Ni večjega priznanja za kirurga

Kadar premišljujemo o slovenskih zdravnikih in zdravnicah, imamo natanko dve možnosti: da jim zaupamo ali da jim ne zaupamo. Dejstvo je, da bodo rezultati našega zdravljenja boljši, če jim bomo zaupali. Gre za psihološko učinkovanje placeba, ki povzroči, da se začne telo v sozvočju z osebo, ki nas zdravi, samo po sebi obračati k zdravju. A tu trčimo na vsakdanjo slovensko medijsko stvarnost, ki poskuša skozi vse kanale ljudem dopovedati, da je slovenska medicina katastrofalna. Res je, bila sta odmevna ekscesna primera otroške srčne kirurgije in domnevne evtanazije na nevrološki kliniki, a oboje je že davno minilo, slovenska javnost pa oba primera še vedno pogreva iz dneva v dan. Tako novinarska poročila vzbujajo tudi občutek, kot da se ne dogaja prav nič drugega. Vendar ni tako.

Slovenskim zdravnikom daje mednarodna javnost veliko priznanj. Ena izmed specialnosti, po kateri se uvrščajo prav v svetovni vrh, je oskrba poškodovancev na oddelku za travmatologijo UKC Ljubljana, kjer uigrano dela ekipa 30 kirurgov travmatologov in desetih specializantov kirurgije. Vsako leto oskrbijo 75.000 poškodovanih, med njimi 6000 hudih poškodb iz vse države, 4800 jih operirajo, 400 oživljajo.

Prof. dr. Matej Cimerman, 57-letni Ljubljančan, kirurg travmatolog, ki vodi travmatološki oddelek, je najožje specializiran za rekonstrukcijo zdrobljene medenice, v čemer je prav v svetovni kirurški špici, tako kot so slovenski kirurgi travmatologi prav v vrhu tudi po takojšnji razbremenitvi živcev v zlomljeni hrbtenici, znanju iz oskrbe poškodovanega zapestja, sklepnih zlomov in še bi lahko naštevali. Vsako leto organizira v Ljubljani nekaj mednarodnih kirurških šol. Ena izmed njih poteka te dni na Brdu pri Kranju, kjer se mladi kirurgi iz devetih držav učijo kirurške oskrbe zlomov na modelih. Združena je s 50. obletnico prve operacije medenice v Sloveniji, s čimer je bila naša država med pionirji tega področja. Prejšnji teden je prenašal svoje specifično znanje na najbolj izkušene evropske kirurge v okviru mednarodnega tečaja v Innsbrucku. Decembra bo v švicarskem Davosu skupaj z ameriškim kolegom vodja tečaja za rekonstrukcijo medenice za kirurge z vsega sveta v okviru svetovnega združenja AO Travma.

»Ni večjega priznanja za kirurga, kot da ga izberejo za vodjo tečaja v Davosu,« pove nasmejano sicer izredno skromen zdravnik. Takoj pristavi, da ni prvi, ki ga je doletela ta čast; pred časom je vodil tečaj za oskrbo poškodbe roke že njegov kolega iz UKC dr. Matej Kastelec, pa tudi nekateri drugi slovenski kirurgi so že predavali v Davosu, kar je prav tako veliko priznanje za slovensko kirurgijo. »Sedež« sodobne svetovne kirurgije je namreč ravno v Davosu.

Davos je mestece z enajst tisoč prebivalci v vzhodnem delu Švice. V njem se že od leta 1958 naprej enkrat na leto zbere med 1500 in 3000 najboljših travmatologov z vsega sveta, da si med seboj izmenjajo izkušnje in dosežke preteklega leta. Značilno za kirurgijo je, da prehaja znanje dobesedno iz rok v roke. Kar se najboljši kirurgi iz Slovenije naučijo v Davosu (in drugod), prenesejo na svoje kolege doma. In tudi sami svoje znanje v Davosu predajo kolegom z vsega sveta. Eno od takih znanj je tridimenzionalno načrtovanje skeletnih operacij, za katero velja, da so začetniki prav Slovenci. Da bo letos vodil svetovni tečaj za kirurgijo medenice Slovenec, je tako, kot da bi Slovenija zmagala v smučanju, bila svetovni prvak v metu kopja ali v kaki drugi disciplini. Le da se znanost dogaja odmaknjeno od splošne javnosti, ker za svoj razvoj potrebuje mir.

Kirurgi, v nešteto filmih in romanih prikazani kot zmagovalci v usodnih bitkah za človeško življenje, se v operacijskih dvoranah velikokrat znajdejo v bitkah lastne nemoči. To je takrat, kadar poškodovancu, ki ga pripelje rešilec, ne morejo več pomagati, ker je medtem izkrvavel, ali kadar gre pri operaciji kaj narobe. Najhuje je, kadar je na operacijski mizi otrok. Najlepše, kadar se operacija posreči. Za Matejem Cimermanom je več tisoč operacij poškodovancev, med njimi nekaj sto rekonstrukcij zdrobljenih medenic. »Najbolj se spomnim mladega fanta, ki se je z avtom zaletel v drevo, ko se je izogibal otroku. Imel je strahotno poškodbo medenice. Operirali smo ga deset ur, ga med operacijo dvakrat preobrnili, kar je posebno težko. Srečen sem, ker je bila operacija popolnoma uspešna. Danes teče maraton, čeprav prej ni bil športnik,« pripoveduje sogovornik. Če ne bi bila uspešna – in med uspehom in neuspehom je vedno tanka črta –, bi bil ta fant paraplegik, na invalidskem vozičku za vse življenje.

»Popolnoma človeško je, da se kot kirurg zmotiš, narediš napako, kot se zmotijo v vseh drugih poklicih. V operacijski dvorani si kljub ekipi vendarle sam. Včasih je operacija težka, ker je težka poškodba, odločiti se moraš sredi noči, operacije so dolge, psihično in fizično izčrpavajoče, včasih ti tudi ne gre najbolje. Nato prideš pred vrata operacijske dvorane, kjer čakajo svojci: kako je šlo? Moraš jim pogledati v oči in nekaj reči. Včasih moraš sredi noči povedati, da je bila operacija takšna, da bo poškodovani tetraplegik, negiben za vse življenje. Ne morete si misliti, kako je to hudo. Poznal sem kirurga v tujini, ki je operiral otroka drugega zdravnika. Otrok je umrl, kirurg pa je od vsega hudega naredil samomor, čeprav napake ni zakrivil namenoma. Ne poznam nikogar med zdravniki, ki bi hote naredil napako. To je nepredstavljivo. Zdaj je v obtoku misel, da bi bili javno dostopni podatki, koliko zapletov ima kak kirurg. Ameriško združenje kirurgov meni, da to nima smisla. To bi bilo podobno, kot če bi potniki, preden sedejo v letalo, preverjali, kako uspešno je pilot opravil teste na simulatorju. To nima smisla. Ves sistem mora biti razmeroma varen, ne pa posamezni kirurg pod lupo. Absolutne varnosti ni, ne le v kirurgiji, nikjer v življenju je ni,« pripoveduje prof. Cimerman.

Šolanje kirurga do največje umetelnosti poklica traja 22 let: šest let študij, dodatnih šest let specializacija, nato pa še deset let, da se zares do konca usposobi v svoji ožji specialnosti. »Učimo se vse življenje. Velja, da se prvo desetletje kirurg uči, kako se operira, naslednje desetletje, kdaj operirati, in tretje desetletje, kdaj se ne operira. Ko si zelo izkušen, veš, da je včasih tako bolje,« poskuša sogovornik pojasniti, kako težko je doseči optimalen rezultat zdravljenja.

Javnost velikokrat pomeša pojma medicina in zdravstveni sistem. V prvem gre za strokovno delo zdravnikov, katerih znanje je – velja za razvite države – globalno precej izenačeno. Drugi pojem pa označuje organiziranost in finančno zmožnost sistema, na kar neposredno vplivajo zakoni, ki jih sprejemajo politiki, in družbeni dogovor o tem, koliko denarja bo namenjenega zdravstvenemu sistemu. Slovenija ima na razpolago dva- do trikrat manj denarja kot najrazvitejše države.

»Največ, kar šteje pri naši dejavnosti, je znanje. Samo tako lahko, kolikor je mogoče, dobro zdravimo ljudi. Brez aktivnega stika s svetom hitro zaostaneš. Najbolj nas zanima razvoj. Slovenski kirurgi imamo kar nekaj točk, v katerih smo korak pred drugimi. A to dosegamo z velikimi individualnimi napori. Bojim se, da bo zdravstveni sistem, v katerem je treba stalno gasiti požare, popolnoma onemogočil razvoj. Nekaj bo treba narediti,« se sogovornik boji za zaostajanje Slovenije za najrazvitejšimi na področju zdravljenja.

Z Matejem Cimermanom se tokrat ne pogovarjava o najbolj boleči točki slovenskega zdravstva – poškodbeni urgenci UKC. Vsi poškodovanci, o katerih govoriva, pridejo v UKC skozi vrata urgence. Vsi uspehi slovenskih travmatologov, ki jih priznava ves svet in jih dokazujejo vsak dan z uspešnimi operacijami, se dogajajo v katastrofalnih prostorskih razmerah, ki izčrpavajo zaposlene, in z zastarelimi napravami, ki lahko odpovedo vsak hip. Do kdaj še, ne ve odgovoriti nihče v državi. Težko je verjeti, da je kaj takega sploh mogoče.