Nikarte politiku reči idiot

To je vic iz nekih predvčerajšnjih časov: Nekega moža prijavijo, ker je nekje rekel: »Nikolaj je idiot!« Policist ga aretira, češ da blati Nikolaja II. »Ne, gospod,« se brani človek, »nič žalega nisem mislil proti našemu carju, govoril sem o nekem drugemu Nikoli in sploh ne o Nikolaju.«

»Nikar me ne skušajte preslepiti,« reče policist. »Če ste rekli 'idiot', ste očitno mislili carja.«

Vsi vici na račun carja so pozneje postali vici na račun Stalina, pravi britanski novinar Ben Lewis, ki med drugim piše za vse svetovne »velike časopise«. Ima prav, ampak v njegovi knjigi (Smeh in kladivo, O režimih, ki so pocrkali od smeha) zaman iščemo odgovor, zakaj je smeh nenadoma ugasnil. Hudomušnost, ironija in samoironija.

Dobro, t. i. Zahod nikoli ni premogel virtuoznosti političnega humorja, kakršen je bil izza »železne zavese«, ampak to je problem njegove samorefleksije – če jo pač zmore, seveda. Humor in satira sta bila vselej nekakšen lakmusov papir notranje »normalnosti« vsakokratne družbe; če je ta cvetela, to ni moglo biti slabo znamenje. Ali pač?

V deželici tostran Alp ni več političnega humorja in satire, še Pavliho so nekako dali propasti. Vse je bilo tedaj, zdaj pa še neizmerno bolj strahovito resno, pomembno, politično itd., tako da sta zdrava pamet in njena hudomušnost tako rekoč ukinjeni. Z drugimi besedami: t. i. civilne družbe praktično ni več, niti po oštarijah, in politiki se je v tej izpraznjenosti uspelo zavleči v vse kapilare. Polastila se je in se še polašča medijev.

Užaliti politika, da je idiot, kot na primer neki ruski Nikola ali Nikolaj, postaja skoraj zagotovo kaznivo. Kaj pa, če se politiku reče, da je inteligenten, in se pri tem zagonetno nasmehneš? Bo potem sodišče razsojalo tudi o nasmešku?

Moj prijatelj Voltaire, znan kot velik nasprotnik Cerkve, je na stara leta v neki vasici blizu Ženeve dal postaviti lepo cerkev – v katero pa ga seveda nikoli ni bilo. Se to da razumeti kot dobro dejanje, provokacijo ali kakorkoli drugače? Razsvetljenstvo z Voltairjem je bilo nedvomno eden največjih civilizacijskih prebojev Evrope, ampak to se na vsakem koraku pred našimi očmi hitro »ohlaja«.

Če bi Evropi v tistih časih »predsedovala« Ljubljana, ne pa Firence in Pariz, bi bili zagotovo še v srednjem veku.

Če se vrnemo k predvčerajšnjim časom – vse se vendarle lahko nekako povrne. Nekaj, kar je bilo z današnjega vidika absurdna konjska figa zgodovine, se lahko vsak hip pojavi na pravkar položenem asfaltu. Mini državica Slovenija je odlično otroško igrišče za vse te domnevno preživete in absolvirane izkušnje. Pri nas se vse lahko ponovi v naši, liliputanski režiji.

Torej kdo je tu idiot?!

Tega se ne upamo izustiti, kajti vsakdo nam bo prišepnil kako ime, potem pa se bomo vlačili po sodiščih, ker so vsi Slovenci menda kot najbolje oprano perilo. Nekdanja italijanska reklama za pralne praške: Dash lava così bianco che più bianco non si può; Dash pere tako belo, da bolj belo ne more biti. Na Slovenskem kar mrgoli politikov in menedžerjev v najbolj svežem belem perilu.

Seveda, ker se politični prostor sproti »očiščuje«, kot kaka samodejna čistilna naprava. Poglejmo samo Janševo stranko: iz nje so tako ali drugače izginili Jože Pučnik, Ivan Oman, Ivo Hvalica … vsi, ki bi kakorkoli utegnili škoditi avtoriteti Vodje. Ali ki bi utegnili karkoli podvomiti o ideologiji in politiki stranke. To je poznano iz zgodovine iz časov vrlega Josifa Visarionoviča, ki je sproti eliminiral vse pomembne može iz svoje okolice.

Temu se je reklo čistke. In vsi so končali nekje v Sibiriji.

Profesor Božidar Debenjak nam je na FF to razlagal kot politiko centrizma: trobiš levo, voziš desno, trobiš desno, voziš levo. In tako vselej ostaneš nekako v centru, v navidezni sredinski liniji, ki je kot lekarna za leve in desne odklone.

Janša to stalinsko metodo počne sistematično, trenutni premier pa se očitno še ni naučil politike in se gre nekakšno »sredinskost« kar tako, v megli. Kot se je bil naučil iz katekizma. No, stvari utegnejo biti kmalu sprevrnjene na glavo, kajti nov Delov ponedeljkov raziskovalni rezultat utegne napovedati dolgoročne spremembe. Na vrhu ni več »tradicionalnih« strank, ampak se za »Aljažev stolp« neposredno spopadata SDS in ZL. Vsaj javnomnenjsko.

V igro nenadoma vstopa resnična levica?

Hopla, to je nekaj novega! Za Janšo in njegove vernike se ve, da bodo tu še vsaj tisoč let, to bo šentflorjanska stalnica za vse večne čase, da pa se da nenadoma prebuditi neka resnična levica – tega niti zveza komunistov v svojih najboljših časih ne bi odobrila! Da se »neki« Luka Mesec postavi proti JJ z rezultatom 1:1?! In s tem zavrže v smeti vso dosedanjo etablirano »levico«, v kateri so bili doslej po seznamih že skoraj vsi, od Janše in Pahorja do …

Pravzaprav je vstop Združene levice v sam strankarski vrh ne le presenečenje, ampak celo burja. Burin? Tista šibka burja? Pri sosedih, na primer Italijanih, smo opazovali, kako se je strankarsko prizorišče sproti prepihovalo ali pa se je povsem prepustilo gnilobnim procesom; pri nas pa postaja gnilobnost nekaj samoumevnega.

Očitno po nekaj desetletjih demokracije in osamosvojitve še nismo pripravljeni na to, da se bo nekega dne od partizansko-domobranskih zgodb in pripovedk treba vrniti k realnosti. Izenačen javnomnenjski rezultat Dela utegne povedati veliko ali nič. Vsekakor pa ne moremo prezreti tega, da sta se nenadoma znašli na povsem isti ravni neka »desna« stranka in nekaj netradicionalno levega. Na isti tehtnici. Ne smemo teh rezultatov absolutizirati in sporočati v vesolje, vendar je dejstvo, da se je zgodilo nekaj zanimivega – pojavila se je spet prava levica!

To lahko pomeni marsikaj. Najprej je to že samo po sebi sporočilo dosedanji »levici«, da to pravzaprav nikoli ni bila. In da po svoje doživlja politični poraz. Janši in t. i. desnici pa je to sporočilo, da se prebuja neko novo politično gibanje, s katerim se ne bo mogel več poigravati.

Vsekakor je Združena levica vnesla nekaj novega v utrujeno slovensko politično sceno. Bomo videli.