Tiskane izdaje
Velja za najbolj vročega hrvaškega igralca, ki mu je uspel neverjeten prodor v tujino. Po vlogi srbskega tatu diamantov Milana v tv-seriji The Last Panthers in ukrajinskega negativca Jurija Gurke v tretji sezoni tv-serije Fargo ga zdaj na Planet TV gledamo kot v Hercegovini rojenega ruskega obveščevalca Mustafa Golubovića v tv-seriji Sence nad Balkanom Dragana Bjelogrlića. Letos ga bomo videli v koprodukciji Miroslava Mandića Igram, sem.
Dobila sva se na zasneženi petek pozno popoldne v klubu Daktari poleg Lutkovnega gledališča. Zaradi meteža je tri ure vozil iz Zagreba, se v Ljubljani ustavil za intervju za Sobotno prilogo, nato pa s producentko nadaljeval proti Kranjski Gori, kjer je imel kreativni sestanek z direktorjem Mednarodnega Film festa Matjažem Javšnikom; na prihodnjem filmskem festivalu v Kranjski Gori avgusta bo namreč član festivalskega odbora.
Menda vas je avtor serije Sence nad Balkanom Dragan Bjelogrlić čakal kar tri mesece, da ste končali snemanje Farga, serije, ki se navdihuje po istoimenskem kultnem filmu bratov Coen iz leta 1996.
Da, in za to sem mu res hvaležen. Predstavljajte si, priletel sem iz Calgaryja, kjer smo snemali na minus tridesetih stopinjah, v Beograd. In vstopil v čisto drugo zgodbo.
V zgodbo balkanskega agenta med obema vojnama.
Tako. Balkanski James Bond 001 (nasmešek). Na začetku nisem vedel kaj dosti o obdobju med dvema vojnama, še manj o Mustafi Golubiću ali o solunskem procesu, potem sem se vrgel v študij in odprla se mi je res nenavadna zgodba lika, ki bi si sam zaslužil svojo serijo (nasmešek). To je izjemen lik, najprej je bil član Mlade Bosne, potem Črne roke, po prvi svetovni vojni je bil zagrizen komunist, član kominterne in sovjetski vohun, eden od atentatorjev na kralja Aleksandra, izvrševalec Stalinovih ukazov, kasneje naj bi bil udeležen pri atentatu na Trockega ... Neverjetna življenjska usoda. Res sem se zaljubil v ta lik.
»Mi tukaj, na Balkanu, nadomeščamo manko finančnih sredstev s strastjo, z žarom, ki ga imam rad, ki mi daje drugačno energijo, potrebno za vlogo.« Foto: osebni arhiv
Vam ni Bjelogrlić najprej ponudil vlogo Anteja Pavelića – potem jo je odigral vaš kolega Bojan Navojec –, pa ste odklonili?
Da ne bo pomote, zame je nacionalist, fašist Ante Pavelić, ustanovitelj Neodvisne države Hrvaške, negativec par excellence. O njem nihče, ki je pri zdravi pameti, ne more misliti nič dobrega. A vloge nisem zavrnil zaradi tega. Igrati negativca je vedno največji izziv za igralca. Podobno kot Bruno Ganz, ki je igral Hitlerja, to ves čas govorim. Nisem jaz moje vloge. Nič nisem imel proti, da bi igral Pavelića, a Bjelogrlić je potem presodil, da se mu zdim, najbrž zato, ker sem, tako kot Golubić, rojen v Hercegovini (nasmešek), bolj primeren za to vlogo.
Igra je nekaj, kar vedno dam na prvo mesto, pred samim sabo in mojimi osebnimi preferencami. To ne sme imeti nič z mojim osebnim prepričanjem. Nekateri kolegi so mi govorili: uf, nikoli ne bi igral geja, ne bi igral pedofila, ne bi tega ... Hej, počakaj malo. Jaz sem igralec, lahko odigram vse. Ne bom se vendar okužil z ideologijo lika, ki ga igram. Tako da se mi zdi popolnoma banalno razpravljati, ali bi si kot hrvaški igralec upal igrati Anteja Pavelića.
Ker ste na snemanje Senc nad Balkanom prišli naravnost iz Farga v Kanadi, kako ste občutili razliko v produkciji?
Po količini vloženega denarja ni primerjave. Fargo je ameriška A-produkcija, Amerika je dežela filmov, tam, se zdi, vsi živijo za film, to je isto, kot bi rekel, da je Saudska Arabija dežela nafte. To tako je. Vse je narejeno tako premišljeno, da ta mašinerija enostavno samo teče, z nekakšno lahkotnostjo, da se ti, igralcu, zdi, da je vse pripravljeno samo zate.
In recimo snemanje Senc nad Balkanom?
Čeprav je to tudi finančno najambicioznejši projekt te vrste v regiji, kjer je vse narejeno po zgledu tujih serij, je v primerjavi z denarjem, ki je vložen v takšne serije, kot je Fargo, to seveda neprimerljivo. Mi tukaj, na Balkanu, nadomeščamo manko finančnih sredstev s strastjo, z žarom, ki ga imam rad, ki mi daje drugačno energijo, potrebno za vlogo. Kadar smo na snemanju Senc začutili, da tekst ne zveni čisto tako, kot bi moral, smo poskusili stvari narediti tako, da so delovale kar najboljše; vsi smo šli do konca v tem, da bi naredili največ, kar lahko. Ta rokenrol na snemanju, ta strast, v tem smo neprekosljivi. Zato se veselim druge sezone Senc, tam bo, pravi Bjelogrlić, Mustafa Golubić še bolj ključen lik.
A način snemanja, torej da različne epizode serije snemajo različni režiserji, da se posveča veliko pozornosti karakterizaciji likov, zgodbi, estetiki, montaži ... Vse to je bilo tudi pri Bjelogrliću narejeno po zgledih serij Netflixa, HBO, BBC. Ves čas snemanja sem bil srečen, ker sem imel občutek, da se pri nas prvič dela nekaj tako študioznega s takšnim žarom. Nekaj, k čemur je prispevala večina nacionalnih televizij v regiji.
Žalostno je edino to, da se zdi, da smo bili prav Slovenci dolgo najbolj izvzeti iz filmskih koprodukcij te regije. Zagreb in Ljubljana sta dobro uro vožnje stran, a vendar ne poznamo vaših najuspešnejših filmov, ki so dobivali nagrade na mednarodnih festivalih. Še manj na Hrvaškem poznajo našo filmsko produkcijo.
Če že morava govoriti v kategorijah vi in mi, naj vam povem, da vam bo lažje: tudi mi ne spremljamo naše filmske produkcije. Tudi ko nam uspe narediti dober film, ki gre v svet, ki dobiva nagrade na festivalih, Hrvati ne bodo šli v kino. Tu ne gre za napake ljudi, ampak distributerjev oziroma rezultat njihove presoje, kaj se bo gledalo in kaj ne.
Sprašujem zato, ker sta igralski legendi Radko Polič in Milena Zupančič velikokrat rekli, da je bilo v Jugoslaviji za igralca, ki je imel možnost celotne filmske produkcije v regiji, podobno, kot bi se iz prostorne dnevne sobe nenadoma prebudili v mali črni kuhinji. In da nam samo kultura lahko vrne ta občutek kulturne združenosti regije.
Rojen sem v Hercegovini, v Širokem Brijegu, študiral sem v Zagrebu, delam v Beogradu, Sarajevu, Londonu ... Povsod se počutim kot doma. Povsod so ljudje, ki jih občutim kot svoje. Tudi jaz verjamem, da bomo šele s tem, ko se bomo kreativno združevali v koprodukcije različnih držav, lahko ustvarili nekaj presežnega. Podobno kot je s to serijo naredil Bjelogrlić. Sicer bodo prišli drugi s tujim kapitalom in nam vsilili svoje zgodbe.
Goran Bogdan v seriji Sence nad Balkanom kot sovjetski vohun Mustafa Golubić Foto: Cobra Film
Ko pravite, da snemate tako v Beogradu, Sarajevu, Črni gori ... Kot da ste si z igro na neki način omogočili tisti prostor in občutek »kulturne Jugoslavije«, ki je kot otrok niste mogli doživeti. Čeprav je kakršnakoli aluzija na jugonostalgijo pri nas precej nezaželena.Lahko si mislite, kako je to šele na Hrvaškem (nasmešek). Komunizem in jugonostalgija sta prepovedani besedi, ki ju izgovarjaš po tihem, samo v določenem krogu ... Kam smo prišli? Hrvaška ima nenehne oscilacije, nenehne menjave politične klime. In ne vem, ali bi izvor tega sploh lahko iskali samo v zadnji vojni ...
Bi jih lahko poiskali prav v tem razburkanem obdobju med dvema vojnama, ki ga raziskuje serija Sence nad Balkanom? Že takrat je bilo to območje sod smodnika, kjer lahko najdemo razloge, povode za stvari, ki so se zgodile?
Kaj pa vem. Lahko bi šli še dlje nazaj ... Res je, ko smo se z Bjelogrlićem pripravljali na serijo, sem odkril zelo zanimive stvari, ki se jih, kot pravi tudi on, nismo učili v šoli, a so pomembne za razumevanje tega prostora, in stvari, ki so se nam zgodile in se nam še vedno dogajajo. Veste, kaj je res neumno? Da smo se toliko časa borili za svobodo in demokracijo in da si zdaj odvzemamo prav to svobodo, se samocenzuriramo, kaj se sme reči, česa ne.
Nenehno smo v strahu, zastrašujejo nas ideologije, vse stvari, ki se dogajajo, zgodovina, okolica, vse … Imamo demokracijo, pravimo, a še vedno nismo svobodni. Celo zdaj, ko govorim z vami, razmišljam, kako bodo določeni ljudje razumeli moje besede. Verjamem v to, da ima vsak pravico, da izrazi svoje mnenje, če s tem ne ogroža drugega. Toliko tabujev – za kaj, za koga? Ne vem, kako je pri vas, a na Hrvaškem še danes razpravljamo o goloti na odru. Kot da se ne piše leto 2018.
Vem, da je na Hrvaškem vsaka politično angažirana predstava Oliverja Frljića, s katerim ste tudi vi sodelovali, sprožila pogrom desne politične opcije, ki je razdelil javnost.
Ah, to s Frljićem meji na norost. Kot bi se borili proti avantgardnemu slikarju, proti avantgardi. Gledališče vendar določa duha časa, tega zdaj. Frljićevo gledališče je sploh pomemben dokument časa. Saj pravim, očitno si še nismo opomogli od teh otroških bolezni ... Imamo breme, ki si ga nismo sami izbrali: rodimo se in že moramo biti politično angažirani. Tu ni izbire. Sploh če si rojen v Bosni in Hercegovini. Nismo svobodni, da lahko rečemo, kar v resnici mislimo.
Starejši ko sem, bolj razumem rek, da se ne smemo jemati preresno. A mi se jemljemo tako strašno resno. Vse to, kar se zdaj dogaja okrog teh dveh centimetrov morja ... To je absurdno. To je kot neka strašna bolezen, kuga, ki se širi. Ko bereš nekatere hrvaške medije, imaš občutek, da se bo jutri začela vojna. O tem govorim. Preresno se jemljemo.
Nihče ne sme posiljevati družbe s svojo resnico. To je moje načelo. Veste, mali narodi imajo večno potrebo po velikih pesnikih. Mi mislimo, da moramo iz naše majhnosti narediti nekaj velikega. A veličina je v nas. Veličina je samo tukaj (se potrka po srcu) ali pa je ni. Kaj ima veličina z geografijo, ekonomijo, političnimi vplivi? Zakaj bi se merili z velikimi državami? To je iluzija.
Ko slišim obremenjenost v slogu: »veste, Hrvati so že v 7. stoletju ...«, mi postane slabo ... Vprašanje je, kaj se dogaja z nami tukaj in zdaj. Kaj me briga za te prikrojene ideologije. Jaz sem samo svoj. In nisem dolžan prevzeti ideologije drugih. Nisem dolžan, da breme ideologije pade na moja ramena.
Če hočete ali ne, to breme ste, smo, nasledili vsi?
Nisem prepričan o tem. Mislim, da je v tem celotnem prostoru, ki je bil nekdaj pod eno zastavo, prisoten nekakšen Ojdipov kompleks.
Ojdipov kompleks?
Ta naš prostor je od nekdaj tudi prostor šovinizma. Če govorimo metaforično, smo mi otroci in narod je oče – in očetovo ljubezen kupujemo tako, da kopiramo njegove stare ideologije, samo zato, da bi nas ta imaginarni oče malo potrepljal po ramenu, nam dal priznanje. Nimamo ne moči ne jajc, da bi se mu uprli. Upreti se temu je seveda težja pot, to je osamljena pot.
Vi ste to naredili?
Jaz to delam, seveda. Jaz to nenehno delam. Ker se poskušam nenehno zavedati, kaj je moje stališče, kaj mislim, kaj čutim, ne pa tega, kaj mi želijo vsiliti drugi. Zato tudi lahko trdim, da so vse ideologije držav na tem prostoru lažno, umetno ustvarjene. Ker če pogledate ljudi na splošno, kot množico, vidite, da večinoma nimajo cilja, nimajo strasti do nečesa, vse je v slogu: »kaj bomo zdaj to, zakaj bi sploh to, tega se ne da, to nima smisla«. In zaradi takšne brezvoljnosti, zaradi tega pomanjkanja fokusa v sebi ga kot nekakšen transfer usmerimo v objekt. V tem primeru je to država, narod. Torej nacionalizem ne prihaja iz strasti do naroda, ampak iz pomanjkanja lastnega samouresničenja.
Zanimivo.
Ta občutek večvrednosti določenega naroda, te sanje o veličini, vse to je iluzija, od Slovenije do Makedonije. Prideš v Beograd in vidiš, da imajo Srbi svojo vizijo veličine, Hrvati svojo ... Hkrati pa drug drugemu kažemo zrcalo. Če sem se česa naučil s tem, ko delam povsod po regiji, je to prav to. Da je srž nacionalizma prisotna v enaki meri, le da je kulturološko malo drugače izoblikovana, navade so malo drugačne.
Če zdaj preskočiva na vašo mednarodno kariero. Če pogledate na svoje življenje zadnji dve leti, je najbrž videti kot Eisensteinova montaža atrakcij.
(Nasmešek.) Kaj naj vam rečem. Serija norih naključij, eno je vodilo k drugemu. Trenutno nimam časa za analizo dogodkov, nenehno sem na poti, dogovarjam se za nove projekte, spoznavam čudovite ljudi, in predvsem delam tisto, v čemer najbolj uživam.
Vem, da ste o tem neštetokrat govorili, a še enkrat, za bralce Dela. Do prve glavne vloge v britansko-francoski produkciji The Last Panthers ste prišli po naključju?
Ja, v Beograd sem prišel na avdicijo za neko manjšo vlogo, vedel sem samo, da je to projekt o srbsko-črnogorski skupini tatov draguljev Pink panter, nič podrobnega. Na avdiciji sta mi režiser Johan Renck in producent rekla, da to, kar sem pokazal, žal ni tisto, kar iščejo. Rekel sem si, nič, tako je pač na avdicijah, in hotel oditi, ko sta mi rekla, naj počakam. Dala sta mi drug prizor in mi rekla, naj ga poskusim narediti. Naredil sem, kar so zahtevali, a še vedno nisem točno vedel, za kaj gre, dokler me niso poklicali in mi rekli, da sem izbran za glavno vlogo vodje črnogorsko-srbske skupine tatov diamantov Pink panter.
Vse se je dogajalo zelo hitro, nisem vedel, ali se bom v enem mesecu sploh lahko pripravil. Ko sem potem še videl, da je avtor serije človek, ki je režiral vse zadnje videe Davida Bowieja, in da je pred tem delal kultni seriji Kriva pota (Breaking Bad) in Živi mrtveci (Walking Dead) ... In ko sem videl še igralsko zasedbo, me je res zmrazilo.
Biti v kadru s Samantho Morton in Johnom Hurtom?
S Hurtom sicer nisem imel skupnih prizorov, a smo se veliko družili, čudovit igralec in človek. Samantha Morton je fantastična igralka, ne nazadnje ima dve nominaciji za oskarja, zelo sva se zbližala. Najbolj se mi je zdelo zanimivo, kako se pripravlja na vlogo, tega do takrat še nisem videl. Samantha tekst dobesedno prilagodi sebi.
Zanimivo, da je naslovno glasbo za serijo The Last Panthers ustvarila ena največjih glasbenih legend, David Bowie, in to tik preden je zapustil ta planet. Komad Blackstar z zadnjega albuma je bil v resnici napisan za vašo serijo.
Ko sem izvedel, da bo David Bowie delal muziko, sem bil vznemirjen kot otrok. Od nekdaj sem bil njegov veliki fen, sicer pa, kdo ni. To je glasbeni mag. Prav žal mi je, da nisem mogel priti v New York, kjer je režiser serije The Last Panthers Johan Renck snemal videospot z njim. To bi bila mogoče moja prva in zadnja priložnost, da vidim Bowieja v živo. Renck je naredil tudi tisti kultni desetminutni videospot za Blackstar, dobro sta se poznala. Tudi zato je Bowie privolil in prvič po dvajsetih letih naredil filmsko glasbo.
Eden od hrvaških izvoznih igralskih artiklov Goran Višnjić je začel v spotu za Madonno, vi v spotu z Nino Badrić ... Zdaj pa vas lahko vidimo v eni od različic spota Blackstar Davida Bowieja, ki je podložen s prizori iz serije.
Počasi. Nekje je treba začeti (smeh).
Goran Bogdan v vlogi ukrajinskega negativca Yurija Gurkova v seriji Fargo, pposneti po istoimenskem kultnem filmu bratov Coen. Foto: osebni arhiv
Kaj naj vam rečem? To je ta čudni občutek, ko si rečeš, se to res dogaja? Je to mogoče? Na drugi strani se potem takoj spet uravnotežiš, ker – to je loterija. Moja londonska agentka jim je poslala moje posnetke, morda poskušaš osemstokrat, pa se nič ne zgodi. Ko te pokličejo za drugi krog, si seveda malo bolj vznemirjen, naučiti se moraš krotiti to vznemirjenje, da poskusiš dati največ od sebe, da te preveč ne podre, če nisi izbran.
Podobno je govorila Katarina Čas, ko je šla na drugi krog avdicije za vlogo filmske žene Ala Pacina.
Da, slišal sem, da je nastopila v Scorsesejevem filmu in z Alom Pacinom. Lepa zgodba.
Vsi so jo spraševali, kako je delati s Scorsesejem, kakšen je Leonardo DiCaprio, Al Pacino ... Tudi vas nenehno sprašujejo, kaj lahko rečete o Ewanu McGregorju, Davidu Thewlisu ...?
Da, in nenehno odgovarjam, da so to na platnu giganti, a hkrati najbolj srčni in normalni ljudje. Ko jih spoznaš v živo, te je kar malo sram lastnih misli, ker si se bal, kako bo delati z njimi. Ko si v kadru z njimi, si sam še boljši, še več lahko daš. Največ prizorov sem imel z Davidom Thewlisom. Spremljam ga že od leta 1993, ko je v Cannesu dobil zlato palmo za film Goli. Igrati z njim je bila čista poezija. Lahko rečem, da sva se na snemanju res dobro ujela.
Ewan McGregor pa ... on je znova dokazal, da je igralec z neverjetno igralsko inteligenco, v seriji je odigral oba brata dvojčka, Raya in Emmita Stussyja. Kaj naj vam rečem? To so mamuti. Živijo za film. Po snemanjih smo šli velikokrat skupaj na večerjo, družili smo se. Lahko rečem samo to, da sem bogatejši za nekaj res čudovitih ljudi v mojem življenju.
Rade Šerbedžija je večkrat rekel, da se zaveda, da je v visokoproračunskih ameriških produkcijah omejen na vloge mafijcev, Balkancev, Rusov, negativcev. Vi ste zdaj dvakrat dobili dve kompleksni vlogi, obakrat ste bili »slovanski« negativec?
Gotovo so to prve izbire, že zaradi jezika. Tudi zato se v teh dveh produkcijah nisem kaj dosti trudil z angleščino, ker so zahtevali prav angleščino z močnim naglasom. Sicer pa, za zdaj se mi ne zdi nič narobe s tem, da igram ruske ali balkanske negativce, važno je, da so to vloge, ki vznemirijo v kreativnem smislu. Paradigma o »divjih, norih Balkancih« se lahko zunaj popravi samo, če se bomo nenehno izobraževali, kot družba in posamezniki.
Kot ste rekli, gre tudi za stvar jezika. Tudi oskarjevec Javier Bardem v visokoproračunskih filmih večinoma igra latinskoameriške negativce, njegove možnosti za kompleksne resne vloge v angleščini so omejene, pa čeprav tekoče govori angleško.
Uf, Bardem je fantastičen igralec. Fascinirajo me igralci, ki se tako posvečeno pripravljajo na vlogo. Želim si, da bi imel na voljo tri, štiri mesece za pripravo. Gotovo bom v prihodnje izpilil svojo angleščino. Zdaj se pospešeno učim, berem knjige v angleščini.
Menda ste po mednarodno odmevnih vlogah v serijah Fargo in The Last Panthers že v igri za naslednjo resno holivudsko visokoproračunsko produkcijo?
O tem žal še ne smem govoriti. Res ne. Lahko samo povem, da že čez nekaj dni letim v Los Angeles na poskusno snemanje.
Slišim, da se dogovarjate tudi za snemanje z Danisom Tanovićem, in sicer naj bi šlo za tv-serijo Uspeh, ki naj bi bila prva produkcija regionalne podružnice HBO na območju nekdanje Jugoslavije?
Žal mi je, tudi za pogovor o tem je še prezgodaj.
Začeli ste v komedijah, Ante v filmu Sonja in bik, komedija Majstori, bili ste hrvaški košarkar srbskega porekla Nikola Plečas v drami Postali bomo prvaki sveta, duhovnik, ki se bori z istospolno nagnjenostjo v Schmidtovem Agapeju ... Kaj ste se v zadnjih petnajstih leti naučili o sebi skozi vse te različne filmske like?
Hm. Najprej sem se moral sprijazniti s tem, da tehnično nisem dober igralec. (nasmešek)
Kako to mislite? Kaj je potem za vas filmska igra?
Tisto, kar me zanima v igri je predvsem raziskovanje samega sebe, svojih najtemnejših prostorov. Nekakšna psihoanaliza, brez psihoanalitika. Ko delam, odkrivam samega sebe, iščem podobnosti, iščem potenciale v sebi, ki bi se morda razvili, če bi bil vržen v podobne okoliščine kot lik, ki ga igram. Mislim, da imamo vsi v sebi vse, od pedofila do morilca, od gospodarja do služabnika, v nas je spekter človeških likov. Hvalabogu, da si ne dovolimo, da se spustimo v najbolj temne hodnike, nenazadnje nas od malega učijo razlikovati med dobrim in zlom. Hočem reči: V sebi lahko najdeš vse. Vsak, če je dovolj iskren do sebe, lahko v sebi najde vse. Vsakršno obsojanje, se mi zdi puritansko in lažno.
Goran Bogdan: Tako da ... nekaj dobrega je v naših ljudeh, nekaj zelo zanimivega in močnega, skoraj mitološkega. A kot da tega ne znamo poiskati, kot da to ne pride iz nas na pravi način. Razen v umetnosti. Foto: arhiv ZKM
Ste velik ljubitelj knjig, ne le da spremljate dogajanje v svetovni literaturi, ampak strastno obiskujete tudi knjižne sejme?
Res je, na knjižne sejme hodim z vznemirjenjem in pričakovanjem, kot na nekakšno romanje. Ne morem si pomagati, vedno se vrnem vsaj z dvajsetimi knjigami. Nazadnje, ko sem bil na beograjskem sejmu, sem si kupil kar sedemdeset knjig.
Kaj ste nazadnje prebrali?
Hm, mislim, da roman Sellout Paula Beattyja, za katerega je predlanskim dobil bookerja, o temnopoltem moškem, ki poskuša rešiti svoje mesto Dickens, dobra satira, dobro napisano. Zdaj ravno dokončujem Coetzeeja. Čaka me še Elena Ferrante, vzel sem si vse štiri romane iz Neapeljskega cikla, pa Knausgårdov Moj boj, vse sem si vzel v angleščini. Kot sem rekel, zdaj treniram (nasmešek).
Nedavno ste rekli, da ste prav skozi literaturo Iva Andrića bolj začutili bistvo ljudi tega prostora in ugotovili, da je v nas kljub surovosti nekaj občutljivega, celo romantičnega.
Absolutno. Recimo v romanu Most na Drini je ljudi ogolil do kosti, jih pokazal kot grobe, brutalne, a hkrati je občutiti toplino in pristnost. Tako da ... nekaj dobrega je v naših ljudeh, nekaj zelo zanimivega in močnega, skoraj mitološkega. A kot da tega ne znamo poiskati, kot da to ne pride iz nas na pravi način. Razen v umetnosti.
Ste tudi zato ustanovili kulturno-glasbeni festival West Herzegowina Fest v vašem rodnem kraju Široki Brijeg?
Zdaj traja že petnajsto leto, da. Ko sem prišel v Zagreb, da bi študiral ekonomijo, sem najprej organiziral pesniške večere v klubu Purgeraj. Tam sem spoznal večino piscev in pesnikov, kar mi zelo pomaga pri organizaciji tega festivala. Zakaj? Ker sem hotel nekaj dati temu koščku sveta. Tu sem doma.
Široki Brijeg, kraj v Hercegovini, kakih trideset kilometrov od Medžugorja. Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Odraščal sem v hiši, polni ljubezni, s tremi brati in dvema sestrama. Bil sem precej miren, občutljiv otrok, zazrt v svoj domišljijski svet. Za razliko od vrstnikov nisem bil posebej dober v nobenem športu. Sem pa zato bral, sanjaril in veliko časa preživel v naravi.
Kako ste občutili vojno?
Resda sem bil otrok in mi veliko tega ni bilo jasno, a težka atmosfera vojne je bila ves čas tam. Ljudje so odhajali, nekoga ni bilo nazaj, nekdo je izgubil bližnje. To kot otrok čutiš. Bosna je čudovita. Zdaj sem že dlje v Zagrebu kot v Širokem Brijegu, v zadnjih letih nisem nikjer in povsod, toliko potujem, da se mi zdi, da me nosi veter. In to mi je všeč. Po duši sem nomad, cigan. Rad citiram Mateta Parlova, ki je rekel, da je državljan sveta.
A kljub temu lahko rečete, da je Bosna in Hercegovina vaša dežela?
Da, hvala bogu. Nikoli si ne bi izruval korenin, ponosen sem na to, da sem iz Hercegovine. Toda nisem obremenjen s tem. Ljubim tudi New York, Zagreb, Beograd, Sarajevo, Ljubljano ... mesta, ki jih začutim kot svoja. Moji ponosi, moje ljubezni se ne izključujejo, se samo nadgrajujejo. In to prav zato, ker sem našel nekaj, kar imam res rad. In delam tisto, kar res rad počnem.
