Nobene stvari, ki šteje v življenju, ne izbereš prostovoljno

Zakaj je treba najbolj upati tedaj, ko so stvari videti najbolj brezupne? S tem vprašanjem se med drugim ukvarja eden najvidnejših svetovnih intelektualcev Terry Eagleton v svoji zadnji uspešnici Upanje brez optimizma. Britanski teoretik irskih korenin, ki je bil eden gostov letošnjega festivala Fabula, pogosto v precep vzame uveljavljene pojme in s skrbno analizo pokaže na njihovo politično dimenzijo.

Tako lahko njegovo Upanje brez optimizma beremo kot nekakšno spodbudo levi politiki danes, ki je po Eagletonovih besedah precej izgubljena, da svoj program osnuje prav na strogi realistični kritiki današnje situacije. Marksist in predan katolik z impresivnim poznavanjem literarnih in teoretskih referenc podobno pristopa tudi k vprašanju terorja po letu 2001 v delu Sveti teror (Sophia, 2008), analizira smisel življenja v istoimenskem delu (izšlo pri založbi Krtina, 2009) in med drugim utemelji relevantnost Marxove kritike politične ekonomije danes v knjigi Zakaj je imel Marx prav (Modrijan, 2013).

Večina njegovih knjig, vključno z Marksizmom in literarno kritiko (Sophia, 2010) iz osemdesetih let, velja za uspešnice, v njih pa se kritično spopada tako z vročimi političnimi temami kot s popularnimi fenomeni. Kritika – kot eden ključnih elementov intelektualnega življenja 20. stoletja – danes podobno kot pojmi ideologija, solidarnost, prepričanje izgublja svoj pomen in že to nam veliko pove o tem, v kakšnem svetu živimo. V pogovoru Eagleton razkriva tudi svoje literarne preference, izkušnje z aristokrati na Cambridgeu in spregovori o svojem krščanstvu.

Letos praznujemo petdeseto obletnico maja 68, obdobja velikih uporov, splošnega družbenega vrenja, boja za emancipacijo. Kaj je po vašem dediščina tega dogodka?

Mislim, da se je radikalizem z ulic premaknil v teorijo. Strukturalizem v teoriji in vse ostalo, kar se je dogajalo, so bili po mojem poskusi, kako revolucijo ohraniti aktualno na intelektualni ravni. S tem se je občutek osvoboditve ohranil, le da je bil s teoretiki, kot je Michel Foucault, malo bolj mračen in pesimističen. Maj '68 je sprostil veliko levičarske dobre volje in energije, toda ta se je bodisi premestila v teorijo bodisi se je pretopila v razočaranje – ne zato, ker bi ljudje spremenili svoje prepričanje (čeprav nekateri so ga), ampak ker so na neki točki verjeli, da bodo zmagali. Težko je vztrajati v prepričanjih, ne da bi dosegli kaj otipljivega. Ko smo se premaknili iz sedemdesetih let v temne čase z Reaganom in Thatcherjevo, se je razočaranje usedlo in rezultiralo v tem, kar imamo danes: v neke vrste postmodernem pragmatizmu. Velike teorije smo odvrgli, politiko je zamenjala mikropolitika in sprejeli smo, da velike, ključne spremembe niso več mogoče, četudi smo bili – ironično – v istem obdobju priča vrsti pomembnih dogodkov. Ti so nakazovali ne le, da so velike spremembe možne, ampak celo nujne.

Katere dogodke imate v mislih?

Mislim predvsem na finančni zlom leta 2008. Že v začetku tega stoletja so ljudje naznanjali smrt zgodovine, konec velikih pripovedi – kar je pomenilo, da je prihodnost le sedanjost z več možnostmi. A samo nekaj let zatem se je letalo zaletelo v svetovni trgovinski center in prvo desetletje tega stoletja je bilo polno kriz z upori, arabsko pomladjo itd. Zgodovina ni sledila predvidenemu toku. Dogajale so se krize, levica pa je bila nepripravljena, ni imela sredstev, da bi se soočila ali izkoristila priložnost političnih kriz. Tega ni mogla storiti, ker je pred tem delavsko gibanje izgubilo polet zaradi avtoritarnih vlad – teh in onih –, levico pa je zajelo razočaranje. In tako leta 2008 ni bila v formi, da bi kapitalizirala na dogodku. Perry Anderson je rekel, da je neoliberalizem edina ideologija v zgodovini, ki je globalna.

Kar drži.

Res je. A hkrati kapitalizem ni sposoben urejati protislovij med globaliziranim neoliberalnim gibanjem in vsemi oblikami populističnih odporov, ki jih prvi spodbuja. Zdi se mi, da smo trenutno na mrtvi točki, kjer nobena od strani ne more zmagati. Svet je razdeljen na ljudi, ki verjamejo preveč, torej na fundamentaliste, in ljudi, ki verjamejo premalo, kot je na primer Justin Bieber.

Pri slednjem govorite o prevladujočem cinizmu?

Ne, rekel bi, da gre za skepticizem, splošni skepticizem. Živimo v časih, ko se zdi prepričanje po definiciji dogmatično – zato mladi v ZDA in zdaj tudi v Veliki Britaniji rečejo like [v prevodu: kot ] vsakih nekaj sekund, ker ta beseda relativizira, deluje provizorično. Prišli smo v žalostno situacijo, ko vsako prepričanje deluje grozeče. Ljudje ne marajo prepričanja, poleg tega to ni pomembno za delovanje sistema, če je sploh kdaj bilo. Preprosto ni pomembno, ali kaj verjamete ali ne.

Lahko imamo dvome o neoliberalnem kapitalizmu, pa bo ta še vedno sijajno deloval.

Še vedno bo deloval, dokler zjutraj vstanete iz postelje in odidete v službo. To je neverjetno v neoliberalni družbi. Neoliberalne države ne zanima, kaj verjamete, dokler ne verjamete nečemu, kar bi spodkopalo neoliberalni okvir.

Toda kaj bi ga lahko spodkopalo?

Razlog, da se država boji socializma, je po mojem v tem, da jo ta dejansko lahko spodkoplje. Socializem podobno kot liberalizem ljudem dopušča, da verjamejo, kar hočejo, toda ne sprejme teze, da gre to nujno skupaj s tem partikularnim načinom življenja. Precej presenetljivo je, da so v Veliki Britaniji skoraj izvolili človeka, ki verjame v marksizem – Jeremyja Corbyna.

Merite na to, da so skoraj izvolili marksista stare šole?

Tako je. Na neki način lahko vidimo vzporednice z izvolitvijo Trumpa, ko se volivci očitno obračajo k neprofesionalnim politikom. Corbyn je sicer profesionalec, a ljudje ga ne dojemajo kot takega; deluje namreč kot prijeten, običajen človek. Ljudem je všeč, da ima principe. Morda se ne strinjajo z vsemi, a precej Angležev verjame v ponovno nacionalizacijo železnic in v socialno politiko nasploh. Glasovi zanj kažejo, da je politika danes tako korumpirana, da zelo daleč prideš že, če si dostojen človek.

Podobno verjetno velja za Bernieja Sandersa. Pred časom je napisal zelo učinkovito analizo in kritiko Trumpove davčne zakonodaje, s katero je pokazal, koliko milijonov ljudi bo izgubilo socialno pomoč zaradi zniževanja davkov največjim korporacijam. Sanders in Corbyn sta si v analizi ekonomske politike precej blizu.

Res je. Sanders je sicer socialni demokrat, Corbyn pa socialist. A Sanders je bil zelo pomemben za precej študentov in mladih v ZDA, ker so imeli prvič v življenju občutek, da obstaja politična figura, s katero se lahko identificirajo.

Vašo knjigo Upanje brez optimizma, ki je izšla pri Beletrini v času festivala Fabula, lahko beremo kot svojevrsten program za levo politiko. Če naj strnem vašo tezo: katastrofalna situacija, črni časi itd. niso razlog za obup oziroma je treba upati ravno, ko so stvari videti najbolj obupne.

Pravo upanje se rojeva iz obupnih situacij. Upanje brez tega je šibko upanje. Poskušam razviti koncept tragičnega upanja, kar zveni protislovno, a mislim, da ni. Ko si soočen z najhujšim, lahko to premagaš, presežeš. Realistična ocena situacije – ki jo je zelo težko podati, ker smo nagnjeni k samoprevari – je temelj upanja. Včasih je upanje realistično in je nerealistično ne upati. Knjigo sem napisal, ker je upanje zelo nemodna vrednota, podobno kot vera. Prepričanje je vprašanje vere in ne nekaj, kar lahko racionalno utemeljiš. Na neki način mora biti nerazumno, neutemeljeno na razumu.

Liberalna levica je danes zelo usmerjena v identitetno politiko, v iskanje žrtev in neskončno pritoževanje nad njihovo situacijo. Kar vi predlagate, je drugačna paradigma – bolj ko se zdi situacija brezupna, manj opravičuje takšno omahovanje in obupavanje.

Začetke identitetne politike lahko najdete skoraj v istem trenutku, ko je socializem začel propadati, ko je delavsko gibanje izgubilo moč. Tedaj se energije začnejo prenašati v vprašanja identitete in seksualnosti. Mislim, da lahko trenutno govorimo o fetišizmu seksualnosti. Gre za ironično dopolnitev Freuda, ko fetišiziramo samo idejo seksa.

Govorite o spolnih identitetah, ki jih lahko menjavamo kot modne dodatke?

Mislim, da je permisivno pojmovanje možnosti zelo nevarno. Pri njem gre za strah pred tem, kar ti je dano. Gre za strah, tako značilen za postmodernizem. Ljudje se tetovirajo, hodijo na masaže, preoblikujejo telo zato, ker je škandal telesa v tem, da je dano in ga ne moremo izbrati. Postmodernizem tega ne mara, kot ne mara narave. Toda če se vrnem k identitetni politiki, je po mojem poanta v tem, da je treba doseči politično točko, kjer je vseeno, kdo si, ne pa da je bistvo politike tvoja identiteta in njena prevlada. Če ste negotovi glede svoje identitete, ne veste, kdo ste, zato hočete ustvariti razmere, v katerih lahko odkrijete, raziščete, kdo bi radi bili – kar morda ni to, kar ste zdaj. Mislim, da je v identitetno politiko vgrajena samodestruktivna dimenzija. Kdor fetišizira identitete, tega ne vidi.

Kdo smo, nas mora skrbeti takrat, ko nam nekdo prepoveduje, da bi nekaj naredili, ali ko nam vsiljuje drugo identiteto. Takrat nas mora skrbeti. Takrat identiteta postane resnični politični problem, a pot naprej ni v tem, da zatrjuješ svojo identiteto, ki jo imaš za samoumevno, ampak da ustvariš razmere, v katerih ne bo važno, kdo si. Pred stoletjem ali dvema so bili ljudje zatirani zaradi barve kože, spola ... Levica se ne odloča, kaj bo polje njenega boja – to podeduje od sistema –, in lahko nam je žal, da smo prisiljeni toliko energije porabljati za probleme, ki na koncu koncev niso tako pomembni. Mislim, da je zame kot staromodnega socialista in humanista pomembno to, kar je ljudem skupno. To ima politične implikacije. Razlike in identitetna politika niso pripomogle k padcu apartheida v Afriki niti niso odnesle vzhodnih režimov, ampak jih je odnesla solidarnost.

Neki skupni projekt?

Ko postmodernisti razmišljajo o solidarnosti, jim ta pomeni slabo homogenost, ki naj bi izbrisala vse razlike. Marx po mojem nasprotno enotnost in solidarnost vidi kot zgrajeno skozi razlike. Zanimivo je, kako ta koncept danes manjka. Pojma, ki sta bila v sedemdesetih tako prevladujoča, solidarnost in ideologija, sta nenadoma izginila. Nekdo bi lahko napisal knjigo o tem, kaj se je zgodilo s pojmom ideologija. S solidarnostjo je podobno.

Eden od pomembnih gradnikov gibanja 68 je bila tudi teorija, humanistika. Bi se strinjali, da je odtlej teorija izgubila svoje mesto in status v družbi in je danes dojeta kot nekaj nepotrebnega?

Vzpon in padec teorije lahko spremljate skupaj z vzponom in padcem levice v šestdesetih in sedemdesetih letih. Ko se ta ne more več spopasti s sistemom, tudi teorija začne izgubljati moč in se podredi postmodernemu pragmatizmu. To je logično, ker neoliberalizem, ki je sicer abstraktna ideologija, ne mara abstraktnih ideologij. Sistem lahko deluje, ne da bi ljudje razmišljali.

Celo bolje, če ne.

Manj ko ljudje razmišljajo, bolje je. Kultura pomeni prav to: vrojene, privzgojene spontane reakcije, navade, običaji vam prihranijo delo kritičnega mišljenja. Teorija je bila odraz poraza, premestitve energije z ulic, a je vsaj ohranila idejo kritike. V postmodernizmu o kritiki ne slišimo veliko. Gre za še eno tistih ključnih besed, podobno kot sta ideologija in solidarnost, ki so izhlapele. A edini način, da humanistične vede upravičijo svoj obstoj, je, da prakticirajo kritiko. Podobno univerze lahko upravičijo svoj obstoj, če so središča kritike. To so počele zelo dolgo, zdaj pa seveda z neomenedžersko birokratizacijo to tradicijo zanemarjajo.

In proizvajajo sijajno nekritično delovno silo za neoliberalni sistem.

To je spet drug globalni fenomen. Eden od zgodovinskih dogodkov, ki smo mu priča danes, je konec univerz kot središč kritike. To je glede na zgodovinski pomen in učinke ključen dogodek, skoraj tako pomemben kot vojna v Iraku.

Dejstvo, da je birokracija prevzela univerzo, je znak predaje avtonomne institucije mišljenja.

Univerze so kapitulirale pred zahtevami kapitala. Ne bi bil presenečen, če se bodo nekatere v celoti znebile humanistike. V to smer namreč gremo, ne potrebujejo nas več. Obstajajo ustvarjalne aktivnosti, ki niso nujne, ki jih ne potrebujemo – a prav v tem, da so čudovito nesmiselne, je njihov smisel. To so tudi najbolj dragocene dejavnosti in se ne morejo upravičiti pred tribunalom instrumentalnega uma. Zato je in mora biti tudi umetnost škandalozna, ker ostaja ena redkih obstoječih enklav, ki se upirajo instrumentalizaciji.

V bistvu se je javni prostor nasploh precej spremenil. Standardi intelektualnega mišljenja so se znižali. Družabna omrežja so do določene mere prevzela funkcijo javnega prostora, a so ga obenem nivelizirala, ga naselila z zasebnimi partikularnimi mnenji ...

Saj se zavedate, da govorite z edinim človekom na svetu, ki še nikoli ni poslal elektronske pošte?

Facebook in twitter sta torej za vas drugo vesolje ...

Že v začetku tega stoletja so ljudje naznanjali smrt zgodovine, konec velikih pripovedi – kar je pomenilo, da je prihodnost le sedanjost z več možnostmi. Foto: Matej Pušnik

Komaj vem, kaj sta. Moj sin zame obvladuje digitalni svet. Verjetno bi me morali dati v muzej kot zadnjega preživelega predtehološkega moškega.

Rekel pa bi tole: kot vsaka tehnologija, tudi ta, ki jo omenjate, lahko deluje na različne načine. Lahko zatira ali pa predstavlja modus osvoboditve. A mislim, da imate prav; družabna omrežja pomenijo fragmentacijo in privatizacijo javnega prostora. Javni prostor je bil tudi prej, v času liberalnega kapitalizma, precej krhek in ranljiv. Njegova erozija gre skupaj z erozijo demokracije. Kar nadomešča demokracijo, ni toliko tiranija, ampak menedžiranje, upravljanje, s katerim urejamo stvari, družbo.

Kot marksist verjamete v demokracijo?

Mislim, da smo markisisti v tem, da smo prepričani, da obstoječa demokracija ne gre dovolj daleč. Ne doseže namreč ekonomskega področja.

Znano je, da ste predan katolik. Kako svoj katolicizem povezujete z marksizmom? Mnogim se zdi to dvoje nezdružljivo.

To verjetno zveni kot preveč vere, kot preveč prepričanja.

Zanima me, kakšno je teološko ozadje vaše vere.

Vzgojen sem bil kot katolik, imam irske korenine. Ko sem bil študent na Cambridgeu, se je zgodil vatikanski koncil, ki je pomenil prenovo in liberalizacijo Cerkve ter dal razloge, da vztrajam. Spoznal sem obliko krščanstva, ki se mi je zdela človeško in politično smiselna. Kot dopovedujem svojim irskim ateističnim prijateljem (vsi irski intelektualci so ateisti), so osiromašeni, ker svoj ateizem kupijo poceni, ker se niso soočili z verzijo krščanstva, ki je lahko kakorkoli izzivalna. Seveda so se morali odreči verziji krščanstva, ki so jo slišali v šoli – če se ne bi, bi nas moralo skrbeti. A imel sem srečo, da sem se, ko sem bil študent, gibal v teoloških krogih, kjer je bila teologija vznemirljiva in je imela tudi politični smisel. Če se vrneva k možnostim: verjamem, da na koncu ne izbereš svojih prepričanj. Nobene stvari, ki šteje v življenju, ne izbereš prostovoljno: ne izbereš, v koga se zaljubiš, ne izbereš svojega okusa in mislim, da so podobno prepričanja vpisana v naše vedenje.

To je resnica o meni in krščanstvu. Kar zadeva združevanje obojega, ju je po mojem napačno mešati. Marx ima specifičen projekt, sprašuje se o modusih produkcije, razrednem boju, družbenih antagonizmih. Krščanstvo se po drugi strani sprašuje o zlu, trpljenju, odrešitvi, smrti, ljubezni – kar seveda niti od daleč ni marksistična agenda.

Merila sem na to, ali lahko krščanstvo razumemo kot prelomni dogodek, po katerem nič več ni enako – torej v terminih badioujevskega dogodka –, podobno kot sta bila Marx in marksizem znanstveni in morda politični dogodek 19. in 20. stoletja.

Alain Badiou in Slavoj Žižek sta vrgla zelo zanimivo luč na krščanstvo. Dolgo sem bolj zadržano govoril o teologiji, četudi moja nova knjiga Radical Sacrifice govori prav o tem; v njej hočem pokazati na smisel teološke in politične ideje žrtvovanja. Gre za še eno idejo, ki jo sodobne družbe zavračajo. Kakorkoli, potem ko sem videl, da nevernika Badiou in Žižek pišeta zanimive reči o teologiji, sem si rekel, da nekaj tudi jaz vem o tej stvari, čeprav nisem bil na eni sami uri teologije. To me je spodbudilo k pisanju. V uvodu v novo knjigo med drugim naslovim tudi problem prepletanja vere in marksizma. Prepričan sem, da ni nič bolj čudnega v tem, da se marksist zanima za krščanstvo, kot je v tem, da marksist analizira Shakespeara, Danteja ... To preprosto niso iste reči.

Ko sva ravno pri koncilih katoliške cerkve, kako gledate na papeža Frančiška?

Nimam originalne misli. Delim splošno mnenje. Je jezuit, ki se obnaša kot Frančišek. To je njegov paradoks. Nedavno sem bral, da bi lahko veliko več napravil v Latinski Ameriki, ampak nihče ni popoln. Človek od papežev načeloma ne pričakuje veliko. Za aktualnega lahko rečemo, da ima pozitiven vpliv.

Prinaša žarek upanja, vsaj za nekatere?

Ja, bi se strinjal.

Vaše izvorno področje preučevanja je bila literatura, literarna teorija in kritika. Kaj berete zadnje čase? Obstaja literarni fenomen, ki vas intrigira?

Berem pisatelja, ki je po mojem najboljši angleški stilist zadnjih dvajset let in za katerega je malokdo slišal: Edward St Aubyn. Je eden najboljših pisateljev v angleščini ta trenutek. Njegove knjige so zelo zabavne in srhljive hkrati. Oče ga je posilil, ko je bil star pet let, kasneje je postal odvisen od heroina. Njegovo delo je avtobiografsko. Zdaj se je pobral, čeprav trdi, da je njegov edini prijatelj Mick Jagger. Toda če moraš imeti enega prijatelja, se splača imeti Jaggerja. Njegov roman ni po ameriško izpoveden, pretresljiv, ampak ga prevevata bolj wildovska duhovitost in eleganca. Njegovi Patrick Melrose Novels so izšli v celoti in po njegovih romanih snemajo tv-serijo.

Kako pa gledate na literarne fenomene tega tisočletja, kot sta Harry Potter in Gospodar prstanov?

Nisem veliko bral Harryja Potterja, a sem vesel, da obstaja, saj, kot opozarjajo mnogi, je to ena najboljših spodbud za mlade, da berejo in berejo že leta in leta. Tolkien je bil profesor srednjeveške literature na Oxfordu. Oxford je bil dom srednjeveške fantastike, dom ljudi, kot sta bila C. S. Lewis in Tolkien. Ideološko je bil to naš sovražnik.

Kaj pa le Carré?

Da, njega berem in pri tem zelo uživam. Mislim, da ima zelo angleški stil. Je rahlo ironičen, zabaven, toleranten do človeških slabosti in ne fanatičen, nenasilen. Mislim, da obstaja angleški prozni stil, ki sega nazaj k Jane Austen, kar pomeni, da ga ne najdete v 18. stoletju, ki ga le Carré podeduje: v njem je duhovitost, ima ironični prizvok, se poigrava s stavki. To se precej razlikuje od ameriškega pisanja, ki ga težko berem, ker gre za v jedru puritanski princip, »reci bobu bob«. Ne verjamem v neposrednost.

Bi se strinjali, da je bil le Carré najbolj uspešen v hladni vojni?

Ampak to, da vztraja, je odlično. Imel je svoj vrhunec in se je po padcu berlinskega zidu še bolj politično radikaliziral.

Sprašujem pravzaprav po usodi samega vohunskega žanra, ki je – se zdi – cvetel med hladno vojno, po njej pa nekako izgubil polet.

Le Carréjeva moč je v tem, da so njegovi junaki rezervirani do obeh političnih blokov. Povečini niso ciniki, so ljudje principov. Danes nasprotno v politiki ostaneš s pomočjo cinizma. Občudujem le Carréja. Je eden iz dolge linije angleške tradicije pisateljev, ki izhajajo iz esteblišmenta – šolal se je na Etonu –, in se je potem obrnil proti njemu. Precej vohunov izhaja iz vrst aristokracije, ker vladajoči razred poznajo od znotraj. Študiral sem na Cambridgeu, od koder je prišlo pet slavnih vohunov. Moj tutor je rekrutiral študente v MI5. Mene ni poskušal rekrutirati – saj ni bil nor! –, saj sva se pogosto kregala o Leninu, je pa snubil mojega sostanovalca. Rekel mu je, ali ste že razmišljali, kaj boste počeli po študiju. Sostanovalec je odvrnil, da ne ve, potem pa mu je profesor rekel: »Ste morda pomislili na vohunjenje?« Seveda je moj prijatelj mislil, da se norčuje. Ta profesor je bil izjemen človek.

Tedaj, v začetku šestdesetih, je bilo na Cambridgeu malo študentov delavskega razreda. Na univerzah so prevladovali aristokrati. Spomnim se, ko je enega od aristokratskih prijateljev začelo zebsti. Poleg sebe je imel električni grelnik in je rekel: »A se malo pogrejemo?« Pričakoval sem, da se bo sklonil in prižgal grelec, on pa je vstal, odšel do telefona in poklical služabnika, da je prišel pritisnit na gumb. Pri tem ni bil aroganten, le na kraj pameti mu ni prišlo, da bi sam prižgal grelec. Tega pač nisi naredil. Kot si ne bi sam operiral slepiča ali kot si ne bi sam pulil zob, tako si nisi sam prižgal grelca.

Danes verjetno tega ni več.

Ne, danes na teh univerzah vlada meritokracija. Mnogi so mislili, da sem sinu prek zvez in vpliva omogočil pot v Oxford. A teh zvez ni več. Šel je skozi naporen preizkus znanja, samo da bi univerza pokazala, da ni favoritov. V glavnem pa te šole ne obiskujejo več višji razredi, ampak srednji razred.

Danes se zdi prevladujoča in morda najbolj vplivna oblika pripovedi tv-serija. Imate kakšno teorijo o popularnosti te kulturne forme, ki predvideva razpotegnjenost v čas?

Smo v dobi produkcije velikih umetniških impresivnih trilerjev. Obstaja tudi veliko smeti, a to postaja skoraj visoka umetnost – ne nazadnje v rokah Skandinavcev. Razlog, da imamo radi serije, je preprosto ta, da nam je všeč domačnost znanih junakov. V Angliji na radiu BBC serija The Archers traja že šestdeset let. Imel sem deset let, ko so jo začeli predvajati, pripoveduje pa o kmetih in njihovem življenju. Krasna stvar pri njej je, da se nič nikoli ne zgodi – kot pri Beckettu. Junaki rečejo nekaj takšnega: »Živjo!« ali: »Zadnjič sem videl Johna.« Človek v resnici noče, da se kaj zgodi.