Bodice: No, pa še ena mučkalica!

Trdite, da znate pripraviti leskovačko mučkalico? Hm, težko verjeti, zato bo treba znova razčistiti, kako se pripravi prava mučkalica. Potrebujemo kilogram svinjske vratovine, 200 gramov sveže slanine, večjo glavo čebule, deset pečenih, olupljenih in razrezanih paprik, 500 gramov olupljenega paradižnika, dve glavici česna, dve do tri suhe paprike in papričice po želji.

Meso mora biti najprej »obdelano« na žaru, šele potem z vsem skupaj konča v loncu, še raje pa v glineni posodi. Tu ni nobene improvizacije, pravi mojster in nam pripoveduje o bednih, ponesrečenih stranpoteh.

Zakaj smo iz bogastva kuhinje Balkana, ki lahko tekmuje s francosko in italijansko kuhinjo, izbrali prav leskovačko mučkalico? Ker je najbolj slavna, čeprav imajo tudi drugi svoje mučkalice; Makedonci na primer mučkalico po šarplaninsko. No, predvsem pa gre za imenitne jedi, ki duhovito izražajo zgodovino, psihologijo in nasploh vse kolobocije Balkana. Ko se na Balkanu zgodi kaj novega, posebno na ozemljih nekdanje Jugoslavije, za vsem post festum ostane vsaj še ena mučkalica.

Tega pojma se ne bi niti trudili posloveniti, ker si tega ni upal noben dosedanji pravopis; bolje si ga je kar prisvojiti, saj bo po slovensko-hrvaški arbitraži v našem prostoru nedvomno ostala še ena taka – pogojno rečeno – enolončnica. In to nemara prismojena. Ne delajmo si namreč utvar, da bo po dokončnem sklepu arbitražnega sodišča v Haagu tudi kaj zares dokončnega; hrvaška stran bo zagotovo poskrbela, da se bo stanje tako ali drugače balkaniziralo in da bomo v Piranskem zalivu še dolgo imeli mineštro.

Balkan je območje, na katerem na prvi pogled kulinarično prevladuje žar. Čevapčiči, ražnjiči, pleskavice, vešalice itd. Toda to je fasada, kajti ljudje se morajo prehranjevati skromneje – tu pa vskočijo enolončnice vseh vrst. V bifejih, na železniških postajah, v tovarniških menzah. Vsak narod neguje mit o svoji enolončnici, ki pogosto niti ni skromna jed: Bosanci imajo svoj imenitni bosanski lonec in begovo čorbo, Hrvati se hvalijo z brodetom po ribiško, Grki imajo jagnječjo čorbo, čorbo z mesnimi cmočki, čorbo iz mladega fižola itd.

Slovenci se lahko pohvalimo z vipavsko joto (dokler si je ne bodo prilastili Hrvati), ričetom, govejo obaro, s pašta fižolom. Če smo že pri skromnosti: nekega dne me je pokojni Janez Drnovšek povabil na kosilo. Jedla sva kar v njegovi pisarni, in sicer na manjši priročni mizici. Pašta fižol!

Kakorkoli že, vse to so – kulinarično – takšne in drugačne »mučkalice«, prepuščene fantaziji in ustvarjalnosti kuharjev in gospodinj in kajpak tudi pod inkvizicijskim nadzorom babic. Enolončnice so nekdaj veljale za proletarske jedi, zdaj se na novo umeščajo v prehranjevalno kulturo in verjetno je že čas, da si to reč osvetlimo tudi v času in prostoru. Namreč: težko se je upreti skušnjavi, da ne bi vseh balkanskih »mučkalic« povezali s posegi tujih sil; te so prišle in odšle, za vsako pa je ostala neka politična mineštra.

Turki, na primer, so zavzeli tako Srbijo kot Bosno; Srbi še vedno »kljubovalno« vztrajajo pri svinjini, Bosna pa pač pri turških receptih. V bosanskem loncu boste zaman iskali svinjino, zato lahko mirno trdimo, da je balkanska kulinarika močno predisponirana z zgodovino, politiko in vero. Daytonskega sporazuma, ki ni nič drugega kot najslabša politična mineštra, zato raje ne bi poimenovali z »mučkalico«, kajti bolj mu pristaja »bosanski lonec« (odlična jed).

Na Balkan prevzetni zahodnjaki gledajo zviška in posmehljivo, kot na sod smodnika, ne poznajo pa zgodovinskih dejstev (še večkrat pa jih namenoma prezrejo), da so Balkan ustvarile nekdanje velesile, ki so si tu vse opekle prste: Turki, Avstrijci, Madžari, Italijani, Nemci. So Avstrijci pozabili, da so leta 1908 anektirali Bosno? Madžari so si odrezali hrvaško torto, vključno z Reko, ki je postala madžarsko pristanišče! Italijani so okupirali Albanijo in se opekli v Grčiji, o grozodejstvih Nemcev pa bodimo raje tiho.

To vzvišenost, posmehljivost in pokroviteljstvo lahko zdaj zaznavamo v odnosih Evrope do Afrike: »civilizirane« države so Afriko najprej izčrpavale in jo privedle na rob preživetja, zdaj pa se gredo nekakšno humanitarno pomoč. Pravzaprav gre bolj za trgovino s to »pomočjo«. Hipokrizija brez primere.

Hipokrizija je zlasti cvetela v času vojn na območju bivše Jugoslavije, ko so ta konec kot nadležne muhe obletavali lord Carrington, lord Owen, Carl Bildt ... Zlasti je bilo opaziti, kako je ljubo mahati s kuhalnico Angležem – čeprav na Balkanu pravzaprav niso imeli kaj iskati. Ampak to imajo očitno v krvi, prav povsod morajo s svojo zvedavostjo in tam zapustiti kaj neužitnega za seboj. Angleška hrana je sicer, hm, kakor za koga.

Slovensko-hrvaška arbitraža seveda ni »mučkalica«, ki bi jo scoprali sodniki v Haagu – ne glede na razsodbo si vsekakor zaslužijo uglajen priklon. Drugega niti ne potrebujejo. Je pa seveda dejstvo, da bodo z arbitražno razsodbo v naših krajih ekspresno skuhali neko novo mineštro à la blut und boden, kot Balkanu pač pritiče. Hrvaški tudi to verjetno ne bi bilo dovolj; v podzavesti hoče več, morda takšno ali drugačno ponižanje Slovenije, morebiti celo tribunala v Haagu in še koga.

Doslej so bili odnosi med državama še kolikor toliko znosni, prepričani pa smo, da se lahko samo poslabšajo. Balkan bo bogatejši za še eno mineštro, ki bi jo lahko mirno poimenovali z istrsko mučkalico. In ki bi gotovo navdušila jedce v gostilnah. A kaj, ko vendarle ni vse skupaj le vesela oštarija.

Pri tem si je treba vzeti v misli tudi psihologijo obeh nekdaj bratskih narodov, ki na sosednji strani očitno demonstrira bistveno več impulzivnosti in agresivnosti. Zlasti če stiskajo v krempljih »manjvrednega« nasprotnika. Ko jim je Mussolinijeva Italija iztrgala celoten Jadran z otoki vred (Pavelićevi NDH je ostalo le nekaj »flik«), si niso upali niti pisniti. Ko je Gabriele D'Annunzio na svojo roko zavzel še Reko. Ko pa gre za Črno goro (Prevlaka), BiH (Neum) in Slovenijo, se Zagreb vede kot gospodar Jadrana. Mare nostrum.

O »psihologiji« neke države veliko pove tudi ponarejanje zemljiških knjig, zemljevidov, arhivskih dokumentov itd. Vse to so »začimbe«, ki so že vsute v postarbitražno mineštro. Politiki se slepijo in tehtajo svoje izjave, ljudje pa slutijo, kaj in kako bo: v Anketi Dela je na vprašanje, ali bo po sodbi arbitražnega sodišča konec prepirov med državama zaradi meje, kar 42 odstotkov anketirancev odgovorilo, da verjetno ne, da gotovo ne, pa celo 48 odstotkov. Skupaj dobimo kar 90 odstotkov!

Iz tega smemo sklepati, da utegne biti ljudstvo bolj previdno in racionalnejše od politike, ki se je že večkrat dala speljati na limanice.

Maturitetni izlet smo v naših letih imeli po Jugoslaviji: Plitvice, Jajce, Sarajevo, Mostar, Dubrovnik itd. V Jajcu smo zajtrkovali v neki restavraciji, v kateri očitno niso uporabljali čistil. Mi smo jedli puter in marmelado, pri sosednji mizi pa so se mesni pomembneži spopadali z golažem in odojkom od večerne peke. To nam seveda ni šlo v glavo. Nenadoma pa je neki trebušnež nejevoljno odrinil krožnik z golažem in brž je zaskrbljeno prihitel natakar.

Natakar se je dičil s smokingom, ki pa je bil zlasti po robovih že tako umazan, da se je kar svetil. Elegantno se je sklonil, vzel gostove vilice in poskusil grižljaj: »Pa stvarno nije dobro«, zares ni dobro.

Pa še porecite, da Balkan kljub vsemu nima stila.