Tiskane izdaje
Zdi se, da se ne zavedamo, da le znanstveni napredek, ki ga ne moremo strogo ločevati na aplikativno in bazično znanost, prinaša tehnološki razvoj in posledično višjo gospodarsko rast, tako z ustvarjanjem novega znanja, ki se lahko prelije v gospodarstvo v obliki proizvodov z visoko dodano vrednostjo ali novih podjetij, kot z izobraževanjem odličnih kadrov, ki so kasneje sami sposobni ne le v raziskovalnih institucijah ustvarjati inovacije, nove proizvode in nova podjetja in s tem dvigovati gospodarsko rast. Predvsem pa se ne zavedamo, da ima financiranje znanstvenega raziskovanja tudi neposredne učinke na gospodarstvo, saj se približno polovica denarja, namenjenega za raziskave, pretoči v gospodarstvo v obliki kupovanja raziskovalne opreme in materiala za raziskave, in prav ta del, kot kažejo številni primeri iz razvitih držav, ima lahko velik pomen za razvoj visokotehnoloških podjetij, saj lahko podjetja, ki razvijajo produkte za uporabo v znanosti, takšne produkte kasneje pogosto zelo uspešno prodajajo širokemu krogu uporabnikov na globalnem trgu.
Starodavni znanstveniki
Znanost spremlja človeštvo od začetkov civilizacije. Naše prednike pred nekaj tisoč leti, ki so začeli z gojenjem žita, omogočili razvoj poljedelstva in s tem razvoj civilizacije, lahko povsem upravičeno imenujemo znanstveniki. Podobno so bili nekakšni znanstveniki vrači, ki so skušali pomagati obolelim in poškodovanim ljudem, in seveda tisti, ki so jih mučila vprašanja, kaj je sonce, zakaj se sprehaja čez nebo in podobno. Današnja evropska znanost ima korenine v renesansi, ki pa se je naslanjala na dosežke drugih kultur, antičnih, predvsem grške, in srednjeveških, ko je bila izjemno močna znanost v arabskem oziroma muslimanskem svetu, nekoliko, a v manjšem obsegu, zaradi omejenih stikov, pa tudi na dosežke kitajske civilizacije. V renesansi je bila, predvsem po zaslugi izjemnega misleca Francisa Bacona, postavljena osnova tako imenovane znanstvene metode, ki še danes velja za osnovo znanosti.
Kaj pravi ta znanstvena metoda? Da je treba vsako novo odkritje preveriti s poskusi, pri čemer upoštevamo vse morebitne dejavnike, ki lahko vplivajo na tak poskus, in šele ko takšni pravilno izvedeni in večkrat ponovljeni poskusi pokažejo rezultat, lahko to štejemo za znanstveno podkrepljeno trditev. Razvoj takšne znanstvene miselnosti, ki so jo od Francisa Bacona prevzeli vsi drugi znanstveniki, je omogočil razvoj in razcvet znanosti, kakršnega poznamo danes, in nam omogočil vsa odkritja, ki so prispevala k razvoju naše civilizacije.
A kje je mesto znanosti v današnji družbi? Kaj danes znanost dela in kako prispeva k našemu vsakdanjemu življenju? Zelo veliko, le da se tega večinoma ne zavedamo. V današnjem svetu nam je, kljub gospodarski krizi, še vedno izjemno lepo, naša življenja so zelo enostavna in lagodna v primerjavi z življenji naših prednikov že nekaj desetletij nazaj, da o stoletjih ne govorimo. Danes ne umiramo več zaradi nalezljivih bolezni, rak pogosto ne pomeni več smrti, če ga le odkrijemo dovolj zgodaj, vlaki nas vozijo vedno hitreje, avtomobili porabijo vedno manj goriva, po cestah se že vozijo električni avtomobili. Vse po zaslugi znanosti.
Vloga znanosti je in bi morala biti tudi v današnji družbi še vedno zelo pomembna, a tega se premalokrat zavedamo, pa ne samo v vsakdanjem življenju. V Sloveniji vidimo, da tudi mnenjski voditelji in politiki pogosto ne vedo, kaj bi z znanostjo, tako v politiki kot v medijih lahko v resnici vidimo podcenjevanje pomena znanosti v družbi. Odnos medijev do znanosti se sicer morda nekoliko izboljšuje, a samo občasno poročanje o odmevnih dosežkih naših znanstvenikov ni dovolj, saj po drugi strani vidimo, da medijem pogosto ni jasno, kakšen naj bi bil pomen znanosti v sodobni družbi in kaj sploh je »preverljiva« znanost. V zadnjem času sta bila vsaj dva očitna primera, kako je znanost v Sloveniji kot področje medijsko prezrta.
Ob imenovanju nove vlade je bil skorajda edini ministrski resor, o katerem se v javnosti praktično ni govorilo, področje visokega šolstva in znanosti. Pa zagotovo ne zato, ker bi bilo to področje tako dobro urejeno in ga ne bi pestile težave. Prav tako skorajda noben medij ni poročal o menjavi na čelu Agencije za raziskovalno dejavnost Slovenije, razdeljevalca javnega denarja za znanost, ki na leto deli nekaj 100 milijonov davkoplačevalskega denarja in s svojo politiko usmerja in skrbi za kvaliteto (ali pa žal za povprečnost, kot je to v preteklem obdobju počela naša Agencija) slovenske znanosti. Pred kratkim so bile tudi podeljene Zoisove nagrade, državne nagrade za najboljše znanstvene dosežke, primerljive s Prešernovimi nagradami v umetnosti. A če so imena Prešernovih nagrajencev vedno objavljena na prvi strani slovenskih časopisov, Zoisovi nagrajenci najdejo svoje mesto v neopaznem članku nekje na sredi časopisa.
Podobno nezanimanje politike za področje znanosti je prav tako precej očitno, med najbolj očitnimi primeri je izjemno slaba udeležba na predavanjih, ki so pred nekaj leti potekala v parlamentu in na katerih so se predstavljali uspešni slovenski znanstveniki, ali pa proslava ob 20. obletnici nastanka naše države, ko je bilo med nastopajočimi na proslavi tudi dvajset pomembnih športnikov in dvajset pomembnih umetnikov, znanost in znanstveniki pa so bili povsem prezrti. Ne nazadnje je podcenjevalen odnos do znanosti očiten tudi pri financiranju, saj se je z največjimi rezi v porabo javnega denarja v preteklih letih posegalo prav na področje znanosti. To je do neke mere razumljivo, saj je najlažje zmanjšati denar pri kratkoročnih sredstvih. Raziskovalni projekti v Sloveniji se podeljujejo za tri leta in najbolj enostavno je ukiniti razpis za sredstva raziskovalnih projektov (kar se bo po zadnjih informacijah letos zgodilo že drugič v zadnjih treh letih!), ki niso vezana na dolgoročne sporazume, kolektivne pogodbe in podobno.
A kaj to pomeni za slovensko znanost? Skupaj z napačno politiko Agencije za raziskovalno dejavnost v zadnjih letih, ko je, kot rečeno, podpirala povprečnost namesto odličnosti, kar meni veliko mednarodno uspešnih in priznanih znanstvenikov v Sloveniji, je situacija katastrofalna. Vsaj za manjše raziskovalne skupine na univerzi, kjer so številne zelo uspešne skupine morale močno zmanjšati delovanje kljub dokazanim očitnim uspehom in mednarodni prepoznavnosti.
Povprečnost ali odličnost?
A kje je vzrok za tak mačehovski odnos do znanosti? Vzroka sta najverjetneje dva. Eden je v sami znanosti, ki zagotovo v Sloveniji v celoti ni tako odlična, kot nas včasih nekateri skušajo prepričati. Še vedno imamo veliko raziskav, ki so same sebi namen, brez resne vizije, kako bodo prispevale uporabno znanje v zakladnico človeštva. Pa tu ni mišljeno samo uporabno znanje v obliki novih proizvodov, izjemno pomembna je tudi bazična znanost, uporabni rezultati so tudi povsem nova bazična odkritja, ki pa vseeno pogosto lahko privedejo (včasih tudi desetletja kasneje) do novih tehnoloških prebojev. Številne raziskave so pokazale, da je bazično in aplikativno znanost nemogoče razlikovati, tako kot se včasih to poskuša danes v Sloveniji pa tudi v nekaterih drugih evropskih državah. Predvsem pa brez (dobre!) bazične znanosti zagotovo ni napredka v tehnologiji, ni novega znanja in ni izobraženih, mladih, ambicioznih ljudi, ki predstavljajo kritično maso, iz katere lahko (ob pogoju, da je njihovo usposabljanje do doktorata znanosti kvalitetno) izhajajo nova znanja tudi v obliki inovacij v obstoječih podjetjih, novih visokotehnoloških podjetij in patentov.
Drugi vzrok je v tem, da se politika več kot očitno ne zaveda pomena znanosti za napredek družbe. Več kot očitno naši politiki še niso ugotovili, da prihodnost Slovenije ni in ne more biti v tekmovanju z azijskimi državami v šivanju oblek ali izdelavi poceni izdelkov. Prihodnost Evrope in Slovenije, razen če se bomo sprijaznili z izjemno velikim padcem standarda, česar si verjetno nihče ne želi, je v razvoju visokotehnoloških proizvodov in podjetij, ki bodo takšne proizvode z visoko dodano vrednostjo prodajala na globalnem trgu. Takšen tehnološki razvoj bomo dosegli le ob spodbujanju (dobre!) znanosti in dobrega izobraževanja. Seveda lahko pogosto slišimo deklarativne izjave politikov, ki govorijo ravno o tem tehnološkem razvoju, a dejanja politike več kot očitno tega ne podpirajo, ali zaradi neznanja ali iz kakšnih drugih, neznanih razlogov. Res se vlaganje v znanost večinoma obrestuje v daljšem časovnem obdobju, saj znanost (za razliko od razvojnega dela v podjetjih) odkriva povsem nove stvari, za katere včasih šele kasneje ugotovimo široko uporabnost in tržni potencial.
A vendarle ima lahko vlaganje v znanost tudi kratkoročne in neposredne pozitivne učinke na gospodarstvo, ki pa se jih v Sloveniji skorajda nihče ne zaveda. Denar, ki ga država vlaga v znanost, namreč ni izgubljen, pa ne le zaradi dolgotrajnih pozitivnih učinkov znanosti. Približno polovico denarja, namenjenega za raziskovalne projekte, se sicer res porabi za plače raziskovalcev, druga polovica pa se prelije nazaj v gospodarstvo! Raziskave, predvsem naravoslovne, zahtevajo veliko opreme in veliko materiala za raziskave, ki ga proizvaja kdo drug kot gospodarstvo. Polovica denarja, ki ga država vlaga v znanost (ob pogoju, da nadzira njegovo porabo), se dejansko prelije v gospodarstvo in tudi tako lahko država spodbuja gospodarsko rast. Resda v Sloveniji žal (še) nimamo veliko podjetij, ki bi proizvajala visokotehnološke proizvode, ki bi jih znanstveniki uporabljali, a vseeno jih imamo nekaj, na primer dva zelo uspešna proizvajalca laboratorijskih aparatur za znanosti o življenju, pa podjetje, ki uspešno sodeluje pri pripravi zelo zahtevne opreme za fizikalne poskuse in deluje na globalnem trgu, in zagotovo še kaj.
Veliko visokotehnoloških podjetij v ZDA, kjer je financiranje znanosti zelo dobro urejeno, je nastalo ali razvilo nove proizvode v začetku ravno zaradi potrebe znanstvenikov v lokalnih okoljih, kasneje pa so taki visokotehnološki proizvodi postali iskani na globalnem trgu, podjetja so močno zrastla in postala pomemben dejavnik nacionalnega gospodarstva. Če politiki že ne morejo videti dolgoročnih pomenov znanosti za razvoj države in gospodarstva, bi lahko videli vsaj kratkoročne učinke. Vemo, da so državne subvencije gospodarskim subjektom v Evropski uniji prepovedane. Denar za znanost pa lahko dejansko pomeni nekakšno dovoljeno subvencijo visokotehnološkim podjetjem, ki jim omogoča lažje preživetje in razvoj na trgu.
Grožnja psevdoznanosti
Nerazumevanje znanosti v družbi zaradi politike in mnenjskih voditeljev ter medijev je dodatna nevarnost ne le za znanost, temveč za družbo v celoti. Vedno bolj pogosto lahko vidimo, kako se psevdoznanost vse močneje krade v naša življenja, tudi z veliko pomočjo medijev, pa tudi zaradi pasivnosti uradnih institucij, ki bi morale predstavljati in zagovarjati znanost, a tega ne počnejo. Kot rečeno, je osnova evropske znanosti, ki nam je omogočila izjemen napredek v zadnjih stoletjih, znanstvena metoda Francisa Bacona. Osnova tega je, da je treba vse trditve preveriti s strogo nadzorovanimi in ponovljivimi poskusi, in šele ko takšni poskusi potrdijo neko trditev, lahko o njej govorimo kot o znanstvenem dejstvu. Danes pa lahko skorajda vsak dan v medijih preberemo to ali ono trditev, ki nima nobene povezave z znanostjo, čeprav jo mediji predstavljajo kot znanstveno oziroma najraje kot alternativno znanost. A nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost. Znanost, ki ne temelji na preverjanju trditev z znanstvenimi poskusi? Na čem potem? Na domnevah in občutkih posameznikov, ki si jih izmislijo? Se nam to še zdi znanost, če povemo takole prozaično?
Grozljivo je, da si upa izjemno brana slovenska revija na naslovnico napisati velik naslov »Cepiva so ubila in pohabila že nešteto otrok«. Ali obstajajo kakšni preverljivi dokazi za to trditev? Ne obstajajo! Obstaja pa veliko dokazov, raziskav, ki so bile izvedene z znanstveno metodo, ki kažejo, da cepiva ne povzročajo na primer sladkorne bolezni tipa 1 (raziskava v Skandinaviji, ki je zajela 775.000 otrok), podobno je pri avtizmu, pri katerem je bilo prav tako dokazano, da ni povezave s cepljenjem (dokazano je bilo tudi, da je bila edina objavljena raziskava, ki je govorila o povezavi med cepljenjem in avtizmom, dejansko namerno ponarejena zaradi finančnih interesov avtorja raziskave). Seveda lahko ob iskanju povezav najdemo povezave marsikje. Lep primer je predstavljen na sliki, ki kaže izjemno močno povezavo med avtizmom in uživanjem ekološko pridelane hrane. A znanstvenikom je jasno, da ta povezava ne zdrži primerjave, in verjetno tudi veliko nasprotnikov cepljenja ne bi sprejelo tega, da uživanje ekološko pridelane hrane povzroča avtizem. A njihovi dokazi o škodljivosti cepljenja temeljijo na povsem enakih nesmiselnih primerjavah.
Evropska družba, vključno z nami, Slovenci, je danes nedvomno izjemno privilegirana skupina ljudi, kljub vsakdanjim tegobam, ki se nam zdijo velike, a so v primerjavi z življenjem ljudi v najrevnejših delih sveta ali v primerjavi z življenjem naših prednikov pred sto leti skorajda smešne in nepomembne. Ne zavedamo se, kako lepo nam je danes v tem svetu, na tem kraju in v tem času. Ne pesti nas lakota, ne živimo v nevarnosti vojne, življenje nam lajšajo številni pripomočki in prepogosto pozabljamo, da se moramo praktično za vse te privilegije zahvaliti znanosti. Pozabljamo tudi, da gre svet naprej, in če bomo v Sloveniji ohranjali mačehovski odnos do znanosti in znanja, bomo na koncu res končali kot nekakšna revna kolonija, v kateri bomo delali za drobiž za razvite države.
A mogoče ne bo s tem nič narobe, saj bomo živeli zdravo, pili bomo pametno vodo, ne bomo se cepili, raka bomo zdravili s sodo bikarbono in bomo zadovoljni, ker živimo skupaj z naravo, tako kot so živeli naši predniki. Seveda bomo tudi umirali mlajši, tako kot naši predniki, a bomo srečni, ker bomo živeli v stiku z naravo. Še vedno pa imamo tudi drugo možnost, da sledimo sodobnemu razvoju in skušamo postati moderna, razvita družba, igralec na globalnem trgu, a za kaj takega bomo morali temeljito spremeniti našo miselnost, naše razumevanje in naš odnos do znanosti in znanja nasploh, tako splošna javnost kot predvsem politiki, ki jih volimo in naj bi zastopali naše interese, a na te po volitvah večinoma pozabijo!
Dr. Gregor Majdič je redni profesor
