Niti nova koalicija niti nove vojne

Zverinsko pobijanje vseh drugače verujočih in razmišljujočih. Preganjanje etničnih manjšin. Obglavljanje tujih novinarjev in humanitarnih delavcev. Posilstva. Vsesplošno uvajanje šeriatskega prava. Razglasitev kalifata. A kaj je vzrok in kaj posledica?

V četrtek dopoldan so letala nove koalicije niti ne zares nove vojne bombardirala naftne rafinerije, ki jih na vzhodu Sirije že dlje časa obvladujejo pripadniki Islamske države. Črni trg z nafto je ena vodilnih »življenjskih žil« skrajne sunitske milice, ki je v zadnjih mesecih – vsaj v očeh velikega dela mednarodne javnosti – postala glavna pretnja svetovnemu miru in ureditvi.

Medtem ko so vojaški piloti iz Združenih držav, Saudske Arabije in Združenih arabskih emiratov tolkli po naftnih poljih in rafinerijah in s tem jasno pokazali prioritete svojih nadrejenih, na nebu nad mestecem Kobane na severovzhodu Sirije, tik ob turški meji, predvčerajšnjim ni bilo veliko prometa. Kljub temu da stotine pripadnikov Islamske države že štirinajst dni s topništvom oblega mestece z večinoma kurdskim prebivalstvom in da je pod njihovim nadzorom v obmejni sirski provinci že skoraj sto kurdskih vasi, kurdski borci od velike mednarodne koalicije do zdaj niso dobili veliko pomoči. Proti turški meji se še vedno valijo kolone kurdskih beguncev. Samo pretekli konec tedna jih je v državo, ki se bolj kot česar koli boji prav nerešenega »kurdskega vprašanja«, prišlo okoli 130.000. Potem so turške oblasti, ki so pod paničnim navalom beguncev, ki močno spominja na leto 1991 in eksodus kurdskega prebivalstva iz Iraka, vsaj za nekaj ur morale popustiti, zaprle mejo. V obmejnih mestih so izbruhnili srditi protesti. Turške varnostne sile so protestnike grobo razgnale. A to razgretih strasti ni umirilo. Nasprotno. Iz kurdskih mest in vasi s celotnega jugovzhoda Turčije so proti meji s Sirijo krenili številni oboroženi Kurdi; pripravljeni na boj z Islamsko državo in zaščito svojih rojakov. Kurdi dobro vedo, da jih bo mednarodna skupnost – na čelu z Združenimi državami – skoraj gotovo spet žrtvovala na oltarju zgodovine. In interesov.

Na meji vlada kaos, ki ga Turčija, dvojni, celo trojni igralec bližnjevzhodnih konfliktov, ki mu stvari vse bolj uhajajo iz rok, ne bo mogla kar tako umiriti. Nekaj letalskih napadov ad hoc koalicije skrajnežev pri obračunavanju s »heretičnimi« Kurdi, ki novinarjem na turški strani meje drug za drugim pripovedujejo strašljive zgodbe o barbarstvu sunitske milice, ki je prerasla vse svoje predhodnike in pomagala izbrisati kolonialne regionalne meje, seveda ni ustavilo. Le malce so bili – sicer vsem na očem – prisiljeni stopiti na zavoro in prilagoditi svojo taktiko. Napadi skrajnežev na kurdsko enklavo so se hitro nadaljevali, proti zaprti meji pa še naprej beži tisoče in tisoče ljudi. Ljudi, ki se glasno sprašujejo, zakaj jim nihče ne pomaga. Ljudi, ki dobro vedo, da Islamska država ni velika vojaška sila, temveč milica, s katero bi – ob primerni oborožitvi in mednarodni podpori – lahko obračunali tudi pripadniki kurdskih oboroženih sil. A pomoči, vsaj zares konkretne, ni. Koalicija ima več dela z bombardiranjem naftnih polj. Z zaščito, kot se reče, »vitalnih strateških interesov«.

Medtem Islamska država, dedič vsega slabega, kar se je na Bližnjem vzhodu dogajalo v zadnjih enajstih (in več) letih, svobodno nadaljuje s svojimi grozodejstvi. V času, ko obsesivno zamenjujemo vzroke s posledicami in ko ni ogrožen le zgodovinski, temveč tudi kratkoročni spomin, mednarodne zasedbe islamistov resnično ni težko predstaviti kot vrhovnega zla. Argumentov ne primanjkuje. Zverinsko pobijanje vseh drugače verujočih in razmišljujočih. Preganjanje etničnih manjšin. Obglavljanje tujih novinarjev in humanitarnih delavcev. Posilstva. Vsesplošno uvajanje šeriatskega prava. Razglasitev kalifata.

A sunitski skrajneži, neposredni potomci (ne le) ameriške zunanje politike v regiji, nekakšni puščavski Rdeči Kmeri, ki so v kaosu iraške in kasneje tudi sirske državljanske vojne našli idealne razmere za svojo organsko rast, so se zadnji dve leti širili z obilno zunanjo pomočjo. Saudska Arabija, ki Islamsko državo danes bombardira, je Islamsko državo s svojimi neomejenimi finančnimi sredstvi in dostavo orožja tako rekoč ustanovila in jo uporabljala kot svoje prve podizvajalce v tako imenovani bližnjevzhodni hladni vojni. Podobno velja za Katar, Kuvajt in Združene arabske emirate, ki so se pred dnevi (v)oljno pridružili »novi« koaliciji, za katero se zdi, da se bo v puščavah Sirije in Iraka spopadla z najmočnejšo vojsko Vesolja, ne pa s tropom sicer dobro organiziranih in oboroženih gverilcev, ki se, v svoji globoki in skrajno učinkoviti ideološko-religiozni indoktrinaciji, smrti veselijo bolj, kot se zahodne vojske veselijo življenja.

Tej koaliciji se je pridružila tudi Slovenija, država brez (lastne) zunanje politike. O smiselnosti sodelovanja naše države v še enem oboroženem konfliktu, katerega odmevi bodo vsaj tako glasni in daljnosežni kot odmevi vojn v Afganistanu in Iraku, v javnosti ni bilo spregovorjene niti besede. Politiki o smiselnosti »slovenskega boja« proti Islamski državi očitno niso spraševali niti drug drugega. Tesno rokovanje ignorance in arogance, sicer tudi značilnost velike večine terenskih islamističnih bojevnikov, tega najbolj radikalnega (in katastrofičnega) odpora proti katastrofični globalizaciji, je lahko v času, ko ne veljajo več nobena pravila in je ženevska konvencija res slaba šala, smrtno nevarno.

In to za vse nas, ki nam vojno, prihajajočo novo veliko vojno, think-tanki in priložnostni analitiki s pomočjo boleče nereflektirane medijske industrije poskušajo predstaviti kot nekaj nujnega in neizogibnega. Ali kot je nekaj dni po 11. septembru in ameriški vojni napovedi vsem tistim, »ki niso z nami«, v svojih Pismih proti vojni zapisal pokojni italijanski novinar in pisatelj Tiziano Terzani: »Resnica te vojne se zdi tako neizrekljiva, da ima neprestano potrebo po tem, da se jo zavija v pakete, 'upravlja', in da je objekt pokvarjene marketinške kampanje. Toda takšen je postal naš svet: oglaševanje je vzelo prostor literaturi, slogani nas dandanes pretresajo bolj od poezije in njenih verzov. Edini način, da se temu zoperstavimo, je trdoglavo vztrajanje pri razmišljanju s svojo glavo, predvsem pa pri čutenju s srcem.«

Današnje dogajanje (ne le) na meji med Sirijo in Turčijo, ki se bo težko izognila neposrednemu sodelovanju v konfliktu čedalje bolj globalnih dimenzij, močno spominja na začetek aprila 2003, ko so ameriške invazijske sile po prihodu v Bagdad najprej zavarovale ministrstvo za nafto in naftno infrastrukturo, vse drugo pa so prepustile strahovitim uničevalnim silam, ki jih je sprožila »koalicijska« okupacija. Tudi iraški narodni muzej, pomnik starih civilizacij, ki so ga banditi v nekaj urah popolnoma opustošili.

***

To je bil trenutek, ko se je zgodovina Bližnjega vzhoda začela pisati na novo.