Nikab in burka ali orientalizem skozi mašrabejo

Prodori turbanov se obnavljajo vsakih nekaj stoletij, nazadnje pa desetletij; v vsakem primeru pa so ekonomske narave, četudi je njihov videz drugačen.

Objavljeno
18. december 2015 15.55
Mojca Novak
Mojca Novak
Lomni pojavi, kot so konflikti in njihova razširitev v vojne spopade, niso le polje za trošenje materialnih dobrin in preizkušanje različnih taktik in strategij vključenih interesnih strani, temveč prav zato tudi razlog za pospešeno izdelavo in oblikovanje novih materialnih in nematerialnih dobrin. Burne dogodke, ko se običajno spopadejo nosilci interesov iz različnih globalnih regij, spremlja njihovo beleženje – zgolj v beležnice ali s kamerami.

Poročanje z bojnih polj ni le opis dogodkov in procesov, temveč predvsem njihove interpretacije, ki se razlikujejo med vpletenimi stranmi. V ta proces različnih poročanj in interpretacij dogodkov so vključeni tudi vsi spremljajoči pojavi kot npr. zdaj prihod beguncev in »ekonomskih migrantov« z Bližnjega in Srednjega vzhoda, Orienta. Prihod Drugih in drugačnih v nova okolja sproža različne sprejeme – od odprtega srca in rok do ostre zavrnitve. Ali kot pravi pred desetletji Agnes Heller v svojih Desetih tezah o pravici do azila, prihod beguncev v nova gospodinjstva in države je boleč in poln trpljenja in farizejsko bi se sprenevedali, če bi to zanikali. Toda naloga gospodarja je – če se odloči, da bo begunce sprejel, da te bolečine in trpljenje lajša in naredi vse, kar je v njegovi moči, za udobje prišlekov, o katerih ne vemo skoraj ničesar – ne o njihovi kulturi ne o njihovi intimi. Zelo verjetno vsi niso angeli. Starodavna izročila pa pravijo, da so se prišleki vedno ravnali po hišnem redu gostitelja, ki jih je sprejel in jim ponudil ležišče v svojem šotoru, čeprav so prinesli s sabo navade in običaje iz izvornih okolij, ki so spremenili zunanje podobe sprejemnih družb.

Zanimivo je, da je v zadnjih letih, posebno pa v zadnjih mesecih kljub redkosti pojavljanja tudi v Sloveniji postalo moteče zakrivanje muslimank z burko in nikabom. Med podporniki in nasprotniki pravice do tradicionalne noše tudi zunaj izvornih okolij teče že nekaj časa burna razprava, ki je obe skupini razdelila na tiste, ki podpirajo pravico do kazanja etničnih posebnosti tudi v načinu oblačenja, in tiste, ki to pravico v novem okolju povsem zavračajo iz kulturnih in tudi varnostnih razlogov. Utemeljitve obeh skupin so zelo različne: od najvišje ravni človekovih pravic pri tistih, ki zakrivanje dojemajo kot pravico muslimank, do tveganja terorizma pri tistih, ki to pravico zavračajo. Slednji se pri tem sklicujejo na Francijo, kjer so nošnjo burk in nikabov zakonsko prepovedali že leta 2004, prvi pa pri tem poudarjajo, da so s tem povzročili izključitev muslimank, ki prakticirajo zakrivanje, iz javnosti.

Pri opazovanju krvavih dogodkov in burnih razprav se poraja vprašanje, ali je to edina možna perspektiva razumevanja procesov, ko turban zavzema Evropo, kot je pred stoletji napovedal Nostradamus in se danes ta njegova napoved nekritično ponavlja. Najprej, turban se po Evropi ne sprehaja prvič. Pogosto se je sprehajal sredi drugega tisočletja, se celo za določen čas utaboril pred Dunajem, ko je prihajal po sveže človeške vire, v Španiji pa pomembno zaznamoval njihovo kulturo z materialnimi in nematerialnimi dobrinami. Sodobni množični val se je zgodil v šestdesetih in začetku sedemdesetih let v obliki nekvalificirane in poceni delovne sile, ki je pripomogla k podaljšanju evropske ekonomske rasti z naftno požrešnimi tehnologijami do naftnih šokov v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Skratka, iz zgodovinske perspektive se prodori turbanov obnavljajo vsakih nekaj stoletij, nazadnje pa desetletij; v vsakem primeru pa so ekonomske narave, četudi je njihov videz drugačen.

Če obrnemo geografsko smer prodorov, ne smemo spregledati, da so Evropejci, ko se še niso imenovali »Evropejci«, prodirali na Orient in si podredili celotno regijo, od Sredozemskega morja do Indijskega oceana. Na začetku drugega tisočletja so reševali Kristusov grob v sveti deželi, dokler jih turbani niso pregnali. Končno, v globalni kolonizaciji so si Evropejci podjarmili celoten Orient, ki je kljub procesom dekolonizacije še vedno pod patronatom in nadzorom Okcidenta. Seznam nekoč gospodarsko avtonomnih in politično suverenih držav, ne le na Orientu, temveč tudi na drugih celinah, ki so jih razrušili Evropejci, ne da bi zgradili nadomestne družbene strukture, je dolg … Evropejci niso pokoravali drugih družb le z ognjem in mečem, tj. vojaško in politično, temveč tudi gospodarsko in versko ter intelektualno. Ali, Evropejci so druge civilizirali, kot so sami imeli in še imajo navado označiti ta proces krvoločnega podjarmljanja. Tako tudi sodobne vojne niso le vojaški in politični ali verski spopadi, temveč so v osnovi nastanek in razširitev sporov zaradi nadzora dostopa do gospodarsko pomembnih virov.

V skiciranem okviru se, torej, kažeta dva problema, ki ju kaže osvetliti drugače, kot se ju interpretira v javnem pristopu, in sicer (človekova) pravica muslimank do zakrivanja z burkami in nikabi ter boj za nadzor nad gospodarsko pomembnimi viri, ki se zadnji leti razkazuje kot boj med kalifatom in silami vedno bolj številne gospodarsko-vojaško-politične koalicije.

Ne glede na pozicijo v boju za pravico do nošenja burke in nikaba zunaj izvornega prostora, tj. muslimanskih držav, ali zagovor ali nasprotovanje akterji obeh strani kažejo, da so svoja sidra močno vkopali v orientalizem. S tem oboji spregledujejo, da Orientu odrekajo pravico do obrambe svojih navad in vrednot in s tem svojega predstavljanja drugim in drugačnim. Z odrekanjem te pravice Orient ni subjekt predstavljanja, temveč objekt predstavljanja, ki ga namesto njih in za njih ter v njihovem imenu opravlja Okcident v skladu s svojimi pravili in standardi. Spregledujejo, ker so vkopani v stoletno prakso, ko si je Okcident vzel pravico, da ob vojaškem, političnem in ekonomskem osvajanju Levanta tudi določa, kaj je tam dobrega in uporabnega – tj. civiliziranega – za evropske načrte o kolonizaciji planeta. Dalje, z dušebrižniškim zagotavljanjem zaščite pri udejanjanju pravice do zakrivanja, prav tako pa tudi pri odrekanju te pravice, Okcident po eni strani prikrito in zakrito, po drugi pa odkrito označuje izvorno (muslimansko) okolje zakritih muslimank kot necivilizirano, divje, surovo; kjer še vedno veljajo pravila »zob za zob, oko za oko«; kjer so ženske spregledani in od javnosti umaknjeni del družbe; kjer sta njihova religija in versko prepričanje nasilna s težnjo po pokoritvi celotnega planeta. Skratka, kjer ljudje živijo daleč pod okcidentalnimi standardi udobnega in človeka dostojnega življenja. To pomeni, pri presoji okolij priselitve in izselitve Okcident uporablja samo eno merilo – svoje. Okcident je civilizacijski center, vsi drugi so obrobje.

Morda bi pri preseganju okcidentalne zamejitve, pa četudi so meje iz bodeče žice, za začetek pomagalo, da Okcident prizna Orient kot del sveta s sebi značilnimi pravili, standardi in vrednotami in jih ne primerja s svojimi na lestvici »boljši – slabši«, »bolj civilizirani – manj civilizirani«. Okcident bi se končno in dokončno moral odreči svojemu namenu in načrtu, da drugi del sveta uredi po svoji podobi, ekonomski, politični, vojaški, religiozni, kulturni, intelektualni …, in s tem Orientu priznati pravico do predstavljanja samega sebe. V nasprotnem primeru, kar se dogaja pospešeno že nekaj stoletij, Okcident s tem, ko Orientu pod oznako modernizacije vsiljuje svoje standarde in vrednote, proizvaja Frankensteina, saj svoje civilizacijske in »civilizirane« materialne in nematerialne dobrine nekritično presaja v drugačne družbene in kulturalne, tj. civilizacijske razmere. Tako v svoji ihti civiliziranja drugih in drugačnih spregleduje, da se presadki in vsadki niso vrastli v drugo telo, temveč odpadajo in za sabo puščajo gnojne rane. Končno, Okcident bi moral v presoji in oceni drugih in njihove drugačnosti opustiti perspektivo »bi moral« in se usmeriti na iskanje in analizo razlogov, zakaj se družbeni procesi razvijajo drugače od načrtov. Najprej pa bi moral pomesti v svoji hiši – tudi s štirimi metlami, če ena ne bi bila dovolj – in ugotoviti zgodovinske in civilizacijske, predvsem pa ekonomske razloge ponovnega postavljanja zaščitnih ograj in zidov.

Ob preštevanju pravih in nepravih prišlekov Okcident ne more in ne sme pozabiti trupel, ki jih je pustil za sabo v zadnjih petsto letih: konkvista, čarovnice, različne revolucije, prva in druga svetovna vojna, koncentracijska taborišča, korejska in vietnamska vojna … Prav tako se ne sme pozabiti na postavljanje všečnih in odstavljanje nevšečnih voditeljev držav, na primer šaha Reze Pahlavija v Iranu, Sadama Huseina v Iraku in Moamerja Gadafija v Libiji, zdaj pa v Siriji …

Ob tako usmerjeni razpravi se tudi drugače pokaže problematika Islamske države ali kalifata (od 29. junija 2014), ki v svojih programih načrtuje regionalno prevlado; osvajalni interesi pa so usmerjeni tudi zunaj levantinskih meja in v Evropi vključujejo vsa tista ozemlja, po katerih je že jezdil turban: Španijo in Portugalsko, celoten Balkan z Avstrijo in Slovenijo, Madžarsko, Romunijo in Moldavijo. Tako je povsem razumljiva izjava francoskega premiera Hollanda, da je po zadnjem pokolu Francija v vojni, čeprav ta država po načrtih kalifata ni v prvem krogu osvajanja.

Da, glavni igralci so v vojni; v vojni za nadzor nad pomembnimi gospodarskimi viri, na območjih, kjer so prebivalci odvečen element, zato ga je bilo treba umakniti z usmerjanjem eksodusa proti Evropi; tja, od koder so v preteklosti prihajali osvajalci. Tako ne gre za civilizacijski in verski spopad, kot so bile pred desetletji označene tudi jugoslovanske vojne. Gre za spopad za nadzor nad strateškimi viri, v katerega so vključene vse svetovne velesile. Pravzaprav, gre za prikriti spopad med Okcidentom in Orientom, kjer sta glavna igralca na Orientu Kitajska in Rusija. V tem okviru pa Islamska država izrablja prerivanje in služi za zaveso, za katero se prerazdeljujejo karte, ne glede na politično in religiozno utemeljitev svojih teženj. Pravzaprav si je kalifat nadel nasilno medijsko podobo, s katero straši Evropejce, hkrati pa z informiranjem usmerja levantinske prebivalce proti državam, ki se same označujejo za civilizirane in s standardi, ki omogočajo (okcidentalnega) človeka dostojno življenje. Skratka, prav po okcidentalno zamišljena medijska akcija, kjer imajo borci kalifata podobo in vlogo, ki jim jo je Okcident vedno pripisoval – nasilno, surovo, divjaško, uničevalno; za vlogo tekmovalnega zajca v tej akciji pa bo kalifat prav gotovo bogato nagrajen.

Če bi okcidentalni politiki mislili z bojem proti terorizmu resno, potem bi najprej počistili v svoji hiši in vojaško proizvodnjo preusmerili v civilno, s čimer bi pacificirali ne le Okcident, temveč celoten planet Zemlja. Zakaj jim to kljub vsem besedam in dejanjem o skrbi za mir in dobro vseh Zemljanov ne uspeva? Karl Marx je pred več kot sto leti popisal in analiziral razloge za to. Kljub vsem tehnološkim modernizacijam se svet še vedno vrti po principu razlaščanja in prilaščanja profita. Če bi bil uspešen ta epohalni in doslej nerealizirani, vendar močno želeni obrat od militarizma k pacifizmu kot načinu življenja, delovanja, mišljenja in čustvovanja, potem niti Okcidentu niti Orientu ne bi bilo treba več gledati sveta okoli sebe skozi mašrabejo, temveč skozi odprto okno, saj mašrabeja, ta lesena izrezljana naoknica, skozi katero pred javnostjo skrite muslimanke tradicionalno smejo prikrito, zato pa omejeno opazovati dogajanje na ulici, ne bi bila več potrebna. ●