Tiskane izdaje
Dr. Branimir Jovanović je večji del svojega raziskovalnega dela posvetil razumevanju osebnosti in dela Nikole Tesle. Leta 1987 je na Filozofski fakulteti v Zagrebu magistriral z nalogo Teslova raziskovanja v strojništvu – mehanski oscilatorji, doktoriral pa leta 1995 na Strojni fakulteti v Beogradu s temo Teslov prispevek k metodologiji raziskovanja v strojništvu.
Je avtor številnih strokovnih in znanstvenih del, knjig in predavanj s področja zgodovine znanosti, še posebej o Teslovih dosežkih, med drugim tudi knjige Teslov čudoviti svet. Ob 160. obletnici rojstva genialnega znanstvenika, inženirja in izumitelja je dr. Jovanović v sodelovanju s Cankarjevim domom pripravil imenitno razstavo – na ogled bo do novembra –, ki se poleg njegovega življenja in dela dotika tudi vprašanj ustvarjalnosti in inovativnosti v sodobni človeški civilizaciji.
Obsega razstavne eksponate od maket in delujočih modelov Teslovih izumov do filmskih in zvočnih zapisov ter večpredstavnih informacijskih panojev. Med drugimi so predstavljene makete hidroelektrarne na Niagari, laboratorijev na Long Islandu in v Colorado Springsu, letala za navpično vzletanje ter modeli indukcijskega elektromotorja, transformatorja, ladjice na daljinsko vodenje, vrtilnega magnetnega polja, črpalke in turbine.
Tesla, ki je odkrival naravna načela in zakone, je večino časa ustvarjal v ZDA, kjer je uresničil in patentiral okoli 300 izumov v elektroinženirstvu in strojništvu. Številne njegove inovacije imajo poseben pomen prav zaradi globalnega značaja in univerzalne uporabnosti. Leta 1900 je napisal in objavil študijo Problem naraščajoče človeške energije, v kateri je opredelil nekatere težave, s katerimi naj bi se človeštvo spoprijemalo v bližnji prihodnosti, in predlagal specifične rešitve.
Z dr. Jovanovićem se nekaj tednov pred odprtjem razstave nisva pogovarjala toliko o Teslovih odkritjih in izumih, temveč o Nikoli Tesli, človeku, ki je izumil prihodnost, a ob tem ni pozabil na tiste, ki naj bi v njej sobivali, človeški rod. Pogovarjala sva se o Tesli, ki v veliki meri ostaja enigma, in o človeku, ki je razumel, da prihodnost pove resnico ter vsakogar oceni glede na njegovo delo in dosežke: »Sedanjost je njihova; prihodnost, v katero sem vložil resnično veliko dela, je moja.«
Tesla je pustil za seboj okoli 160.000 dokumentov, okrog 1000 predmetov in obsežno biblioteko. S pomočjo bogate dediščine lažje razumemo njegovo življenje in delo; a kaj je bilo življenje za Teslo? Umrl je sam, od vseh zapuščen. Kako je ob koncu razumel svojo genialnost, biografijo, usodo?
Na to vprašanje vam lahko odgovorim samo s predpostavko, kako sam menim, da je gledal na to, o čemer me sprašujete. Najprej je treba povedati, da zdaj že vemo, da nikoli kasneje tako kot v ranem otroštvu človek ne doseže tako bogatega emotivnega življenja kot prav v prvih letih bivanja. Iz svojega življenja se spominjam, da sem doživel nekaj zelo močnih čustvenih trenutkov, strašansko prijetnih. In že takrat ali kmalu kasneje sem se po malem spraševal, ali mi bo to tako radodarno omogočeno tudi v kasnejših obdobjih.
Bo šlo s temi emocijami navzgor ali navzdol, se bo moje notranje življenje bogatilo ali siromašilo? In seveda se je z leti samo siromašilo. Čeprav sem se trudil, da bi bilo drugače. Zdi se, da je življenje, kakršno smo si ustvarili, postalo nekako odporno na globlja občutenja. Zelo redko se nas bolečina drugega zares dotakne. Že Tesla je govoril, da živimo v hladnem svetu in da bo ta postal, ko gre za odnose med ljudmi, še hladnejši.
Leta 1895 je v požaru zgorel njegov laboratorij na Peti aveniji. To je bil zanj hud udarec, kajti takrat je bil že precej slaven, tudi bogat, sredi neverjetnih odkritij, v manhattanski visoki družbi zelo zaželen. Ogenj je požrl velik del njegovih spisov, dokumentov, originalov in zapiskov.
Po tistem mu je eden bogatejših ljudi iz New Yorka, A. Adams, pomagal pri obnovi laboratorija, podaril mu je svoj pisalni stroj in pisarniško opremo. Potem pa ga je Adams povabil, da se mu pridruži na križarjenju po jezerih v nacionalnem parku Yellowstone. Kdo se ne bi razveselil takšnega povabila? Tesla pa mu je v pismu odgovoril: »Najlepša hvala za vaše povabilo, ampak moj novi laboratorij mi ponuja lepši razgled …, in takšnega bi v Yellowstonu zaman iskal.«
Se je Tesla šalil? O tem sem dolgo razmišljal, potem pa prišel do sklepa, da je imel zelo bogat, kot sva prej omenila, notranji svet – zahvaljujoč svojim raziskovanjem in odkritjem. Povprečen človek bo to težko razumel, kot tudi to, da se je Tesla zaradi strasti do znanosti odpovedal vsemu, kar sicer bogati človeka, družini, ljubezenskemu življenju … Užival je v stvareh, ki so bile zanj, kot je govoril, veliko nad tem.
Kako je prihajal do odkritij? Kako je vedel, razumel, kaj človek potrebuje – na primer, da je svet lahko osvetljen tudi ponoči?
To je bil proces, ki ga je v kasnih letih svojega življenja skušal nekajkrat pojasniti: rekel je, da se niti enkrat ni lotil določenega raziskovanja, ne da bi ga pri tem spremljal poseben občutek.
Kakšen?
Govoril je, da so ga pred temi hevreka trenutki, kot jim radi rečemo, preplavljala zelo močna čustva, da se je njegovo telo močno segrevalo – umetniki temu pravijo intenzivna inspiracija. Po drugi strani je vse življenje poudarjal, da nikdar ni delal za to, da bi zaslužil ali gradil kariero. Zato je tudi lahko delal samo tisto, kar ga je zanimalo. Zanimivo je, kako so potekali njegovi dnevi: ko se je zjutraj zbujal, je bila njegova prva misel: »No, kateri čudoviti ideji bom posvetil današnji dan?« To je bil Tesla. Nepraktični, genialni Tesla.
Povejte kaj več o njegovih hevreka trenutkih.
Seveda, po njih se veliki umi razlikujejo od povprečnih. Navadni ljudje se nečesa lotimo, s strastjo, zakaj ne, in temu posvetimo dneve in dneve, delamo vsak dan od jutra do večera, se utrudimo in delo nadaljujemo naslednji dan. Pri Tesli pa je šlo, ko je bil na sledi nečemu velikemu, za vprašanje življenja in smrti. Govoril je, da je pri razmišljanjih, kako priti do nekaterih odkritij, ne vseh, seveda, tako napenjal možgane, da se je bal možganske kapi. Imel je neverjetno sposobnost, da je izločil iz razmišljanj vse vsebine, ki jih ni potreboval tisti trenutek, minute in ure, ko se je trudil nekaj dognati.
Stoodstotna koncentracija?
Ja, danes temu rečemo tako. Ta proces raziskovanja je pri njem lahko trajal pet let. Kako je pet let obsesivno razmišljati o nekem fizikalnem problemu? Nemogoče. Seveda ni šlo drugače, kot da je, ko je prišel do odkritja, zbolel. Njegovi živci so po enem od teh obdobij precej popustili: govoril je, kako je ropot kočije na cesti, ki je peljala mimo, v njegovi glavi povzročil potres, kako so zvok leta muhe, ki je priletela na mizo, njegovi možgani zaznali kot strašanski hrup … Ko je to obdobje minilo, ko se je pozdravil in je v parku doživel »videnja«, je dobro razumel, za kaj gre.
V kasnejši fazi življenja je razvil izkustveno metodo teh videnj: z določenim problemom se je ukvarjal intenzivno toliko časa, da so se ga možgani zasitili, če lahko tako rečem … Takrat se je začel ukvarjati z nečim drugim, prejšnji problem pa se je v podzavesti sam razvijal dalje proti rešitvi … In potem je nastopil intenzivni trenutek, ko se je zgodil klik! Podzavest je našla pot do rezultata. Naslednji korak je bil, da je rešitev potegnil globoko v zavest. To sem zelo posplošeno prikazal, ampak pri njem je šlo nekako tako. To je bila metoda, po kateri je prihajal do svojih neverjetnih odkritij.
Velik človek, ta gospod Tesla.
(smeh) Vem, da s tem ne mislite na njegovo višino, čeprav je bil kar visok. Ja, velik človek. Imel je celo definicijo tega, kar naj bi bil velik človek. »Tisti, ki zbira znanje, kot čebela nabira med, in to znanje izkoristi za to, da bi soljudem pomagal iz težav, bolezni …« Njegova odkritja mu niso pomenila nič, če niso prinesla dobrobiti sočloveku, množicam. In to še kar traja. Poglejte okrog sebe, v naših življenjih vsakodnevno »uporabljamo« nekaj deset Teslovih izumov, zaradi njih lažje in komfortno živimo.
Tesla se je veliko ukvarjal s Problemom povečanja človeške energije; ob koncu 19. stoletja. Kaj je to pomenilo takrat in kaj pomeni danes?
Leta 1899 je Tesla odšel v Colorado Springs, kjer naj bi opravil ključne eksperimente, s katerimi bi dokazal, da je mogoče uporabiti planet Zemlja kot prevodnik energije. Hotel je ugotoviti, ali je to mogoče ali ne. Tam je zgradil laboratorij, v katerem je vzpostavil elementarno različico radio postaje, napravo, ki lahko pošilja elektromagnetne valove in jih sprejema. 4. julija 1899 je Tesla zatrdil, da je odkril resonančne frekvence našega planeta in možnost, da se vzpostavi nekakšno valovanje, ki bi ustvarilo dinamično stanje, katerega bi nato lahko izkoristili za prenos elektrike. Z drugimi besedami, potrdil je svojo hipotezo.
Predstavljajte si, da je 4. julija 1899 na Zemlji živela milijarda in pol prebivalcev. Danes jih živi sedem milijard. Planet je bil v popolni temi. Prva elektrika je stekla iz velike električne centrale na slapovih Niagare, dve, tri leta kasneje, gradnja celotnega sistema pa je bila končana prav leta 1899. Na ulicah New Yorka so se pojavili prvi avtomobili, ki so jim rekli avtobusne kočije, konje je počasi zamenjalo brnenje motorja. Nikjer na svetu ni obstajala niti ena radio postaja – obstajala je samo tista, ki jo je izdelal Nikola Tesla.
Zemeljski prostor je bil takrat elektromagnetno popolnoma čist. Prvo letalo bratov Wright je poletelo šele čez tri leta. V hišah bogatašev še ni bilo sterilizirane vode. Pred dobrimi sto leti je bila naša civilizacija, gledano z današnje vizure, na precej primitivni ravni.
In Tesla je takrat odkril nekaj, o čemer je trdil, da je najpomembnejše odkritje vseh časov, ki bo popolnoma spremenilo človekovo bivanje na našem planetu: v svoji viziji je videl, kako bodo svet prepletle telekomunikacije. Zelo jasno je razumel, da prihaja čas, ko bo lahko človek z drugim človekom govoril na daljavo, ko bo lahko prišlo do obširne izmenjave znanj, predvidel je obstoj sveta, v katerem ne bi bilo treba, da se velika količina ljudi koncentrira samo v mestih, ampak bi živeli v lepoti narave, sedali v svoja letala, ki bi jih poganjala električna energija iz ozračja, ki bi bila dostopna vsem, in se odpeljali v svoje službe v mesta.
Razmišljal je o načinu, ki bi omogočil, da bi se človek lahko razselil po vsej površini sveta. In s takšnim razmišljanjem o vznemirljivi prihodnosti se je Tesla vrnil v New York. Tam ga je njegov prijatelj Robert Underwood Johnson zaprosil, da kaj napiše o tem, kar sem vam pravkar povedal. In Tesla je napisal filozofski traktat o Problemu povečanja človeške energije. V njem je zapisal, kako bo tehnologija spremenila obstoječo družbo. Seveda leta 1899 nihče ni hotel in tudi ni mogel razumeti, kaj hoče povedati. Danes, 116 let kasneje, pa lahko uvidimo, da nam je Tesla že takrat ponudil nekakšno humano vizijo globalne družbe, kot jo je videl neki slovanski znanstvenik.
Toda takrat so svetu vladali anglosaksonski industrialci …
Seveda! In seveda si sebe nikakor niso mogli zamisliti v tej Teslovi človekoljubni zgodbi, v kateri bi delili svoje bogastvo z ostalimi ljudmi. Zato je bil Tesla tudi precej hitro zaustavljen v svoji nameri. Bil je naiven in seveda ni razumel, kako deluje svet prebrisanih finančnikov. Podobno kot danes, seveda. (smeh) Problem povečanja človeške energije je bil Teslov projekt o tem, kako bi lahko enakopravno in v dobro vseh delovala globalna družba, kot jo je za prihodnost hotel ta genialni znanstvenik – danes pa živimo v popolnoma drugačni zgodbi.
Hočete reči, da je bil Nikola Tesla nekakšen prerok, ki je svoje napovedi o prihodnosti človeštva znal znanstveno utemeljiti?
Ne. (smeh) Ravno tega ni mogoče reči ..., in s to razstavo skušamo to tudi pokazati. Teslo je treba demistificirati, mladim ljudem je treba prišepniti nekaj drugega: do vseh izumov in odkritij, do katerih je Tesla prišel, je prišel s pomočjo razvijanja svojih talentov. Toda pri vsem tem so mu odločilno pomagali znanstveni principi.
A naj prej povem zgodbo o tem, kako je k Tesli leta 1915 v New York prišel neki Srb – prva svetovna vojna je trajala že leto dni, srbska vojska je bila v razsulu in je bežala prek Albanije – in mu reče: »Gospod Tesla, črno nebo se zgrinja nad nami.« Tesla pa mu odgovori: »Že že, ampak oblaki se bodo kmalu razkadili.« »Kako se bodo razkadili,« pravi prvi, »poglejte to avstrijsko vojsko, kako mogočna je.« »Seveda je,« odgovori Tesla, »a je ni močnejše od združene srbske vojske.« »Torej vidite v prihodnost?« ga je vprašal prvi. »Ne«, je odgovoril Tesla, »moje analize napovedujejo dober izid.«
Tesla je namreč nekaj pred tem objavil članek, v katerem je napovedal, koliko bo trajala prva svetovna vojna: opravil je številne analize podatkov, koliko orožja ima ena, koliko druga stran, številčnost vojske v možeh … Toda predvsem je skušal analizirati nekaj, čemur danes pravimo motiviranost. Analiziral je trende.
Sploh je bil Tesla eden prvih znanstvenikov, ki se je ukvarjal z analizo trendov. To je lahko delal samo zato, ker je bil genialen; kot da bi imel v glavi poseben procesor, ki je lahko istočasno predelal ogromno podatkov, ne nazadnje je proučeval strokovno literaturo v sedmih jezikih. Delal je nekaj, kar danes počno sodobni inštituti, zbiral podatke, jih analiziral, procesiral in predvidel trend. Tesla je to počel sam – v smislu: aha, energija gre v to smer, vojna bo trajala toliko in toliko časa … Zaradi tega še ni bil prerok. Zakaj ste me to vprašali?
Zato, ker je nedoumljivo, da je nekdo že več kot stoletje nazaj razmišljal o nečem, kot je sam rekel, veliko bolj tehnično imenitnejšem, kot je gradnja telekomunikacijskega centra – hotel je zgraditi postajo za pošiljanje brezplačne električne energije po vsem svetu, ampak kapitalizem in brezplačna energija niti takrat ne danes ne gresta skupaj.
Hotel je nekaj, kar ni hotel in noče nihče drug. Mi pa govorimo o vesoljskih plovilih, ki naj bi nas preselila na Mars … in o tem, da se lahko rešimo pred posledicami klimatskih sprememb.
To, da je hotel vse, kar je dognal, deliti s človeštvom, je njegov zaščitni znak. Seveda ni mogel vedeti ali predvideti, za koliko se bo povečala hitrost apokalipse, ki je neizbežno pred nami.
Mar res?
Obstajajo tri teorije: prva pravi, če govorim metaforično, da smo na luksuzni ladji, ki pelje proti Tahitiju, živeli bomo še petsto, tisoč let. Druga pravi, da smo na ladji in plujemo proti ledeni gori, trk je neizogiben, smeri ni več mogoče spremeniti. Po tretji teoriji smo se v vrh ledene gore že zaleteli in živimo v teh dveh urah, ki jih imamo na voljo od trka do našega popolnega izginotja.
Klimatske spremembe so zaznavne že nekaj časa. Junija leta 1992 so na konferenci ZN o okolju in razvoju, na tako imenovanem svetovnem vrhu v Riu de Janeiru, znanstveniki prvič resneje opozorili, da imamo na voljo samo še nekaj desetletij, preden se bodo začele nepovratne podnebne spremembe. Po drugi strani so se zaradi laboratorijskih eksperimentov z različnimi mikroorganizmi pojavile bolezni, za katere verjetno ne bomo pravočasno iznašli zdravil. In ne gre pozabiti na strašljivo hiter razvoj znanosti na področju umetne inteligence. Zastrašujoče. Od vsega naštetega je najbolj grozljivo prav to, da razvijajo umetno inteligenco, ki bo sposobna samostojno pridobivati nova znanja in jih verjetno, sebi v prid, tudi uporabiti.
Si predstavljate, da bi lahko bilo v prihodnosti človeško telo neposredno povezano na eno od zdaj že vseprisotnih družabnih omrežij?
(smeh) Takšno razmišljanje za nekatere futurologe sploh ni nekaj nemogočega …
Kaj bi na vse to rekel Tesla?
Prepričan je bil, da bodo nova pridobivanja znanja pripomogla človeštvu samo takrat, ko in če bo uporaba teh znanj dostopna vsem in pri tem ne bo zlorab. »Če pa je svet res tako zloben, kot pravijo pesimisti, potem sem prvi, ki si ne želim živeti v njem.« To so njegove besede.
Skoraj sočasno s kočijami na motor se je v New Yorku, zlasti v akademskem svetu, pojavila evgenika, predvsem negativna evgenika, cilj ameriških genetikov je bil znebiti se vseh »slabih genov«, saj so verjeli, da bodo nato obstajali in živeli le še inteligentni, zdravi in močni ljudje. Je bil Tesla naklonjen takšnemu razmišljanju?
Nisem prepričan. Tesla je sledil vsem novim dognanjem o delovanju človeškega telesa. Imel je specifičen odnos do lastnega telesa, predvsem ko je šlo za higieno, lahko bi rekel, da je bil celo maničen …, ves čas je nosil rokavice, da njegova koža pri rokovanju ne bi prišla v stik s kožo ostalih …
Zakaj?
Takrat se je namreč pojavila nova teorija o mikrobih, ki je govorila o tem, da obstaja svet živih organizmov, ki ga ni mogoče videti s prostim očesom. Toda Tesla je pač bil eden od tistih, ki je »videl« ves ta »nevidni« svet, močno se ga je zavedal. Gotovo ste že kje prebrali, da naj bi imel kompulzivno-obsesivne motnje in da so ga ponavljanja, rituali in rutina pomirjali. Ne vem veliko o tem, ampak mislim, da so vsi geniji, ko gre za način obnašanja, specifični. A če se vrneva k njegovi higieni, že v visoki starosti je prišel v hotel, kjer ni bilo tušev. Zato je izumil svojstven način »tuširanja«.
Navadno se je umil z navlaženo brisačo in se nato namazal še z alkoholom. Potem pa je prijel za akumulator, električni tok je stekel po površini njegovega telesa, in z elektrostatično repulzijo odstranil mikrobe s svojega telesa. Temu je sam pravil »suhi tuš«.
Tesla je vsak dan prehodil približno deset milj. Gibanje je razumel kot predpogoj za uspešno mentalno delo. Obenem je bil na strogi dieti. Vsak dan sproti je izračunal, koliko energije je porabil. Kolikšen je bil vnos kalorij in kolikšna poraba. Vse našteto je pri njem brezhibno delovalo tam nekje do njegovega osemdesetega leta. Trdil je, da bo tako lahko doživel 120 let. Potem se je zgodila ta nenavadna prometna nesreča leta 1939, ki je za človeka njegove starosti seveda pustila nepopravljive posledice. Imel je genetske danosti za zelo dolgo življenje. Njegov ded je živel 105 let.
V Muzeju Nikole Tesle imate shranjenih 70.000 listov njegovih zapiskov. Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj ste našli v njih, predvsem kar zadeva njegovo osebnost.
Bil je človek topline. Vsak, ki bi se prebil skozi vse te papirje, in med njimi je precej njegovih razmišljanj o človeku in izzivih življenja, bi mu bilo jasno, da je vsak, ki je pristopil k Tesli, bil deležen njegove takšne ali drugačne pomoči. Ali je dobil nasvet, prijazno besedo, vemo pa tudi, da nikomur ni odrekel materialne pomoči. Morda je bil ljudem tako naklonjen tudi zato, ker je bil osamljen, brez družine, svojo ljubezen je hotel deliti. Seveda je Tesla želel in hotel pretežni del svojega življenja preživeti sam, samo tako je namreč lahko razmišljal o svojih odkritjih, ure in ure, dnevi in dnevi, tedni, leta tišine, razmišljanj.
Napovedal je, da bo v prihodnosti ženski spol dominanten.
Naredil je analize, natančno preučil žensko telesno konstitucijo in delovanje ter izjavil, da je ženska bolj pripravljena na družbene spremembe kot moški. Rekel je, da bo prihodnost svet čebel in žensk. Ženske so veliko bolj pragmatične in učinkovite. Moški filozofirajo in si dajo veliko opravka s prognozami. Ženska pa se osredotoči na delo in ga tudi opravi.
Menda obstajajo izjave prič, predvsem čuvajev, da so kmalu po uradni objavi Teslove smrti v skladišče Manhattan Storage, ki ga je najel za shranjevanje, vkorakali FBI-jevci in odnesli zajetne kupe dokumentacije njegovih dognanj …
Obstajajo dokumenti o tem. Veste, da je Tesla sodeloval z marsikom. Leta 1936 je podpisal dogovor z Rusijo o izdelavi posebnega »ščita« pred napadi iz zraka. V dogovoru je bilo menda zapisano, da naj bi o tem vedeli samo Rusija in Jugoslavija. Tesla je bil človek, ki je izkazoval svojo lojalnost tako Jugoslaviji kot ZDA. Še pred tem ga je obiskal nemški konzul v ZDA in ga prosil, da izdela »ščit« za Nemčijo in z njo podpiše pogodbo o izdelavi tega »obrambnega orožja« … Kmalu po podpisu pogodbe pa ga je na ulicah New Yorka podrl taksi, zanimivo, hm … Dokazi o zaroti ne obstajajo, scenosled dogodkov pa je zelo indikativen.
Sava Kosanović, Teslov nečak, sicer dedič njegove zapuščine, je bil najprej član jugoslovanske vlade v izgnanstvu, potem pa je postal diplomat, Titov minister za informiranje. Kako bi lahko ocenili Kosanovićevo upravljanje z dediščino genialnega strica?
O tej zgodbi bomo vedeli več, ko bo do konca raziskana. Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj so Teslovo telo upepelili, zakaj ga niso pokopali.
Lahko poveste več?
Pomislite, na primer, da so lahko v nekem ameriškem laboratoriju, genetika še zdaleč ni bila na tako visoki ravni, kot je danes, proučevali delovanje možganov izumiteljev in so prišli do nekakšnih polovičnih rezultatov. Sploh ne gre izključiti, da je vmes Teslovo telo, preden so ga upepelili, »nekje bilo« … Ampak glejte, to so samo moje insinuacije … Če pa bi začel naštevati vse možne zarotniške predpostavke, zakaj je bil upepeljen, bi bila ena prvih zagotovo ta, da njegovo truplo pred upepelitvijo ni bilo takšno, kot so ga našli v hotelu, kjer je preminil. In če bi šla moja domišljija še dlje, bi rekel, da so shranili del njegovega telesnega tkiva …
Citiram zapis o Nikoli Tesli: »Če je prestregel sončne žarke, so ga povsem omamili, v temi pa se je znašel kot netopir. Njegov utrip je nihal od nekaj udarcev do 260, najhujši so bili trzaji in tresljaji v vseh telesnih tkivih. Zdravnik je njegovo bolezen razglasil za edinstveno in neozdravljivo, sam pa je kasneje obžaloval, da ga v tistem času niso opazovali strokovnjaki za fiziologijo in psihologijo.« Kakšen je vaš komentar?
Da je bil človek s posebnimi geni, specifično fiziologijo. Že od malega je bil nenavaden otrok, izredno bister, obenem pa neprestano bolehen. Prebolel je kolero. Imel naj bi privide, ki so ga na začetku motili, potem pa jih je obrnil sebi v prid – z njimi se je naučil živeti. Govoril je, da so se mu prav v teh prividih prikazovali izumi, danes to razumemo, da je imel neverjetno sposobnost vizualizacije problemov in poti do rešitev.
V Muzeju Nikole Tesle ste od leta 1977. Koliko in katerim strokovnjakom za delo in življenje Nikole Tesle najbolj zaupate?
V svetovnem merilu obstaja samo nekaj doktorskih disertacij, ki se neposredno dotikajo Teslovega dela. Lahko zatrdim, tudi zaradi spleta okoliščin, ki so mi to omogočile, da nihče, razen mene, ni tako intenzivno in toliko časa preživel v arhivih ob dokumentaciji o Tesli, ki šteje približno 200.000 listov. Tukaj moram omeniti še inženirja Lelanda I. Andersona, ki je prav tako zelo natančno proučil Teslo in izdal več knjig o njegovem delu. Ima, zdaj je to že zelo star gospod, specifično in zelo kakovostno znanje o Tesli in obenem je največji zasebni zbiratelj ameriških dokumentov o njem. Z njimi se je ukvarjal od štiridesetih let prejšnjega stoletja. Zelo cenim tudi psihologa Marka Seiferja, ki je, med drugim, analiziral Teslovo kaligrafijo.
In kaj so povedali izsledki?
Ko je analiziral njegov rokopis iz leta 1904, je ugotovil, da obstaja velika možnost, da je znanstvenik takrat doživel hud živčni zlom. In ko sem njegove izsledke primerjal z vsebino Teslovih pisem in dnevnikov, sem ugotovil, da Tesla piše o glavobolih, o težki psihološki situaciji, iz katere si je pomagal z dolgimi sprehodi, zdravo prehrano in branjem duhovite literature.
Mark Twain?
Seveda. Pa ne samo on.
Tesla je trdil, da bo človek resnično napredoval šele takrat, ko bo znanost zakorakala v duhovni svet.
Strinjali se boste z mojo grobo oceno, da se znanost v večjem delu ukvarja s področji, od katerih ima konec koncev največ koristi prav gospodarstvo. Tesla ni bil velik samo zato, kot sem že večkrat povedal, ker je s svojimi izumi na področju elektrike povišal udobnost eksistence navadnega človeka. Velik je tudi po svojem miselnem naporu, da bi razumel življenje v najuniverzalnejši obliki, še posebej življenje človeka in družbe v celoti, in pokazal smer razvoja, ki vodi k osebni, družinski in civilizacijski stabilnosti.
Tesla je edinstven tudi zaradi posebnih pogledov v obravnavanju globalnih sprememb človeštva. Njegovi ključni izumi s področja prenosa izmeničnih tokov, brezžičnega prenosa signalov in brezžičnega prenosa energije so imeli potencial univerzalne uporabe ter spodbujanje in prežemanje z drugimi razvojnimi tehnologijami.
Živimo v času splošne poplave nepotrebnih informacij, ki vnašajo zmedo in odvračajo pozornost ne le malega, navadnega človeka, ampak tudi globokoumnih ljudi, v družbi spektakla, v kateri je težko doseči potrebno notranjo tišino, da bi v njej vzklil proces kakovostnega mišljenja in se ločevalo pomembno od nepomembnega.
Leta 1920 je zapisal: »Živimo v času tehničnih dosežkov, kot jih še nismo poznali, ki vodijo v vedno večje obvladovanje naravnih sil in razveljavitev časa in prostora. Čeravno ta razvoj doprinese k udobju, koristi in varnosti človeškega obstoja, ni usmerjen k pravi kulturi in razsvetljenstvu.
Nasprotno, poguben je za ideale … Vse dokler boj za obstanek enačimo s preživetjem najmočnejšega, bo obstajal zdrav razvoj pod taktirko individualizma. Ko nastopi reakcija, je posameznik izločen, izvirni trud in iniciativa zatrta ter ustvarjalne sposobnosti okvarjene, rasa postopoma drsi v barbarstvo in propade. Podoben konec grozi naši sedanji civilizaciji. Vsak izmed nas mora imeti ideal, ki ga žene in zadovoljuje, toda ta ideal ne sme biti materialen. To je lahko vera, umetnost, znanost, karkoli, kar deluje kot nematerialna moč.«
