo laži, ne bi vedeli, kakšna je resnica.