Tiskane izdaje
Pred skoraj petsto leti je nemški duhovnik Martin Luther na vrata wittenberške cerkve pribil 95 tez, v katerih je kritiziral odkupovanje odpustkov in sprožil vplivno gibanje za prenovo Katoliške cerkve, iz katerega sta se razvila reformacija in protestantizem. Prihodnjo sredo ob 14.30 pa se bodo pred ljubljansko Moderno galerijo zbrali udeleženci svetovnega shoda za znanost, ki želijo opozoriti na nevzdržne razmere v slovenski znanosti.
Dogodka sicer nista neposredno povezana, a ponujata kar nekaj zgodovinskih vzporednic. V imenu organizacijskega odbora Shoda za znanost smo se pogovarjali z direktorjem ZRC SAZU Otom Lutharjem, ki so ga srednješolski profesorji včasih hudomušno opomnili na znani reformistični priimek.
Dejanje Martina Luthra je razkrilo globoko nezadovoljstvo nemškega ljudstva zaradi pokvarjenosti in samopašnosti cerkvenih elit, ki si ga lahko po Lutharjevih besedah zelo dobro predstavljajo tudi slovenski znanstveniki in raziskovalci – le da so za razmere krivi uradniški in politični dostojanstveniki. Organizatorji shoda zato pričakujejo, da bo njihovo dejanje sprožilo nujne reforme na področju znanstvenega in raziskovalnega dela, brez katerih bosta slovenska znanost in celotna družba vse bolj zaostajali za razvitimi vzorniki.
Ste organizatorji Shoda za znanost predvideli tudi pribijanje vaših zahtev na vrata državnega zbora po zgledu Martina Luthra?
Kot zgodovinar se raje izogibam takšnim primerjavam s preteklostjo, saj so bile okoliščine Luthrovega dejanja precej drugačne. Res pa je reformacija sprožila pomembne premisleke, ki so jih v nekaterih delih sveta prevzeli in s pridom uporabili za razvoj družbe. Pri tem ne mislim samo na povezavo protestantizma z razvojem kapitalizma, ki jo je opisal nemški sociolog Max Weber. V protestantskih družbah so se vzpostavili razvojni vzorci, ki bi jih bilo dobro posnemati. V tej različici krščanstva ljudem že od malih nog dopovedujejo, da se njihove dolžnosti ne končajo pri posamezniku in njegovi družini. Človek nikoli ne skrbi samo zase, ampak tudi za skupnost, da je treba prevzeti odgovornost tudi za manj uspešne … Takšno prepričanje se je preneslo iz religije tudi na državni okvir, kar pri nas zelo pogrešam.
Bi bilo vaš protest bolj ustrezno primerjati z nedavnimi ameriškimi protesti, kjer so znanstveniki in raziskovalci množično protestirali proti nekaterim odločitvam novega predsednika Donalda Trumpa? Zmotili so jih zmanjševanje denarja za nekatera področja znanosti, zanikanje podnebnih sprememb in agresivni antiintelektualizem, s katerim je nastopal med celotno kampanjo.
Tudi v tem primeru niso mogoče neposredne primerjave. Zanimivo je spremljati, kako se ameriški komentatorji in intelektualci nenadoma sprašujejo, ali živijo v postresničnostni družbi. Na tem področju smo tranzicijske družbe daleč pred ZDA. Že v devetdesetih letih smo lahko spremljali postopno prevlado antiintelektualizma in gradnjo postresničnostnega sveta. Neverjetno uspešno smo se naučili razlagati zgodovinska in druga dejstva ter jih kot nekakšno glino prilagajati trenutnim političnim ali ideološkim potrebam. Toda na shodu nimamo namena naslavljati antiintelektualizma, ki je vznemiril ameriške kolege. Z njimi nas povezuje nekaj drugega: potreba po sistemskih spremembah, ki bodo še naprej omogočale in podpirale znanstveno in raziskovalno delo. To se je v zadnjih desetletjih zelo spremenilo.
In se globaliziralo?
Ne gre samo za globalizacijo. Zgodovino sodobne znanosti je mogoče razdeliti na več poglavij. Prva velika znanstvena revolucija se je začela v drugi polovici 19. stoletja in se nadaljevala med obema svetovnima vojnama, ki sta zelo pospešili razvoj naravoslovnih in tehničnih znanosti. Po drugi vojni se je znanstveno delo industrializiralo, prestopilo okvire univerz in inštitutov ter postajalo vse bolj množično. Število ljudi, ki so se ukvarjali z znanostjo in raziskovanjem, se je zelo povečalo, a so se hkrati povečevala tudi vlaganja, saj so se državam pridružili zasebna podjetja, fundacije in skladi tveganega kapitala.
Do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo mogoče v takšnem sistemu zelo dobro živeti, zlasti v naravoslovnih in tehničnih vedah. Od devetdesetih let naprej se je z globalizacijo in dostopnejšo izobrazbo še povečalo število ljudi, ki so vstopali v znanstveno in raziskovalno sfero. Toda financiranje ni več sledilo temu trendu, zato ni bilo dovolj denarja za vse nove raziskovalce, področja in raziskovalne ustanove. Današnje težave so v veliki meri posledica tega nesorazmerja. Še zlasti v primerih, ko se države niso pravočasno odzvale na spremembe.
Kaj lahko naredijo nacionalne države?
Zelo dober primer je Nemčija. Naši nemški kolegi imajo veliko srečo, da je kanclerka Angela Merkel nekdanja resna znanstvenica, ki poleg tega izhaja še iz protestantskega okolja. Zadnjo spremembo znanstvene zakonodaje je sprožila sama, ko so jo nekdanji kolegi iz velikih inštitutov opozorili, da jim bodo znanstveniki pobegnili v druge dele sveta, če ne bodo poskrbeli za njihovo konkurenčnost. Taki primeri so redki – da bi bil ministrski predsednik tudi nosilec napredne znanstvene politike –, toda pristojna ministrstva se praviloma zavedajo, da so v službi znanosti. Trudijo se zagotoviti dovolj denarja in zastopati interese znanstvene sfere.
»Politika problemov ne odpravlja, temveč jih ustvarja. Konfliktov ne rešuje, ampak jih še poglablja.«
Foto Jure Eržen/Delo
Sogovorniki iz znanstvene sfere so večkrat povedali, da se na slovenskem ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport še najmanj ukvarjajo z znanostjo, saj da ste znanstveniki premalo glasni in z vami ni mogoče pridobivati političnih točk. Kaj organizatorji shoda pričakujete od ministrstva?
Slovenski zakon o raziskovalni dejavnosti je star že dvajset let. Dejavnost, ki jo ureja, pa se izjemno hitro spreminja in prilagaja. Pri tako dinamičnem in pomembnem področju je treba predvidevati ter sproti odpravljati probleme in konflikte, ki ovirajo njen razvoj – v skladu z jasno in zavezujočo nacionalno strategijo. Pri nas je ravno nasprotno. Politika problemov ne odpravlja, temveč jih ustvarja. Konfliktov ne rešuje, ampak jih še poglablja. Predstavniki znanstvenih in raziskovalnih ustanov ves čas opozarjamo na enake težave, toda ničesar ne dosežemo. Zato od ministrstva pričakujemo predvsem pripravljenost za nujne spremembe zakonov, pravilnikov in podzakonskih aktov, ki nam bodo omogočile bolj normalno delo. Predlog sprememb smo pred leti že pripravili, a se je vmes zamenjala vlada.
Katere so največje ovire?
Po osamosvojitvi se je pri nas uveljavil precej specifičen model financiranja znanosti, ki predvideva zgolj projektno in delno programsko financiranje. Po dobrih dvajsetih letih je jasno, da takšen pristop ni bil najbolj posrečen in ga ne najdemo v nobenem razvitem znanstvenem okolju. Naš model ima najmanj dve veliki pomanjkljivosti. Vsa področja obravnava enako, čeprav vemo, da imajo robotiki popolnoma drugačne potrebe kot raziskovalci virusov ali srednjeveške umetnosti.
Poleg tega ne omogoča dolgoročnega financiranja za projekte, ki so že po naravi dela dolgoročni. Slovar slovenskega knjižnega jezika je treba urejati in osveževati ves čas in ga nima smisla vsakič znova prijavljati na vsaki dve leti, ker je to pač zahteva ministrstva. Takšne dolgoročne projekte poznajo na vseh področjih znanosti in so ključni za razvoj vsake vede. Naši avstrijski, švicarski, danski in drugi kolegi nimajo takšnih težav. Njihovi znanstveni strategi zelo dobro vedo, da je za raziskovalno delo potrebna tudi določena stabilnost. Zato usoda strateško pomembnih projektov ne sme biti odvisna od vsakoletnega usklajevanja proračuna.
Ena izmed vaših zahtev je tudi povečanje javnega financiranja znanosti na en odstotek proračuna do leta 2020. Je takšen delež proračuna realen?
Tega deleža si nismo izmislili mi, ampak ga je že sprejela vlada v programu RISS in ga potrdila v državnem zboru. Na shodu bomo vlado opozorili, da mora upoštevati lastne zaveze, če hoče biti verodostojen sogovornik. Po deležu javnega financiranja je Slovenija v zadnjih letih izgubila precej mest v primerjavi z drugimi državami EU, saj za znanost namenjamo manj kot pol odstotka proračuna. Prav ta delež pa je najbolj zgovoren podatek, kako resno neka država obravnava znanstveno in raziskovalno delo.
Zakaj prav ta podatek? Na ministrstvu se radi pohvalijo z uspešnim pridobivanjem evropskih sredstev in razmeroma visokim deležem denarja, ki ga v raziskave vlagajo zasebna podjetja.
Pri končnih številkah moramo biti previdni. Zasebna podjetja lahko uveljavljajo davčne olajšave za raziskovalne projekte, pri čemer so včasih zelo – lepo rečeno – izvirna. Če bi v absolutno vsoto šteli zasebna vlaganja in evropske projekte, bi se stanje navidezno nekoliko popravilo, ampak ta slika ne bi bila realna. Javna sredstva, ki jih država ponavadi prek javne agencije razdeljuje med znanstveno sfero, še vedno ostajajo najbolj pomemben pokazatelj znanstvene politike. Slovenija namenja znanosti približno 0,4 odstotka proračuna, kar je pod evropskim povprečjem. Države, kjer je znanost nacionalna prioriteta, pa so blizu enega odstotka ali ga celo presegajo. Temu deležu praviloma sledijo tudi vsi drugi kazalci, po katerih merimo razvitost neke družbe.
Je problem samo količina denarja ali tudi razdeljevanje? Od vaših kolegov sem nekoč slišal primerjavo s športom. Imamo omejeno količino denarja, ljudi in gledalcev, a kljub temu razdeljujemo denar med desetine panog, namesto da bi stavili na tiste, v katerih smo lahko vrhunski. Ali ni tudi pri znanosti podobno?
Med odločevalci velikokrat slišim drugačen premislek: zakaj sploh potrebujemo vse domače katedre, inštitute in laboratorije, če lahko vse nove tehnologije in izdelke kupimo v tujini? V Avstriji so imeli pred leti zelo resno razpravo, ali obdržati mandarinske študije – kitajščino in sinologijo. Njihovi študenti imajo prednost večjega jezikovnega okolja in bi se brez težav vključili v kakovostne programe na berlinski in drugih nemških univerzah. Za avstrijske sinologe bi pač razpisali štipendije in prihranili stroške za katedro na dunajski univerzi. Ampak so ugotovili, da to ni dober način, zato so nekaj programov obdržali doma.
Zakaj?
Takšen način izobraževanja je dolgoročno dražji, kot če država vzdržuje in posodablja lastno izobraževalno ali raziskovalno infrastrukturo. Toda ne gre predvsem za ceno. Če država zanemari lastno infrastrukturo, začne zelo hitro razvojno zaostajati. Tvoji raziskovalci se nimajo kam vrniti, ko končajo študij v tujini. Prekine se pretok, izmenjava in prenos znanja.
V nekem trenutku ni več ljudi, ki bi zares poznali in razumeli nove znanstvene dosežke. Če ne bomo poznali delovanja novih merilnih naprav, telekomunikacijske opreme ali biotehnoloških postopkov, bomo morali kupovati tudi storitev – ljudi, ki bodo upravljali te naprave. Kar ne pomeni samo visoke cene, ampak tudi popolno odvisnost od tujega ponudnika. Na področju družboslovja in humanistike imamo še dodaten problem, ker ne bo nihče namesto nas proučeval naše družbe in kulture. Strinjam pa se, da bi lahko v Sloveniji bistveno izboljšali načine razdeljevanja denarja.
Denimo?
Zelo nas moti delovanje nacionalne agencije za raziskovalno dejavnost, ki od nas zahteva do sekunde točno prijavljanje na projekte, sami pa so v zadnjih dvajsetih letih pridelali vsaj za kaki dve leti zamude pri objavi razpisov. Veliko bi morali narediti pri postopkih evalvacije, saj nam kronično primanjkuje kakovostnih ocenjevalcev znanstvenega dela. Zelo velik problem je tudi karierna pot mladih znanstvenikov, ko končajo doktorat, saj lahko zaradi neurejenega financiranja in sistemizacije preživijo tudi po deset let v nekakšnih raziskovalnih vicah.
Vicah?
Mladi raziskovalci ne vedo, kaj jih čaka prihodnje leto. Ne vedo, ali so na dobri poti ali ne. Kaj in kje bodo delali? To področje ni sistemsko rešeno, država ga ne regulira in vsaka znanstvena ustanova se mora znajti po svoje, kar prinaša veliko nezadovoljstva in odganja mlade v tujino. Naslednje neurejeno področje so nagrade, kar je morda v teh časih tvegano povedati naglas.
Vsa razvita znanstvena okolja poznajo sisteme nagrajevanja, saj so nagrade izjemno pomemben motivator. To ne pomeni predvsem denarja, ampak boljše možnosti za delo, dodatno izobraževanje, oblikovanje lastne raziskovalne skupine, sobotno leto v tujini … Vse to je v praksi izjemno zapleteno, saj naša zakonodaja ne ureja nagrajevanja ali ga celo kaznuje.
Naši odločevalci so prepričani, da lahko vsi ti problemi počakajo. Da je treba najprej rešiti druge reči, potem bodo prišla na vrsto še druga področja, ki veljajo skoraj za …
... razkošje?
Naša država najprej varčuje prav na znanstvenem, raziskovalnem in ustvarjalnem delu. To še vedno velja za nekakšen luksuz, ki si ga lahko privoščimo samo v boljših časih. Toda razvojnega zaostanka ni mogoče nadomestiti. Država zelo hitro izgubi ljudi, na katerih bi lahko gradili. Nekateri odidejo v tujino, drugi niso več konkurenčni, ker niso mogli slediti razvoju na njihovem področju. Nikogar ni mogoče konzervirati in ga spraviti za boljše čase.
»Naša država najprej varčuje prav na znanstvenem, raziskovalnem in ustvarjalnem delu. To še vedno velja za nekakšen luksuz, ki si ga lahko privoščimo samo v boljših časih.« Foto Jure Eržen/Delo
Kakšni so odzivi sogovornikov v politiki in ministrstvu, ko jim predstavljate razmere v znanstveni skupnosti?
Največkrat slišijo samo to, da zahtevamo več denarja in nas nič drugega ne zanima. Zelo dolgo sem živel v hudi zmoti, saj sem si delovanje politikov in državnih uradnikov razlagal s političnimi in ideološkimi motivi. Nato sem končno spoznal, da je resničnost veliko bolj preprosta. Ljudje, ki so pri nas pristojni za znanstveno politiko, preprosto nimajo pravih informacij, znanja in izkušenj. Če nisi nikoli obiskal Singapurja, preživel deset ur na letalu in nekaj časa prebival v tujem okolju, potem ne moreš vedeti, kako delujejo drugi sistemi. Na žalost pa naše politične in uradniške elite večinoma sestavljajo pripadniki določene veje družboslovja – politologije, prava in ekonomije –, ki niso v tujini zares preživeli niti enega meseca.
Če ne štejemo počitnic.
Počitnice, obisk ali udeležba na konferenci nikakor niso dovolj. Če hočemo pridobiti realno izkušnjo življenja in dela v drugem okolju, se je treba preseliti, začeti delati, si deliti predavalnico ali kabinet s kolegi, morda vpisati otroke v šolo … Le tako lahko zares razumemo, da je mogoče delati tudi drugače. Že sosednja Avstrija ponuja veliko dobrih zgledov. Naš zaostanek za Avstrijo je realno prevelik, da bi ga lahko pojasnili samo z velikostjo in zgodovinskim pomenom Dunaja.
Pri njih so uradniki dejansko vpeti v znanstveno politiko in vedo, da so v službi znanosti. Vsaka zvezna dežela ima posebne ekipe ljudi, ki so povezane tako z Dunajem kot z Brusljem. Ti ljudje ves čas iščejo priložnosti in razpise, lobirajo v ustanovah EU, svetujejo in zbirajo informacije. Avstrijci so dober primer, da majhnost ne pomeni nujno tudi zaostalosti in provincialnosti.
V Franciji ali Veliki Britaniji je skoraj pravilo, da se prihodnji karierni državni uradniki odločajo za študije filozofije, ekonomije ali zgodovine. Med njimi je veliko nekdanjih študentov uglednih akademskih ustanov, ki vzgajajo uradnike za vodenje države in jim že v prvem letniku zelo jasno povedo, kakšna je njihova prihodnja naloga. Če se nekdo izkaže v taki ustanovi, mu je ugledna uradniška kariera skoraj zagotovljena. Kar pri nas ne velja.
Miselni poskus: v Sloveniji imenujemo nekakšen svet modrih – uglednih in izkušenih posameznikov, ki bi določili razvojne prioritete in razdelili denar. Bi zaupali njihovi presoji in jih podprli, tudi če se ne bi vedno strinjali z njihovimi odločitvami?
Mi sicer že imamo nekakšen svet modrih: svet za znanost in tehnologijo, ampak je to eno izmed najmanj upoštevanih posvetovalnih teles v državi. Prepričan sem, da imamo dovolj primernih ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri takem delu, če bi jih povabili in jim dali realne možnosti, da svoje zamisli tudi uresničijo.
Direktorji znanstvenih in raziskovalnih ustanov ste doslej komunicirali predvsem med sabo in z uradniki na ministrstvu. Tokrat boste nagovorili splošno javnost. Zakaj takšna sprememba?
Zaradi konkretne stiske, v kateri se je znašla celotna znanstvena skupnost. Na shodu hočemo postaviti enačaj med znanostjo, razvojem in splošno dobrobitjo. Zavedamo se, da bo to težko, saj bomo morali pokazati, da ne zagovarjamo interesov ozke elite ali poklicne skupine, kar so očitali zdravnikom ali učiteljem. Toda zgodovina znanstvenih spoznanj in odkritij zelo nazorno pokaže, da se je znanost kljub nekaterim slepim ulicam in stranpotem večinoma ukvarjala z izboljšanjem življenja.
Opozoriti hočemo, da razvojni zaostanek ne bo prizadel samo nas, ki delamo v znanosti, ampak ga bodo občutili vsi. Zato hočemo neposredno nagovoriti tudi državljane, ne samo poslance, državne svetnike, člane vlade in predstavnike ministrstva.
Za nagovarjanje splošne javnosti ne bo dovolj samo en shod. Javno komuniciranje znanosti se v Sloveniji kljub nekaterim dobrim zgledom še ni zares uveljavilo.
Tega se zelo dobro zavedamo. Medijsko in komunikacijsko okolje se je zelo spremenilo, zato se znanstveniki in raziskovalci ne moremo več zanašati samo na medijske objave in lobiranje na ministrstvu. Še vedno pa je med nami precej nelagodja, ko začnemo razmišljati o javni kampanji ali nastopanju pred javnostjo. Če v laboratoriju, predavalnici ali za računalnikom preživiš dvanajst ur in si še vedno v zamudi, potem se zelo težko prepričaš še o organiziranem javnem delovanju ali boju proti neumnosti.
Znamo pripraviti in izvesti raziskavo in organizirati konferenco, ampak verjetno res preveč bežimo pred stvarmi, ki jih ne poznamo. Kljub temu pa zame naš shod pomeni pomemben dosežek civilne družbe v znanosti, saj je povezal več kot 600 mest in 17 slovenskih znanstvenih ustanov. Organizatorji smo znali nastopiti skupaj in preseči pogoste delitve med univerzami in inštituti ter naravoslovjem, tehniko in humanistiko. Kar je prvi korak do pozitivnih sprememb.
