Tiskane izdaje
V Kobaniju, mestecu na sirsko-turški meji z večinskim kurdskim prebivalstvom, zadnjih dvajset dni poteka krvav resničnostni šov, v katerem sirski Kurdi v neposrednem televizijskem prenosu in pred aktivno-pasivnimi turškimi varnostnimi silami umirajo zaradi globalnih, regionalnih in lokalnih interesov.
Koalicijska letala so položaje Islamske države na obrobju mesta, ki dobesedno leži na turški meji, začeli obstreljevati šele takrat, ko je bilo tudi najslabše obveščenemu Zemljanu jasno, da je Kobani tik pred padcem. Bombniki koalicije oljnih, ki jo sestavljajo glavni krivci za trenutne skrajno kaotične razmere na Bližnjem vzhodu, so bili med pokoli nad Kurdi »zasedeni« z bombardiranjem sirskih naftnih rafinerij. Vnaprej je bilo jasno, da tako imenovana mednarodna skupnost ne namerava rešiti kurdskega prebivalstva, ki se je množično zateklo na sila negostoljubno turško stran meje. To je med vrsticami – Kobani ni strateška prioriteta – potrdil tudi ameriški zunanji minister John Kerry.
Skrajna sunitska milica je v času koalicijskih napadov zasedla in izropala 360 kurdskih vasi in s polno silo vstopila v Kobani, kjer so kurdski branilci mesta (YPG) še v četrtek zvečer med kričanjem na pomoč poskušali odbijati islamistične napade. Mesto je tesno obkoljeno s treh strani – četrta stran je turška meja. Mnogim izmed slabo oboroženih kurdskih borcev zmanjkuje streliva. Številni ranjenci ne morejo dobiti pomoči. Mesto je brez elektrike. Primanjkuje hrane. Tistih nekaj sto borcev, ki še vztrajajo v opustošenem mestu, je v zadnjih dneh izkopalo nekaj novih vodnjakov, saj pitne vode skoraj ni. Branilci Kobanija, kurdskega Vukovarja, so proti turški meji v zadnjih dveh dneh poslali še zadnje civiliste, ki so kljub islamističnemu bombardiranju in granatiranju ostali v mestu. A turške varnostne sile so zadnji val kurdskih beguncev na meji, kjer ves čas potekajo spopadi, o čemer smo se prepričali tudi sami, najprej za nekaj časa zadržale, potem pa jih aretirale. Naši viri pravijo, da so jim zaradi »sodelovanja s kurdskimi teroristi« oziroma s Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki je v tesnem sorodu z YPG, zasegli mobilne telefone. Med pridržanimi naj bi bilo tudi deset otrok.
Ves čas je popolnoma jasno, kaj bi »mednarodna skupnost« morala ukreniti. In ves čas je popolnoma jasno, da tega ne bo storila.
Tega se najbolje zavedajo kurdski borci, ki imajo močan zgodovinski spomin. Njihovi le navidezni zavezniki – Združene države – so jih že tolikokrat izdali, da so se na stalno stanje izdanosti že navadili. A tokrat je dejansko prvič, da je veleizdajo mogoče spremljati v živo, v njej pa sodeluje dolga vrsta zunanjih igralcev in dejavnikov.
Turške oblasti so z odprtimi mejami in nesporno logistično pomočjo omogočile (raz)rast Islamske države, neposredne posledice ameriške zunanje politike na Bližnjem vzhodu in predvsem invazije na Irak spomladi 2003, ki je regijo nepovratno pahnila v kaos in ta je do danes le še naraščal. Kljub temu da so v prvem letu sirskega upora proti brutalnemu režimu predsednika Bašarja al Asada proteste in kasneje tudi prve oborožene spopade vodile sekularne in zmerne skupine, so upor kaj kmalu s posilstvom prevzele skrajne sunitske milice in s tem režimu v Damasku podarile najlepše mogoče darilo. Ko so se vladne sile poleti 2012 »taktično« umaknile s severa Sirije, so Kurdi razglasili avtonomijo. To je bilo zadnje, kar si je Turčija želela. Turške varnostno-obveščevalne službe so preprosto morale nekaj ukreniti: potrebovale so nekoga, ki bo preprečil kurdsko povezovanje in morebitno državnost. Brez turške pomoči širitev Islamske države, največje islamistične milice v zgodovini, nikakor ne bi bila mogoča.
Turška vojska islamistične napade, ki potekajo na več deset kilometrih turške meje, še naprej le aktivno-pasivno opazuje. Uradna Ankara se je veliko bolj kot v pomoči obleganemu kurdskemu prebivalstvu v Kobaniju »angažirala« v spopadih s kurdskimi protestniki, ki so v zadnjih dneh zaradi popolne nemoči in obupa izbruhnili v večini turških mest, predvsem pa na jugovzhodu države, kjer je kurdsko prebivalstvo v večini in kjer se je šele pred nekaj leti končala skoraj tri desetletja trajajoča (tiha) vojna med turško vojsko in kurdskimi gverilci, v kateri je bilo ubitih najmanj 40.000 ljudi. Turške varnostne sile so v zadnjih dneh med srditimi protesti ubile devetnajst Kurdov. Več sto je bilo ranjenih. V turškem Kurdistanu je iz dneva v dan bolj napeto. Tudi to je bilo seveda mogoče pričakovati, saj najmanj dvanajst milijonov turških Kurdov velike tragedije svojih sirskih bratov preprosto ne more le mirno opazovati. Še posebej zato, ker bi turška vojska islamiste iz Kobanija in njegove okolice po mnenju vseh naših sogovornikov lahko pregnala v nekaj urah, a tega kljub nedavni priključitvi koaliciji ne bo naredila. Islamska država ni močna vojaška sila, ki ruši vse pred seboj. Nasprotno. Skrajni islamisti so bili doslej uspešni, ker se jim ni nihče zares uprl. Razen Kurdov. A njihov boj ni enoten. Ne le zaradi »geografske« razpršenosti, ampak tudi zaradi ideoloških razlik. Iraški Kurdi, ki gospodarsko tesno sodelujejo s Turčijo, si konflikta z Ankaro preprosto ne morejo privoščiti, hkrati pa padec Kobanija – in drugih kurdskih enklav v Siriji – povečuje možnost njihove državnosti, saj bo ta »strateško« bolj varna in sprejemljiva za vse ključne akterje v regiji. Tudi Turčijo, ki bo pričakovani padec Kobanija izkoristila za vzpostavitev – najverjetneje z mandatom varnostnega sveta Združenih narodov, teh botrov vseh modernih genocidov – »tamponskega območja«. Borci Islamske države v Kobaniju nikakor ne bodo vztrajali za vsako ceno. To ni ne v njihovem ne v interesu njihovih gospodarjev. Svoje delo – preprečitev kurdskega povezovanja in združitev osvojenih ozemelj v Siriji in Iraku – so opravili z odliko.
A cena, ki jo bo Turčija morala plačati za svojo pomoč IS pri razbijanju kurdskega avtonomnega območja (Rojava) na severovzhodu Sirije, kjer že dve leti kljub vojni delujejo principi neposredne demokracije, bo izjemno visoka. Stabilnost in gospodarski čudež bosta – če bo Turčija še naprej delovala tako samoljubno – kmalu le še spomin. »Kurdsko vprašanje« bo Ankari dobesedno eksplodiralo naravnost v obraz. Ob tem ne kaže pozabiti, da Bližnji vzhod, kot smo ga poznali, pospešeno izginja. Padajo meje. Padajo države. Padla so že prav vsa pravila igre. Kmalu bo narisan nov regionalni zemljevid.
Velika tragedija kurdskega prebivalstva poteka pred (televizijskimi) očmi svetovne javnosti, ki se je v zadnjih letih naposlušala cenene dogme o tem, da se genocid in etnično čiščenje nikoli več ne smeta ponoviti. Nikoli več prevedeno v realen geopolitični jezik – in predvsem v njegove posledice – pomeni vedno znova. To je algoritem genocida.
Ruanda. Srebrenica.
Kobani.
