Nina Ivanišin: Lepo je, kadar imaš občutek, da res znaš igrati. 

Z aktualno Agato Schwarzkobler in »muzo Jerneja Lorencija« o Visoški kroniki, gledališču, filmu ...

Objavljeno
02. februar 2018 13.12
Nina Ivanišin - igralka Drame 23.januarja 2018 [Nina Ivanišin,igralci,Drama]
Vesna Milek
Vesna Milek

Sprva, ko se usedeva v kavarno Moderne galerije, se zdi zadržana, skrivnostna, ko pa začne govoriti o gledališču in liku, ki ga zdaj naseljuje, Agati Schwarzkobler v Visoški kroniki, se na njenem obrazu prižge poseben čar. Nič čudnega, da režiserji pravijo, da je ustvarjanje z njo navdih - je gnetljiva, čarobna, sposobna neverjetnih preobrazb.

V gledališču, ki ga sama ljubi prav tako kot gledališče ljubi njo, je bila med drugim pokončna Antigona v dialogu z Damirjem Avdićem in v režiji Eduarda Milerja, bila je tudi otroško čista Lenka v Lorencijevi postavitvi Šeligove Svatbe in poosebljenje božjega besa v Lorencijevi Bibliji, fatalka v Ponoreli lokomotivi ali čvrsta, trdna Lojzka, ki s svojo ljubeznijo obkroži Marka Mandića kot Jermana v Cankarjevih/Pipanovih Hlapcih. Nazadnje Agata Schwarzkobler v Tavčarjevi Visoški kroniki, lepo dekle, ki jo pod plazom klevet podvržejo inkviziciji, vmes je še enkrat vstopila v kožo Antigone, tokrat v postavitvi Dragana Živadinova Ekscentrik: Nenehna Antigona.

Od Kozoletove Slovenke dalje, vloge študentke, ki prodaja svoje telo, ki ji je prinesla številna mednarodna priznanja, je naredila tudi zavidljiv niz filmskih vlog; v hrvaškem filmu legendarnega režiserja Rajka Grlića Naj ostane med nama je bila ljubica Mikija Manojlovića, usodno dekle, ki je zasukalo usodo Antonia (Borisa Cavazze) in Veljka (Mustafe Nadarevića) v Vojnovićevem Piran, Pirano, dokler se ni v "podalpskem Deliveranceu" Idila iz fotomodela prelevila v morilko za preživetje in v tv trilerju Klemna Dvornika Pod gladino postala osumljenka umora.

Je dobitnica študentske Severjeve nagrade, številnih mednarodnih filmskih nagrad za vlogo v filmu Slovenka, vesne za najboljšo glavno vlogo Anice v filmu Piran/Pirano, za Lenko v Šeligovi Svatbi pa je dobila Borštnikovo nagrado in nagrado Branka Gavelle za najboljšo žensko vlogo na Gavellovih večerih Zagrebu.

Če že iščemo ključ, ga moramo iskati v ženski, zapiše Svetlana Slapšak o Tavčarjevi Visoški kroniki. Kako ste vi doživeli Visoško kroniko skozi telo ženske? Kaj nam ta tekst govori o ženski?

Če prav razumem Tavčarja, je zelo naklonjen ženskem spolu, kot da se po svoje bori za emancipacijo in enakopravnost žensk tako v družbenopolitičnem kakor tudi v intimnem življenju. Mislim, da je k temu pripomogla tudi njegova žena, izobražena, močna osebnost. Kolikšen vpliv je imela nanj, pisatelj sploh ne skriva, še postavlja se z njim. V Visoški kroniki lahko beremo, kako neguje, lepo izpostavlja ženski spol. Spet pa pretirano idealiziranje ženske še ne pomeni pravične obravnave. Mislim, da je Tavčar v zgodbi vseeno bolj obračunaval z moškim kakor z ženskim spolom. Izidorjev problem je raziskoval in razlagal kot svojega in to se mi zdi pošteno. Veselim se pa časa, ko pri zgodbah ne bomo več obremenjeni ne z ženskim ne z moškim vprašanjem, temveč jih bomo enostavno sprejemali z vidika človeka.


Nina Ivanišin s Klemnom Janežičem v predstavi Visoška kronika v režiji Jerneja Lorencija. Foto: Peter Uhan/SNG

V predstavi se zazdi, da Agata Schwarzkobler sama po sebi niti ni tako intriganten lik, kot se ga morda spomnimo iz našega prvega branja Visoške kronike. Je pa gotovo lik, ob katerem se pokaže vsa banalnost izmišljanja razlogov, ki poganja lov na čarovnice v vseh obdobjih zgodovine; ta neverjetni mehanizem obrekovanj in obtožb, s katerim oblastniki zmanipulirajo množico, da verjame točno tisto, kar želijo.


Agata je v zgodbi žrtveno jagnje. Intrigantost se v bistvu kaže bolj skozi njen vpliv na okolico. Izidor kot zapisovalec Visoške kronike jo opisuje kot nenavadno očarljivo, kot mlado dekle, ki je prijetnega videza, kot tujka prinaša s seboj tudi nekaj ne ravno eksotičnega, ampak dovolj vznemirljivega, da pritegne domači moški spol. Kdaj se pa ta njena prijetnost, ki moškemu še ugaja, prelevi v nevarnost, ki je moškemu odveč ... Največja katastrofa se izvije iz najbolj navadne užaljenosti. Ker Agata s klofuto ustavi predrznega Marksa in ga tako poniža pred udeleženci preje, torej ker, kakor Tavčar zapiše: »Izgubi mlad človek vsako ime, če ga je tepla ženska«, poniža on njo s tem, da jo obtoži čarovništva, in s tem sproži sodni proces, ki se bo po javnem sramotenju končal z grmado na Gavžniku.

Nekaj podobnega vsak dan lahko opazujemo na spletu. Kot da še nikoli ni bilo lažje osebe postaviti na virtualni sramotilni steber ali z nekaj zapisi sprožiti javnega linča?

Zanimivo, kako si človek domišlja, kakšen preskok je naredil s to informacijsko dobo, z razvojem novih tehnologij, kako je napredoval, kakšen nadzor ima nad dogodki po svetu, hkrati pa se naše razumevanje človeka in družbe ni prav bistveno spremenilo. Kako enostavno nas je zapeljati, zmanipulirati, kako radi obsojamo, linčamo, kot ste rekli. Očitno to ljudje še vedno potrebujemo. Ne vem.

Kje ste še doživeli vzporednice z današnjim časom?

Sum, da je Agata čarovnica, se ne reši z dokazi njene nedolžnosti. Predstavljam si, da bi bilo danes podobno, če je nekdo obtožen pedofilije. Tudi če je po krivici in ga prepoznajo za nedolžnega, ga družba ne bo sprejela enako kot prej. Še danes se ubija v imenu boga, pa vere ni ne na eni ne na drugi strani. Kot kaže, je človeško življenje še vedno manj vredno od jabolka, ki ga sklatiš z drevesa, in mogoče je tudi prav tako, ampak neumno si je domišljati, da ima človek danes bolj točno zavest o sebi, kot jo je imel v 17. stoletju. In kar se naše nemarnosti tiče, citiram Tavčarja: »Prav ima gospod bog, da nas še vedno tepe.«

Kakšen igralski zalogaj, dobesedno maraton, je bil za vas pet igralcev študij Visoške kronike? Vsi ste vse štiri ure na odru, pripovedujete zgodbo, za hip postanete ta oseba ali druga, vmes vdori iz realnosti, dovtipi iz zasebnega življenja, kot da ste eno telo, dokončujete misli drug drugega, ste soustvarjalci pod taktirko dirigenta.

Zdi se mi, da Jerneja Lorencija v zadnjem času zelo privlači princip pripovedovanja zgodbe, princip poskusov ustvarjanja atmosfere in dogodkov, da igralci oživljajo like na zelo specifičen način. Torej, da se pred gledalcem ne skriva igralčeva negotovost pri razumevanju dramskega lika. Gre za poskus. In sodelovanje med igralcem in gledalcem v skupnem ustvarjanju plastičnosti pripovedi, kakor da bi igralec nastavil neki problem, gledalec bi ga pa z domišljijo dopolnil. Enostavno pripovedovanje zgodbe, ki bi res idealno omogočalo to sožitje, je svojevrsten izziv, ki se ne more primerjati z ničimer, kar smo delali do zdaj. Vsaj zame.

Za to predstavo je idealno, da bi bila grajena iz čiste mehkobe in sproščenosti. Ampak ujeti pravo mero te mehkobe je pa pri vsaki ponovitvi preizkušnja. Jernejeva želja je bila, da bi tako usvojili predstavo, da bi se v pripovedovanju lahko po občutku izmenjavali. To za zdaj še ni mogoče, se pa že približujemo temu, da je prostor tako odprt, da si skočimo v besedo, da dokončujemo misli drugega, kot ste rekli, da na odru delujemo kot eno telo. Če bo imela predstava dolgo življenje, se lahko še veliko zgodi in spremeni.

Ste si sami želeli igrati Agato Schwarzkobler ali je bila to režiserjeva izbira?

Če sem čisto iskrena, sem si najbolj želela vstopiti v lik Izidorja Kalana.

Izidorja? Sina, ki mu oče v otroštvu odseka mezinec, ker ga najde z zlatnikom v ročici, Izidorja, ki je vse življenje spoštoval navodila in se bal, da ne bi prekršil zapovedi očeta?

Ja. (Skomigne z rameni.) Ampak njegova stiska, obremenjenost s tem, ali je nekaj naredil prav ali ne, mi je nekako blizu. Strah pred tem, da bi se znašla v situaciji, ko bi se morala odzvati »prav«, pa mi to ne bi uspelo. Strah pred tem, da bi mi spodletelo. (Se nasmehne skoraj v zadregi.) Res me je zanimal Izidor. In me še. Kakor me je pri Iliadi zanimal Ahilov napuh. Seveda sem bila vesela, da sem potem vstopila v kožo Agate, vesela sem, da jo igram. In ko smo določili Agato, se je vse skupaj zgodilo naravno. Enako organsko se je zložilo, da je Tamara Avguštin postala Margareta, Aljaž Jovanović Izidor in Klemen Janežič Jurij. In seveda Janez Škof kot Izidor, ki je ujet v ta nesrečni dan Agatinega sojenja in ne glede na to, kolikokrat gre čez vse dogodke svojega življenja, ne more spremeniti izida. Zame je bila Tamara odkritje te predstave, kot igralka pa tudi sicer, veselim se tega, da bova še delali skupaj. Je ena tistih igralk, ki ne nosi v sebi samo izrednega talenta za igro, ampak tudi nekakšno celotno misel o gledališču, in ta misel je meni zelo ljuba.

Smo Slovenci Izidorji ali Juriji? se vpraša tudi Lorenci. Smo poslušni Izidorji, ki obmolknemo, ko je treba izraziti resnico, ko se je treba upreti oblastem? Ali Juriji, ki jih ni strah skočiti, zakričati, se izpostaviti za to, v kar verjamejo?

Hm. Čedalje več se ukvarjam z raznimi stereotipi, ki zadevajo naš narodni značaj ... Pravzaprav z vsakim slovenskim dramskim tekstom, ki se ga lotimo, začnem razmišljati o tem. Ne bi si upala trditi, da so te lastnosti zgolj slovenske, torej podleganje avtoriteti, uboganje, kot naj bi nekako veljalo za Izidorja. Pa saj smo tudi srčni. Čeprav se nismo pokazali taki ne pri referendumu za pravice istospolnih partnerjev ne pri vprašanju beguncev. No, pa še je tega. Upam, da še znamo biti v določeni situaciji dovolj pogumni, da storimo, kar čutimo, da je prav, ne glede na posledice.

A vseeno mislim, da nimamo jasnega odnosa do sebe, da si ne upamo zares pogledati vase. Pa nam je na voljo umetnost, tudi zato je gledališče. Najbrž je res malo narodov, ki bi jim bila njihova lastna kultura tako zelo odveč, kot je našemu. Vsakega 8. februarja smo veseli, da je dela prost dan, o Prešernu pa znamo povedati le, da je bil prijatelj kozarčka, da je napisal Zdravljico in da je bil na bankovcu za tisoč tolarjev. Konstantna nihanja med manj- in večvrednostnim kompleksom, kar sta dve plati istega kovanca, najbrž. In najbrž je to zgodovinsko pogojeno.


Lojzka v Cankarjevih Hlapcih v režiji Janeza Pipana. Foto: Peter Uhan/SNG

Kaj ste o slovenskem značaju spoznali med ustvarjanjem Cankarjevih Hlapcev v režiji Janeza Pipana?

Janez Pipan, ki je velik poznavalec svetovne literature pa tudi slovenskih klasikov, se je s to predstavo še bolj poglobil v Cankarja in nam ga vsem še globlje približal. Spomnim se, ko se je poigraval z mislijo, kako bi bilo, če bi se igralci z odra nacionalnega nemškega gledališča v parter drli na nemško občinstvo: Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni! In res si je težko predstavljati, da bi recimo Nemci imeli eno največjih del nacionalne dramatike, ki bi se ukvarjalo z nemškim značajem, z naslovom Hlapci. Pa ne glorificiram nemškega naroda, daleč od tega. Samo poigravam se z mislijo. Res mislim, da nas ne bi nič stalo, če bi bili vsaj malo bolj pošteni do sebe.

Če primerjava recimo Tavčarjeve in Cankarjeve ženske v Hlapcih, kje vidite podobnosti oziroma razlike?

Mislim, da sta oba, kljub dobrim namenom, malce nerodna, ko pride do njunih ženskih likov. Tavčarja zanaša v romantiko in idealiziranje, Cankarju pa se, mislim da, pozna, da se ni veliko zamujal s spoznavanjem ženske narave. Pri njegovih likih v Hlapcih je dosti spretnejši pri plastenju moških kot ženskih. Je že res, da zapiše: »V naših krajih je malo mož, pa še tisti so le s težavo; za nas je bog najprej babo ustvaril, dedca pa iz njenega rebra.« Ampak ne vem, kaj točno naj njegove ženske počnejo s tem »priznanjem«.

Milerjeva Antigona, Lojzka v Hlapcih ali Agata? Katera vam je zlezla bolj pod kožo, kako različni so bili procesi ustvarjanja?

Če zdaj recimo primerjamo proces dela pri Visoški kroniki z Jernejem Lorencijem ali Hlapce z Janezom Pipanom, gre za dva diametralno različna študija in pristopa k tekstu. Mnenja sem, da naj nacionalno gledališče gledalcu ponudi vse, kar je možno ustvariti, naj ima gledalec priložnost videti različne poetike, od klasičnega gledališča do eksperimentalnega, ampak naj bo to narejeno pošteno. Gotovo je Pipan v klasičnem gledališču doma. Nisem pa imela občutka, da me jasnejša mizanscena omejuje ali da mi zapisane besede ne dajo dovolj možnosti, da bi se izrazila, sploh ne. Prav nasprotno. Pipanova jasnost v tem, kaj si želi od igralca in kaj želi s predstavo, mi je prinašala svobodo. Pa tudi najini videnji Lojzke sta bili složni.

Kljub vsemu še vedno nekako veljate za »muzo Jerneja Lorencija«. Vam gre res ta naziv na živce?

Res. Jernej ima preprosto rad igralce. In če ga citiram: »Janez Škof je moj lakmus.« Na to sva z Aljažem malce ljubosumna, ampak z vsem spoštovanjem, kar je res, je pač res. Upam pa, da smo zdaj s to nesrečno muzo končno opravili.

Zdaj obnavljate predstavo Hlapci, v njej ne bo Jerneja Šugmana. Bo to boleč proces?

Izguba Jerneja Šugmana je onkraj besed ... Glede na to, kakšna praznina je nastala, je morda od vsega ta vskok, v vlogo župnika bo vstopil Klemen Slakonja, še najmanj. In še vedno smo v tem in še vedno ne znamo, ne zmoremo ven. Kolikokrat smo se pogovarjali o tem, pričakuješ, da bo stopil izza vogala, da ga boš srečal, pride v sanje ... Ta izguba je nepopravljiva. In tudi nihče se ne trudi reševati nerešljivega.

Če parafraziram Lorencija, ki pravi, da smo sestavljanka in vsota vseh srečanj, vseh vlog, ste potem vi tudi vsota številnih življenj ekstremnih likov v dramatiki, Antigone, Tetide v Iliadi, Joba v Bibliji, Lenke v Svatbi, Lojzke v Hlapcih, zdaj Agate ... Se kdaj ustrašite, ker v eni sezoni odživite toliko več intenzivnih življenj kot običajni ljudje?

Gotovo je privilegij našega poklica tudi to, da živiš svoje življenje, na odru pa vsak večer še neko drugo življenje. Ti dve življenji seveda nista ločeni, ampak se medsebojno bogatita. To je čudovit poklic, pa četudi neizprosen.

Neizprosen?

Lepo je, kadar imaš občutek, da res znaš igrati. Da ti gre. Pridejo pa dnevi, ko imaš občutek, da ne znaš.

Da ne znaš?

Ja, tudi takšni dnevi pridejo. Ko imaš občutek, da ne zmoreš, da ne gre. Ravno zadnjič smo se s kolegi pogovarjali, kako je mogoče, da ima Peter Prevc v eni sezoni tako vrhunske rezultate, potem pa pride sezona, ko je najbrž enako pripravljen, uporablja isto tehniko, a nekje nekaj zmanjka, za drobec, in ne pride več na vrh. Iz srca mu želim, da se ta manjkajoči drobec, ki pa je ključen, čim prej spet znajde v njegovem skoku ali poletu.

Pri igralcu je isto. Ko mu zmanjka iskra in ne veš, kdaj in kaj se je zgodilo, te to začne frustrirati in te je strah, da se bo to nadaljevalo. Kaj to zdaj pomeni? A bo vsak prihod na oder zdaj pomenil muko, ko veš, da bi lahko bilo bolje, pa ni tistega pravega …

Igralec vedno ve, kdaj njegova igra ni takšna, kot bi morala biti? Čuti, kdaj ne zmore, ali mu morajo to povedati drugi?

Mislim, da veš, ja. Čutiš in potem samo upaš, da boš spet nazaj. Daljše ko je obdobje, ko ti ne gre, bolj se stiska povečuje. Iz stiske pa na odru ne moreš ustvarjati, ustvarjalen si lahko iz sproščenosti, želje, mehkobe. Aljaž Jovanović, denimo, je v čudoviti formi in res s takšno lahkoto ustvarja. Če bi imel v sebi kanček te kvarne negotovosti, če bi v enem trenutku pomislil, ali bom to lahko povedal ali ne, če bi se zataknil v tej misli, to že lahko pomeni, da začne drseti v tisto nevarno smer. Ne govorim o kreativnem dvomu, govorim o strahu, tesnobi, ali ti bo uspelo ali ne. Ne bi rada mistificirala, ampak gledališče je tako prepleteno z mojim življenjem, da če bi gledališče ugotovilo, da me ne potrebuje več, bi mi to povzročilo krizo identitete. In to hudo. Kaj sem potem, če ne zmorem več igrati? Kakšna vsota vsega tega, kar pravi Lorenci, torej sem, če tega ne zmorem nositi naprej, posredovati?

Večno vprašanje: Kako se soočiti z minljivostjo gledališča?

Igralčevo delo je pač minljivo. Z aplavzom je predstave konec, dal si vse, kar si lahko, če jo umaknejo iz repertoarja, preneha živeti in ti v njej. In če te ne zasedejo več, kar se prav tako zgodi, naenkrat ostaneš brez dela. Če nimaš žive predstave, vse tisto, kar si ustvaril prej, ni nikjer zares zapisano, razen pač v tebi; ničesar oprijemljivega ni, ničesar ne moreš posedovati, shraniti. Seveda si vesel nekdanjih predstav, rad se jih spominjaš, a igralec si zdaj, v tem trenutku, v tem trenutku moraš biti na odru, ustvarjati, to je po mojem osnovna potreba igralca. Zato pravim, da se včasih zbojim, takih trenutkov se bojim.

Ni po drugi strani za igralca nevaren tudi »uspeh«, ko te nenehno zasedajo v velikih vlogah, večer za večerom, intenzivno na odru tri, štiri ure, razdajaš svoje najgloblje emocije, da bi oživil lik, ki ga je nekdo nekoč napisal … Ali kot je rekel Rade Šerbedžija: Odnesli so me tisti, bolje napisani.

Gotovo je tudi tukaj past. In tu bi morali producenti paziti na igralce, ki so preveč zasedeni. Ne nazadnje brez igralcev ni predstave. Sploh ker rezultatov igralca ne moreš meriti tako kot pri vrhunskem športniku, ne moreš tako natančno meriti njegove pripravljenosti, zato ne veš točno, kdaj greš čez rob, kdaj si izgorel …


Nina Ivanišin: Če nimaš žive predstave, vse tisto, kar si ustvaril prej, ni nikjer zares zapisano, razen pač v tebi; ničesar oprijemljivega ni, ničesar ne moreš posedovati, shraniti. Foto: Blaž Samec/Delo

Vam je res oder bliže od filma?

Je. Da ne bo pomote, obožujem film, rada ga ustvarjam, rada uživam v njem. In mislim, da imamo v Sloveniji dobre filme. Pa tudi meni se je z zadnjo filmsko izkušnjo Pod gladino nekaj zgodilo.

V čem je bila ta izkušnja drugačna?

Spomnim se, da sem šla na premiero Idile na Grossmanov festival, super festival, čestitke vsem dekletom in fantom, ki ga tako predano ustvarjajo, no, in ko sem gledala ta film, sem prišla do zaključka, da se res težko gledam na filmu (nasmešek). Stopila sem iz dvorane in si iskreno priznala, da jaz pač nisem za to.

Ni bil Idila eden kritiško bolj hvaljenih žanrskih filmov zadnje čase? Na Radiu Študent so recimo zapisali, da ima novi val slovenskega filmskega jezika utelešenje v Nini Ivanišin, »v malone brandovskemu ali deanovskemu liku, babi z jajci, katere notranja vrenja so scela avtentična, osamosvojena, berljiva, brez vsakršnega balasta« ...

Nič ne rečem, film je dober. To je samo moje razočaranje nad sabo. No, in ravno takrat sem dobila klic producenta Janeza Pirca, ali bi sodelovala pri naslednjem filmu Klemna Dvornika, tv-kriminalki Pod gladino. Šla sem na avdicijo in znašla sem se v malem filmskem čudežu. Od Nike Rozman, s katero sva sodelovali že pri Idili, do Vladimirja Vlaškalića, in seveda Klemen Dvornik, ki nas je lepo vodil in mi očitno izjemno ustreza kot režiser. Film se dobro zaveda, kaj želi biti in kaj ni.

In kaj ste torej spoznali na snemanju?

V gledališču sem že na začetku imela občutek, da nekako prispevam k režiserjevi ideji, da skupaj tkemo zgodbo. Pri filmu pa se mi je ves čas zdelo, da preslabo poznam in mogoče niti ne razumem tega medija.

Čeprav imate v primerjavi z večino slovenskih igralk zavidljive filmske izkušnje, Slovenka, Vojnovićev Piran/Pirano, potem hrvaški film Naj ostane med nama Rajka Grlića, potem žanrska Idila ...

Že, se zavedam. Ampak saj pravim, kot da sem šele na snemanju filma Pod gladino začela vsaj slutiti, kaj je moja naloga, moj prispevek h končnemu produktu. Je pač tako, da sem bolj polžje narave in za stvari potrebujem mogoče malo več časa.

Pri filmu najbrž »pravo čustveno stanje« lika ni dovolj, da to na platnu tudi res deluje? Sploh v bližnjem planu.

Ja, ni nujno, da se to, kar bi rad podal, prenese na film. Lahko je preveč, lahko je premalo, nikoli ne veš. V gledališču sva jaz in gledalec v istem prostoru in se sproti prilagajava drug drugemu. V gledališču spoznanja tudi enostavneje prenašaš iz projekta v projekt, ker je delo bolj kontinuirano. Kamera ima svojo občutljivost in jo je treba odkriti, je pa priložnosti pač manj.

Spomnim se besed Borisa Cavazze pred več kot dvajsetimi leti, ko je v svojem slogu dejal, da gre pri filmski igri »predvsem za to, ali si fotogeničen ali ne«, ali te ima kamera rada ali ne.

Najbrž je nekaj tudi na tem. Kamera razkriva, razgalja vse, tudi tisto, kar bi morda želel skriti. Jaz bi raje rekla, da gre za to, ali te kamera razume ali ne. Ali te kamera prevaja ali te ne. Seveda se s prakso da marsikaj naučiti. Ampak igra na filmu je kombinacija tako različnih dejavnikov, režiserjeve senzibilnosti, kadriranja, montaže, tudi svetlobe, kostumografije, scenografije, vsega tega … Film je zlitje vseh teh elementov. In mislim, da se nam je to pri Pod gladino posrečilo.

Že, a saj ste za vsako vašo filmsko vlogo dobili vse mogoče nagrade in priznanja.

Da ne bo zvenelo krivično. V užitek mi je bilo delati z Damjanom Kozoletom, Goranom Vojnovićem, Tomažem Gorkičem … Film Slovenka je bil zame gotovo odskočna deska. Priložnost, kakršne ne dobiš kar tako. Damjan se je zelo potrudil, zavedal se je, da ima začetnico, sproti smo se učili.

Zelo sem hvaležna za vsako filmsko izkušnjo, hočem samo reči, da se v sebi znotraj pred filmsko kamero nisem počutila še dovolj suverena, nisem vedela, kaj lahko naredim sama, do kod lahko grem.

Za Slovenko ste dobili številne nagrade za najboljšo igralko na mednarodnih filmskih festivalih v Valencii, v Parizu, v Gironi, odlične kritike v revijah, kot je Variety ... Predstavljam si, da ste takrat zunaj dobili kar nekaj ponudb. Kaj se je zgodilo s tem?

Kaj naj rečem? Bilo je lepo, nisem točno vedela, kaj se dogaja. Toda še enkrat: igralci smo si različni. Ponavljam, da sem malo polžje narave (nasmešek) in se odzivam previdno, počasi. Izkušnja s Slovenko je bila čudovita in sem zadovoljna, da je bila točno takšna, kot je bila. Če bi bila dovolj hitra, bolj ambiciozna, bi takratno situacijo lahko obrnila kot odskočno desko za kakšen mednarodni projekt. A mene takrat tujina ni zanimala. In me tudi zdaj ne.

Strah?

Morda tudi. Nerazložljiv strah. Pa tudi prave želje ni bilo in je še vedno ni. Lepi odzivi so mi bili čisto dovolj.

Glede na to, v kakšno smer se razvija slovenski film, se zdi, da boste imeli kar še nekaj priložnosti. Imamo niz filmov je, v katerih ženska nosi celoten film -  od Lahko noč, gospodična s Polono Juh, Janja Majzelj omenjena Slovenka, pa Pia Zemljič v Nočnem življenju, in seveda Maruša Majer v Ivanu…

Ja, očitno smo v slovenskem filmu priča valu, ki v središče postavlja igralko, kot da je bilo treba uravnovesiti obdobja, ko je imela ženska na filmu redko priložnost razviti kompleksen lik. Zdaj pa naredimo tako, da ponovno najdemo ravnovesje (nasmešek). Treba je razmišljati tudi o igralcih.

Kako je s tem v gledališču, kjer vaše kolegice velikokrat omenijo, da v dramatiki ni dovolj nosilnih vlog za žensko po štiridesetem, recimo?

Razumem kolegice. V slovenskem gledališču imamo res močne igralke, ki imajo v klasični dramatiki premalo pravega materiala.

Je igra lahko osebna psihoanaliza ali katarza, v smislu, da izživiš tisto, česar ni dovoljeno v realnem življenju, da lahko osvetliš najtemnejše kotičke svoje duše? Kaj ste o sebi spoznali kot morilka v Pod gladino ali kot fotografski model v Idili, ki se v gonu za preživetje prelevi v ubijalko ...

Ne bi rekla, da je to osebna psihoanaliza, vsaj jaz ne vidim tega tako. Zanimivo je, ko se poigravaš s »kaj bi, če bi«. Pri snemanju Idile ni bilo večjega užitka kot mesariti Francljeve glave s sekiro in rjoveti v dolino, pa ne vem, ali sem v resnici tega sposobna. Najbrž sem, upam pa, da ne bom nikoli v situaciji, kjer se bo izkazalo, ali sem zmožna obglaviti človeka ali ne


Kot Lenka z Jurijem (Janez Škof) v Šeligojevi Svatbi v režiji Jerneja Lorencija. Foto: Peter Uhan/SNG

In Lenka, duševno prizadeto dekle v Šeligovi Svatbi, ki vam je med drugim prinesla tudi Borštnikovo nagrado?

Lenka je nekaj posebnega. Ta lik je Rudi Šeligo ustvaril z nečim, kar res oplemeniti igralko. Lenka nastane šele z Jurijem. In Jurij moji Lenki je bil Janez Škof. Ne znam razložiti, ta predstava se ni naredila, ampak se je enostavno zgodila. Škoda, da je predstava že umrla.

Vas boli, kadar umre predstava, ki jo posebej ljubite?

Malo ja. Ker to pomeni, da je nikoli več ne bo, ne v takšni obliki. Vesela sem, kadar ima predstava dolgo življenje. Vsaka ponovitev ti daje možnost, da se zgodi nekaj lepega, nekaj novega.